Z apostolskim pismom \u00bbPatris corde (Z O\u010detovskim srcem)\u00ab, ki je iz\u0161lo 8. decembra, na praznik Brezmade\u017ene se Fran\u010di\u0161ek spominja 150. letnice razglasitve sv. Jo\u017eefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob tej priliki bo od danes do 8. decembra 2021 potekalo posebno \u00bbLeto svetega Jo\u017eefa\u00ab.<\/p>\n
Z o\u010detovskim srcem: tako je Jo\u017eef ljubil Jezusa, ki ga vsi \u0161tirje evangeliji imenujejo: \u00bbJo\u017eefov sin\u00ab.[1]<\/p>\n
Evangelista, ki sta izpostavila njegov lik, Matej in Luka, povesta malo, a vendar dovolj za razumevanje, kak\u0161en o\u010de je bil in kak\u0161no poslanstvo mu je zaupala Bo\u017eja previdnost.<\/p>\n
Vemo, da je bil preprost tesar (prim. Mt 13,55), Marijin zaro\u010denec (prim. Mt 1,18; Lk 1,27); \u00bbpravi\u010den mo\u010d\u00ab (Mt 1,19), vedno pripravljen izpolniti Bo\u017ejo voljo, kakr\u0161na se ka\u017ee v njegovi postavi (prim Lk 2,22.27.39) in po kar \u0161tirih sanjah (prim. Mt 1,20; 2,13.19.22). Po dolgem in napornem potovanju iz Nazareta v Betlehem je videl Mesija, ki se je rodil v hlevu, ker drugje \u00bbzanju ni bilo prostora\u00ab (Lk 2,7). Bil je pri\u010da \u010de\u0161\u010denja pastirjev (prim. Lk 2,8-20) in modrih (prim. Mt 2,1-12), ki predstavljajo eni izraelsko ljudstvo in drugi poganska ljudstva.<\/p>\n
Imel je pogum, da je sprejel zakonito o\u010detovstvo Jezusa, ki mu je dal ime, kot mu ga je razodel angel: \u00bbDaj mu ime Jezus: kajti on bo svoje ljudstvo odre\u0161il grehov\u00ab (Mt 1,21). Kot je znano, je dati ime nekemu \u010dloveku ali neki stvari pri anti\u010dnih ljudstvih pomenilo dati mu pripadnost, kot je to storil Adam v pripovedi iz Prve Mojzesove knjige (prim. 2,19-20).<\/p>\n
\u0160tirideset dni po rojstvu je Jo\u017eef v templju skupaj z materjo daroval Dete Gospodu in presene\u010den poslu\u0161al Simeonovo prerokbo o Jezusu in Mariji (prim. Lk 2,22-35). Da bi Jezusa obranil pred Herodom, je kot tujec prebival v Egiptu (prim. Mt 2,13-18). Ko se je vrnil v domovino, je \u017eivel skrito v majhni in neznani vasi Nazaret v Galileji \u2013 od koder, kot se je govorilo, \u00bbne pride noben prerok\u00ab in ne \u00bbmore biti kaj dobrega\u00ab (prim. Jn 7,52; 1,46) \u2013 dale\u010d od Betlehema, svojega rojstnega mesta, in od Jeruzalema, kjer se je dvigal tempelj. Ko sta med romanjem v Jeruzalem izgubila dvanajstletnika, sta ga z Marijo v tesnobi iskala in ga na\u0161la v templju, ko je razpravljal z u\u010ditelji postave (prim. Lk 2,41-50).<\/p>\n
Za Marijo, Jezusovo Materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v pape\u0161kem u\u010denju kot Jo\u017eef, njen \u017eenin. Moji predhodniki so poglobili sporo\u010dilo, vsebovano v nekaj podatkih, ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili njegovo sredi\u0161\u010dno vlogo v zgodovini odre\u0161enja: bla\u017eeni Pij IX. ga je razglasil za \u00bbzavetnika Katoli\u0161ke Cerkve\u00ab[2], \u010dastitljivi Pij XII. ga je predstavil kot \u00bbzavetnika delavcev\u00ab[3] in sv. Janez Pavel II. kot \u00bbOdre\u0161enikovega varuha\u00ab.[4] Ljudstvo se mu priporo\u010da kot \u00bbpripro\u0161njiku za sre\u010dno smrt\u00ab.[5]<\/p>\n
Zato bi po 150 letih od njegove razglasitve za Zavetnika Katoli\u0161ke Cerkve po bla\u017eenem Piju IX. 8. decembra 1870 rad \u2013 kakor pravi Jezus \u2013 da \u00bbbi usta izrazila to, \u010desar je v preobilju v srcu\u00ab (prim. Mt 12,34), podelil z vami nekaj osebnih razmi\u0161ljanj o tem izrednem liku, ki je tako blizu \u010dlove\u0161kemu stanju vsakega izmed nas. Ta \u017eelja je rasla v teh mesecih pandemije, v kateri lahko sredi krize, ki nas prizadeva, do\u017eivljamo, da \u00bbna\u0161a \u017eivljenja, ki jih tkejo in podpirajo navadni ljudje \u2013 obi\u010dajno pozabljeni \u2013 ki se ne pojavljajo v naslovih velikih \u010dasopisov in revij in ne na prizori\u0161\u010dih zadnjega showa, pa vendar danes zanesljivo pi\u0161ejo odlo\u010dilne dogodke na\u0161e zgodovine: zdravniki, bolni\u010darke in bolni\u010darji, delavci v supermarketih, \u010distilke, \u010duvaji, prevozniki, organi pregona, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi, mnogi drugi, ki so razumeli, da se nih\u010de ne re\u0161i sam. [\u2026] Koliko ljudi se vsak dan vadi v potrpljenju in vliva upanje, skrbe\u010d za to, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko o\u010detov, meter, dedkov in babic, u\u010diteljev na\u0161im otrokom s temi majhnimi vsakdanjimi dejanji ka\u017ee, kako se spoprijeti in prebroditi krizo s prilagajanjem navad, dviganjem pogledom in spodbujanjem molitve. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za dobro vseh.\u00ab[6] V sv. Jo\u017eefu lahko vsi najdejo \u010dloveka, ki ostaja neopa\u017een, mo\u017ea vsakdanje prisotnosti, obzirne in skrite, pripro\u0161njika, oporo in vodnika v trenutkih te\u017eav. Sv. Jo\u017eef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v \u00bbdrugi vrsti\u00ab, neprimerljivo vlogo v zgodovini odre\u0161enja. Vsem gre beseda priznanja in hvale\u017enosti.<\/p>\n
