AKTUALNE NOVICE

Marjana Debevec, Na shodu Koalicije Za otroke gre! 8500 ljudi (Vir: Radio Ognjišče)

Koalicija "Za otroke gre!" je včeraj popoldne pred državnim zborom pripravila shod, na katerem so se zbrali mame, očetje, otroci, sestre, bratje, tete, strici, dedki in babice iz vse Slovenije. Vseh udeležencev shoda je bilo 8500. Gre za koalicijo posameznikov, gibanj, skupin in organizacij, ki podpirajo vrednote družine ter ostro nasprotujejo predlaganim spremembam Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, o katerem danes razpravljajo poslanci v državnem zboru.

Dani Siter: Družina je osnovna celica družbe
Zbrane je najprej nagovoril voditelj društva Družina in življenje Dani Siter. Spregovoril je o svoji izkušnji odraščanja brez očeta in o stiskah, ki jih je doživljal. Povedal je, da zato odločno nasprotuje spremembam zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in proti posvojitvam otrok s strani istospolnih partnerjev.„Jasno kot beli dan je dejstvo, da želi manjšina zavladati nad večino, oziroma da se večini godi krivica. Predlog je nedopusten, skregan z logiko in zdravo pametjo. Družina je vedno bila in vedno bo osnovna celica družbe – okolje rodovitne ljubezni med enim moškim in eno žensko, okolje ljubezni, katere sad je otrok.“

Spomnil je tudi, da imamo prav zaradi pokončnih mater in očetov danes samostojnost, ki pa je očitno nismo vredni, saj ne vemo kaj bi z njo. „Tako kot do naših prednikov čutim dolžnost tudi do naših zanamcev – do naših otrok, vnukov in pravnukov … Kako bodo živeli, če jim bomo vzeli brezskrbno otroštvo in dovolili, da jih že v zgodnjem otroštvu obremenjujejo s teorijo spola ter raznimi spolnimi veščinami in spolno »svobodo« brez omejitev? Mar se vam to, dragi prijatelji, ne upira? Mar jih nismo dolžni zaščititi in obvarovati teh odklonov od naravnega?“, se je vprašal Dani Siter, ki je prepričan tudi, da je vse, kar se dogaja na področju spreminjanja družinske zakonodaje, posledica pomanjkanja ljubezni. „Iz naše srede – iz naših misli in naših predstav o življenju – smo namreč izrinili Boga, ki je ljubezen. Kjer ni Boga, pa ni merila za dobro in zlo“. Ob sklepu je Siter še poudaril, da spoštuje ureditev statusa istospolnih, vendar ne z družinskim zakonom. „Prosim vas, ne mečite vsako zvezo »dveh oseb« v isti koš z družino! Hruška in računalnik nimata nič skupnega. Prav zato želim stopiti iz cone udobja, saj za to preprosto ni več časa. Tudi sam želim našim politikom, ki smo jih izvolili, sporočiti, da se z njihovim početjem ne strinjam. Kdor pravi: »Tudi jaz ne! Jih nisem volil, saj niti na volitve nisem šel«, naj se zaveda, da je prav na ta način »oddal svoj glas« in »izvolil« te, ki danes kopljejo jamo naši domovini“.
 
Metka Zevnik: Ni res, da nam zakon ničesar ne jemlje!
Predsednica društva starih staršev in sovoditeljica koalicije Za otroke gre Metka Zevnik pa je spregovorila o poteptani pravici tako staršev, kot starih staršev, da bi soodločali o spremembah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. To so po njenem prepričanju napravili namenoma, z golo politično močjo, saj sprememba Zakona poteka po skrajšanem postopku. „Kot predstavnica Glas starih staršev-Združenje starih staršev Slovenije sporočam, da smo stari starši ogorčeni nad poslanci, ki bodo sprejeli tak Zakon. Očitam jim brezčutnost in nespoštovanje vzgojnega poslanstva starih staršev in naše, nemajhne vloge za stabilnost slovenske družbe. Zakaj jim to očitam? Stari starši nimamo pravice posvojiti svojih vnukov, če našim otrokom kaj zgodilo; v posvojitev pa bi jih lahko po novem dobili tudi istospolni pari. Pravna rešitev ZL in podpornih strank v spremenjenjem Zakonu zanika medgeneracijske vezi, ki so lepilo narodove identitete. Zanika, da stare starše in vnuke veže dolga, nevidna popkovina ljubezni in družinskih vezi, ki se prenašajo iz roda v rod“.

