{"id":8841,"date":"2016-11-21T14:14:30","date_gmt":"2016-11-21T13:14:30","guid":{"rendered":"http:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/?p=8841"},"modified":"2016-11-30T13:55:24","modified_gmt":"2016-11-30T12:55:24","slug":"usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/","title":{"rendered":"Usmiljenje in usmiljenja potrebna"},"content":{"rendered":"

Apostolsko pismo pape\u017ea Fran\u010di\u0161ka: Misericordia et misera \u2013 Usmiljenje in usmiljenja potrebna<\/strong><\/p>\n

FRAN\u010cI\u0160EK \u017eeli vsem, ki bodo brali to apostolsko pismo usmiljenje in mir<\/em><\/p>\n

Misericordia et misera \u2013 Usmiljenje in usmiljenja potrebna<\/em> sta besedi, ki ju sv. Avgu\u0161tin uporabi za opis sre\u010danja med Jezusom in pre\u0161u\u0161tnico (prim. Jn 8,1-11). Ni mogel najti lep\u0161ega in ustreznej\u0161ega izraza, da bi nam dal razumeti skrivnost Bo\u017eje ljubezni, ki prihaja naproti gre\u0161niku: \u00bbSamo ta dva sta ostala: usmiljenje in usmiljenja potrebna\u00ab (Govori o Jn<\/em> 33,5). Koliko so\u010dutja in bo\u017eanske pravi\u010dnosti je v tej pripovedi! Njen pouk razsvetljuje zaklju\u010dek izrednega jubileja usmiljenja, obenem pa nakazuje pot, na katero smo poklicani, da jo prehodimo v prihodnosti.<\/p>\n

    \n
  1. To stran v evangeliju lahko upravi\u010deno vzamemo za ikono vsega, kar smo obhajali v svetem letu, v tem \u010dasu, tako bogatem z usmiljenjem, ki pa zahteva, da bi ga \u0161e naprej obhajali in \u017eiveli v svojih skupnostih. Usmiljenje namre\u010d ne more biti nekak\u0161en oklepaj v \u017eivljenju Cerkve, ampak predstavlja njeno bitnost, ki razodeva in dela otipljivo globoko resnico evangelija. Vse se razodeva v usmiljenju; vse se re\u0161uje v O\u010detovi usmiljeni ljubezni.<\/li>\n<\/ol>\n

    Sre\u010dala sta se neka \u017eenska in Jezus. Ona, pre\u0161u\u0161tnica in po postavi obsojena na kamnanje; on, ki je s svojim oznanilom popolno samodarovanje, ki ga bo pripeljalo na kri\u017e, je Mojzesovo postavo pripeljal do njenega izvirnega namena. V sredi\u0161\u010du ni postava in zakonska pravi\u010dnost, ampak Bo\u017eja ljubezen, ki zna brati v srce vsakega \u010dloveka, da tam razume najbolj skrito hrepenenje; ta ljubezen mora imeti prvo mesto pred vsem. V tej evangeljski pripovedi se ne sre\u010data na abstrakten na\u010din greh in sodba, ampak gre\u0161nica in Odre\u0161enik. Jezus je to \u017eeno pogledal v o\u010di in prebral v njenem srcu: tam je na\u0161el hrepenenje po razumljenosti, odpu\u0161\u010danju in svobodi. Bedo greha je odelo usmiljenje ljubezni. Nobene sodbe z Jezusove strani, ki bi ne bila zaznamovana s so\u010dutjem do stanja gre\u0161nice. Tistim, ki so jo hoteli soditi in obsoditi na smrt, Jezus odgovarja z dolgim molkom, ki ho\u010de prebuditi Bo\u017eji glas v vesti, tako pri \u017eeni kot pri njenih to\u017enikih. Ti so spustili kamne iz rok in od\u0161li drug za drugim (prim. Jn 8,9). In po tem molku Jezus re\u010de: \u00bb\u017dena, kje so? Te ni nih\u010de obsodil? \u2026 Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne gre\u0161i ve\u010d!\u00ab (10-11). Tako ji pomaga, da pogleda v prihodnost z upanjem in da je sposobna na novo za\u010deti svoje \u017eivljenje. Odslej, \u010de bo hotela, bo lahko \u00bbhodila v ljubezni\u00ab (prim. Ef 5,2). Ko smo slednji\u010d odeti v usmiljenje, \u010deprav ostajamo v slabotnosti zaradi greha, to slabotnost premaguje ljubezen, ki omogo\u010da videti onstran in \u017eiveti druga\u010de.<\/p>\n

      \n
    1. To je Jezus \u017ee ob drugi priliki jasno u\u010dil, ko se mu je pri obedu, kamor ga je povabil neki farizej, pribli\u017eala neka \u017eena, ki so jo vsi poznali kot gre\u0161nico (prim. Lk 7,36-50). Z di\u0161avo je mazilila Jezusu noge, jih umivala s solzami in brisala s svojimi lasmi (37-38). Na farizejev odziv, poln pohuj\u0161anja, je Jezus odgovoril: \u00bbOdpu\u0161\u010deni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila. Komur pa se malo odpusti, malo ljubi\u00ab (47).<\/li>\n<\/ol>\n

      Odpu\u0161\u010danje<\/em> je najbolj vidno znamenje O\u010detove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje \u017eivljenje. Ni je strani v evangeliju, ki bi bila lahko izvzeta od zahteve ljubezni, ki se\u017ee vse do odpu\u0161\u010danja. Celo v zadnjem trenutku svojega zemeljskega \u017eivljenja, ko je bil Jezus pribit na kri\u017e, njegove besede delijo odpu\u0161\u010danje: \u00bbO\u010de, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo\u00ab (Lk 23,34).<\/p>\n

      Karkoli skesani gre\u0161nik polo\u017ei pred Bo\u017eje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpu\u0161\u010danje. Prav zato nih\u010de od nas ne more pogojevati usmiljenja; vedno je zastonjsko dejanje nebe\u0161kega O\u010deta, brezpogojna in nezaslu\u017eena ljubezen. Vendar pa se zato \u0161e ne smemo zoperstavljati polni svobodi ljubezni, s katero Bog vstopa v \u017eivljenje vsakega \u010dloveka.<\/p>\n

      Usmiljenje je konkretno dejanje ljubezni, ki z odpu\u0161\u010danjem preobrazi in spreminja \u017eivljenje. Tako se jasno poka\u017ee njegova bo\u017eanska skrivnost. Bog je usmiljen (prim. 2 Mz 34,6), njegovo usmiljenje traja vekomaj (prim. Ps 136), iz roda v rod objema z njim vsakega \u010dloveka, ki zaupa vanj, in ga preobra\u017ea tako, da mu podarja svoje lastno \u017eivljenje.<\/p>\n

        \n
      1. Kak\u0161no veselje se je prebudilo v srcu teh dveh \u017eena, pre\u0161u\u0161tnice in gre\u0161nice! Odpu\u0161\u010danje jima je dalo, da sta se kon\u010dno \u010dutili svobodni in sre\u010dni kot \u0161e nikoli dotlej. Solze sramu in bole\u010dine so se spremenile v nasmeh \u010dloveka, ki ve, da je ljubljen. Usmiljenje prebuja veselje<\/em>, ker se srce odpre upanju na novo \u017eivljenje. Veselje odpu\u0161\u010danja je neizrekljivo, vendar pa proseva iz nas vselej, kadar ga izkusimo. Pri njegovem izviru je ljubezen, s katero nam Bog prihaja naproti, ko drobi oklep sebi\u010dnosti, ki nas obdaja, da bi nas znova naredil za orodje usmiljenja.<\/li>\n<\/ol>\n