Veli\u010dina sv. Jo\u017eefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaro\u010denec in Jezusov kru\u0161ni o\u010de. Kot tak se je \u00bbpostavil v slu\u017ebo celotnemu odre\u0161enjskemu na\u010drtu,\u00ab kot pravi sv. Janez Krizostom.[7]<\/p>\n
Sv. Pavel VI. opozarja, da se je njegovo o\u010detovstvo konkretno izrazilo v tem, da \u00bbje iz svojega \u017eivljenja naredil slu\u017eenje, \u017ertev skrivnosti u\u010dlove\u010denja in odre\u0161enjskega poslanstva, ki je z njo povezano; da je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je pripadala nad Sveto Dru\u017eino, uporabil za popolno daritev sebe, svojega \u017eivljenja, svojega dela; da je svojo \u010dlove\u0161ko poklicanost k ljubezni do doma spremenil v nad\u010dlove\u0161ko darovanje samega sebe, svojega srca in vseh sposobnosti v ljubezni, ki je postavljena v slu\u017eenje Mesiju, ki se razvija v njegovih hi\u0161i.\u00ab[8]<\/p>\n
Zaradi te vloge v zgodovini odre\u0161enja je sv. Jo\u017eef o\u010de, ki ga je kr\u0161\u010dansko ljudstvo vedno ljubilo, kakor dokazuje dejstvo, da so mu po celem svetu posve\u010dene \u0161tevilne cerkve; da so se mnoge redovne ustanove, bratov\u0161\u010dine in cerkvene skupine navdihovale pri njegovi duhovnosti in nosijo njegovo ime; in da se v njegovo \u010dast \u017ee stoletja odvijajo razli\u010dne svete uprizoritve. Veliko svetnikov in svetnic je bilo njegovih navdu\u0161enih \u010dastilcev, med katerimi je Terezija Avilska, ki ga je sprejela kot zagovornika in pripro\u0161njika; veliko se je priporo\u010dala njemu in prejela vse milosti, za katere je prosila. Opogumljena po svoji izku\u0161nji je svetnica tudi druge prepri\u010devala, da so ga \u010dastili.[9]<\/p>\n
V vsakem molitveniku najdemo kak\u0161no molitev v \u010dast sv. Jo\u017eefu. Posebne pro\u0161nje so nanj naslovljene ob sredah, zlasti pa celoten mesec marec, ki je tradicionalno posve\u010den njemu.[10]<\/p>\n
Zaupanje ljudstva v sv. Jo\u017eefa je povzeto v izrazu: \u00bbIte ad Ioseph\u00ab, ki se nana\u0161a na \u010das lakote v Egiptu, ko so ljudje faraona prosili za kruh, on pa je odgovarjal: \u00bbPojdite k Jo\u017eefu; kar vam pore\u010de, to storite!\u00ab (1 Mz 41,55). \u0160lo je za Jo\u017eefa, Jakobovega sina, ki so ga bratje iz zavisti prodali (prim. 1 Mz 37,11-28) in ki je \u2013 v skladu s svetopisemsko pripovedjo \u2013 pozneje postal podkralj Egipta (prim. 1 Mz 41,41-44).<\/p>\n
Kot Davidov potomec (prim. Mt 1,16.20), iz katerega korenine naj bi po prerokbi preroka Natana Davidu (prim. 2 Sam 7) pognal Jezus, in kot \u017eenina Marije iz Nazareta, je sv. Jo\u017eef te\u010daj, ki zdru\u017euje Staro in Novo zavezo.<\/p>\n
Jo\u017eef je videl, kako Jezus iz dneva v dan raste \u00bbmodrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh\u00ab (Lk 2,52). Kakor je Gospod storil Izraelu, tako ga je on \u00bbu\u010dil hoditi, ko ga je dr\u017eal za roko. Zanj je bil kot o\u010de, ki dviga otroka k licu, ki se sklanja k njemu, da bi mu dajal jesti\u00ab (prim. Oz 11,3-4).<\/p>\n
Jezus je v Jo\u017eefu videl Bo\u017ejo ne\u017enost: \u00bbKakor o\u010de izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo\u00ab (Ps 103,13).<\/p>\n
Jo\u017eef je gotovo sli\u0161al, kako je v sinagogi med molitvijo psalmov odmevalo, da je Izraelov Bog Bog ne\u017enosti,[11] ki je dober do vseh in da je \u00bbnjegovo usmiljenje nad vsemi njegovimi deli\u00ab (Ps 145,9).<\/p>\n
Zgodovina odre\u0161enja se \u00bbv upanju proti upanju\u00ab (Rim 4,18) uresni\u010duje skozi na\u0161e slabotnosti. Preve\u010dkrat mislimo, da Bog zaupa samo v dobre in zmagovite dele v nas, v resnici pa se ve\u010dina njegovih na\u010drtov\u00a0 uresni\u010duje preko in kljub na\u0161im slabotnostim. Zaradi tega je sv. Pavel rekel: \u00bbDa pa se zaradi vzvi\u0161enosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: \u2018Dovolj ti je moja milost. Mo\u010d se dopolnjuje v slabotnosti.\u2019 Zato se bom zelo rad pona\u0161al s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova mo\u010d\u00ab (2 Kor 12, 7-9).<\/p>\n
\u010ce je to perspektiva odre\u0161enjske ekonomije, se moramo nau\u010diti sprejemati svojo slabotnost z globoko ne\u017enostjo.[12]<\/p>\n