Metka Zevnik je tudi povedala, da je država od leta 2003 do 2015 dala 9.283.593 EUR organizacijam, ki imajo v programih tudi promocijo LGBT, družinskim organizacijam malo manj ko 200.000 EUR. Hkrati je staršem odtegnila prispevek za šolo v naravi. ZL je kot krinko vzela Odločbo ustavnega sodišča, ki govori zgolj o dedovanju, da je spremenila Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pri tem pa so jo podprle stranke SMC, DESUS, SD in ZAB, je poudarila.

Dolgoletne cilje LGTB skupine, torej lezbijk, gejev, trans in bi-seksualnih oseb pa je strnila takole:
•za razvrednotenje materinstva, očetovstva in družine,
•za posvojitev otrok v istospolne skupnosti,
•za inženiring otroških duš z uvajanjem homoseksualne vzgoje v šolske programe
•za ogroženost delovnih mest učiteljev, socialnih in zdravstvenih delavcev, če se bodo javno
izrekli, da je zveza moškega in ženske za otrokov razvoj boljša od istospolne skupnosti.
•za oploditev zdravih, samskih žensk z biomedicinsko pomočjo,ki bi se izvajala v
zdravstvenem sistemu za račun davkoplačevalcev.

Metka Zevnik je tudi poudarila, da ni res, kar stalno ponavljajo aktivisti LGTB in mnogi poslanci, da tak zakon nikomur nič ne jemlje, mnogim pa daje. „Jemlje otrokom, staršem in starim staršem – jemlje jim prihodnost in njihove človekove pravice! Tako kot vseh državah, ki so sprejele tako ureditev, je bila to le odskočna deska za spreminjanje otroških duš s pomočjo šolskega sistema, sramotenje materinstva in očetovstva in druge cilje LGBT, o katerih sem govorila prej.“

Metka Zevnik je sicer prepričana, da morajo imeti istospolni pari urejene medsebojne pravice v enaki meri kot vsi drugi pari, vendar ne v zakonu, ki govori tudi o otrocih in njihovih posvojitvah. „Za dobrobit naših otrok se moramo združiti v velikansko množico in zavrniti tak zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, če bo sprejet. To je mogoče, to je naša državljanska pravica in možnost“, je še dejala Metka Zevnik.

Tomaž Merše: Za otroke gre!
Predsednik Družinske pobude Tomaž Merše je spregovoril o pravicah otrok, ki morajo biti pred pravicami odraslih. S tem, ko zakon tudi istospolni zvezi dodeli pomen zasnovanja družine, se bodo tudi določbe zakona, ki izobraževalnemu sistemu nalagajo pripravo na skladno družinsko življenje, lahko nanašale tudi na istospolno skupnost. V šolah bo tako promovirana homoseksualni način življenja. Združena levica se je namreč v svojih predvolilnih izjavah zavzela za to, da bi programi, kakršen je program Amnesty International "Ljubezen je ljubezen", postali v vseh šolah obvezni za vse učence, pripadajoči učbenik z istim naslovom pa obvezno učno gradivo. To pomeni, da bodo LGBT aktivisti osnovnošolske otroke v šoli nagovarjali, da se sprašujejo, kakšnega spola sploh so in ali bi ga morda spremenili; naj eksperimentirajo z različnimi spolnimi praksami; si predstavljajo sebe v spolnem odnosu s svojim sošolcem, najboljšim prijateljem; otrokom bodo razlagali, kako sta oče in mama zanje nepomembna, je povedal Merše.

„Kateri oče lahko mirno spi in ne ukrene nič, ko se napovedujejo za njegove otroke tako škodljive spremembe v šolah!? Šola naj bo varen prostor za zdrav razvoj otroka brez vsiljevanja dvomov glede spola, identitete, spolne usmerjenosti, eksperimentiranja s spolnimi praksami pri otrocih v najobčutljivejših fazah njihovega odraščanja.“

Iz držav, ki že imajo podobno zakonodajo, so znani primeri, da so morali starši v zapor, ker so nasprotovali, da bi bil njihov otrok prisoten na urah spolne vzgoje, kjer so promovirali homoseksualne prakse in zgodnje eksperimentiranje s spolnostjo. Šola naj gradi sodelovanje na zaupanju med starši in učitelji ter dopolnjuje zdravo družinsko vzgojo, ne pa da jo ruši, je poudaril Merše.