        Kako so tudi za nas pomenljive te besede, ki so bile vodilo prvih kristjanov: \u00bbOdeni se v veselje, ki vedno ugaja Bogu in mu je ljubo. V njem se raduj. Vsak vesel \u010dlovek deluje dobro, misli dobro in prezira \u017ealost \u2026 V Bogu bodo \u017eiveli vsi, ki se oddaljijo od \u017ealosti in si nadenejo vsakovrstno veselje\u00ab (Hermas, Pastir<\/em> 42, 1-4). Izkustvo usmiljenja prinese s seboj veselje. Ne pustimo, da nam ga odnesejo razni udarci in skrbi. Naj ostane v na\u0161em srcu dobro ukoreninjeno in naj nam da, da bomo na vsakdanje \u017eivljenje vedno gledali z vedrino.<\/p>\n

        Zdi se, da se v kulturi, kjer pogosto prevladuje tehnika, mno\u017eijo oblike \u017ealosti in osamljenosti, v katero zapadajo ljudje, celo toliko mladih. Zdi se, da je prihodnost talka negotovosti, ki si ne pusti nobene stalnosti. Tako se pogosto zbudijo ob\u010dutja oto\u017enosti, \u017ealosti in naveli\u010danosti, ki lahko po\u010dasi pripeljejo do obupa. Potrebujemo pri\u010devalcev upanja in resni\u010dnega veselja, ki izvira iz njega. Tako mo\u010dno nam je treba prepoznati veselje, ki se razodeva v srcu, ki se ga je dotaknilo usmiljenje. Kot zaklad cenimo apostolove besede: \u00bbVedno se veselite v Gospodu\u00ab (Flp 4,4; prim. 1 Tes 5,16).<\/p>\n

          \n
        1. Obhajali smo pomembno leto, v katerem nam je bila v obilju podarjena milost usmiljenja. Kot silen in blagodejen veter sta se na ves svet izlila Gospodova dobrota in usmiljenje. Pred tem ljube\u010dim Bo\u017ejim pogledom, ki se je \u0161e in \u0161e oziral na vsakega od nas, ne moremo ostati brezbri\u017eni, ker spreminja \u017eivljenje.<\/li>\n<\/ol>\n

          Predvsem \u010dutimo potrebo po tem, da se Gospodu zahvalimo in mu re\u010demo: \u00bbGospod, dober si bil s svojo de\u017eelo \u2026 Odpustil si krivdo svojega ljudstva\u00ab (Ps 85,2-3). To\u010dno tako je: Bog je poteptal na\u0161o krivdo in na dno morja vrgel na\u0161e grehe (prim. Mih 7,19); ne spominja se jih ve\u010d, vrgel jih je za hrbet (prim. Iz 38,17); kakor je vzhod dale\u010d od zahoda, tako so na\u0161i grehi dale\u010d od njega (prim. Ps 103,12).<\/p>\n

          V tem svetem letu je Cerkev znala prisluhniti in je silovito izkusila navzo\u010dnost in bli\u017eino O\u010deta, ki ji je po delovanju Svetega Duha dal \u0161e jasneje videti dar in naro\u010dilo Jezusa Kristusa, kar zadeva odpu\u0161\u010danje. Resni\u010dno je bilo to novo obiskanje Gospoda med nami. Zaznali smo, kako se njegov \u017eivljenjski dih spu\u0161\u010da nad Cerkev in vnovi\u010d so njegove besede nakazale poslanstvo: \u00bbPrejmite Svetega Duha. Komur grehe odpustite, so jim odpu\u0161\u010deni; komur jih zadr\u017eite, so jim zadr\u017eani\u00ab (Jn 20,22-23).<\/p>\n

            \n
          1. Ko je zdaj konec jubileja, je \u010das, da pogledamo naprej in da razumemo, kako naj \u0161e naprej v zvestobi, veselju in navdu\u0161enju izku\u0161amo bogastvo Bo\u017ejega usmiljenja. Na\u0161e skupnosti bodo lahko ostale \u017eive in dejavne v novi evangelizaciji, kolikor bo \u00bbpastoralno spreobrnjenje\u00ab, h kateremu smo poklicani, da ga \u017eivimo (prim. ap. spodb. Evangelii gaudium<\/em> 27), vsakodnevno oblikovala prenavljajo\u010da mo\u010d usmiljenja. Ne omejujmo njenega delovanja; ne \u017ealostimo Duha, ki ka\u017ee vedno nova pota, ki naj jih prehodimo, da bomo vsem prinesli evangelij, ki re\u0161uje.<\/li>\n<\/ol>\n

            Najprej smo poklicani, da obhajamo<\/em> usmiljenje. Koliko bogastva je v molitvi Cerkve, ko kli\u010de Boga kot usmiljenega O\u010deta! V bogoslu\u017eju se na usmiljenje ne le vedno znova sklicujemo, ampak ga resni\u010dno prejemamo in do\u017eivljamo. Od za\u010detka do konca evharisti\u010dnega slavja<\/em> se usmiljenje ve\u010dkrat pojavi v dialogu med skupnostjo, ki moli, in O\u010detovim srcem, ki se veseli, ko lahko izliva svojo usmiljeno ljubezen. Po za\u010detni pro\u0161nji za odpu\u0161\u010danje s klicem \u00bbGospod, usmili se\u00ab, smo takoj pomirjeni: \u00bbUsmili se nas, vsemogo\u010dni Bog, odpusti nam na\u0161e grehe in nas privedi v ve\u010dno \u017eivljenje.\u00ab S tem zaupanjem se skupnost zbere v Gospodovi navzo\u010dnosti, \u0161e posebej na sveti dan vstajenja. Mnogo glavnih ma\u0161nih pro\u0161enj \u017eeli priklicati veliki dar usmiljenja. V postnem \u010dasu tako na primer molimo: \u00bbO Bog, vir usmiljenja in vsega dobrega, pou\u010dil si nas, da se s postom, molitvijo in dobrimi deli o\u010di\u0161\u010dujemo grehov. Ko priznavamo svoje slabosti, in vemo, da smo krivi, te prosimo: nenehno nas dvigaj, saj si usmiljen\u00ab (Rimski misal<\/em>, 3. postna nedelja). Potem se potopimo v veliko evharisti\u010dno molitev s hvalospevom, ki oznanja: \u00bbV svojem usmiljenju si tako ljubil svet, da si nam svojega Sina poslal za odre\u0161enika. Po tvoji volji je \u017eivel na\u0161e \u010dlove\u0161ko \u017eivljenje in nam bil v vsem enak razen v grehu\u00ab (RM, VII. hvalospev za nedelje med letom). \u010cetrta evharisti\u010dna molitev je poleg tega himna Bo\u017ejemu usmiljenju: \u00bbVsem si usmiljeno pomagal, da bi te iskali in na\u0161li\u00ab (RM, 4. evh. mol.). \u00bbUsmili se nas vseh\u00ab (RM, 2. evh. mol.), je gore\u010da pro\u0161nja, ki jo izreka duhovnik v evharisti\u010dni molitvi, da bi izprosil soudele\u017ebo pri ve\u010dnem \u017eivljenju. Po o\u010dena\u0161u duhovnik podalj\u0161a molitev, ko prosi za mir in osvoboditev od greha z besedami: \u00bbUsmiljeno pomagaj!\u00ab In pred pozdravom miru, ki si ga izmenjamo kot znamenje bratstva in vzajemne ljubezni v lu\u010di prejetega odpu\u0161\u010danja, znova moli: \u00bbNe glej na na\u0161e grehe, ampak na vero svoje Cerkve\u00ab (RM, obhajilni obred). S temi besedami v poni\u017enem zaupanju prosimo za dar edinosti in miru za sveto mater Cerkev. Obhajanje Bo\u017ejega usmiljenja pa dose\u017ee vrh v evharisti\u010dni daritvi, ko se spominjamo velikono\u010dne skrivnosti Jezusa Kristusa, od katerega prihaja odre\u0161enje za vsakega \u010dloveka, za vso zgodovino in za ves svet. Skratka, vsak trenutek evharisti\u010dnega slavja se nana\u0161a na Bo\u017eje usmiljenje.<\/p>\n