Hudi\u010d nas sili, da na svojo krhkost gledamo z negativno sodbo, Duh pa jo poka\u017ee z ne\u017enostjo. In ne\u017enost je najbolj\u0161i na\u010din, da se dotaknemo tega, kar je krhkega v nas. Stegnjeni prst in sodba, ki ju uporabljamo v odnosih do drugih, sta zelo pogosto znamenje nesposobnosti, da bi v sebi sprejeli svojo lastno slabotnost, svojo lastno krhkost. Samo ne\u017enost nas bo re\u0161ila pred delom To\u017enika (prim. Raz 12,10). Zato je pomembno sre\u010dati Bo\u017eje usmiljenje, zlasti v zakramentu sprave, ko do\u017eivimo resnico in ne\u017enost. Protislovno je, da nam tudi Hudi\u010d lahko pove resnico, a \u010de to stori, je zato, da nas obsodi. Mi pa vemo, da nas Resnica, ki prihaja iz Boga, ne obsoja, ampak nas sprejema, nas objame, nas podpira, nam odpu\u0161\u010da (prim. Lk\u00a0 15,11-32): pride nam naproti, nam vrne dostojanstvo, nas postavi na noge, nam pripravi praznik zaradi tega, ker je \u00bbta moj sin bil namre\u010d mrtev in je o\u017eivel, bil je izgubljen in je najden\u00ab (v. 24).<\/p>\n
Bo\u017eja volja, njegova zgodovina, njegov na\u010drt gredo tudi skozi Jo\u017eefovo stisko. Jo\u017eef nas tako u\u010di, da verovati v Boga vklju\u010duje tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi na\u0161e strahove, na\u0161o krhkost, na\u0161o slabotnost. U\u010di nas, da se sredi viharjev \u017eivljenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmila na\u0161ega \u010dolna. V\u010dasih ho\u010demo nadzorovati vse, a On ima vedno \u0161ir\u0161i pogled.<\/p>\n
Podobno kot je Bog storil z Marijo, ko ji je pokazal svoj na\u010drt odre\u0161enja, je tudi Jo\u017eefu razkril svoje na\u010drte; to je storil skozi sanje, ki jih je Sveto pismo kot vsa starodavna ljudstva imelo za eno od sredstev, po katerih Bog ka\u017ee svojo voljo.[13]<\/p>\n
Jo\u017eef je v hudi stiski zaradi nerazumljive Marijine nose\u010dnosti: no\u010de je \u00bbjavno osramotiti\u00ab,[14] ampak se odlo\u010di, da jo bo \u00bbskrivaj odslovil\u00ab (Mt 1,19). V prvih sanjah mu angel pomaga razre\u0161iti njegovo te\u017eko zagato: \u00bbNe boj se vzeti k sebi Marije, svoje \u017eene; kar je spo\u010dela, je namre\u010d od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odre\u0161il grehov\u00ab (Mt 1,20-21). Njegov odgovor je bil takoj\u0161en: \u00bbKo se je Jo\u017eef zbudil, je storil, kakor mu je naro\u010dil Gospodov angel\u00ab (Mt 1,24). S poslu\u0161nostjo je premagal svojo dramo in re\u0161il Marijo.<\/p>\n
V drugih sanjah je angel ukazal Jo\u017eefu: \u00bbVstani, vzemi dete in njegovo mater in b\u00e9\u017ei v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namre\u010d iskal dete, da bi ga umoril\u201d (Mt 2,13). Jo\u017eef je brez omahovanja ubogal, ne da bi se vpra\u0161eval o te\u017eavah, ki jim bo \u0161el naproti: \u00bbVstal je, pono\u010di vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti\u00ab (Mt 2,14-15).<\/p>\n
V Egiptu je Jo\u017eef z zaupanjem in potrpe\u017eljivostjo \u010dakal na sporo\u010dilo, ki mu ga je obljubil angel, naj se vrne v svojo de\u017eelo. Br\u017e ko mu je Bo\u017eji poslanec v tretjih sanjah, potem ko ga je obvestil, da so pomrli tisti, ki so sku\u0161ali umoriti otroka, ukazal, naj vstaje, vzame s seboj otroka in njegovo mater in se vrne v Izraelovo de\u017eelo (prim. Mt 2,19-20), je \u0161e enkrat brez oklevanja ubogal: \u00bbVstal je, vzel otroka in njegovo mater in pri\u0161el v Izraelovo de\u017eelo\u00ab (Mt 2,21).<\/p>\n
Toda med potjo nazaj, \u00bbko je sli\u0161al, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega o\u010deta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen \u2013 bilo \u010detrti\u010d, ko se je to zgodilo \u2013 in se je umaknil v galilejsko de\u017eelo. Ko je pri\u0161el tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret\u00ab (Mt 2,22-23).<\/p>\n
Evangelist Luka pa poro\u010da, da se je Jo\u017eef lotil dolge in neprijetne poti iz Nazareta v Betlehem po ukazu cesarja Avgusta, ki se je nana\u0161al na popis prebivalstva, da bi se popisal v svojem mestu. In ravno v teh okoli\u0161\u010dinah se je rodil Jezus (prim. 2,1-7) in bil kot vsi otroci vpisan v mati\u010dno knjigo.<\/p>\n
Sv. Luka \u0161e posebej skrbno poudarja, da sta Jezusova star\u0161e spolnjevala vse predpise postave: obredi Jezusove obreze, Marijinega o\u010di\u0161\u010devanja po porodu, darovanje prvorojenca Bogu (prim. 2,21-24).[15]<\/p>\n
V vseh okoli\u0161\u010dinah \u017eivljenja je Jo\u017eef znal izgovarjati svoj \u00bbfiat\u00ab kot Marija ob oznanjenju in Jezus v Getsemaniju.<\/p>\n
Jo\u017eef je v svoji vlogi glave dru\u017eine nau\u010dil Jezusa biti podrejen star\u0161em (prim. Lk 2,51) v skladu z Bo\u017ejo zapovedjo (prim. 2 Mz 20,12).<\/p>\n
V skritosti Nazareta, v Jo\u017eefovi \u0161oli se je Jezus nau\u010dil izpolnjevati O\u010detovo voljo. Ta volja je postala njegova vsakdanja jed (prim. Jn 4,34). Tudi v najte\u017ejem trenutku svojega \u017eivljenja, ki ga je do\u017eivel v Getsemaniju, je raje izpolnil O\u010detovo voljo in ne svoje[16] in postal \u00bbpokoren do smrti [\u2026] na kri\u017eu\u00ab (Flp 2,8). Zato pisec Pisma Hebrejcem zaklju\u010duje, da se je Jezus \u00bbiz tega, kar je pretrpel, nau\u010dil poslu\u0161nosti\u00ab (5,8).<\/p>\n
