Ali po prihodu poletja otrokom res pomagamo, ko jim ponujamo nenehno zabavo?<\/p>\n
Ko si \u017eelimo otroke v dolgem poletju zaposliti, je izbira dejavnosti skoraj neskon\u010dna\u2026 In na sre\u010do, ne glede na to, koliko je va\u0161 otrok star, so na voljo dejavnosti, ki \u010dakajo nanj. Tako star\u0161i hitimo, ko hodimo po svoje otroke po kon\u010danih dejavnostih\u2026 Pogosto je vsak prosti \u010das poln bojazni, da se bodo otroci dolgo\u010dasili. V\u010dasih povsem natrpamo njihove urnike, da se nam ne bi motali okoli hi\u0161e in pod nogami, ali iz izobra\u017eevalnih razlogov: \u017eelimo si, da na\u0161i otroci ne bi tratili toliko dragocenega prostega \u010dasa, ne da bi se kaj nau\u010dili.<\/p>\n
Kakorkoli, organizacija vseh teh poletnih dejavnosti zadnje \u010dase postaja prava slu\u017eba\u2026 In lahko bi se vpra\u0161ali: Ali je vredno?<\/p>\n
Francoska klini\u010dna psihologinja Pascaline Poupinel na to vpra\u0161anje odgovarja z odlo\u010dnim \u00bbne\u00ab.\u00a0 Pravi, da svojim otrokom s tem, da njihove urnike trpamo z dejavnostmi, ne delamo nobene usluge in da dolg\u010das ni nujno najve\u010dji sovra\u017enik poletnih po\u010ditnic.<\/p>\n
Dolg\u010das, vir zaskrbljenosti<\/p>\n
\u00bbDolg\u010das pogosto prehitro razumemo kot ukvarjanje z ni\u010demer. In odrasli mislijo, da njihovi zdolgo\u010daseni otroci tratijo \u010das,\u00ab razlaga Poupinelova. Seveda je vir stresa in vznemirjenja tudi to, da otroci ves \u010das ti\u010dijo okrog hi\u0161e in spra\u0161ujejo: \u00bbKaj naj delam? Ne vem, kaj naj delam!\u00ab ali ko vas ho\u010dejo vsake pet minut pretentati z: \u00bbSi lahko sposodim tvoj iPad? Ali lahko nekoga povabim na obisk?\u00ab Zdi se, da se ne znajo zaposliti na kak drug na\u010din, in to je lahko razlog za skrb.<\/p>\n
Soo\u010danje z dolg\u010dasom, znamenje dobrega du\u0161evnega zdravja<\/p>\n
\u010ceprav \u0161tevilni star\u0161i \u010dutijo dol\u017enost, da svoje otroke zaposlijo preko celega dne, \u00bbni resni\u010dne potrebe po tem\u00ab, pravi Poupinelova. In to je nekaj, o \u010demer bi star\u0161i morali razmisliti, saj na\u010din, kako star\u0161i organizirajo njihove dejavnosti lahko pomaga ali pa slabo vpliva na fizi\u010dno in du\u0161evno zdravje. Del zdravega ravnovesja je biti sposoben soo\u010diti se z dolg\u010dasom.<\/p>\n
Naj na vas ne vpliva dana\u0161nja dru\u017eba<\/p>\n
Sodobna dru\u017eba vpliva na nas in nas spodbuja, da bi svoje otroke preobremenili, na to Etty Buzyn, psihoterapevtka in psihoanaliti\u010darka opozarja v svoji knjigi: O\u010dka, mamica, dajta mi nekaj \u010dasa za sanjarjenje (knjiga je iz\u0161la v franco\u0161\u010dini pod naslovom Papa, maman, laissez moi le temps de r\u00eaver). Na\u0161o potro\u0161ni\u0161ko dru\u017ebo vodi ideja po \u00bb\u0161e in \u0161e\u00ab.Na\u0161a tekmovalna dru\u017eba nas spodbuja, da bi svoje otroke opremili z orodji in znanjem, kako biti u\u010dinkovit in agresiven, da bi se bili sposobni soo\u010diti z izpiti, pridobiti vi\u0161jo izobrazbo in prihodnje zahteve poklica. In ta vpliv je sila, ki vstopa v na\u0161e domove zahvaljujo\u010d vedno ve\u010djemu dosgu digitalnega sveta. Dru\u017eba sili otroke in star\u0161e, da prehajajo z enega ekrana na drugega: s prenosnega ra\u010dunalnika na pametni telefon, s televizije na tablico. Gumba za izklop pa ni.<\/p>\n
Ustvarjajte meje!<\/p>\n