            V vsem zakramentalnem \u017eivljenju se nam obilno deli usmiljenje. Ni brez pomena dejstvo, da je Cerkev hotela pri obeh zakramentih, ki se imenujeta \u00bbzdravilna\u00ab, v obrazcu samem izrecno omeniti usmiljenje, to je pri spovedi<\/em> in bolni\u0161kem maziljenju.<\/em> Spovedni obrazec pravi: \u00bbBog, O\u010de usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpu\u0161\u010danje grehov, naj ti po slu\u017ebi Cerkve podeli opro\u0161\u010denje in mir\u00ab (Pokora<\/em> 46). Pri maziljenju pa je re\u010deno: \u00bbPo tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha\u00ab (Previdevanje<\/em> 76). Torej v molitvi Cerkve sklicevanje na milost \u0161e zdale\u010d ni samo skromna spodbuda, ampak je nadvse dejavno. Ko ga izrekamo z vero, nam je podeljeno. Ko izpovedujemo, da je \u017eivo in resni\u010dno, nas resni\u010dno preobrazi. To je temeljna vsebina na\u0161e vere, ki jo moramo ohraniti v vsej njeni izvirnosti. Preden se je razodel greh, se je razodela ljubezen, s katero je Bog ustvaril svet in ljudi. Ljubezen je prvo dejanje, s katerim se Bog daje spoznati in nam prihaja naproti. Ohranimo zato odprto srce za zaupanje, da nas Bog ljubi. Njegova ljubezen nas vedno prehiteva, spremlja in ostaja ob nas navkljub na\u0161emu grehu.<\/p>\n

              \n
            1. V takem kontekstu dobi poseben pomen poslu\u0161anje Bo\u017eje besede.<\/em> Vsako nedeljo se Bo\u017eja beseda oznanja v kr\u0161\u010danskem ob\u010destvu, da bi bil Gospodov dan razsvetljen z lu\u010djo, ki sije iz velikono\u010dne skrivnosti (prim. 2. vat. koncil, B 106). Pri evharisti\u010dnem slavju je videti, da smo navzo\u010di pri resni\u010dnem dialogu med Bogom in njegovim ljudstvom. V oznanilu svetopisemskih beril dejansko prete\u010demo zgodovino na\u0161ega odre\u0161enja skozi nenehno delovanje usmiljenja, ki se oznanja. Bog \u0161e danes govori z nami kot s prijatelji, se pogovarja z nami (2. vat. koncil, BR 2), da bi nam naklonil svojo dru\u017ebo in nam pokazal pot \u017eivljenja. Njegova beseda razlaga na\u0161e pro\u0161nje in skrbi in rodovitno odgovarja nanje, da bi lahko oprijemljivo izkusili njegovo bli\u017eino. Kako pomembna je homilija,<\/em> kjer \u00bbresnico spremljata lepota in dobrota\u00ab (Ap. spod. Evangelii gaudium<\/em> 142), da bi vernikovo srce vzdrhtelo pred veli\u010dino usmiljenja! Zelo priporo\u010dam, da se pripravljate na homilije in da skrbite za pridiganje. To bo toliko plodnej\u0161e, kolikor bolj bo duhovnik nad seboj izku\u0161al Gospodovo usmiljeno dobroto. Posredovati gotovost, da nas Bog ljubi, ni govorni\u0161ka vaja, ampak pogoj za verodostojnost lastnega duhovni\u0161tva. \u017diveti usmiljenje je torej glavna pot, po kateri pridemo do resni\u010dnega oznanila tola\u017ebe in spreobrnjenja v pastoralnem \u017eivljenju. Homilijo in tudi katehezo mora vedno podpirati utripajo\u010de srce kr\u0161\u010danskega \u017eivljenja.<\/li>\n
            2. Sveto pismo<\/em> je velika pripoved, ki niza \u010dude\u017ee Bo\u017ejega usmiljenja. Vsaka stran je prepletena z O\u010detovo ljubeznijo, ki je vse od stvarjenja dalje \u017eelel v vesolje vtisniti znamenja svoje ljubezni. Sveti Duh je po besedah prerokov in modrostnih spisov oblikoval zgodovino Izraela, ko je ljudstvo kljub svoji nezvestobi prepoznavalo Bo\u017ejo ne\u017enost in bli\u017eino. Jezusovo \u017eivljenje in njegovo oznanilo dolo\u010dno zaznamujeta zgodovino kr\u0161\u010danske skupnosti, ki je razumela svoje poslanstvo na osnovi Kristusovega naro\u010dila, naj bo stalno orodje njegovega usmiljenja in njegovega odpu\u0161\u010danja (prim. Jn 20,23). Po Svetem pismu, ki ga vera Cerkve ohranja \u017eivo, Gospod \u0161e naprej govori svoji nevesti in ji nakazuje pota, ki naj jih prehodi, da bo evangelij odre\u0161enja prispel do vseh. \u017divo hrepenim po tem, da bi bila Bo\u017eja beseda vedno bolj slavljena, poznana in raz\u0161irjena, da bi po njej \u0161e bolje razumeli skrivnost ljubezni, ki se razliva iz tega studenca usmiljenja. To jasno omenja apostol: \u00bbVse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za pou\u010devanje, za svarjenje, za pobolj\u0161evanje in za vzgojo v pravi\u010dnosti\u00ab (2 Tim 3,16).<\/li>\n<\/ol>\n

              Primerno bi bilo, da bi vsaka skupnost na eno od nedelj bogoslu\u017enega leta obnovila zavzetost za \u0161irjenje, poznavanje in poglabljanje Svetega pisma; ta nedelja bi bila povsem posve\u010dena Bo\u017eji besedi, da bi razumeli neiz\u010drpno bogastvo, ki prihaja iz tega nenehnega dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom. Naj ne zmanjka ustvarjalnosti, da bi obogatili ta trenutek s pobudami, ki bodo po\u017eivile vernike, da postanejo \u017eiva orodja za posredovanje Besede. Zagotovo naj se med temi pobudami tudi kar najbolj \u0161iri lectio divina,<\/em> da bi prek tega molitvenega branja svetega besedila duhovno \u017eivljenje na\u0161lo podporo in rast. Lectio divina<\/em> na temo usmiljenja bo omogo\u010dila, da \u017eivo izkusimo, kako je sveto besedilo rodovitno, \u010de ga beremo v lu\u010di celotnega duhovnega izro\u010dila Cerkve, ki se nujno prelije v oprijemljiva dejanja ljubezni (prim. Benedikt XVI., Posin. ap. spodb. Verbum Domini<\/em> 86-87).<\/p>\n

                \n
              1. Obhajanje usmiljenja se na povsem svojski na\u010din dogaja v zakramentu sprave.<\/em> To je trenutek, ko za\u010dutimo objem O\u010deta, ki nam prihaja naproti, da nam vrne milost, da smo spet njegovi otroci. Gre\u0161niki smo in s seboj nosimo breme nasprotja med tem, kar bi radi naredili, in tem, kar nasprotno dejansko naredimo (prim. Rim 7,14-21); milost pa vedno hodi pred nami in si nadene obli\u010dje usmiljenja, ki postane u\u010dinkovito v spravi in odpu\u0161\u010danju. Bog nam da razumeti svojo neizmerno ljubezen prav pred na\u0161o gre\u0161nostjo. Milost je mo\u010dnej\u0161a in presega vsako mo\u017eno upiranje, ker ljubezen premaga vse (prim. 1 Kor 13,7).<\/li>\n<\/ol>\n

