AKTUALNE NOVICE

Marjana Debevec, 80.518 podpisov v podporo družinskemu referendumu (Vir: Radio Ognjišče)

Koalicija Za otroke gre je v manj kot tednu dni zbrala 80.518 podpisov državljank in državljanov v podporo referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Podpise so v torek, 10.marca, ob 10. uri odnesli v državni zbor. Kdaj bo razpisan rok za zbiranje 40 tisoč overjenih podpisov v podporo referendumu, še ni znano. Zbiranje bi se lahko začelo v tednu med 16. in 20. marcem.

Če bo najmanj 40.000 podpisov v fizični obliki zbranih v rokah pobudnika referenduma, ima pobudnik en teden časa po preteku 35 dnevnega roka, da podpise vloži v državni zbor. Parlament pa mora odločati o razpisu referenduma v roku sedmih dni od vložitve zahteve, če bi bili upoštevani skrajni roki, bo to v drugi polovici aprila. oz. v začetku maja.

Državni zbor lahko takrat referendum razpiše ali pa zavrne razpis referenduma, iz razlogov, ki so bili sprejeti z zadnjimi spremembami ustave v začetku leta 2013. Če referendum razpiše, ga mora z navadno večino razpisati najmanj 30 dni pred glasovanjem in največ 45 dni pred glasovanjem. Če hoče Državni zbor razpisati referendum čez več kot 45 dni je za to potrebna dvotretjinska večina.

Če Državni zbor odloči, da ne bo razpisal referenduma, sprejme o tem sklep, v katerem je določen rok, v katerem lahko pobudnik referenduma zahteva ustavno presojo take odločitve. V primeru, da ustavno sodišče odloči, da je referendum dopusten in razveljavi sklep državnega zbora, mora državni zbor v enem tednu po prejemu odločitve ustavnega sodišča razpisati referendum.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/aktualno/16558/
 

Andrej Naglič, Evropski pravniki podprli referendum o zakonski zvezi (Vir: Katoliška Cerkev)

Od 4. do 6. marca je v Bratislavi na Slovaškem potekalo srečanje pravnikov škofovskih konferenc evropskih držav. To je bilo drugo tovrstno srečanje, ki ga je tudi tokrat pripravil Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE) s sedežem v St. Gallnu v Švici. Udeležili smo se ga predstavniki Svetega sedeža, Anglije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Češke, Hrvaške, Francije, Nemčije, Španije, Madžarske, Italije, Litve, Latvije, Poljske, Škotske, Slovaške, Slovenije in Ukrajine. V imenu Slovenske škofovske konference se je posveta udeležil pravni svetovalec mag. Andrej Naglič.

Glavna vsebinska tema srečanja je bila pravna ureditev ugovora vesti. V primeru članov Katoliške Cerkve, mora biti ugovor vesti urejen kot pravni institut, ki posamezniku daje pravico, da zavrne dolžnost, ki je v nasprotju z glavnimi načeli nauka in morale Cerkve. To ne pomeni pravice do neupoštevanja zakonov države, ampak pomeni omogočiti posamezniku, da se v skladu s spoštovanjem prava države izogne kompromitiranju svoje vesti. V enaki meri, kot je ugovor vesti v interesu posameznika, je pomemben tudi za pluralno, demokratično in pravno državo. Omogoča namreč, da državljani uživajo človekovo pravico do svobode vesti oziroma veroizpovedi, ki spada med temeljne vrednote družbe. Učinki ugovora vesti bi se morali raztezati predvsem na področje nedotakljivosti človekovega življenja od spočetja do naravne smrti in s tem povezano zdravstveno dejavnostjo. Njegovi učinki bi se morali raztezati tudi na področje poučevanje spolne morale v javni šoli, sklepanje zakonske zveze kot življenjske skupnosti enega moškega in ene ženske in uresničevanje svobode veroizpovedi v javnem življenju, zlasti z uporabo verskih simbolov.

Ugovor vesti v zdravstvu ne pripada samo zdravnikom, ampak tudi ostalemu strokovnemu osebju (npr. medicinskim sestram, psihologom, socialnim delavcem). Omogočen mora biti zlasti pri naslednjih zdravstvenih posegih: umetna prekinitev nosečnosti, evtanazija, umetna oploditev, medicinsko raziskovanje in presaditev organov. Vendar ugovor vesti ne sme prevladati nad dolžnostjo zdravniškega osebja, da varuje oziroma rešuje človeška življenja. Ob tem se je pomembno zavedati, da zdravstveni posegi, ob katerih naj bi bil ugovor vesti mogoč, navadno niso osrednjega pomena za akutno varovanje oziroma reševanje človeškega življenja.