Iz vseh teh dogodkov je razvidno, da je Jo\u017eefa \u00bbBog poklical, da bi neposredno slu\u017eil Jezusovi osebi in poslanstvu z izvr\u0161evanjem svojega o\u010detovstva. Prav na ta na\u010din je v polnosti \u010dasov sodeloval pri veliki skrivnosti odre\u0161enja in je v resnici slu\u017eabnik odre\u0161enja.\u00ab[17]<\/p>\n
Jo\u017eef sprejme Marijo, ne da bi postavljal preventivne pogoje. Zaupa angelovim besedam. \u00bbPlemenitost njegovega srca ga je nau\u010dila, da je to, kar se je nau\u010dil po postavi, podredil ljubezni; in danes, v tem svetu, v katerem je psihi\u010dno, besedno in fizi\u010dno nasilje nad \u017eenskami o\u010ditno, se Jo\u017eef predstavlja kot lik spo\u0161tljivega in ne\u017enega mo\u017ea, ki se kljub temu, da nima vseh podatkov, odlo\u010di za Marijin ugled, dostojanstvo in \u017eivljenje. V njegovem dvomu, kako naj se najbolje odlo\u010di, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.\u00ab[18]<\/p>\n
V na\u0161em \u017eivljenju se velikokrat zgodijo stvari, katerih pomena ne razumemo. Pogosto je na\u0161 prvi odziv razo\u010daranje in upor. Jo\u017eef svoja razmi\u0161ljanja pu\u0161\u010da ob strani, da naredi prostor za to, kar se dogaja, in ne glede na to, kako zelo skrivnostno se lahko zdi njegovim o\u010dem, to sprejme, prevzame za to odgovornost in se pomiri s svojo zgodovino. \u010ce se ne pomirimo s svojo zgodovino, nam ne bo uspelo narediti niti naslednjega koraka, ker bomo vedno ostajali talci svojih pri\u010dakovanj in posledi\u010dnih razo\u010daranj.<\/p>\n
Duhovno \u017eivljenje, ki nam ga ka\u017ee Jo\u017eef, ni tak\u0161no, da pojasnjuje, ampak tak\u0161no, da sprejema. Samo iz tega sprejemanja, iz te pomirjenosti lahko zaslutimo ve\u010djo zgodovino, globlji pomen. Zdi se, da odmevajo ognjevite Jobove besede, ki na \u017eenino povabilo, naj se upre za vse zlo, ki se mu dogaja, odgovori: \u00bbDobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli?\u00ab (Job 2,10).<\/p>\n
Jo\u017eef ni pasivno v usodo vdan \u010dlovek. Njegova vloga je pogumna in mo\u010dna. Sprejemanje je na\u010din, po katerem se v na\u0161em \u017eivljenju ka\u017ee dar mo\u010di, ki prihaja od Svetega Duha. Samo Gospod nam lahko da mo\u010d, da sprejmemo \u017eivljenje tako, kot je, da naredimo prostor tudi za protislovni, nepri\u010dakovani in razo\u010darajo\u010di del bivanja.<\/p>\n
Jezusov prihod med nas je O\u010detov dar, da bi se vsak spravil z mesom lastne zgodovine tudi takrat, kadar je ne razume popolnoma.<\/p>\n
Kakor je Bog dejal na\u0161emu svetniku: \u00bbJo\u017eef, Davidov sin, ne boj se\u00ab (Mt 1,20), se zdi, da ponavlja tudi nam: \u00bbNe bojte se!\u00ab. Odlo\u017eiti moramo jezo in razo\u010daranje ter brez kakr\u0161ne koli svetne vdanosti v usodo, pa\u010d pa z mo\u010djo, ki je polna upanja,\u00a0 narediti prostor temu, \u010desar nismo izbrali in vendar obstaja. Tak\u0161no sprejemanje \u017eivljenja nas uvede v skrivni pomen. \u017divljenje vsakega izmed nas se lahko \u010dude\u017eno ponovno za\u010dne, \u010de najdemo pogum,\u00a0 da ga \u017eivimo skladno z evangelijem. In ni pomembno, \u010de se zdi, da se je doslej vse obrnilo na slabo in so nekatere stvari nepovratne. Bog lahko stori, da med skalami po\u017eenejo ro\u017ee. Tudi \u010de nam na\u0161e srce kaj o\u010dita, je On \u00bbve\u010dji od na\u0161ega srca in spoznava vse.\u00ab (1 Jn 3,20).<\/p>\n
Ponovno se vrne kr\u0161\u010danski realizem, ki ne zavr\u017ee ni\u010desar, kar obstaja. Resni\u010dnost je v svoji skrivnostni neupogljivosti in zapletenosti nosilka smisla bivanja s svojimi lu\u010dmi in sencami. Zaradi tega apostol Pavel re\u010de: \u00bbVemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu\u00ab (Rim 8,28). In sv. Avgu\u0161tin dodaja: \u00bbTudi tisto, kar se imenuje zlo (etiam illud quod malum dicitur).\u00ab[19] V tem celotnem pogledu vera osmisli vsak vesel ali \u017ealosten dogodek.<\/p>\n
Dale\u010d od tega torej, da bi verovati pomenilo najti lahke tola\u017eilne re\u0161itve. Vera, ki nas jo u\u010dil Jezus, je vera, ki jo vidimo pri sv. Jo\u017eefu, ki ni iskal bli\u017enjic, ampak se je z \u00bbodprtimi o\u010dmi\u00ab soo\u010dil s tem, kar se mu je dogajalo in za to osebno prevzel odgovornost.<\/p>\n
Jo\u017eefova sprejemljivost nas vabi, da sprejemamo druge brez izklju\u010devanja, tak\u0161ne kakr\u0161ni so, s posebno ljubeznijo do slabotnih, ker si je Bog izbral to, kar je slabotnega (prim. 1 Kor 1,27), kjer je \u00bbo\u010de sirotam in pokrovitelj vdovam\u00ab (Ps 68,6), in ukazuje, naj ljubimo tujca.[20] Rad si predstavljam, da je Jezus iz Jo\u017eefovega obna\u0161anja dobil navdih za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem o\u010detu (prim. Lk 15,11-32).<\/p>\n
