Neskon\u010dne solze so mi tekle po licih, ko so se mi pred o\u010dmi znova in znova vrteli dogodki preteklega ve\u010dera. Potem, ko je bilo dovolj stvari zaradi katerih sem se po\u010dutila kot bi me povozil tovorni vlak, se mi je mo\u017e opravi\u010dil za svoje vedenje in me prosil za odpu\u0161\u010danje. In jaz mu nisem mogla \u2013 in hotela \u2013 odpustiti. Nih\u010de pri zdravi pameti ne bi mogel pri\u010dakovati, da bi mo\u017eu odpustila, kar je storil, sem utemeljevala. Nih\u010de.<\/p>\n
\u010cas je tekel dalje, s skrbjo za otroke in pla\u010dilom ra\u010dunov. Mo\u017e in jaz sva se vedno bolj oddaljevala. \u010ceprav mu je bilo \u017eal za to, kako me je prizadel, sem ga krivila \u0161e za mnoge druge te\u017eave. Gotovo sem bila upravi\u010deno jezna, \u017ealostna in u\u017ealjena, tega takrat nisem spoznala, toda v naporu, da bi sebe za\u0161\u010ditila pred tem, da bi bila znova prizadeta, sem okrog sebe zgradila je\u010do, katere vogelni kamen je bilo neodpu\u0161\u010danje.<\/p>\n
Nekega jutra, ko sem se pripravljala za odhod v slu\u017ebo, sem se pogledala v ogledalo. Kar sem videla, me je vznemirilo in premagalo. Ko sem gledala v svoj odsev, sem videla zagrenjeno \u017eensko z upadlim pogledom; obraz, ki sem ga komaj prepoznala. Lu\u010d v mojih o\u010deh je ugasnila, in moja ko\u017ea je bila pepelnata in bleda. Globoke gube, ki jih je povzo\u010dilo mrko gledanje in jok, so zasedle mesto, kjer bi morale biti gubice smeha. Kar sem videla, mi ni bilo v\u0161e\u010d, in \u0161e bolj mi ni bilo v\u0161e\u010d, kako sem se po\u010dutila: potrta, nesre\u010dna in sama. V tem kratkem trenutku sem kon\u010dno spoznala, da zidovi, ki sem jih zgradila okrog sebe, niso naredili ni\u010d drugega kot da so mi prepre\u010dili, da bi izkusila globoko ozdravljenje in ljubezen, ki sem ju tako obupno potrebovala. Nisem mogla naprej; bilo je kot bi bila ujeta v nikoli kon\u010dano no\u010dno moro bole\u010dine in trpljenja. Bil je \u010das, da se spremenim, toda kako?<\/p>\n
Potem, ko sva se z mo\u017eem veliko pogovarjala, prepirala in jokala, sva se strinjala, da si poi\u0161\u010deva pomo\u010d pri terapevtu. Tako sem za\u010dela razvijati bolj zrelo razumevanje tega, kaj odpu\u0161\u010danje je in kaj ni. Najprej, odpu\u0161\u010danje ni enkratni dogodek, v katerem bi mo\u017eu povedala, da sem mu odpustila in vsa bole\u010dina in \u0161koda povzro\u010dena najinemu odnosu bi \u2013 puf \u2013 \u010dude\u017eno izginila. Odpu\u0161\u010danje je bolj proces, katerega prvi korak je spoznanje, da sem bila prizadeta. Ta korak je bil dovolj enostaven \u2013 bila sem dovolj prizadeta za tri \u017eivljenja. Toda kaj potem?<\/p>\n
\u010cez nekaj mesecev je postalo jasno, da podeliti odpu\u0161\u010danje ne pomeni, da je bilo v mojem zakonu vse v redu, niti ne pomeni tega, da je bilo to, kar mi je storil mo\u017e, sprejemljivo. Odpu\u0161\u010danje ne pomeni, da sem mo\u017eev predpra\u017enik. Odpu\u0161\u010danje, ki sem ga dala, ni bilo nagrada ali dar ali popu\u0161\u010danje mo\u017eu, ampak darilo, ki sem si ga lahko izbrala zase.<\/p>\n
Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se kon\u010dno odlo\u010dila sprejeti mo\u017eevo opravi\u010dilo \u2013 in to je bila gotovo dobra odlo\u010ditev \u2013 ne lahka in ne namerno dejanje moje trmaste svobodne volje. Ko sem mu prvi\u010d odpustila, me niso preplavljali topli ob\u010dutki sre\u010de. Kasneje sem se po\u010dutila kot da je nekdo odprl okno in spustil v moje \u017eivljenje sve\u017e zrak. Po mesecih in mesecih v osamljeni temni jetni\u0161ki celici, sem \u010dutila, da lahko znova \u017eivim, se gibam in diham. Z izbiro odpu\u0161\u010danja sem kon\u010dno izbrala ozdravljenje in osvoboditev od verig, ki so me dr\u017eale ujeto.<\/p>\n