Ugovor vesti spada med mednarodno priznane človekove pravice in temeljne svoboščine. Ta pravni institut neizogibno predvideva zavedanje in priznavanje temeljnih vrednot družbe in posameznika. Končno je mogoče ugotoviti tudi, da je pravica do ugovora vesti za posameznika praktično manj nujna v državah z dobro delujočo pluralno družbeno ureditvijo, ki civilni družbi omogoča dejavno sodelovanje pri upravljanju javnih zadev v skladu z načelom subsidiarnosti. To načelo promovira zlasti družbeni nauk Katoliške Cerkve. Splošno osebno svobodo posameznika namreč omejuje predvsem preobsežna socialna država oziroma država blaginje. Ta želi enostransko in arbitrarno regulirati vse pore družbenega življenja. Ob odsotnosti pluralnosti in subsidiarnosti pa je institut ugovora vesti ena redkih preostalih možnosti, ki omogoča vsaj delno zavarovati in okrepiti splošno svobodo posameznika, ki je izhodišče za dostojanstvo človeške osebe.

Tema srečanja je bila tudi varovanje in meje svobode izražanja. Udeleženci smo v okviru srečanja obiskali Dunaj oziroma Agencijo EU za temeljne pravice in Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi. Udeleženci srečanja so se seznanili z nedavno spremembo definicije zakonske zveze v Sloveniji in podprli prizadevanja slovenske civilne družbe, da popolno izenačitev istospolne zveze z raznospolno predloži v odločitev ljudstvu na referendumu.

Predstavniki Svetega sedeža, Belgije, Bosne in Hercegovine, Češke, Hrvaške, Francije, Nemčije, Španije, Madžarske, Italije, Latvije, Litve, Poljske, Portugalske, Škotske, Slovaške, Slovenije in Ukrajine so v izjavi zapisali: »Udeleženci v Bratislavi so se seznanili z nedavno redefinicijo zakonske zveze v Sloveniji in izrazili podporo civilnim organizacijam, ki s podporo škofov želijo na referendum spremeniti izenačitev istospolnih skupnosti z zakonsko zvezo.«

Več na: http://katoliska-cerkev.si/evropski-pravniki-podprli-referendum-o-zakonski-zvezi
 
 

A.S., Svet krščanskih Cerkva vse verujoče pozval k zavzemanju za vrednoto družine (Vir: Radio Ognjišče)

Na seji Sveta krščanskih Cerkva v Domu Sv. Jožefa so prejšnji teden izmenjali stališča v zvezi z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Na seji so sodelovali predstavniki Katoliške Cerkve, Evangeličanske binkoštne Cerkve, Slovenske evangeličanske Cerkve in Srbske pravoslavne Cerkve. Med njimi sta bila tudi škofa evangeličanske in katoliške Cerkve Geza Filo in Stanislav Lipovšek.

Na seji so sprejeli izjavo, da se člani Sveta krščanskih Cerkva ne strinjajo z načinom, da se novela zakona sprejema brez širše javne in strokovne razprave. Vse verujoče pa so pozvali, da naj se zavzamejo za vrednote družine in za takšno zakonodajo, ki bo na primeren način zaščitila družinsko življenje in temeljne pravice otroka.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/slovenija/16586/

 

Andrej. M. Poznič, Kaj vse so mi vzeli (Vir: Časnik)

Mantra tistih, ki hočejo zlepa ali zgrda spremeniti naše pojmovanje družine, je, da »nikomur nič ne vzamemo, če priznamo istospolnim pravico do poroke in posvojitev otrok«. Ker se v naših medijih tem ljudem je iz roke in nikoli ne postavi pod vprašaj njihovih trditev (tak tipičen primer je naučen in prijazen pogovor, ki ga je uprizorila RTVSLO z enim izmed njih a kaj takega ni bila sposobna narediti z zagovorniki pravic otrok in družine), bom poskusil nakazati nekaj stvari, ki nam jih dejansko jemljejo, ko tako na silo, brez ljudstva, brez razprave, z zagrizenostjo, ki tepta normalnost, spreminjajo tako temeljne stvari za družbo in človeštvo kakor je družina, spol, pravica, otrok, ipd. Delovanje istospolnih lobijev je eno samo nasilje zoper drugače misleče, ki pa se ne izraža tako, da nekdo dobi fizično klofuto, temveč v nasilju nad pojmi, besedami in držami. Marsikje ni več pametno na glas zagovarjati normalnost. Zatiranje se izraža v »ne-napredovanju«, »mobingu« in v učinkovitem, neoprijemljivem ustrahovanju. Krona zatiranja je seveda ovadba na sodišče zaradi žalitve ali prestopka zoper človekove pravice. Zato je potrebno, da se zavemo, kaj nam pripravljajo volkovi v ovčjih preoblekah »strpnosti« in »širine«, »naprednosti« in »modernosti«.

