“Zbe\u017eala bom od doma. Kar \u0161la bom. Ne zdr\u017eim ve\u010d doma …” Tako nekako je zapisalo neko dekle na svojem blogu. Pred precej leti. Komentatorji so napisali vse sorta, niti se ne spominjam, kaj. Meni se je zdelo, da je to prete\u017eak problem, da bi se o tem bolj ali manj debatiralo v javnih komentarjih, pa sem dekletu napisala zasebno sporo\u010dilo.<\/p>\n
Napisala sem, da ni tako lahko iti od doma – \u010de res ni absolutno nujno, da se \u010dlovek re\u0161i hudega in za\u0161\u010diti. Pa da ni lahko menjati \u0161ole samo zato, da pa\u010d gre\u0161 drugam. Da \u010de gre\u0161 drugam, v drug kraj in drugo \u0161olo, kar tako, na hitro, samo zato, da se umakne\u0161 temu, kar je tvoja stiska, se lahko zgodi, da ne bo bolje, kot prej. Bila sem previdna, ni mi bilo vseeno, kako se Maja (izmi\u0161ljeno ime) po\u010duti. Kako resno je njeno depresivno stanje. Kako hudo je zares pri njej doma in v njeni \u0161oli.<\/p>\n
Kakorkoli \u017ee, verjetno je bilo prvo moje sporo\u010dilo \u010disto kratko, Maja je odpisala in steklo je dopisovanje. E-dopisovanje. Maja mi je pisala velikokrat, v\u010dasih po ve\u010dkrat na dan, jaz sem ji odpisala marsikdaj \u010disto na kratko, ve\u010d niti nisem uspela; pogosto tudi ne sproti.<\/p>\n
Pisala mi je o svojih stiskah v zvezi z odnosi doma, so\u0161olci, prijateljicami, fanti.<\/p>\n
Napisala mi je veliko mejlov, tiso\u010d, morda dva tiso\u010d. V\u010dasih je bila bolj dnevni\u0161ka, v\u010dasih je postavila kak\u0161no vpra\u0161anje – in tedaj sem sku\u0161ala odgovoriti.<\/p>\n
\u010cutila sem, da so njene stiske tako manj\u0161e in da nekako gre naprej – in je vse bli\u017eje mo\u017enost, da se dejansko odlo\u010di za neko fakulteto in odide v drugo okolje … in tako prebrodi te\u017eka srednje\u0161olska leta. Zdaj vem \u017ee za ve\u010d deklet, ki so te\u017eko \u0161la skozi srednje\u0161olska leta. Pa ne gre nujno za te\u017eave s \u0161olo, morda niti ne za “stra\u0161ne” te\u017eave v vsakdanjem \u017eivljenju, ampak morda \u010disto preprosto odra\u0161\u010danje samo prinese posameznikom polno enih izzivov, ki so kar prete\u017eki za ob\u010dutljive du\u0161ice.<\/p>\n
V vsem tistem pisanju se je kdaj pa kdaj zna\u0161el tudi kak\u0161en stavek, ki je posebno ogrel moje srce: “Hvala, ker me poslu\u0161a\u0161 … ” Ali kaj podobnega. “Ne vem, kaj bi bilo z menoj, \u010de ne bi bilo tebe … Ne vem, \u010de bi sicer \u0161e bila \u017eiva …”<\/p>\n
Ob tem sem ve\u010dkrat pomislila, kako so tudi na mojo \u017eivljenjsko pot pri\u0161le razne “mame” … In kolikokrat pomislim, da se zavedam, kako v\u010dasih ne za\u010dutimo stisk svojih bli\u017enjih … in kako si \u017eelim, da se vedno najde kak\u0161na “mama” ali pa kak\u0161en “o\u010de”, ki kdaj poskrbi tudi za drugega otroka … kdaj tudi za mojega … ko bo mogo\u010de v stiski, pa jaz ne bom mogla …<\/p>\n
No, po\u010dasi je e-dopisovanje nekoliko poniknilo. Niti ne vem, kdaj in kako se je \u010disto ustavilo. Obi\u010dajno je bilo tako, da je Maja napisala mejl, kadar jo je kaj \u017eulilo, jaz sem pa prva malokrat napisala kak\u0161en stavek … navadno sem ji odgovorila, ne pa prva pisala.<\/p>\n
Saj nanjo sem se spomnila ve\u010dkrat, ampak ne pravi \u010das, da bi ji kaj napisala.<\/p>\n
Pred nekaj dnevi sem se spomnila nanjo ob ra\u010dunalniku, na\u0161la sem njen naslov in napisala nekaj stavkov. In malo tesno mi je bilo pri srcu!<\/p>\n
Kmalu sem dobila odgovor!<\/p>\n
Maja je uspe\u0161na \u0161tudentka, uresni\u010dujejo se ji sanje iz let, ko sva si za\u010deli pisati, pa so jo tedaj bolj kot ne spravljale v brezup …<\/p>\n
In napisala mi je stavek: “… se ve\u010dkrat spomnim nate in na tvojo brezpogojno podporo v te\u017ekih trenutkih … \u010ce tebe ne bi bilo …”<\/p>\n
Najve\u010d, kar lahko damo drug drugemu, je to, da se imamo radi med seboj … Da smo pozorni drug do drugega. Da ne sodimo, pa\u010d pa enostavno predvsem poslu\u0161amo. Raste pa \u010dlovek sam … Le kak\u0161ni \u010dasi so, ko bolj potrebujemo so\u010dloveka, njegovo uho, v\u010dasih tudi roke, rame …<\/p>\n