                V zakramentu odpu\u0161\u010danja poka\u017ee Bog pot spreobrnitve k njemu in vabi, naj znova okusimo njegovo bli\u017eino. To je odpu\u0161\u010danje, ki ga je mogo\u010de pridobiti zlasti tako, da za\u010dnemo \u017eiveti ljubezen<\/em>. Na to nas spominja tudi apostol Peter, ko pi\u0161e, da \u00bbljubezen pokrije mno\u017eico grehov\u00ab (1 Pt 4,8). Samo Bog odpu\u0161\u010da grehe, toda tudi od nas zahteva, da smo pripravljeni odpu\u0161\u010dati drugim, kakor on odpu\u0161\u010da nam: \u00bbOdpusti nam na\u0161e dolge, kakor tudi mi odpu\u0161\u010damo svojim dol\u017enikom\u00ab (Mt 6,12). Kak\u0161na \u017ealost, \u010de ostanemo zaprti vase in nesposobni odpu\u0161\u010danja! Tedaj dobijo premo\u010d zamera, bes, ma\u0161\u010devanje in onesre\u010dijo \u017eivljenje ter izni\u010dijo veselo zavzetost za usmiljenje.<\/p>\n

                  \n
                1. Med milostmi, ki jih je Cerkev tako u\u010dinkovito izkusila in do\u017eivela v jubilejnem letu, je bilo zagotovo tudi slu\u017eenje misijonarjev usmiljenja<\/em>. Njihovo pastoralno delovanje je o\u010ditno pokazalo, da Bog ne postavlja nobenih meja tistim, ki ga i\u0161\u010dejo s spokorjenim srcem, ker vsem prihaja naproti kot O\u010de. Prejel sem toliko pri\u010devanj veselja ob obnovljenem sre\u010danju z Gospodom v zakramentu spovedi. Ne izgubljajmo prilo\u017enosti, da bi do\u017eiveli svojo vero tudi kot izkustvo sprave. \u00bbSpravite se z Bogom\u00ab (2 Kor 5,20), je vabilo, ki ga apostol namenja tudi na\u0161emu \u010dasu, da bi vsak vernik odkril mo\u010d ljubezni, ki ga naredi za \u00bbnovo stvaritev\u00ab (2 Kor 5,17).<\/li>\n<\/ol>\n

                  Zahvaljujem se vsakemu misijonarju usmiljenja za dragoceno slu\u017eenje, ki ga je ponudil, da bi bila milost odpu\u0161\u010danja u\u010dinkovita. Ta izredna slu\u017eba pa se ne kon\u010duje z zapiranjem svetih vrat. \u017delim namre\u010d, da bi \u0161e ostala do nadaljne odlo\u010ditve kot konkretno znamenje, da je milost jubileja na vseh koncih sveta \u0161e naprej \u017eiva in u\u010dinkovita. Pape\u0161ki svet za pospe\u0161evanje nove evangelizacije bo v tem obdobju skrbno spremljal misijonarje usmiljenja kot neposredno znamenje moje skrbi in bli\u017eine, da najde ustreznej\u0161e oblike za izvajanje tega dragocenega slu\u017eenja.<\/p>\n

                   <\/p>\n

                    \n
                  1. Ponovno vabim duhovnike, naj se zelo skrbno pripravijo na slu\u017ebo spovedovanja, ki je resni\u010dno duhovni\u0161ko poslanstvo. Prisr\u010dno se vam zahvaljujem za va\u0161e slu\u017eenje in vas prosim, da radi vse sprejemate<\/em>; da ste pri\u010de<\/em> o\u010detovske ne\u017enosti kljub resnosti greha; da skrbno<\/em> pomagate k premisleku o storjenem zlu; da ste jasni<\/em> pri predstavitvi moralnih na\u010del; da ste pripravljeni<\/em> spremljati vernike na poti spokornosti, tako da potrpe\u017eljivo hodite z njimi v korak; da ste daljnovidni<\/em>, ko razlo\u010dujete vsak posamezni primer; da ste velikodu\u0161ni<\/em> pri podeljevanju Bo\u017ejega odpu\u0161\u010danja. Kakor se je Jezus odlo\u010dil, da bo pred pre\u0161u\u0161tno \u017eeno mol\u010dal, da bi jo re\u0161il pred smrtno obsodbo, tako naj bo tudi duhovnik v spovednici velikodu\u0161nega srca, vedo\u010d, da ga vsak spovedanec spominja na to, kar on osebno je: gre\u0161nik, a slu\u017eabnik usmiljenja.<\/li>\n<\/ol>\n
                    <\/div>\n
                      \n
                    1. \u017delel bi si, da vsi mi premi\u0161ljujemo besede, ki jih je apostol zapisal proti koncu svojega \u017eivljenja, ko je Timoteju priznal, da je prvi med gre\u0161niki, \u00bbtoda prav zato sem dosegel usmiljenje\u00ab (1 Tim 1,16). Njegove besede imajo silovito mo\u010d, da tudi nas izzovejo k razmisleku o svojem \u017eivljenju in da tako vidimo, kako deluje Bo\u017eje usmiljenje, ki spreminja, spreobra\u010da in preobra\u017ea na\u0161e srce: \u00bbHvale\u017een sem njemu, ki mi je dal mo\u010d, Kristusu Jezusu, na\u0161emu Gospodu, ker je presodil, da sem zanesljiv, in me postavil v slu\u017ebo, \u010deprav sem bil prej bogokletnik in preganjalec in nasilne\u017e. Toda dosegel sem usmiljenje\u00ab (1 Tim 1,12-13).<\/li>\n<\/ol>\n

                      Spominjajmo se zatorej z vedno novo pastoralno zavzetostjo apostolovih besed: \u00bbBog nas je spravil s seboj po Kristusu in nam je dal slu\u017ebo sprave\u00ab (2 Kor 5,18). Nam je bilo najprej odpu\u0161\u010deno zaradi te slu\u017ebe; tako smo v prvi osebi postali pri\u010de univerzalnosti odpu\u0161\u010danja. Ni zakona ne zapovedi, ki bi onemogo\u010dila Bogu, da znova objame sina, ki se vra\u010da k njemu s priznanjem, da je pogre\u0161il, a se je odlo\u010dil, da za\u010dne znova. \u010ce se ustavimo zgolj pri postavi, pomeni, da izni\u010dimo vero in Bo\u017eje usmiljenje. Postava ima vzgojno vlogo (prim. Gal 3,24), katere cilj je ljubezen (prim. 1 Tim 1,5). In vendar je kristjan poklican, da \u017eivi novost evangelija, \u00bbpostavo Duha \u017eivljenja v Kristusu Jezusu\u00ab (Rim 8,2). Tudi v najbolj zapletenih primerih, kjer nas ima, da bi dopustili prevlado pravi\u010dnosti, ki izvira zgolj iz pravil, moramo verjeti v mo\u010d, ki izvira iz bo\u017eanske milosti.<\/p>\n

                      Mi, spovedniki, smo izkusili toliko spreobrnjenj, ki se nam odvijajo pred na\u0161imi o\u010dmi. \u010cutimo torej odgovornost za dejanja in besede, ki lahko se\u017eejo globoko v spovedan\u010devo srce, da bi odkril bli\u017eino in ne\u017enost O\u010deta, ki odpu\u0161\u010da. Ne izni\u010dimo teh trenutkov z vedenjem, ki bi lahko nasprotovalo izkustvu usmiljenja, ki se ga tako i\u0161\u010de. Raje pomagajmo razsvetliti prostor osebne vesti z neskon\u010dno Bo\u017ejo ljubeznijo (prim. 1 Jn 3,20).<\/p>\n

                      Zakrament spovedi mora najti osrednje mesto v kr\u0161\u010danskem \u017eivljenju; zato zahteva duhovnike, ki bodo svoje \u017eivljenje posvetili slu\u017eenju v \u00bbslu\u017ebi sprave\u00ab (2 Kor 5,9), tako da ne bo nikomur, ki se je resni\u010dno spokoril, onemogo\u010deno pristopiti k O\u010detovi ljubezni, ki pri\u010dakuje njegovo vrnitev, in bo vsem ponujena mo\u017enost, da okusijo osvobajajo\u010do mo\u010d odpu\u0161\u010danja.<\/p>\n

                      Ugodna prilo\u017enost je lahko obhajanje pobude 24 ur za Gospoda<\/em> v bli\u017eini 4. postne nedelje, ki se je \u017ee lepo ukoreninila po \u0161kofijah in ostaja mo\u010dan pastoralni klic za intenzivno do\u017eivetje zakramenta spovedi.<\/p>\n