Po raziskavah, ki jih je objavil aktivist LGTB, naj bi bilo v Sloveniji 1500 istospolnih, ki se jih načrtovane spremembe dotikajo. Po sprejetju njihovega zakona, naj bi torej bilo v bližnji prihodnosti okoli 750 istospolnih porok. Močno dvomim, da se bo zgodilo kaj takega. Imeli bomo prvo in medijsko razvpito, potem pa dolgo nič. Povsod tam kjer so že sprejeli tako nasilno izenačitev, ostajajo istospolne poroke pod 1 odstotek poročenih parov. Žal statistike ločitev nihče ne vodi. Če upoštevamo, da so istospolne zveze bolj kratkega veka, bomo razumeli zakaj do te statistike ne moremo priti. Prva stvar, ki mi jo torej jemljejo, je normalni vrstni red pomembnosti. Zaradi neznatne manjšine so pripravljeni sprevračati temelje družbe in to z nerazumljivo naglico. Naglica in moč s katerimi teptajo drugače misleče, jih etiketirajo, diskriminirajo in difamirajo sta le še potrdilo tega prvega jemanja.

Druga stvar, ki mi jo jemljejo je pluralnost in strpnost, saj sistematično uvajajo novo državno ideologijo, s čimer pa kršijo ustavo, pravni red naše Slovenije in nas peljejo v nov totalitarizem. Pozor, nismo že tam, ampak nas tja peljejo! Kaj je drugega kot ideologija, ko zahtevajo, da v šolah poučujejo njihov pogled na spol? Kaj je drugega kot nestrpnost, ko hočejo, da vsi poslušajo tiste ne-umnosti, ki so skregane z zdravo pametjo, s tem, kar človek je in s tem, kar naj bi bil? Kaj je drugega kot nasilje nad državno ureditvijo, če terjajo, da se njihov privaten pogled prevzame v državno upravo in se terja nek »certifikat o LGTB prijazni ustanovi« (karkoli bi že to pomenilo)? V Angliji in v ZDA, kjer so že vse to dosegli, spoznavamo posledice. V Združenem kraljestvu imajo pravo »moralno-politično komisijo za prevzgojo«, kamor pošiljajo ljudi, ki izjavijo, da so zato, »da imajo otroci očeta in mamo in da je to najbolje zanje«. Kdor pa hoče, lahko pogleda kaj delajo v Massachussetu v ZDA. In vi mislite, da bo pri nas kaj drugače? Zato ni res, da mi nič ne jemljejo. Jemljejo mi družbeni mir in načrtujejo preganjanje drugače mislečih. Ljudje, ki po naravi ne morejo imeti otrok, jih jemljejo drugim tako, da državi prisojajo vedno več in več pristojnosti na področju vzgoje. Pri tem teptajo pravico staršev, da otroke vzgajajo v skladu s svojimi prepričanji. Slovenska šola je že zdaj nasilna do vernih staršev, odslej pa bodo morali starši nemo gledati kako otrokom vcepljajo izmišljene poglede na spol, spolnost in družino. Gorje tistemu, ki se bo upiral. Zakon je izhodišče za novo državno prevzgojo. Kakor je v gospodarstvu država porazen gospodar in od tam korupcija, tako bo porazna pri vzgoji novih generacij in do tod bo še večje pomanjkanje vrednot in moralne pokončnosti kakor sedaj. Ali niso tega že poskušali komunizem, nacizem in drugi -izmi in vedno pogoreli? Vzgoja je po logiki stvari, prva dolžnost staršev in prav je, da starši vzgajajo v skladu s svojim prepričanjem. Država pa ne bi smela v šoli reči niti besedice zoper izbiro staršev, zato nevtralnost šolstva. Pri nas pa temu ni tako. Šolo spet uradno spreminjamo v prostor indoktrinacije (nove) državne ideologije. Jemljejo mi torej prostor svobodnega šolstva.

