Veliko razmi\u0161ljam o svojih (vero)u\u010dencih. O tem, kar pripovedujejo, pi\u0161ejo, ri\u0161ejo, ka\u017eejo skozi svoje obna\u0161anje, kar slutim in \u010dutim ob njih. In sku\u0161am v na\u0161e skupne ure vna\u0161ati to, kar \u010dutim, da otroci potrebujejo.<\/p>\n
Tudi ob te\u017ekih dogodkih, ki se jim dogajajo, se sku\u0161am ustaviti, se pogovoriti o tem, kolikor otroci \u017eelijo. Recimo ob smrti dragih ljudi … in tudi \u017eivali … Ja, otroci takoj izrazijo tudi \u017ealost ob izgubi svojih \u017eivali. Kak\u0161en moli tudi za dinozavre \ud83d\ude42<\/p>\n
Ena deklica pride k meni in na moje vpra\u0161anje, kako se ima, odgovori: “Dobro, lepo mi je, ampak nisem \u010disto sre\u010dna.” Oooo, kako lepo je to povedala. Pretresljivo lepo. Pove mi, kaj se je zgodilo, da zdaj ni “\u010disto sre\u010dna”. Vedela sem sicer \u017ee prej, kaj se je zgodilo v tisti dru\u017eini, ampak morala sem zvedeti iz otro\u0161kih ust, da za\u010dutim otroka. Da najdem pot v njeno srce.<\/p>\n
O, da bi mogel vsak od nas v hudem, ki se nam dogaja, re\u010di: “Lepo mi je – \u010deprav nisem \u010disto sre\u010den!”<\/p>\n
O vsem tem razmi\u0161ljam, ko oblikujem naslednjo uro. Uro, na za\u010detku katere potem izvem od deklice, kar sem \u017ee napisala, tisto o ne \u010disto sre\u010di.<\/p>\n
Zdi se mi, da sem na\u0161la na\u010din …<\/p>\n
Otrokom naro\u010dim, da nari\u0161ejo oz. napi\u0161ejo na vrh ene strani + (plus), na vrh druge – (minus). Takoj razumejo, za kaj gre, takoj vedo, da se ne gremo matematike.<\/p>\n
Na stran “+” ri\u0161ejo in pi\u0161ejo lepe, dobre dogodke, stvari, to, kar imajo radi.<\/p>\n
Na stran “-” pa stvari in dogodke, ki so \u017ealostni, “grdi” \u2026<\/p>\n
O vsem se pogovorimo. Ugotovimo, da so nekateri “plusi” praviloma vedno lepi, kak\u0161ni “minusi” vedno slabi, nekatere stvari so pa “kakor kdaj”. Oz. nekateri “minusi” niso tako stra\u0161no grdi in \u017ealostni, \u010de \u010dlovek ni sam … \u010de jokajo\u010dega otroka kdo pobere in potola\u017ei … \u010de ima bolan \u010dlovek obisk … \u010de je \u010dlovek bolan, a ima upanje, da bo ozdravel … A \u010de kdo umre, je najve\u010dkrat zelo \u017ealostno … stra\u0161no \u017ealostno. A spet je morda tudi pikica lepega. V\u010dasih tedaj ljudje \u0161e posebej za\u010dutijo, kako se imajo radi med seboj. Spoznajo, kako imajo dragocene ljudi v svoji dru\u017eini. V\u010dasih spoznajo, kako se je v stiski njihova dru\u017eina povezala. In to so lepe stvari!<\/p>\n
Kako iti naprej, ko nam je te\u017eko, ko je preve\u010d te\u017ekega, \u017ealostnega, ko so “sami minusi”?? Kajti ni dovolj spoznati in prepoznati “minuse” svojega \u017eivljenja, potrebno je naprej \u017eiveti … polno \u017eiveti.<\/p>\n
Deklica, ki mi je rekla, da ji je lepo … a ni \u010disto sre\u010dna … Oh, \u010disto sre\u010dni mnogokrat nismo … otroku je \u0161e najla\u017eje, ko mnogokrat hitro pozabi na razne te\u017eave … A tudi marsikak\u0161en otrok ni \u010disto sre\u010den.<\/p>\n
\u010clovek, ki je bolan, \u017ealosten, otrok, ki pade na tla, le\u017ei … je kot minus. A \u010de se zave, da je z njim Bog … \u010de se pove\u017ee z njim, potem na nek na\u010din postane plus!!<\/p>\n
Otroci zaigrajo “minuse”, jaz dvignem posamezne otroke in pokon\u010dni “palici” (kar sem jaz) dodam pre\u010dno … naredili smo plus … naredii smo kri\u017e!<\/p>\n
Ko jokajo\u010dega otroka s tal pobere mama in se otrok privije k njej, nastane nekaj dobrega … nastane plus … dobro, pozitivno. Podoba kri\u017ea kot znamenja ljubezni, vere, zaupanja.<\/p>\n
Prina\u0161ati v \u017eivljenja svojih bli\u017enjih upanje, svetlobo, ljubezen!<\/p>\n