\u010ce je prvi korak vsakega resni\u010dnega notranjega ozdravljena sprejeti svojo zgodovino oziroma v sebi narediti prostor tudi za tisto, kar si v \u017eivljenju nismo izbrali, pa moramo dodati \u0161e eno pomembno zna\u010dilnost: ustvarjalni pogum. Pojavi se predvsem takrat, kadar naletimo na te\u017eave. Pravzaprav se pred neko te\u017eavo lahko ustavimo in se umaknemo, ali pa se na nek na\u010din znajdemo. V\u010dasih ravno te\u017eave potegnejo iz nas rezerve, za katere sploh nismo mislili, da jih imamo.<\/p>\n
Ko beremo \u00bbevangelije otro\u0161tva\u00ab se velikokrat spra\u0161ujemo, zakaj Bog ni posegel neposredno in jasno. Toda Bog posreduje po dogodkih in ljudeh. Jo\u017eef je \u010dlovek, po katerem je Bog poskrbel za za\u010detka zgodovine odre\u0161enja. On je pravi \u00bb\u010dude\u017e\u00ab, po katerem je Bog re\u0161il otroka in njegovo mater. Nebesa posredujejo tako, da zaupajo v ustvarjalni pogum tega mo\u017ea, ki je, ko je pri\u0161el v Betlehem in ni na\u0161el prebivali\u0161\u010da, kjer bi Marija lahko rodila, pospravil hlev in ga uredil, da je postal \u010dim bolj prijeten prostor za Bo\u017ejega Sina, ki prihaja na svet (prim. Lk 2,6-7). Zaradi prete\u010de Herodove gro\u017enje, ki je hotel umoriti Otroka, je bil Jo\u017eef \u0161e enkrat v spanju opozorjen, naj varuje Otroka, zato je sredi no\u010di organiziral beg v Egipt (prim. Mt 2,13-14).<\/p>\n
Ob povr\u0161nem branju teh pripovedi imamo vedno vtis, da je svet na milost in nemilost izro\u010den mo\u010dnim in mogo\u010dnim, \u00bbvesela novica\u00ab evangelija pa je v tem, da nam poka\u017ee, kako Bog kljub oblastnosti in nasilnosti zemeljskih vladarjev vedno najde na\u010din za uresni\u010ditev svojega na\u010drta odre\u0161enja. V\u010dasih se zdi, da je tudi na\u0161e \u017eivljenje na milost in nemilost izro\u010deno mo\u010dnih oblasti, evangelij pa nam pravi, da Bogu vedno uspe re\u0161iti tisto, kar je pomembno, pod pogojem, da uporabljamo ustvarjalni pogum tesarja iz Nazareta, ki je nek problem znal spremeniti v prilo\u017enost, tako da je vedno dajal prednost zaupanju v Bo\u017ejo previdnost.<\/p>\n
\u010ce se v\u010dasih zdi, da nam Bog ne pomaga, to ne pomeni, da nas je zapustil, ampak da se zanese na nas, na to, kar lahko na\u010drtujemo, odkrijemo, najdemo, dose\u017eemo.<\/p>\n
Gre za tisti ustvarjalni pogum, ki so ga pokazali prijatelji mrtvoudnega, ki so ga spustili s strehe, da so ga predstavili Jezusu (prim. Lk 5,17-26). Te\u017eava ni zadr\u017eala drznosti in vztrajnosti teh prijateljev. Bili so prepri\u010dani, da Jezus lahko ozdravi bolnika in ker \u00bbzaradi mno\u017eice niso na\u0161li poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: \u2018\u010clovek, odpu\u0161\u010deni so ti tvoji grehi!\u2019\u00ab (v. 19-20). Jezus je prepoznal ustvarjalno vero, s katero so ti mo\u017eje sku\u0161ali predenj prinesti svojega bolnega prijatelja.<\/p>\n
Evangelij ne navaja podatkov o tem, koliko \u010dasa so Marija, Jo\u017eef in Jezus ostali v Egiptu. Zanesljivo pa so morali jesti, najti hi\u0161o, delo. Ne potrebujemo veliko domi\u0161ljije, da zapolnimo molk evangelija o tej zadevi. Sveta dru\u017eina se je morala spoprijeti s konkretnimi te\u017eavami, kakor vse druge dru\u017eine, kakor \u0161tevilni na\u0161i bratje migranti, ki tudi danes tvegajo \u017eivljenje, prisiljeni zaradi nesre\u010d in lakote. V tem smislu mislim, da je sv. Jo\u017eef v resnici poseben zavetnik vseh tistih, ki morajo zapustiti svojo zemljo zaradi vojn, sovra\u0161tva, preganjanja in bede.<\/p>\n
Na koncu vsakega dogodka, v katerem ima Jo\u017eef glavno vlogo, evangelij pripomni, da je vstal, vzel s seboj Otroka in njegovo Mater, in naredil, kar mu je Bog naro\u010dil (prim. Mt 1,24; 2,14.21). Dejansko sta Jezus in njegova mati Marija najdragocenej\u0161i zaklad na\u0161e vere.[21]<\/p>\n
V na\u010drtu odre\u0161enja ni mogo\u010de lo\u010diti Sina od Matere, od nje, ki je \u00bbnapredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do kri\u017ea.\u00ab[22]<\/p>\n
<\/p>\n
Stalno se moramo spra\u0161evati, \u010de z vsemi svojimi mo\u010dmi varujemo Jezusa in Marijo, ki sta skrivnostno zaupana na\u0161i odgovornosti, na\u0161i skrbi, na\u0161emu varstvu. Sin Vsemogo\u010dnega pride na svet tako, da sprejme stanje velike slabotnosti. Potrebuje Jo\u017eefa, da ga brani, za\u0161\u010diti, neguje in da lahko raste. Bog zaupa v tega mo\u017ea, kakor to stori Marija, ki v Jo\u017eefu najde njega, ki ji ne \u017eeli samo re\u0161iti \u017eivljenje, ampak bo vedno poskrbel zanjo in za Otroka. V tem smislu ni mogo\u010de, da bi sv. Jo\u017eef ne bil varuh Cerkve, saj je Cerkev podalj\u0161anje Kristusovega telesa v zgodovini, isto\u010dasno pa materinstvo Cerkve predstavlja Marijino materinstvo.[23] Ko Jo\u017eef \u0161e naprej varuje Cerkev, \u0161e naprej varuje Dete in njegovo mater, pa tudi mi, ko ljubimo Cerkev, \u0161e naprej ljubimo Dete in njegovo mater.<\/p>\n