Ko se sicer neopazna varuhinja za človekove pravice oglasi in citira papeža, mi jemljejo celo resnico. Varuhinja, ki nikoli ne dvigne glasu, ko gre za pravice vernih ali pa za krivice, ki jo država izvaja, ko nam nalaga davek za RK, citira papeža in to narobe. Papež je dokazano proti izenačitvam istospolnih skupnosti z zakonsko skupnostjo in družino. Še manj je papež zato, da bi otroke dajali v posvojitev tja, kamor ne sodijo. Ampak kdo bi to vedel, ko pa blokirajo papeževa sporočila, jemljejo izjave iz konteksta in jih prodajajo kot »njegove besede«. Zato mi vsa ta razprava jemlje tudi dostop do resnice. Še bolj jasno se to pozna ob tako banalnem podatku o tem koliko nas je bilo na manifestaciji. Za ene »sto«, za druge par »sto«. V resnici nas je bilo »na tisoče«. Zbrani smo bili pod slovensko zastavo, v slovenskem, demokratičnem in strpnem duhu. Čez cesto, pred parlamentom, so (verjetno z dovoljenjem, kar je samo po sebi diskriminacija!), so se zbirali protidemostranti. Oni, ki so trdili, da so v XXI. stoletju. Tam bo bili pod mavrično in severnokorejsko zastavo. Torej nas mavrica pelje v Severno Korejo? Glede na simboliko zastav, verjetno. Bilo pa jih je peščica, a so v medijih dobili prav toliko prostora kot tisoči. To je star trik, da razvrednotiš nekoga. LGTB prizadevanja in lobiji jemljejo meni in družbi pravo perspektivo, dostop do resnice in prave informiranosti.

Ko je ministrica pripravljala popravke za zakon, ki so ga tako kompulzivno sprejeli, se je obnašala zelo naduto in prevzetno. Najprej nihče ne ve »kdo so strokovnjaki«, ki so spremembe pripravili. Potem ni jasno zakaj niso popravili le tistih delov, ki jih je zahtevalo Ustavno sodišče in na koncu zakaj niso imeli poguma za javno razpravo. Očitno so presodili, da nimajo argumentov, imajo pa moč, ki jim omogoča nasilno spremembo pojmovanja družine, spola, odnosov in na koncu tudi popredmetenje otrok. Zato mi ta zakon jemlje kulturo dialoga, priložnost za soočanje in učenje, priliko za kompromis v korist vseh. Zaradi neke zelo majhne a vplivne skupine, rušijo temelje naše civilizacije in kulture. Zato naj jemljejo moči in poleta, da bi živeli v miru.

Precej predrzni so pa zagovorniki »hitrih sprememb« predvsem v tem, da enačijo svojo ideologijo in slog življenja s človekovimi pravicami. Tu pa moramo odločno povedati, da nihče nima pravice do stvari, ki mu po naravi stvari ne pripada. Tako istospolni dejansko nimajo nobene pravice, da bi se njihova skupnost imenovala »zakon« ali pa »družina«, ker je po naravi ne morejo ustvariti in z dveh »istih« nikoli ne pride »tretji«. Iz dveh moških ali žensk se ne bo rodil otrok, razen z nasilnim posegom tehnike, ki jo že obvladamo. Kar želijo je privilegij ali človekovo kaprico, ki daleč presega upravičeno željo po strpnosti, varnosti, nediskriminiranosti in možnosti po urejenem statusu, kar je zakon o registraciji istospolnih skupnosti dostojno urejal. Vsekakor pa to, kar so naredili sedaj, niso človekove pravice. Zato mi jemljejo urejen in stvaren pogled na področje človeka in njegovih pravic in dolžnosti, kar posledično prinaša nered v zakonodajo, ker povzroča »kolizijo pravic«. Ko namreč teptajo pravice otrok (najšibkejših členov v družbi), uveljavljajo silo močnejšega in njegove »pravice«.

Da ne bom predolg. Mnogo je še podobnih stvari, ki nam jih na tak ali drugačen način vzamejo, ko v opitosti svoje lobijske, medijske, gospodarske in politične moči spreminjajo zakon, ki ga lahko ustavimo le z referendumom (kako bodo zdaj pritiskali na US in poslance bomo še spoznavali), a nobena od teh stvari ni materialna. Gre za duhovne dobrine, za vrednote. Posledice uničenja temeljnih vrednot pa niso takojšnje. Kar nekaj časa traja, da se posledice pokažejo v vsej njihovi veličini.

Zdaj je čas, da se starodavna Slovenija znova prebudi in ustavi to norost. Bolje je, da se borimo za dobro in smo premagani, kakor da vržemo puško v koruzo brez boja. Sklicujem se na naše tisočere mučence, ki so umrli nepremagani in so pri Bogu ter prosijo za nas!