Izkušnje iz drugih držav tudi kažejo, da taka zakonodaja odpira vrata diskriminaciji vseh drugače mislečih, saj tam osebe ki ne želijo dejavno podpirati in promovirati teorije spola, zaradi tega lahko zelo hitro izgubijo službo. Predlagatelji in zagovorniki zakona so že jasno izrazili zahtevo, da o ugovoru vesti za uslužbence, ki pri takih zadevah ne bi želeli sodelovati, sploh ne more biti govora. „Sožitje v družbi je možno le ob strpnem dopuščanju različnih pogledov in mišljenj, ki jih vsakdo lahko tudi svobodno izraža, če s tem ne škoduje drugemu ali ne omejuje pravic drugega“, je zatrdil Tomaž Merše, ki je zatem spregovoril še o pravici do posvojitve otrok. „Izkušnje iz držav, kjer je takšna zakonodaja že sprejeta, kažejo, da se namesto kriterija najboljše koristi otroka pojavijo zahteve za enakomerno dodeljevanje otrok istospolnim parom“... „Posvojitev ni pravica odrasli. Posvojitev je pravica otroka, da je posvojen v zanj najboljše okolje“, je poudaril Merše in opozoril še pred ustvarjanjem otrok z biomedicinsko pomočjo za lezbične pare na račun zdravstvenega zavarovanja. Ker zakon tudi moškim homoseksualnim parom daje pravico o svobodnem odločanju o rojstvu svojih otrok, posredno odpira uvedbo nadomestnega materinstva, ki je v svojem bistvu trgovina z otroki in ženskami v socialni stiski. Otroke spreminja v tržno blago, ženske pa iz mater v bio kontejnerje. „Take Slovenije si ne želimo, zato vas prosim in vabim, da za zavarovanje otrok prav vsak naredi vse, kar zmore, da ta zakon ne bo začel veljati“.

Primc: pred nami je najvišji cilj
Sovoditelj »Koalicije Za otroke gre!« Aleš Primc pa je spregovoril o poti, ki nas čaka, če bodo poslanci zakon sprejeli. „Ne bo lahko, je pa naloga častna in cilj, ki je pred nami najvišji, ki si ga lahko kot starši zamislimo: t.j. dobro naših otrok“ Zatrdil je, da niso proti nikomur, so pa kot starši dolžni, da naredijo vse, kar je v njihovi moči za dobro njihovih otrok. „Naša naloga je, da predstavimo argumente in damo ljudem možnost, da odločijo oni, ne pa politična elita, ki je čedalje bolj odtujena od resničnih težav ljudi. Naša prva naloga je, da damo ljudem resnično možnost izbire. Pri tem prosimo tudi medije, da to omogočijo.“

Če bodo poslanke in poslanci danes sprejeli predlog Združene levice, bo njihova prva naloga zbrati podpise za pobudo za referendum. Nato pa bodo predvidoma čez en teden že začeli zbirati potrebnih 40.000 podpisov pred upravnimi enotami. „Mnogi ste pri tem delu že sodelovali in veste, kako velik zalogaj je to. Potrebna je odlična organizacija po vsej državi, pred vsemi upravnimi enotami in krajevnimi uradi. Podpisi, ki jih bodo državljanke in državljani oddali, morajo priti v fizični obliki k nam v Koalicijo »Za otroke gre!«, da jih bomo lahko potem oddali kot zahtevo za referendum. Vse, ki ste od 16. marca naprej kakšen dan ali pa le nekaj ur pripravljeni nameniti zbiranju podpisov na stojnicah, vabim da obiščete spletno stran 24kul.si, kjer boste prejeli vsa potrebna navodila za sodelovanje. Seveda pa ste vsi vabljeni, da oddate svoj podpis za referendum na upravnih enotah“. Zbrane je povabil, naj to sporočilo prenesejo tudi svojim sorodnikom, prijateljem, sodelavcem in znancem.