                        \n
                      1. V mo\u010di te zahteve in da se ne bi med pro\u0161njo po spravi in Bo\u017ejim odpu\u0161\u010danjem zoperstavila nobena ovira, podeljujem odslej vsem duhovnikom v mo\u010di njihove slu\u017ebe dovoljenje, da dajo odvezo vsem, ki so izvr\u0161ili greh splava. Kar sem podelil omejeno za \u010das jubileja (prim. Pismo, s katerim se podeljuje odpustek ob jubileju usmiljenja,<\/em> 1. september 2015), se zdaj raz\u0161iri na ves \u010das, \u010deprav bi temu kaj nasprotovalo. Na vso mo\u010d bi rad poudaril, da je splav te\u017eak greh, ker kon\u010da nedol\u017eno \u017eivljenje. Enako mo\u010dno pa morem in moram potrditi, da ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo dose\u010di in ga uni\u010diti Bo\u017eje usmiljenje, ko najde spokorjeno srce, ki prosi za spravo z O\u010detom. Vsak duhovnik naj zato postane vodnik, podpora in tola\u017eba pri spremljanju spovedancev na tej poti posebne sprave.<\/li>\n<\/ol>\n

                        V letu jubileja sem dovolil vernikom, ki iz razli\u010dnih vzrokov obiskujejo cerkve, kjer delujejo duhovniki Bratov\u0161\u010dine sv. Pija X., da veljavno in dopustno prejmejo zakramentalno odvezo svojih grehov (prim. prav tam<\/em>). V pastoralni blagor teh vernikov in z zaupanjem v dobro voljo njihovih duhovnikov ter da bi se moglo z Bo\u017ejo pomo\u010djo obnoviti polno ob\u010destvo v katoli\u0161ki Cerkvi, dolo\u010dam po lastni odlo\u010ditvi, da se ta mo\u017enost raz\u0161iri tudi onstran jubilejnega \u010dasa, dokler ne bo s tem v zvezi dolo\u010deno kaj novega, da ne bi nikomur nikoli manjkalo zakramentalno znamenje sprave v odpu\u0161\u010danju, ki ga podeli Cerkev.<\/p>\n

                          \n
                        1. Usmiljenje nosi tudi obli\u010dje tola\u017ebe.<\/em> \u00bbTola\u017eite, tola\u017eite moje ljudstvo\u00ab (Iz 40,1), so sr\u010dne besede, ki jih prerok daje sli\u0161ati \u0161e danes, da bi lahko tiste, ki trpijo in jih mu\u010di bole\u010dina, dosegla beseda upanja. Ne pustimo si nikoli vzeti upanja, ki prihaja od vere v vstalega Gospoda. Res je, da smo \u010desto hudo preizku\u0161ani, a nikoli ne sme izginiti gotovost, da nas Gospod ljubi. Njegovo usmiljenje se izra\u017ea tudi v bli\u017eini, naklonjenosti in podpori, ki jo toliko bratov in sester lahko ponudi, ko nas doletijo dnevi \u017ealosti in stiske. Obrisati solze je konkretno dejanje, ki stre krog osamljenosti, kamor smo \u010desto zaprti.<\/li>\n<\/ol>\n

                          Vsi potrebujemo tola\u017ebe, ker ni nih\u010de odporen proti trpljenju, bole\u010dini in nerazumevanju. Kak\u0161no bole\u010dino lahko povzro\u010di sovra\u017ena beseda, sad zavisti, ljubosumja in besa! Kolik\u0161no trpljenje izzove izkustvo izdanosti, nasilja in zapu\u0161\u010denosti; koliko grenkobe spri\u010do smrti ljubljene osebe! In vendar ni Bog nikoli dale\u010d, ko pre\u017eivljamo take drame. Beseda, ki da pogum, objem, po katerem \u010duti\u0161, da si razumljen, ne\u017enost, po kateri zazna\u0161 ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si mo\u010dnej\u0161i \u2026 vse to so izrazi Bo\u017eje bli\u017eine preko tola\u017ebe, ki jo ponudijo bratje.<\/p>\n

                          V\u010dasih lahko zelo pomaga tudi ti\u0161ina.<\/em> Kajti v\u010dasih besede ne dajo odgovora na vpra\u0161anja trpe\u010dih. Ko pa zmanjka besed, lahko vsko\u010di so\u010dutje navzo\u010dega, bli\u017enjega, ki ljubi in poda roko. Ni res, da je ti\u0161ina znamenje predaje; nasprotno, to je trenutek mo\u010di in ljubezni. Tudi ti\u0161ina sodi v na\u0161o govorico tola\u017ebe, ker se spremeni v konkretno dejanje podelitve in soudele\u017ebe pri trpljenju brata.<\/p>\n

                            \n
                          1. V tako posebnem trenutku, kot je ta, ko med toliko krizami vidimo tudi krizo dru\u017eine, je pomembno, da mo\u010dna beseda tola\u017ebe dose\u017ee tudi na\u0161e dru\u017eine. Dar zakonske zveze je velika poklicanost, na katero je treba \u2013 s Kristusovo milostjo \u2013 odgovoriti v velikodu\u0161ni, zvesti in potrpe\u017eljivi ljubezni. Lepota dru\u017eine ostaja nespremenljiva kljub tolik\u0161ni temi in druga\u010dnim predlogom: \u00bbRadost ljubezni, ki jo \u017eivijo po dru\u017einah, je tudi veselje Cerkve\u00ab (Posin. ap. spodb. Amoris laetitia<\/em> 1). \u017divljenjsko pot, ki pelje mo\u0161kega in \u017eensko, da se sre\u010data, ljubita in si pred Bogom obljubita zvestobo za zmeraj, pogosto prekinejo trpljenje, izdaja in osamljenost. Veselje ob daru otrok ni odporno pred skrbmi star\u0161ev glede njihove rasti in zorenja, glede prihodnosti, ki naj bi bila vredna, da jo zavzeto \u017eivijo.<\/li>\n<\/ol>\n

                            Milost zakramenta poroke ne le okrepi dru\u017eino, da postane privilegiran kraj, kjer \u017eivi usmiljenje, ampak nalaga kr\u0161\u010danski skupnosti in vsej pastoralni dejavnosti, da jasno poka\u017ee, kako veliko vrednoto ponuja dru\u017eina. To jubilejno leto pa ne more spregledati kompleksne resni\u010dnosti dru\u017eine. Izkustvo usmiljenja nas usposablja, da gledamo na vse \u010dlove\u0161ke te\u017eave z dr\u017eo Bo\u017eje ljubezni, ki se ne utrudi sprejemati in spremljati (prim. prav tam<\/em> 291-300).<\/p>\n

                            Ne moremo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe. Na\u0161e \u017eivljenje je s svojimi veselji in bole\u010dinami nekaj edinstvenega in neponovljivega, kar poteka pod usmiljenim Bo\u017ejim pogledom. To zlasti od duhovnika zahteva pozorno, globoko in daljnovidno duhovno razlo\u010devanje, da se bo vsakdo \u2013 nih\u010de ni tu izklju\u010den, pa naj \u017eivi v takih ali druga\u010dnih okoli\u0161\u010dinah \u2013 lahko \u010dutil konkretno sprejetega od Boga, da bo dejavno sodeloval v \u017eivljenju skupnosti in bo lahko vklju\u010den v tisto Bo\u017eje ljudstvo, ki neutrudno hodi proti polnosti Bo\u017ejega kraljestva, kraljestva pravi\u010dnosti, ljubezni, odpu\u0161\u010danja in usmiljenja.<\/p>\n