Ta Otrok je Tisti, ki bo rekel: \u00bbKar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj\u0161ih bratov, ste meni storili\u00ab (Mt 25,40). Zato je vsak, ki je v potrebi, vsak reve\u017e, vsak trpin, vsak umirajo\u010di, vsak tujec, vsak zapornik, vsak bolnik \u00bbOtrok\u00ab, ki ga Jo\u017eef \u0161e naprej varuje. Zaradi tega sv. Jo\u017eefa kli\u010demo kot za\u0161\u010ditnika ubo\u017ecev, potrebnih, izgnancev, \u017ealostnih, reve\u017eev in umirajo\u010dih. In zato Cerkev ne more druga\u010de, kot da ljubi predvsem zadnje, ker jim je Jezus dal prednost, ko se je z njimi osebno poistovetil. Od Jo\u017eefa se moramo nau\u010diti enake skrbi in odgovornosti: ljubiti Otroka in njegovo mater; ljubiti zakramente in dobrodelnost; ljubiti Cerkev in reve\u017ee. Vsaka od teh resni\u010dnosti je vedno Otrok in njegova mati.<\/p>\n
Eden od vidikov, ki je zna\u010dilen za sv. Jo\u017eefa in je bil poudarjen \u017ee v \u010dasu prve socialne okro\u017enice Rerum novarum Leona XIII., je njegov odnos do dela. Sv. Jo\u017eef je bil tesar, ki je po\u0161teno delal, da je zagotovil vzdr\u017eevanje za svojo dru\u017eino. Od njega se je Jezus nau\u010dil vrednosti, dostojanstva in veselja tega, kar pomeni jesti kruh, ki je sad dela lastnih rok.<\/p>\n
V na\u0161em \u010dasu, v katerem se zdi, da je delo spet postalo nujno socialno vpra\u0161anje in brezposelnost v\u010dasih dosega vznemirljive ravni tudi med tistimi narodi, v katerih so desetletja \u017eiveli v dolo\u010denem blagostanju, je potrebno z obnovljeno zavestjo razumeti pomen dela, ki daje dostojanstvo, na\u0161 svetnik pa je vzorni varuh tega.<\/p>\n
Delo postane sodelovanje pri delu odre\u0161enja, prilo\u017enost, da pospe\u0161imo prihod Kraljestva, da razvijamo svoje mo\u017enosti in dobre lastnosti, s tem da jih postavimo v slu\u017ebo dru\u017ebe in ob\u010destva. Delo postane prilo\u017enost za uresni\u010devanje ne le za nas same, ampak predvsem za tisto izvorno jedro dru\u017ebe, ki je dru\u017eina. Dru\u017eina, v kateri je pomanjkanje dela, je v ve\u010dji meri izpostavljena te\u017eavam, napetostim, zlomom in celo obupni in obupujo\u010di sku\u0161njavi razpada. Kako bi mogli govoriti o \u010dlove\u0161kem dostojanstvu, ne da bi se zavzemali za to, da bi vsi imeli mo\u017enost dostojnega vzdr\u017eevanja?<\/p>\n
\u010clovek, ki dela, ne glede na to, kak\u0161na je njegova naloga, sodeluje s samim Bogom, postane nekoliko stvarnik sveta, ki nas obdaja. Kriza na\u0161ega \u010dasa, ki je ekonomska, socialna, kulturna in duhovna kriza, lahko za vse predstavlja klic k ponovnemu odkritju vrednote, pomembnosti in nujnosti dela za za\u010detek nove \u00bbnormalnosti\u00ab, v kateri nih\u010de ne bo izklju\u010den. Delo sv. Jo\u017eefa nas spominja, da sam Bog, ki je postal \u010dlovek, ni zani\u010deval dela. Izguba dela, ki prizadeva toliko bratov in sester, in ki v zadnjem \u010dasu nara\u0161\u010da zaradi pandemije covid-19, mora biti klic, da ponovno preverimo svoje prednostne naloge. Prosimo sv. Jo\u017eefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad \u010dlovek, sploh noben \u010dlovek in nobena dru\u017eina brez dela!<\/p>\n
Poljski pisatelj Jan Dobraczy\u0144ski v svoji knjigi O\u010detova senca,[24] v obliki romana pripoveduje o \u017eivljenju sv. Jo\u017eefa. S sugestivno podobo sence opredeli Jo\u017eefov lik, ki je v odnosu do Jezusa zemeljska senca nebe\u0161kega O\u010deta: pazi nanj, ga varuje, se nikoli ne lo\u010di od njega, da hodi po njegovih stopinjah. Pomislimo, na kaj Mojzes spominja Izraela: \u00bbV pu\u0161\u010davi [\u2026] si videl, kako te je Gospod, tvoj Bog, nosil, kakor \u010dlovek nosi svojega sina, vso pot\u00ab (5 Mz 1,31). Tako je Jo\u017eef vse svoje \u017eivljenje uresni\u010deval o\u010detovstvo.[25]<\/p>\n
O\u010detje se ne rodijo, o\u010detje postanejo. O\u010de se ne postane samo zaradi tega, ker ima otroka, ampak ker je odgovorno prevzel skrb zanj. Kadar koli nekdo prevzame skrb\u00a0 za \u017eivljenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresni\u010duje o\u010detovstvo.<\/p>\n
V dru\u017ebi na\u0161ega \u010dasa je pogosto videti, da otroci nimajo o\u010deta. Tudi dana\u0161nja Cerkev potrebuje o\u010dete. Opomin sv. Pavla, namenjen Korin\u010danom, je vedno aktualen: \u00bb\u010ceprav bi namre\u010d imeli deset tiso\u010d vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogih o\u010detov\u00ab (1 Kor 4,15). Potrebno bi bilo, da bi vsak duhovnik ali \u0161kof lahko dodal tako kakor apostol: \u00bbV Kristusu Jezusu sem vas namre\u010d po evangeliju rodil jaz\u00ab (prav tam). Gala\u010danom pa pravi: \u00bbOtroci moji, ki vas ponovno rojevam v bole\u010dini, dokler ne bo v vas oblikovan Kristus\u00ab (4,19).<\/p>\n