Lotite se na primer dalj\u0161e skupne vo\u017enje. Danes se vedno ve\u010d otrok med vo\u017enjo na vlaku ali v avtu dolgo\u010dasi. \u00bbV na\u0161em \u010dasu so bila tak\u0161na potovanja prilo\u017enost za sanjarjenje, gledanje skozi okno, \u0161tetje rde\u010dih avtomobilov, klepetanja ali pregovarjanja z dru\u017eino, izmi\u0161ljanja iger, petja ali preprosto ugotovitve, da se \u017ee dolgo vozimo,\u00ab pravi Poupinelova z nostalgijo. Danes svojim nepotrpe\u017eljivim potnikom, \u0161e preden pripnemo varnostne pasove, predlagamo, da si na iPadu pogledajo film ali igrajo igrico. In priznajmo. To je tehnika, da si med potovanjem kupimo malo miru in ti\u0161ine\u2026<\/p>\n
Toda zakaj je tako pomembno, da ta neproduktiven \u010das pustimo prazen? Poupinelova poudarja tri bistvene kreposti:<\/p>\n
Za otroke je nujno, da se nau\u010dijo biti sami, kot je pomembno, da izkusijo pri\u010dakovanje,frustracijo, praznino, ki jo bo napolnila zadovoljitev \u017eelje. \u00bbOtrok, ki jo\u010de po materinih prsih ka\u017ee svoj prvi naravni fizi\u010dni \u010dlove\u0161ki odgovor.\u00ab Sposobnost biti samje tudi sposobnost re\u010di \u00bbJaz\u00ab, zavedati se, da obstajamo in da najdemo vire, da smo lahko sami sre\u010dni. Znati biti sam pomeni imeti zaupanje vase. Biti sposoben igrati se sam ali sam zaspati, je znamenje \u010dustvene varnosti.<\/p>\n
Samo kadar otroci ali mladi ne delajo ni\u010desar, lahko sanjarijo. In sanjariti pomeni, da si predstavljajo, ustvarjajo, \u017eelijo, gradijo sebe, eksperimentirajo\u2026 To je dragocen in nujen trenutek med katerim ne razmi\u0161ljamo in dovolimo, da se rodijo nove zamisli, imamo \u010das, da odkrijemo najgloblja hrepenenja. Kot je napisal William Shakespeare: \u00bbIz tak\u0161ne smo snovi kot sanje.\u00ab<\/p>\n
To, da se odklopimo zagotavlja tudi \u010das, da se sprostimo po zahtevah \u0161ole in drugih dejavnostih. Bodite previdni. Pustiti otroke sanjariti ne pomeni \u00bbprepustiti jih njihovim napravam brez pravil in omejitev\u00ab, poudarja Buzynova. \u00bbTak otrok ne bo nikoli imel prilo\u017enosti graditi svoje osebnosti ali socializirati se\u00ab in morali mu bomo preusmeriti pozornost. V otrokovem \u017eivljenju so meje pomembne.<\/p>\n
\u010ceprav se sli\u0161i dramati\u010dno, je prihodnost na\u0161e dru\u017ebe odvisna od sposobnosti na\u0161ih otrok, da znajo sanjati.<\/p>\n
Na\u0161i otroci bodo odgovorni za to, da bodo ponudili inovativne ideje in re\u0161itve za \u0161tevilne probleme, s katerimi se bo soo\u010dala na\u0161a dru\u017eba. Izkoristiti moramo njihovo sposobnost ustvarjalnega mi\u0161ljenja, razmi\u0161ljanja izven ustaljenih okvirjev. Preprosto, morajo sanjati.<\/p>\n
Pomembno je, da pustimo dovolj praznine za razvoj otrokove ustvarjalnosti, \u017eelja, motivacij in ugodja. Ko prejmemo nekaj, kar si \u017eelimo dobiti takoj, ni isto, \u010de na zadovoljitev \u010dakamo in \u010dakamo. Pomisliter samo na bo\u017ei\u010d: vznemirjenje je v pri\u010dakovanju, odlaganju na\u0161e \u017eelje po predmetu, ki si ga \u017eelimo. Zadovoljitev te \u017eelje daje ugodje in dopu\u0161a otroku, da vzcveti. Francoska psihoanaliti\u010darka Francoise Dolto je neko\u010d dejala: \u00bbTo, da stvari naredimo za lahke, zapolni potrebo ne pa \u017eelje\u00ab<\/p>\n
Zato se v tem poletju, ko bodo va\u0161i otroci javkali za mizo ali va\u0161i mladi pole\u017eavali na kav\u010du, ne vznemirjajte. Veselite se in si recite: \u00bbSuper je\u2026 Dolgo\u010dasi se!\u00ab<\/p>\n