Na shodu je bila sprejeta deklaracija »Za otroke gre!«

Deklaracija za pravice otrok, staršev in starih staršev
Da bi bila Slovenija resnična domovina vseh državljank in državljanov, v kateri bomo vsi lahko brez diskriminacije, svobodno in v miru živeli, udeleženci shoda »Dan Ljubezni« dne 3. marca 2015 v Ljubljani izražamo našo trdno voljo in pripravljenost, da si bomo po svojih najboljših močeh prizadevali za:
1. Spoštovanje temeljne pravice otroka, da je posvojen v zanj najboljše okolje, kar vključuje življenjsko skupnost ženske in moškega ter možnost, da svojega vnuka posvojijo stari starši.
2. Spoštovanje temeljnih pravic staršev, da otroke vzgajajo v skladu z lastno vestjo, odgovornostjo in verskim prepričanjem, ne da bi bili otroci ali starši zaradi tega diskriminirani.
3. Spoštovanje temeljnih pravic staršev in otrok, da otroci v šoli niso izpostavljeni pouku, še posebej na področju spolnosti, s katerimi se starši ne strinjajo. Za pravico staršev, da otroka brez diskriminacije zavarujejo pred škodljivimi vsebinami v šoli (kot npr. priročnik Ljubezen je ljubezen).
4. Spoštovanje pravice do ugovora vesti za vse zaposlene v javnem in zasebnem sektorju ter kandidate za zaposlitev, da ne bodo diskriminirani zaradi svojega prepričanja, kot npr. da obstajata naraven ženski in moški spol, ali da je za otroka najbolje, da ima mamo in očeta.
5. Bo država v skladu s slovensko Ustavo ščitila materinstvo, očetovstvo, otroke in družino pri oblikovanju in izvajanju družinskih, šolskih in drugih državnih politik.
6. Vpis definicije zakonske zveze kot življenjske skupnosti ene žene in enega moža v Ustavo Republike Slovenije.
7. Ustavno prepoved t.i. nadomestnega materinstva, ki je oblika trgovine z ljudmi in izkoriščanja žensk.
8. Ureditev vseh socialnih pravic ter dolžnosti istospolnih parov, ki izhajajo iz njunega skupnega življenja, na način kot velja za pare različnega spola, v ločenem zakonu zunaj družinske zakonodaje.
Koalicija »Za otroke gre!«

Sveto mašo za družino daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore
Shodu za otroke je sledila še sveta maša v cerkvi sv. Trojice v Ljubljani. Z več kot 15 duhovniki je somaševal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. V nagovoru po evangeliju je zaželel, da bi vsa nadaljnja prizadevanja za družino prispevala k poglobljeni duhovni prenovi slovenskih družin. Družine so cerkev napolnile do zadnjega kotička in med vsemi je vladalo globoko ozračje občestva in molitve za družino.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/aktualno/16511/  


"Zakon velja enako za vse!"

Stranka Združena levica je pripravila predlog sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (najdete ga na naslednji povezavi: http://24kul.si/media/datoteke/Predlog.pdf), ki želi definicijo zakonske zveze iz "življenjske skupnosti moškega in ženske" spremeniti v "življenjsko skupnost dveh oseb", ne glede na spol.

Predlog sprememb je bil obravnavan in sprejet po skrajšanem postopku, kar pomeni, da državljani praktično nismo imeli možnosti, da bi poslancem v javni razpravi povedali svoje mnenje o predlagani spremembi zakona, ki bo vplival na življenja nas vseh. Spremembe tega predloga zakona so namreč veliko bolj daljnosežne kot bi bile spremembe družinskega zakonika, ki smo ga državljani na referendumu o družinskem zakoniku pred slabimi tremi leti že zavrnili.

Kaj je v predlogu sprememb tako spornega? Lahko bi rekli, da vse, ker posega v samo definicijo oz. zakonsko določbo o tem, kaj je zakonska zveza in družina. Iz tega člena oz. definicije izhaja vsebina celotnega zakona, ki bo - če bo uveljavljen - imel vpliv še na vse druge zakone, ki so kakorkoli povezani z zakonsko zvezo in družino. Koliko je vseh teh zakonov, sploh ni znano.

Najpogostejši argument zagovornikov predlaganih sprememb je trditev, da želijo s predlogom sprememb zakona osebam, ki živijo v istospolnih skupnostih, urediti njihove pravice. Ta trditev je povsem napačna in zavajajoča. Vse pravice osebam, ki živijo v istospolnih partnerskih skupnostih, je mogoče urediti v Zakonu o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, seveda z ustreznimi popravki tistih dveh členov zakona, ki jih je Ustavno sodišče prepoznalo za sporna (oba sporna člena zadevata pravico istospolnih do dedovanja po partnerju) in v drugih področnih zakonih. Bilo je že več poskusov, da bi istospolno usmerjenim te in še nekatere druge pravice omogočili in zakon ustrezno dopolnili, a vsi poskusi so bili dosledno zavrnjeni. Zanimivo je dejstvo, da istospolni aktivisti ves čas zahtevajo svoje pravice, ko pa se jim skuša ustreči, pa vse po vrsti zavrnejo. Še bolj presenetljivo je, da se je ob spremembah pokojninske reforme, za ureditev statusa istospolno usmerjenih oseb dejavno zavzemal le Aleš Primc, voditelj civilne iniciative Za družino in pravice otrok, medtem ko istospolnih aktivistov sploh ni bilo na sejo.