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2015/03/13/kaj-vse-so-mi-vzeli/


Marjana Debevec, Lezbijke proti festivalu o ženstvenosti (Vir: Radio Ognjišče)

Feministični pevski zbor Z'borke, Kvartir, Lezbično-feministična univerza, Rdeče zore, Spol.si, Transfeministična iniciativa TransAkcija in Vstajniške socialne delavke so z več podporniki zahtevale preklic napovedanega mednarodnega kongresa o ženski, ki naj bi z različnih zornih kotov osvetlil njeno ženstvenost. Protestirajo namreč temu, da organizatorji kongresa Femme – Féminité govorijo le o heteroseksualnih ženskah. Organizatorji so v petek zaradi varnosti obiskovalcev in izvajalcev festival odpovedali. Zapisali so, da je pritisk premočan in je prodaja upadla.

To, na kar so opozarjali nasprotniki izenačitve istospolnih zvez z zakonsko skupnostjo med možem in ženo, se je že začelo v polnosti dogajati. Organizacija Femme - Féminité je od 26. do 28. marca v Cankarjevem v Ljubljani domu pripravljala Festival ženskosti. Organizacija si prizadeva za vračanje ženstvenosti, spodbujanje samospoštovanja žensk in spoštovanje ženskega telesa. Pod pretvezo “močne, samostojne in neodvisne” ženske, kakršne si jo želi družba oziroma tisti, ki jo oblikujejo, ni več prostora za čustva, spoštovanje, mir in ljubezen, družino, partnerstvo, ni več prostora za SRCE, so prepričani pobudniki omenjene organizacije. Paket “moderne ženske” pod pretvezo moči, samostojnosti in neodvisnosti s sabo nosi praznino, bolečino, velike notranje boje, bolečino v srcu in duši, vse skupaj pa povzroča vse večje depresije, vedno večjo neplodnost, vedno več ločitev in plaz sodobnih ženskih bolezni z rakom na čelu. Zato so konec marca nameravali pripraviti mednarodni festival, s številnimi tujimi gosti. Žal so ga bili primorani zaradi številnih groženj s strani lezbičnih in feminističnih organizacij pri nas odpovedati. V izjavi za javnost so omenjene organizacije zapisale, da festival spodbuja patriarhalno podrejanje ženske in prispeva k diskriminaciji vseh, ki ne ustrezajo njihovemu idealu »prave ženske«.

„Na festival želimo opozoriti v kontekstu patriarhalnih praks, ki se vse bolj razraščajo in utrjujejo v javnem prostoru in so gonilo težnje po ponovni tradicionalizaciji žensk“, so zapisali. Žensko naj bi omenjeni festival postavljal v odnos odvisnosti od moškega in je ni zmožen niti misliti izven tega odnosa. Pišejo celo o zatiranju žensk, saj jih, citiram, „z vidika državotvorne ideologije sili v edino družbeno priznano vlogo, tj. vlogo matere, ki se žrtvuje za družino in domovino“. Celoten festival po njihovem prepričanju temelji na subtilnem seksizmu. „Retorika, ki jo uporabljajo organizatorke in organizatorji festivala je navidezno pozitivna, polna lažnih postulatov, kot so boginja, srce, milina itd., a v sebi skriva zahtevo po retradicionalizaciji spolnih vlog“, so zapisali. Moti jih tudi, ker festival govori o heteroseksualnih ženskah. „Festival Femme Féminité ne sprejema pluralnosti in raznolikosti spolnih usmerjenosti ter spolnih identitet in s tem popolnoma izbriše lezbijke, biseksualke, panseksualke, transspolne ženske ter nebinarne in queer osebe“, trdijo organizacije, ki nasprotujejo omenjenemu festivalu.

OBJAVLJAMO PISMO ORGANIZATORKE FESTIVALA FEMME FEMINITE
Festival Femme Feminite, ki naj bi se zgodil 26. – 28. 3. 2015 v Cankarjevem domu, zaradi nezadostne zasedenosti kapacitet, zaradi namenskega popačenja vsebine in koncepta, zaradi velikih čustvenih bolečin in velikega ponižanja tako vseh, ki smo sodelovali pri oblikovanju festivala kot tudi vseh, ki so se festivala želeli udeležiti kot obiskovalci, sem festival odpovedala. Prelomna točka je bilo ustrahovanje preko socialnih medijev, v smislu – uporabili bomo vsa sredstva, da se ta festival ne izvede.