                              \n
                            1. Poseben pomen ima tu trenutek smrti.<\/em> Cerkev je vedno do\u017eivljala ta dramati\u010dni prehod v lu\u010di vstajenja Jezusa Kristusa, ki je odprl pot za gotovost o prihodnjem \u017eivljenju. Sprejeti moramo velik izziv, zlasti v sodobni kulturi, ki pogosto te\u017ei k razvrednotenju smrti, tako da iz nje naredi preprosto izmi\u0161ljotino ali pa jo skriva. S smrtjo se je treba soo\u010diti in se nanjo pripraviti kot na bole\u010d in neizogiben prehod, ki pa ima velik pomen: gre za poslednje dejanje ljubezni do ljudi, ki jih zapu\u0161\u010damo, in do Boga, h kateremu gremo naproti. V vseh verstvih trenutek smrti \u2013 kot tudi trenutek rojstva \u2013 spremlja nekaj verskega. Mi do\u017eivljamo izkustvo pogreba kot molitev, ki je nabita z upanjem za du\u0161o pokojnega in daje tola\u017ebo vsem, ki trpijo zaradi lo\u010ditve od ljubljene osebe.<\/li>\n<\/ol>\n

                              Prepri\u010dan sem, da moramo v pastoralni dejavnosti, ki jo po\u017eivlja \u017eiva vera, preveriti, koliko so bogoslu\u017ena znamenja in na\u0161e molitve izraz Gospodovega usmiljenja. On sam nam nudi besede upanja, da nas ni\u010d in nih\u010de ne bo nikoli lo\u010dil od njegove ljubezni (prim. Rim 8,35). Ko duhovnik ta trenutek do\u017eivlja skupaj s kr\u0161\u010danskim ob\u010destvom, s tem opravlja pomembno slu\u017ebo spremljanja, ker omogo\u010di, da se v trenutku \u0161ibkosti, osamljenosti, negotovosti in \u017ealovanja do\u017eivi bli\u017eina znotraj ob\u010destva.<\/p>\n

                                \n
                              1. Jubilej se kon\u010duje in sveta vrata se zapirajo. Vrata usmiljenja na\u0161ega srca pa ostajajo vedno na ste\u017eaj odprta. Nau\u010dili smo se, da se Bog sklanja nad nas (prim. Oz 11,4), da bi ga tudi mi lahko posnemali v sklanjanju nad brati. Domoto\u017eje tolikih po vrnitvi v hi\u0161o O\u010deta, ki \u010daka na njihov prihod, spodbujajo tudi iskreni in velikodu\u0161ni pri\u010devalci Bo\u017eje ne\u017enosti. Sveta vrata, skozi katera smo stopali v tem jubilejnem letu, so nas postavila na pot ljubezni<\/em>, po kateri smo poklicani hoditi v zvestobi in z veseljem vsak dan. To je pot usmiljenja, ki omogo\u010da, da sre\u010damo toliko bratov in sester, ki iztezajo roko, da bi jo kdo prijel in bi hodili dalje skupaj.<\/li>\n<\/ol>\n

                                Ko ho\u010demo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se pribli\u017eamo bratom, ker O\u010detu ni ni\u010d ljub\u0161ega kot konkretno znamenje usmiljenja. Usmiljenje \u017ee po svoji naravi postane vidno in otipljivo v konkretnem in dinami\u010dnem dejanju. Ko ga enkrat izkusimo v vsej njegovi resni\u010dnosti, se ne moremo ve\u010d obrniti nazaj: nenehno raste in spreminja \u017eivljenje. Je pristno novo stvarstvo, ki udejanja novo srce, ki je sposobno ljubiti na polno, in o\u010disti o\u010di, da prepoznajo najbolj skrite potrebe. Kako resni\u010dne so besede, s katerimi moli Cerkev na velikono\u010dno vigilijo po branju pripovedi o stvarjenju: \u00bbVsemogo\u010dni Bog, \u010dloveka si \u010dudovito ustvaril po svoji podobi in \u0161e \u010dudoviteje prenovil in odre\u0161il\u00ab (Rimski misal<\/em>, velikono\u010dna vigilija, it. prevod).<\/p>\n

                                Usmiljenje prenavlja in odre\u0161uje<\/em>, ker se tu sre\u010data dve srci: Bo\u017eje, ki gre naproti \u010dlovekovemu. To se ogreje in prvo ga ozdravi: kamnito srce se spremeni v srce iz mesa (prim. Ezk 36,26), sposobno ljubiti kljub svojemu grehu. Tukaj zaznamo, da smo resni\u010dno \u00bbnova stvaritev\u00ab (prim. Gal 6,15); sem ljubljen, torej sem; odpu\u0161\u010deno mi je, torej se prerodim v novo \u017eivljenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.<\/p>\n

                                  \n
                                1. V svetem letu, zlasti ob \u00bbpetkih usmiljenja\u00ab, sem lahko zaznal, koliko dobrega je navzo\u010dega v svetu. Pogosto ni znano, ker se vsakodnevno udejanja na nevsiljiv in tih na\u010din. \u010ceprav se o njih ne govori, pa obstaja veliko konkretnih znamenj dobrote in ne\u017enosti, ki se dotikajo najmanj\u0161ih in nemo\u010dnih, najbolj osamljenih in zapu\u0161\u010denih. Resni\u010dno obstajajo junaki ljubezni, zaradi katerih najbolj ubogi in nesre\u010dni niso prikraj\u0161ani za solidarnost. Zahvalimo se Gospodu za te dragocene darove, ki vabijo, naj odkrivamo veselje v tem, da se pribli\u017eamo \u0161ibkosti ranjenega \u010dlove\u0161tva. Hvale\u017eno mislim na toliko prostovoljcev, ki vsak dan posve\u010dajo svoj \u010das, da s svojo predanostjo razodevajo Bo\u017ejo bli\u017eino. Njihovo slu\u017eenje je pristno delo usmiljenja, ki toliko ljudem pomaga, da se pribli\u017eajo Cerkvi.<\/li>\n<\/ol>\n

                                   <\/p>\n

                                    \n
                                  1. \u010cas je, da napravimo prostor za domi\u0161ljijo usmiljenja, da bi za\u017eivelo mnogo novih del, sadov milosti. Cerkev mora danes pripovedovati o \u00bbmnogih drugih znamenjih\u00ab, ki jih je Jezus storil in ki \u00bbniso zapisana\u00ab (Jn 20,30), da bodo zgovoren izraz rodovitnosti Kristusove ljubezni in ljubezni skupnosti, ki \u017eivi od njega. Preteklo je ve\u010d kot dva tiso\u010d let in vendar dela usmiljenja \u0161e naprej delajo Bo\u017ejo dobroto vidno.<\/li>\n<\/ol>\n

                                    \u0160e danes cela ljudstva trpijo lakoto in \u017eejo. Koliko skrbi povzro\u010dajo podobe otrok, ki se nimajo s \u010dim nahraniti. Mno\u017eice ljudi se \u0161e naprej selijo iz de\u017eele v de\u017eelo in i\u0161\u010dejo hrano, delo, dom in mir. Bolezen je v svoji raznolikosti stalen razlog za trpljenje, ki zahteva pomo\u010d, tola\u017ebo in podporo. Je\u010de so kraji, kjer se omejevalni kazni pogosto pridru\u017eijo v\u010dasih zelo resne te\u017eave zaradi ne\u010dlove\u0161kih razmer. Nepismenost je \u0161e vedno zelo raz\u0161irjena in otrokom onemogo\u010da, da bi se izobrazili, ter jih izpostavlja novim oblikam su\u017eenjstva. Kultura podivjanega individualizma zlasti na zahodu vodi k izgubi \u010duta za solidarnost in odgovornosti do drugih. Sam Bog ostaja danes mnogim neznan; to je najhuj\u0161a rev\u0161\u010dina in najve\u010dja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva \u010dlove\u0161kega \u017eivljenja.<\/p>\n

                                    Skratka, ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v na\u0161ih dneh izka\u017ee, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot dru\u017ebene vrednote.<\/em> Sili nas namre\u010d, da si zavihamo rokave, da vrnemo dostojanstvo milijonom ljudi, ki so na\u0161i bratje in sestre, skupaj z nami poklicani graditi \u00bbvarno mesto\u00ab (Okr. Lumen fidei<\/em> 50).<\/p>\n