Biti o\u010de pomeni vpeljati otroka v izkustvo \u017eivljenja, resni\u010dnosti. Ne ga zadr\u017eevati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odlo\u010ditve, za svobodo, za odhode. Morda je izro\u010dilo zaradi tega Jo\u017eefu poleg vzdevka o\u010de dalo \u0161e vzdevek \u00bbnaj\u010distej\u0161i\u00ab. Ne gre za zgolj \u010dustveno oznako, ampak za povzetek zadr\u017eanja, ki izra\u017ea nasprotje posedovanja. \u010cistost je svoboda od posedovanja na vseh podro\u010djih \u017eivljenja. \u0160ele ko je ljubezen \u010dista, je v resnici ljubezen. Ljubezen, ki ho\u010de posedovati, na kocu vedno postane nevarna, zapira, du\u0161i, onesre\u010duje. Bog je \u010dloveka ljubil s \u010disto ljubeznijo, ko ga je pustil svobodnega tudi za to, da se zmoti in se postavi proti Njemu. Logika ljubezni je vedno logika svobode in Jo\u017eef je znal ljubiti na izredno svoboden na\u010din. Samega sebe ni nikoli postavljal v sredi\u0161\u010de. Znal je stopiti iz sredi\u0161\u010da ter postaviti v sredi\u0161\u010de svojega \u017eivljenja Marijo in Jezusa.<\/p>\n
Jo\u017eefova sre\u010da ni v logiki \u017ertvovanja sebe, ampak v darovanju sebe. V tem mo\u017eu nikdar ne zaznamo razo\u010daranja, ampak samo zaupanje. Njegov vztrajni molk se ne poglablja v prito\u017ebe, ampak vedno v konkretna dejanja zaupanja. Svet potrebuje o\u010dete, odklanja gospodarje, odklanja torej tiste, ki ho\u010dejo posedovati drugega, da bi zapolnili svojo praznino; odklanja tiste, ki avtoriteto zamenjujejo z avtoritarnostjo, slu\u017eenje s servilnostjo, soo\u010denje z zatiranjem, dobrodelnost s socialnim skrbstvom, silo z razdejanjem. Vsaka resni\u010dna poklicanost se rodi iz darovanja sebe, ki pomeni dozorevanje preproste \u017ertve. Tudi v duhovni\u0161tvu in v posve\u010denem \u017eivljenju se zahteva ta vrsta zrelosti. Kjer neka zakonska, celibaterska ali devi\u0161ka poklicanost ne dose\u017ee zrelosti darovanja samega sebe in se ustavi samo na logiki \u017ertve, je v nevarnosti, da izra\u017ea nesre\u010do, \u017ealost in razo\u010daranje, namesto da bi postala znamenje lepote in veselja v ljubezni.<\/p>\n
O\u010detovstvo, ki se odpove sku\u0161njavi, da bi \u017eivelo \u017eivljenje otrok, vedno odpira \u0161e neznane prostore. Vsak otrok vedno nosi s seboj skrivnost, nekaj neznanega, ki se lahko razodene samo s pomo\u010djo o\u010deta, ki spo\u0161tuje njegovo svobodo. O\u010deta, ki se zaveda, da izpolnjuje svoje vzgojno delovanje in v polnosti \u017eivi o\u010detovstvo samo takrat, ko je postal \u00bbnepotreben\u00ab, ko vidi, da otrok postaja samostojen in sam stopa po poteh \u017eivljenja; ko se postavi v polo\u017eaj Jo\u017eefa, ki je vedno vedel, da ta otrok ni njegov, ampak je bil samo zaupan njegovi skrbi. V bistvu je na to mislil Jezus, ko je rekel: \u00bbTudi na zemlji nikomur ne pravite \u203ao\u010de\u2039, kajti eden je va\u0161 O\u010de, ta, ki je v nebesih\u00ab (Mt 23,9).<\/p>\n
Kadar koli se znajdemo v polo\u017eaju, da moramo uresni\u010devati o\u010detovstvo, se moramo vedno spominjati, da nikoli ne gre za posest, ampak za \u00bbznamenje\u00ab,\u00a0 ki napoti na vi\u0161je o\u010detovstvo. V nekem smislu smo vsi vedno v Jo\u017eefovem polo\u017eaju: senca edinega nebe\u0161kega O\u010deta, ki \u00bbdaje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter po\u0161ilja de\u017e pravi\u010dnim in krivi\u010dnim\u00ab (Mt 5,45); in senca, ki sledi Sinu.<\/p>\n
<\/p>\n
***<\/p>\n
<\/p>\n
\u00bbVstani, vzemi dete in njegovo mater,\u00ab (Mt 2,13) re\u010de Bog sv. Jo\u017eefu.<\/p>\n
Namen tega Apostolskega pisma je pove\u010dati ljubezen do tega velikega svetnika, da bi nas spodbudilo, da bi prosili za njegovo pripro\u0161njo in da bi posnemali njegove kreposti in njegovo navdu\u0161enje.<\/p>\n
Posebno poslanstvo svetnikov namre\u010d ni samo v tem, da podelijo \u010dude\u017ee in milosti, ampak da prosijo za nas pred Bogom, kakor sta delala Abraham[26] in Mojzes,[27] kakor dela Jezus, \u00bbedini srednik\u00ab (1 Tim 2,5), ki je pri Bogu O\u010detu na\u0161 \u00bbzagovornik\u00ab (1 Jn 2,1), \u00bbvedno \u017eivi, da posreduje [za nas] (Heb 7,25; prim. Rim 8,34).<\/p>\n
Svetniki pomagajo vernikom \u00bbte\u017eiti po svetosti in svojemu stanu primerni popolnosti.\u00ab[28] Njihovo \u017eivljenje je konkreten dokaz, je evangelij mo\u017eno \u017eiveti.<\/p>\n