Javno se opravičujem vsem, ki ste verjeli, ki ste veliko doprinesli k sami organizaciji, k samemu dogodku, vsem ki ste podpirali moje in naše delo, da nisem upala, niti zmogla, festivala speljati. Žal mi je, a sem samo človek in sem ženska. Zame je bil to prevelik pritisk. Ne maram nasilja in negativnosti. Ne prenesem čustvenega terorja – zaničevanja in poniževanja. Izbrati sem morala med nasiljem in poniževanjem ter mirom in ljubezenijo. Izbrala sem slednje. Oprostite, želela sem le vse dobro za vse.
Hkrati se zahvljujem vsem, ki ste izlili svojo notranjo bolečino vseh potlačenih čustev, nezadovoljstva in nespoštovanja do samega sebe name, na našo organizacijo in na vse prisotne. Upam, da smo vam bili kvaliteten plen. Hvala da ste dokazali, da v Sloveniji ne da resnično ni dovoljeno, da poskušaš pomagati državi, ji doprinesti nekaj novih delovnih mest, nekaj novih nasmejanih obrazov, ki so z mano prebedeli noči v ustvarjanju, ki so skupaj z mano devali svoj čas, svoje znanje, svoj denar in za nič prosili državo, ampak ste tudi dokazali, da v Sloveniji ni prostora za delovne ljudi, za sanje, za ljudi s pozitivnim mišljenjem, za ljudi z ljubeznijo do življenja. Hvala da ste veselo udrihali po nas, nas zabadali tam, kjer nas boli, nas zasmehovali in poniževali. Hvala, da ste pokazali svoje prave obraze. In hvala vsem pristojnim institucijam, ki sem vas prosila za omilitev vsega nasilja nad nami, da nam niste niti odgovorili z besedami “žal nam je, ne bomo vam pomagali”. Neprecenljivo in neponovljivo. Vse je enkrat prvič.

Osebno priznam, nisem se zavedala, da so ljudje lahko tako zlobni. Sploh pa nisem pričakovala, da se znajo visoko izobražene osebe, osebe na javnih položajih, osebe iz vzgojno izobraževalnih institucij in osebe vplivne v javnosti, spustiti na tako nizkoten nivo, kjer ne da se gredo boj, ampak mesarsko klanje. Na koncu pa veselo in ponosno odidejo s prizorišča. Verjetno na lov za novo žrtev.

Ko sem morala sprejeti odločitev, odpovedati festival in to dati v javnost, sem jokala. To je bila zame neznosna bolečina. Največja v mojem življenju do sedaj. In kdo še joče, kajne? Kako osladno in primitivno. A takšna sem. To sem jaz. In ni me sram. Ko bo kdo vam, drage intelektualne ter močne ženske, iztrgal srce na živo, pridite in izjočite se mi, sprejela in razumela vas bom.

Vsekakor pa naša zgodba ni končana. Z začetkom konca za nekatere, je to za nas konec začetka in začetek rasti oziroma razmaha. Bolečina še ni izginila, rana še ni zaceljena. Solze še vedno tečejo, a bilo je vredno. Preživela bom tako nepopisno poslovno škodo kot tudi zadane vse čustvene rane, ker nisem sama. Hvala vam vsem skupaj. Hvala da ste.

Urška Faller Ljubljana, 6. 3. 2015

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/slovenija/16527/ 
 

Vlasta Doležal Rus, "Pozabljeno ljudstvo" (Vir: Radio Ognjišče)

Ali poznate tisto zgodbo iz zgodovine? Kot zvezda, kot odrešenik je vstal iz anonimne množice mož, veliki Francoz z imenom Napoleon in razglasil, da je treba nek družbeni red ukiniti in ga nadomestiti s pravičnejšim, pomesti je treba s krivicami, nasiljem, neenakostjo in nesvobodo.

Tekla je kri, goreli so ognji in tovariš Napoleon se je polastil oblasti.

V neki drugi evropski deželi je svoja velika nesmrtna dela snoval gospod z imenom Ludvig van Beethoven, ki se je prav v tem mesecu pred skoraj dvesto leti poslovil od sveta. Ker je sam skusil v življenju veliko trpkega, so ga ideje Francoza tako prevzele, da je eno svojih največjih mojstrovin -3. simfonijo- poimenoval Bonaparte. Prijatelji so občudovali rokopis simfonije na njegovi delovni mizi in niso prezrli, da je bila beseda »Bonaparte« z lepimi izrazitimi črkami napisana prav na vrhu strani, ime skladatelja Beethovna pa skromno na dnu.