                                     <\/p>\n

                                      \n
                                    1. Toliko konkretnih znamenj usmiljenja je bilo udejanjenih v tem svetem letu. Skupnosti, dru\u017eine in posamezni verniki so znova odkrili veselje medsebojne podelitve in lepoto solidarnosti. In vendar to ne zado\u0161\u010da. Svet \u0161e naprej poraja nove oblike duhovne in tvarne rev\u0161\u010dine, ki ogro\u017eajo \u010dlove\u0161ko dostojanstvo. Zato mora biti Cerkev vedno budna in pripravljena, da prepozna nova dela usmiljenja in jih velikodu\u0161no in navdu\u0161eno udejanja.<\/li>\n<\/ol>\n

                                      Vlo\u017eimo torej vse napore, da bomo konkretno oblikovali dobroto, obenem pa tudi razumevali dela usmiljenja. Usmiljenje vklju\u010duje vse, zato se \u0161iri kot oljni made\u017e in ne pozna meja. V tem smislu smo poklicani, da damo novo obli\u010dje delom usmiljenja, ki jih poznamo od zdavnaj. Usmiljenje dejansko prekipeva, vedno gre preko, je rodovitno. Je kot kvas, ki prekvasi testo (prim. Mt 13,33), in kot gor\u010di\u010dno zrno, ki postane drevo (prim. Lk 13,19).<\/p>\n

                                      Za primer pomislimo na telesno delo usmiljenja nage<\/em> obla\u010diti<\/em> (prim. Mt 25,36.38.43.44). Vra\u010da nas k za\u010detkom, v edenski vrt, ko sta Adam in Eva spoznala, da sta naga; ko sta opazila, da se bli\u017ea Gospod, ju je bilo sram in sta se skrila (prim. 1 Mz 3,7-8). Vemo, da ju je Gospod kaznoval; in vendar je \u00bbnaredil Adamu in njegovi \u017eeni suknji iz ko\u017ee in ju oblekel\u00ab (1 Mz 3,21). Sram je bil premagan in povrnjeno dostojanstvo.<\/p>\n

                                      Uprimo pogled tudi na Jezusa na Golgoti. Bo\u017eji Sin na kri\u017eu je nag; njegovo suknjo so vzeli vojaki in zanjo \u017erebali (prim. Jn 19,23-24); ni\u010desar nima ve\u010d. Na kri\u017eu se do skrajnosti poka\u017ee, kako Jezus deli usodo s tistimi, ki so izgubili dostojanstvo, ker so ob najnujnej\u0161e. Kakor je Cerkev poklicana, da postane \u00bbKristusova suknja\u00ab (prim. Ciprijan, Edinost katoli\u0161ke Cerkve<\/em> 7), da oble\u010de svojega Gospoda, tako se tudi zavzema za solidarnost z golimi tega sveta, da bi znova pridobili dostojanstvo, ki so jim ga slekli. \u00bbNag sem bil in ste me oblekli\u00ab (Mt 25,36), nas zavezuje, da ne odvra\u010damo pogleda od novih oblik rev\u0161\u010dine in odrinjenosti, ki ljudem onemogo\u010dajo, da bi dostojanstveno \u017eiveli.<\/p>\n

                                      Ne imeti dela in ne prejemati pravi\u010dne pla\u010de; ne imeti hi\u0161e ali zemlje za prebivanje; biti diskriminiran zaradi vere, rase, dru\u017ebenega polo\u017eaja \u2026 take in \u0161e druge okoli\u0161\u010dine ogro\u017eajo \u010dlovekovo dostojanstvo. Vpri\u010do tega usmiljeno delovanje kristjanov odgovarja zlasti z budnostjo in solidarnostjo. V koliko okoli\u0161\u010dinah lahko danes ljudem vrnemo dostojanstvo in jim omogo\u010dimo \u010dlove\u0161ko \u017eivljenje! Pomislimo samo na toliko otrok, ki trpijo raznovrstno nasilje, ki jih oropa za \u017eivljenjsko veselje. Njihovi \u017ealostni in izgubljeni obrazi so se vtisnili v mojo du\u0161o; prosijo nas za pomo\u010d, da bi se osvobodili iz su\u017eenjstva sodobnega sveta. Ti otroci so jutri\u0161nji mladostniki; kako jih pripravljamo za dostojanstveno in odgovorno \u017eivljenje? Kak\u0161no je lahko njihovo upanje, ko se soo\u010dajo s svojo sedanjostjo in prihodnostjo?<\/p>\n

                                      Dru\u017ebeni zna\u010daj <\/em>usmiljenja zahteva, da ne ostanemo brezdelni in da pre\u017eenemo brezbri\u017enost in hinav\u0161\u010dino, da na\u010drti in projekti ne bi ostali mrtva \u010drka na papirju. Sveti Duh naj nam pomaga, da bomo vedno pripravljeni dejavno in nezainteresirano ponuditi svoj prispevek, da pravi\u010dnost in dostojanstveno \u017eivljenje ne bi ostala zgolj prilo\u017enostna izraza, ampak konkretno zavzemanje \u010dloveka, ki ima namen izpri\u010dati navzo\u010dnost Bo\u017ejega kraljestva.<\/p>\n

                                        \n
                                      1. Poklicani smo, da po nas raste kultura usmiljenja,<\/em> ki temelji na odkritju sre\u010danja z drugimi, kultura, v kateri nih\u010de ne gleda na drugega z brezbri\u017enostjo niti se ne ozira naokrog, ko vidi trpljenje bratov. Dela usmiljenja so \u00bbdoma\u010da\u00ab<\/em>: nobeno od njih ni enako drugemu; na\u0161e roke jih lahko oblikujejo na tiso\u010d na\u010dinov. \u010ceprav je Bog, ki jih navdihuje, en sam in je ena sama \u00bbsnov\u00ab, iz katere so narejena, to je usmiljenje samo, si vsako pridobi \u010disto svojsko obliko.<\/li>\n<\/ol>\n

                                        Dela usmiljenja se dejansko dotikajo vsega \u010dlovekovega \u017eivljenja. Zato lahko za\u017eenemo pravo kulturno revolucijo ravno na osnovi preprostih dejanj, ki lahko dose\u017eejo telo in duha, to je \u010dlovekovo \u017eivljenje. To je zavzetost, ki si jo lahko kr\u0161\u010danska skupnost prisvoji, \u010de se zaveda, da jo Gospodova beseda vedno kli\u010de, naj odide iz brezbri\u017enosti in individualizma, v katera nas sku\u0161njava sili, da bi se zaprli, in bi tako \u017eiveli udobno in brez te\u017eav. \u00bbUboge boste imeli vedno med seboj\u00ab (Jn 12,8), pravi Jezus svojim u\u010dencem. Ni izgovora, ki bi lahko opravi\u010dil nezavzetost, ko pa vemo, da se je On poistovetil s slehernim od njih.<\/p>\n

                                        Kultura usmiljenja se oblikuje v vztrajni molitvi, v u\u010dljivi odprtosti za delovanje Duha, v doma\u010dnosti z \u017eivljenjem svetnikov in v konkretni bli\u017eini z ubogimi. Gre za vabilo, ki nas sili, naj ne dovolimo nesporazumov, kjer je odlo\u010dilno zavzeti se. Sku\u0161njavo, da bi naredili \u00bbteorijo usmiljenja\u00ab premagamo, kolikor iz njega naredimo vsakdanje \u017eivljenje soudele\u017eenosti in podelitve. Sicer pa ne smemo nikoli pozabiti besed, s katerimi apostol Pavel, ko pripoveduje o svojem sre\u010danju s Petrom, Jakobom in Janezom po spreobrnjenju, poudari bistveni vidik svojega poslanstva in vsega kr\u0161\u010danskega \u017eivljenja: \u00bbLe to so naju prosili, da bi se spominjala reve\u017eev. In to sem si zelo prizadeval storiti\u00ab (Gal 2,10). Ne smemo pozabiti na reve\u017ee: to je \u0161e kako aktualno povabilo, ki je veljavno, ker je tako o\u010ditno evangeljsko.<\/p>\n