Jezus je rekel: \u00bbU\u010dite se od mene, ker sem krotak in v srcu poni\u017een\u00ab (Mt 11,29), oni pa so zgledi \u017eivljenja, ki ga je treba posnemati. Sv. Pavel je izrecno spodbujal: \u00bbPostanite moji posnemovalci!\u00ab (1 Kor 4,16).[29] Sv. Jo\u017eef to govori s svojim zgovornim molkom.<\/p>\n
Ob zgledu tolikih svetnikov in svetnic se je sv. Avgu\u0161tin vpra\u0161al: \u00bbKar so zmogli ti in ti, tega ti ne bi zmogel?\u00ab In tako je dosegel kon\u010dno spreobrnjenje vzklikajo\u010d: \u00bbPozno sem te vzljubil, o Lepota, ve\u010dno davna in ve\u010dno nova!\u00ab[30]<\/p>\n
Ne ostane drugega, kot da sv. Jo\u017eefa prosimo za milost vseh milosti, za na\u0161e spreobrnjenje. Njemu namenjamo svojo molitev:<\/p>\n
<\/p>\n
Pozdravljen, Odre\u0161enikov varuh<\/em><\/p>\n in \u017eenin Device Marije.<\/em><\/p>\n Tebi je Bog zaupal svojega Sina;<\/em><\/p>\n vate je Marija polo\u017eila svoje zaupanje;<\/em><\/p>\n s teboj je Kristus postal \u010dlovek.<\/em><\/p>\n \u00a0<\/em><\/p>\n Bla\u017eeni Jo\u017eef, tudi za nas se poka\u017ei o\u010detovski,<\/em><\/p>\n vodi nas na poti \u017eivljenja.<\/em><\/p>\n Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum,<\/em><\/p>\n ter brani nas vsakega zla. Amen.<\/em><\/p>\n \u00a0<\/em><\/p>\n Rim, pri Svetem Janezu v Lateranu, 8. decembra, na praznik Brezmade\u017enega spo\u010detja Bla\u017eene Device Marije, leta 2020, v osmem letu mojega pape\u017eevanja.<\/p>\n <\/p>\n Opombe:<\/p>\n [1] Lk 4,22; Jn 6,42; prim. Mt 13,55; Mr 6,3.<\/p>\n [2] S. Rituum Congreg., Quemadmodum Deus (8. decembra 1870): ASS 6 (1870-71), 194.<\/p>\n [3] Prim. Govor ACLI ob prazniku sv. Jo\u017eefa obrtnika (1. maja 1955): AAS 47 (1955), 406.<\/p>\n [4] Apostolska spodbuda Redemptoris custos (15. avgusta 1989): AAS 82 (1990), 5-34.<\/p>\n [5] Katekizem Katoli\u0161ke Cerkve, 1014.<\/p>\n [6] Meditacija v \u010dasu pandemije (27. marca 2020): L\u2019Osservatore Romano, 29. marca 2020, str. 10.<\/p>\n [7] In Matth. Hom, V, 3: PG 57, 58.<\/p>\n [8] Homilija (19. marca 1966): U\u010denje Pavla VI., IV (1966), 110.<\/p>\n [9] Prim Knjiga \u017eivljenja, 6, 6-8.<\/p>\n [10] Vsak dan \u017ee ve\u010d kot \u0161tirideset let po hvalnicah molim molitev k sv. Jo\u017eefu, ki je vzeta iz francoske knjige razli\u010dnih pobo\u017enosti iz 19. stoletja Kongregacije redovnic Jezusa in Marije, ki izra\u017ea pobo\u017enost, zaupanje in dolo\u010den izziv sv. Jo\u017eefu: \u201c\u010castitljivi o\u010dak sv. Jo\u017eef, \u010digar mo\u010d zna nemogo\u010de spremeniti v mogo\u010de, pridi mi na pomo\u010d v teh trenutkih stiske in te\u017eav. Pod svoje varstvo sprejmi zelo hude in te\u017eavne razmere, ki ti jih zaupam, da se bodo sre\u010dno razre\u0161ile. Moj ljubljeni o\u010de, vse svoje zaupanje polagam vate. Naj ne govorijo, da sem te klical zaman, in ker pri Jezusu in Mariji more\u0161 vse, poka\u017ei mi, da je tvoja dobrota tako velika kakor tvoja mo\u010d. Amen.\u201d<\/p>\n [11] Prim. 5 Mz 4,31; Ps 69,17; 78,38; 86,5; 111,4; 116,5; Jer 31,20.<\/p>\n [12] Prim. Apostolsko spodbudo Evangelii gaudium (24. novembra 2013), 88; 288: AAS 105 (2013), 1057; 1136-1137.<\/p>\n [13] Prim. 1 Mz 20,3; 28,12; 31,11.24; 40,8; 41,1-32; 5 Mz 12,6; 1 Sam 3,3-10; Dan 2; 4; Job 33,15.<\/p>\n [14] V teh primerih je bilo predvideno tudi kamnanje (prim. 5 Mz 22,20-21).<\/p>\n [15] Prim. 3 Mz 12,1-8; 2 Mz 13,2.<\/p>\n [16] Prim. Mt 26,39; Mr 14,36; Lk 22,42.<\/p>\n [17] Sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Redemptoris custos (15. avgusta 1989), 8: AAS 82 (1990), 14.<\/p>\n [18] Homilija med sveto ma\u0161o z beatifikacijo, Villavicencio \u2013 Kolumbija (8. september 2017): AAS 109 (2017), 1061.<\/p>\n [19] Enchiridion de fide, spe et caritate, 3.11: PL 40, 236.<\/p>\n [20] Cfr Dt 10,19; Es 22,20-22; Lc 10,29-37.<\/p>\n [21] Prim S. Rituum Congreg., Quemadmodum Deus (8. decembra 1870): ASS 6 (1870-71), 193; Pij IX., Inclytum Patriarcham (7. julija 1871): l.c., 324-327.<\/p>\n [22] 2. Vatikanski koncil, Dogmati\u010dna konstitucija Lumen gentium, 58.<\/p>\n [23] Prim. Katekizem Katoli\u0161ke Cerkve, 963-970.<\/p>\n [24] Izvirno delo: Cie\u0144 Ojca, Warszawa 1977 (slovenska izdaja Dru\u017eina 2020).<\/p>\n [25] Prim. Sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Redemptoris custos, 7-8: AAS 82 (1990), 12-16.<\/p>\n [26] Prim. 1 Mz 18,23-32.<\/p>\n [27] Prim. 2 Mz17,8-13; 32,30-35.<\/p>\n [28] 2. Vatikanski koncil, Dogmati\u010dna konstitucija Lumen gentium, 42.<\/p>\n [29] Prim 1 Kor 11,1; Flp 3,17; 1 Tes 1,6.<\/p>\n [30] Izpovedi, 8, 11, 27: PL 32, 761; 10, 27, 38: PL 32, 795.<\/p>\n <\/p>\n Vir: Vatican News<\/em><\/p>\n Foto: splet<\/em><\/p>\n Obj.: M. B.<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" […]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":14901,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[21],"tags":[],"yoast_head":"\n
\n