In kaj se je zgodilo v nadaljevanju: Napoleon , pijan svojih vojaških in političnih uspehov, si je nekaj let kasneje na glavo položil cesarsko krono in preostanek vladanja preživel v razkošju, intrigah, klientelizmu in dejavni skrbi za svoje sorodnike in podpornike. Delil jim je dobro plačane službe in tako utrjeval okope, ki so ga ohranjali na oblasti.

Vrnimo se k Beethovnu, ki je bil sicer znan po svojih izbruhih jeze in togoti, kadar ga je kaj razočaralo. Ko je izvedel za škandalozno Napoleonovo preobrazbo, je besen planil k mizi in vzklikal: »Navaden smrtnik je, ki bo odslej teptal vse človekove pravice in jih podredil svojim ambicijam. Čutil se bo večvrednega - čisto navaden tiran je!« Besni mož je zgrabil naslovnico svojega velikega dela, jo strgal na pol in vrgel po tleh.

Kakor vemo, je bilo treba prvo stran 3. simfonije na novo prepisati, tedaj z naslovom: Eroica.

Zgodbo sicer pokriva prah zgodovine, a njeno sporočilo nam je tako zelo domače, kot da se v dveh stoletjih ni prav nič spremenilo. Očitno nas vsaka oblast razočara, ker se prej ali slej oddalji od tega, kar je obetala v dneh, ko je koketirala in potrebovala podporo množic. Lahkotnost moraliziranja in preoblačenja idej je odlično sredstvo za pridobivanje duš, čigar glas potrebujemo, ko se povzpenjamo na oblast.

Kaj pa korektivi tega brezsramnega početja? Omejimo se na umetnike, ki so v mnogih primerih v preteklosti premogli pokončno držo, idealizem in sanje o pravičnejšem jutri. Vsebina Beethovnove 3.simfonije je ohranila svoje sporočilo, kljub skladateljevemu razočaranju. Čeprav je ta pokončni umetnik raztrgal posvetilo, ki je bilo nekakšna bianco menica namenjena človeku, ki je umazal njegove sanje, njegova glasba ostaja heroična, tragična in zanesena in preroška.

No, resnici na ljubo povejmo, da tudi danes med nami žive veliki duhovi, ki premorejo pogum iz protesta izstopiti iz etabliranih stanovskih združenj, dvignejo svoj glas za pravice poteptanih in s svojimi deli držijo ogledalo preteklim in današnjim oblastnikom. Ker je večina današnje umetnosti odvisna od institucij povezanih z radodarnostjo in kontrolo države, pa se je pri svojem umetniškem snovanju morala odreči svobodi. Kam jo je to pripeljalo zgovorno kažejo mnogi primeri: množica t.im. »svobodnjakov« ponižno čaka, da gospodar dobrohotno prikima (v smislu: Se strinjam) in jih spusti v svojo bližino.
Zares svobodnih, žal, ni veliko, več je tistih, ki si zaradi državnih korit natikajo rožnata očala in mašijo ušesa.

Naj se sedaj osredotočim še na dogajanje zadnjega tedna. Mnogi smo že ob samem nastopu sedanje vlade spremljali razvoj dogodkov z velikimi dvomi, nekateri so potrebovali več mesecev, da so spregledali. Tako kažejo javnomnenjske raziskave.
Spomnite se, kako so nam poleti 2014 vse svoje obljube spretno zapakirali v celofan, da se je dalo s pomočjo fantazije videli to, česar v resnici ni bilo in ne bo. Čez pičlih nekaj mesecev se je začela retorika zaostrovati, postala je arogantnejša in razgalila je vso ozkosrčnost in indoktriniranost mišljenja, ki se ne uspe izviti iz starih spon. Način razprav dveh tretjin poslancev v parlamentu je podoben pohodu »na juriš« v nekem preteklem, krvavem času. Nič ne vidimo, nič ne slišimo, a rinemo naprej. V primeru skopih razprav o spremembi zakonodaje o družinskem zakoniku pa je očitno, da tudi nič ne razumejo.

Kaj se je tako zelo spremenilo v zadnjih desetletjih, da se je razbohotil ciničen način razmišljanja, ko fantje nočejo več živeti svoje moškosti in dekleta svoje ženskosti? To kar poslušamo, ni razprava o neki ubogi depriviligirani skupini ljudi, ki jo je narava prikrajšala, to je nevarni aktivizem, ki pod krinko človekovih pravic prikriva neodgovoren odnos do življenja. Udeleženec razprave na Odboru za človekove pravice in peticije je nepazljivo priznal: »Ali niste opazili, da se je po 2. vojni vse začelo spreminjati?« Da, tedaj so mnoge klene družine zdesetkali in pregnali, tiste, ki so ostali, pa ustrahovali in razlastninili. Zakaj? Ker je treba uničiti korenine in tradicijo, saj je ljudem lažje vladati, če se počutijo negotovi.