                                          \n
                                        1. Naj izkustvo jubileja vtisne v nas besede apostola Petra: \u00bbNeko\u010d niste bili dele\u017eni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli\u00ab (1 Pt 2,10). Ne zadr\u017eujmo ljubosumno samo zase, kar smo prejeli. Nau\u010dimo se to podeliti s trpe\u010dimi brati, da jih bo podpirala mo\u010d O\u010detovega usmiljenja. Na\u0161e skupnosti naj se odprejo, da bodo dosegle tiste, ki \u017eivijo na njihovem ozemlju, da bo do vseh s pomo\u010djo pri\u010devanja vernikov dospela Bo\u017eja ne\u017enost.<\/li>\n<\/ol>\n

                                          To je \u010das usmiljenja.<\/em> Vsak dan na\u0161ega popotovanja je zaznamovan z navzo\u010dnostjo Boga, ki vodi na\u0161e korake z mo\u010djo svoje milosti, ki jo Duh vliva v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen. To je \u010das usmiljenja<\/em> za vse in za vsakogar, da bi nih\u010de ne mislil, da je izvzet od Bo\u017eje bli\u017eine in dale\u010d od mo\u010di njegove ne\u017enosti. To je \u010das usmiljenja,<\/em> da bi vsi \u0161ibki in nemo\u010dni, oddaljeni in osamljeni mogli zaznati navzo\u010dnost bratov in sester, ki jih podpirajo v njihovih potrebah. To je \u010das usmiljenja,<\/em> da bi ubogi na sebi za\u010dutili spo\u0161tljiv in pozoren pogled tistih, ki so premagali brezbri\u017enost in odkrili, kaj je v \u017eivljenju bistveno. To je \u010das usmiljenja,<\/em> da se noben gre\u0161nik ne bi naveli\u010dal prositi odpu\u0161\u010danja in bi \u010dutil roko O\u010deta, ki ga vedno sprejema in stiska k sebi.<\/p>\n

                                            \n
                                          1. Naj ostanejo usmiljene o\u010di svete Bo\u017eje Matere vedno obrnjene na nas. Ona je prva, ki odpira pot in nas spremlja v pri\u010devanju ljubezni. Mati usmiljenja zbira vse v zavetje svojega pla\u0161\u010da, kakor jo pogosto upodablja umetnost. Zaupajmo njeni materinski pomo\u010di in sledimo napotku, ki nam ga vedno daje, naj gledamo Jezusa, \u017eare\u010de obli\u010dje Bo\u017ejega usmiljenja.<\/li>\n<\/ol>\n

                                            Dano v Rimu, pri sv. Petru, 20. novembra,<\/p>\n

                                            na praznik na\u0161ega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva,<\/p>\n

                                            v letu Gospodovem 2016, \u010detrtem na\u0161ega pape\u017eevanja.<\/p>\n

                                            FRAN\u010cI\u0160EK<\/p>\n

                                            Vir: http:\/\/katoliska-cerkev.si\/misericordia-et-misera-usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

                                            Misericordia et misera \u2013 Usmiljenje in usmiljenja potrebna sta besedi, ki ju sv. Avgu\u0161tin uporabi za opis sre\u010danja med Jezusom in pre\u0161u\u0161tnico.<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":8913,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[31],"tags":[],"yoast_head":"\nUsmiljenje in usmiljenja potrebna | Urad za laike<\/title>\n<meta name=\"description\" content=\"Misericordia et misera \u2013 Usmiljenje in usmiljenja potrebna sta besedi, ki ju sv. Avgu\u0161tin uporabi za opis sre\u010danja med Jezusom in pre\u0161u\u0161tnico.\" \/>\n<meta name=\"robots\" content=\"index, follow, max-snippet:-1, max-image-preview:large, max-video-preview:-1\" \/>\n<link rel=\"canonical\" href=\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/\" \/>\n<meta property=\"og:locale\" content=\"sl_SI\" \/>\n<meta property=\"og:type\" content=\"article\" \/>\n<meta property=\"og:title\" content=\"Usmiljenje in usmiljenja potrebna | Urad za laike\" \/>\n<meta property=\"og:description\" content=\"Misericordia et misera \u2013 Usmiljenje in usmiljenja potrebna sta besedi, ki ju sv. Avgu\u0161tin uporabi za opis sre\u010danja med Jezusom in pre\u0161u\u0161tnico.\" \/>\n<meta property=\"og:url\" content=\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/\" \/>\n<meta property=\"og:site_name\" content=\"Urad za laike\" \/>\n<meta property=\"article:publisher\" content=\"https:\/\/www.facebook.com\/%c5%a0kofijski-urad-za-laike-1850071891887152\/\" \/>\n<meta property=\"article:published_time\" content=\"2016-11-21T13:14:30+00:00\" \/>\n<meta property=\"article:modified_time\" content=\"2016-11-30T12:55:24+00:00\" \/>\n<meta property=\"og:image\" content=\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-content\/uploads\/rsz_jezus_in_samarijanka.jpg\" \/>\n\t<meta property=\"og:image:width\" content=\"600\" \/>\n\t<meta property=\"og:image:height\" content=\"400\" \/>\n<meta name=\"twitter:card\" content=\"summary_large_image\" \/>\n<meta name=\"twitter:label1\" content=\"Est. reading time\">\n\t<meta name=\"twitter:data1\" content=\"33 minut\">\n<script type=\"application\/ld+json\" class=\"yoast-schema-graph\">{\"@context\":\"https:\/\/schema.org\",\"@graph\":[{\"@type\":\"WebSite\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/#website\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/\",\"name\":\"Urad za laike\",\"description\":\"\",\"potentialAction\":[{\"@type\":\"SearchAction\",\"target\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/?s={search_term_string}\",\"query-input\":\"required name=search_term_string\"}],\"inLanguage\":\"sl-SI\"},{\"@type\":\"ImageObject\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/#primaryimage\",\"inLanguage\":\"sl-SI\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-content\/uploads\/rsz_jezus_in_samarijanka.jpg\",\"width\":600,\"height\":400},{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/#webpage\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/\",\"name\":\"Usmiljenje in usmiljenja potrebna | Urad za laike\",\"isPartOf\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/#website\"},\"primaryImageOfPage\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/#primaryimage\"},\"datePublished\":\"2016-11-21T13:14:30+00:00\",\"dateModified\":\"2016-11-30T12:55:24+00:00\",\"author\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/#\/schema\/person\/c7153b0e875169131ade90119c94c5d4\"},\"description\":\"Misericordia et misera \\u2013 Usmiljenje in usmiljenja potrebna sta besedi, ki ju sv. Avgu\\u0161tin uporabi za opis sre\\u010danja med Jezusom in pre\\u0161u\\u0161tnico.\",\"breadcrumb\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/#breadcrumb\"},\"inLanguage\":\"sl-SI\",\"potentialAction\":[{\"@type\":\"ReadAction\",\"target\":[\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/\"]}]},{\"@type\":\"BreadcrumbList\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/#breadcrumb\",\"itemListElement\":[{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":1,\"item\":{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/\",\"name\":\"Domov\"}},{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":2,\"item\":{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/kategorija\/naslovnica-mini-11\/\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/kategorija\/naslovnica-mini-11\/\",\"name\":\"Naslovnica - Mini 11\"}},{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":3,\"item\":{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/usmiljenje-in-usmiljenja-potrebna\/\",\"name\":\"Usmiljenje in usmiljenja potrebna\"}}]},{\"@type\":\"Person\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/#\/schema\/person\/c7153b0e875169131ade90119c94c5d4\",\"name\":\"laiki\"}]}<\/script>\n<!-- \/ Yoast SEO plugin. -->","_links":{"self":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8841"}],"collection":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=8841"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8841\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/media\/8913"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=8841"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=8841"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/laiki\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=8841"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}