V velikem tednu nam Božja beseda postavlja pred oči lik Juda, ki ima svoje srce v denarju. Zapre se vase, zavrne izvir življenja, in konča v nasilni smrti. Liturgija vzhodnih Cerkva mu ob bok postavlja grešnico, ki Jezusu mazili noge s svojimi solzami ter mu jih briše s svojimi lasmi. Ona se odpre Božji milosti in njegovemu usmiljenju, ki ji dovoli, da se ga, vsa grešna, dotika s skrušenim srcem in tako prejme osvoboditev, odrešenje.

In spet je pomlad. Pomlad, ko vse začenja znova brsteti. Kot takrat, ko jo je v zori mladosti presenetilo neverjetno Božje povabilo, ki ga ni povsem razumela, kot danes, ko ne razume, zakaj mora njen Sin, Božji Sin, svoje življenje skleniti še bolj neverjetno, kot ga je začel. ... Zdaj, ko stopa za Njim, ki ga tako zelo ljubi, kot lahko ljubi le mati, po težki in kamniti poti, ki ga vsega prebičanega, s trnjem kronanega in opljuvanega vodi na sramotno smrt ...

On je tisti, ki nas je izpeljal iz suženjstva v svobodo, iz teme v luč, iz smrti v življenje, iz strahovlade v večno kraljestvo in nas naredil za novo duhovništvo in izbrano ljudstvo za vedno. On je velika noč našega odrešenja. On je tisti, ki se je učlovečil v Devici, bil razpet na križu, pokopan v zemljo, vstal od mrtvih in bil povzdignjen v višave nebes. On je jagnje, ki ni odprlo svojih ust pred morilci; ... iztrgan iz črede in odgnan v zakol. 

Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj; zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog – človek zaspal in je zbudil speče od začetka. Bog – človek je umrl in zbudil tiste v predpeklu. Šel je iskat izgubljeno ovco, prvega človeka. V temi in v smrtni senci sedeče hoče obiskati; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov. Odšel je Gospod k njima, noseč zmagovito orožje križa.