Zdaj pa so na vrsti še mlajše generacije. Ker ni vojne, ki samo po sebi terja žrtve in ustvarja duševne stiske , je treba korenine posekati na drugačen način. Teorija spola pride še kako prav: ne boš vedel ali si on ali ona, morda celo ono. In življenje počasi postane »brezvezno«, kot pravijo mladi. Nek znanec , ki je navdušen sestavljalec rodovnikov, mi je pol v šali na pol zares dejal: »Pohiteti moram, kmalu se tudi rodovnika ne bo dalo več sestaviti.«

S sprejemom zakona smo bili zagovorniki naravne družine poraženi in užaloščeni. Veliko tehtnih besed je bilo spregovorjenih na omenjeno temo, brez uspeha. Ali res? Obrnimo tok razmišljanja in ugotovimo, kaj nas lahko opogumi in razveseli. Srečanje pred parlamentom je uspelo, bilo je navdihujoče, pozitivno in polno upanja. Aleš Primc, Metka Zevnikova in mnogi drugi prostovoljci se vztrajno trudijo. V naslednjih dneh nas čakajo podpisi za referendum in potem zbiranje pred upravnimi enotami. Drug drugega moramo bodriti in opogumiti: pred parlamentom, pred sodiščem, na zboru ljudi dobre volje in kristjanov na Otočcu. Ljudje, ali ne bo vse to v nas osvežilo življenjsko moč in optimizem? Gre za družino, za otroke , za bodočnost.

Naj končam, kot sem začela. Po vzoru Beethovna, ki je razočaran strgal posvetilo častihlepnemu oblastniku, bi morali v naši ljubi domovini odtegniti zaupanje trenutni oblasti, ki dela samo še za svoje borno preživetje. Kje ste umetniki, ki ste v svojem bistvu občutljivi opazovalci stvarnosti? Pogrešamo vašo kleno besedo in glas v družbi.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/komentarji/16538/ 
 

Ko se trije poročijo med seboj...(Vir: Radio Ognjišče)

Čeprav zagovorniki zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih govorijo, da so strahovi zagovornikov družine odveč, pa se v državah, kjer so istospolne poroke že uzakonili, kažejo neverjetne in grozljive posledice. Te so najbolj vidne v šolskem programu, ki na vseh ravneh uvaja teorijo spola. Slednja poudarja, da spol ni človekova naravna danost, ampak si ga lahko izbere sam. Hkrati otroke spodbuja k spolnemu eksperimentiranju z osebami istega spola, na primer s svojo najboljšo prijateljico, ali prijateljem. V ZDA in na Tajskem pa sta se zgodili tudi že poroki med tremi osebami istega spola.
V ZDA so se „poročile“ tri ženske, na Tajskem pa trije moški. Po napovednih nekaterih homoseksualnih aktivistov bodo z geslom Vse je družina, pokazali, da družine ni več, da nič več ni družina. Za Valentinovo so tako pripravili poroko v troje na Tajskem. Novica agencije Nanopress o treh 'mladoporočencih' se je naglo razširila. Slike 'poroke' so objavili na Facebooku. Kakor poroča Nanopress, so Joke, Art in Bell stari 29, 26 in 21 let. Vsi trije so si med slovesnostjo podobno poroki 'obljubili večno ljubezen'. Vse skupaj se je dogajalo v njihovi hiši v tajski provinci Utai Tani.

Na Facebooku je eden od njih zvezo treh utemeljil takole: 'Ljubezen je brezpogojna in se ne omejuje le na dve osebi. Ljubezen prinaša v svet mir.' Ali pozna razliko med ljubeznijo in spolnostjo, iz vnosa na Facebooku ni razvidno.

Omenjena zgodba jasno kaže možna in že uresničena konkretna popačenja ideologije spola, ki vztraja pri pravici do neomejene svobode odločanja posameznika. Ko bodo etične meje enkrat porušene, bo 'želja' vsakogar postala 'pravica', tudi to, da trije moški oponašajo 'zakon'. Če je revolucija leta 1968 razglašala smrt družine, pa današnji teoretiki spola dejansko uresničujejo ta cilj pod geslom 'vse je družina', kajti ko 'pravijo, da je vse družina, dejansko rečejo, da nič ni družina', piše Corrispondenza Romana.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/svet/16559/