Kaj je torej v resnici v ozadju predloga sprememb zakona? Nič drugega kot ideologija istospolnih lobijev, ki ruši družino kot osnovno celico družbe, ki omogoča preživetje naroda ter vodi v načrtno diskriminacijo in kaznovanje vseh, ki se s tako zakonodajo ne bodo strinjali. Vse to se že dogaja v nekaterih državah, ki so zakonsko zvezo med partnerjema različnega spola izenačile s partnerskimi skupnostmi dveh oseb istega spola. Več gradiva o tem, kaj se je zgodilo v državah s podobno zakonsko ureditvijo, najdete na spletni strani: http://24kul.si/.

Ko je nek zakon sprejet, ga moramo spoštovati vsi državljani. Zakon velja enako za vse. Predlog sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je bil sprejet, v kolikor bo tudi uveljavljen: 
 

• bodo istospolni pari imeli možnost posvojitve otrok in umetne oploditve. Treba je poudariti, da imajo istospolni partnerji že po sedaj veljavni zakonodaji možnost posvojiti biološkega otroka svojega partnerja. Že sedaj imajo torej možnost, ki je zakonodaja ne omogoča npr. starim staršem. Ti namreč po veljavni zakonodaji ne morejo posvojiti svojih vnukov. Če bo predlog sprememb zakona sprejet, bo nekega otroka lahko posvojil istospolni par, njegovi stari starši pa ne bodo mogli oz. smeli posvojiti svojega vnuka niti ne bodo mogli preprečiti, da bi otroka posvojil istospolni par.
• Sprejem predlaganih sprememb zakona bo poleg tega neplodnim parom, ki si želijo posvojiti otroka, onemogočil posvojitev otroka iz držav kot so Rusija, Ukrajina in Makedonija. Vse te države bodo v primeru sprejema sprememb zakona namreč uvrstile Slovenijo na črno listo držav, kamor je prepovedano dajati otroke v posvojitev, ker te države razumejo posvojitev otrok v homoseksualne skupnosti kot grob poseg v pravice otrok.

• bodo morali vzgojitelji in učitelji v vrtcih, šolah in drugih vzgojnoizobraževalnih ustanovah otroke osveščati oz. poučevati: 1. da ni pomembno, ali živijo v družini, ki ima očeta in mamo ali pa v družini, ki ima očeta in očeta oz. mamo in mamo; 2. da ni pomembno, ali se na svet rodiš kot deček ali deklica, ampak si spol lahko izbereš sam; 3. da so spolni odnosi med osebami istega spola nekaj povsem običajnega. Vse to se v naših šolah že dogaja (gl.: http://24kul.si/amnesti-international-otroci-spremenite-si-svoj-spol). Z Mestne občine Ljubljana ljubljanske šole in zdravstvene domove npr. že sedaj na različne načine vabijo in spodbujajo, naj si pridobijo certifikat LGBT prijazno (torej istospolno usmerjenim prijazna šola, zdravstveni dom). O tem se lahko prepričate na njihovi spletni strani: http://www.ljubljana.si/si/mol/novice/91380/detail.html.
• Starši ne bodo smeli nasprotovati temu, kako bodo o spolnosti in spolni usmerjenosti njihove otroke poučevali v šoli in drugih vzgojnoizobraževalnih ustanovah oz. jim bo kratena ustavna pravica, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim prepričanjem. (gl. http://24kul.si/solski-inspektorat-prepoved-vstopa-skritim-homoseksualnim-aktivistom-v-osnovne-sole).
• Matičarji bodo morali poročati istospolne pare.
• Sodniki in socialni delavci bodo morali podpisovati odločbe o posvojitvi otrok v homoseksualne skupnosti.
• Socialni delavci bodo pod nenehnim pritiskom, da so diskriminatorni do istospolnih parov, ki bodo želeli posvojiti otroka oz. da pri posvojitvah neupravičeno dajejo prednost parom moškega in ženske.
• Vsi javni delavci (vzgojitelji, učitelji, socialni delavci, zdravstveni delavci ...) bodo v primeru, da se ne bodo strinjali ali opravljali svojega dela v skladu s sprejeto zakonodajo, odpuščeni oz. ne bodo primerni kandidati za zaposlitev na teh delovnih mestih.
• Katoliški vrtci in katoliške šole, ki ne bodo hotele izvajati pouka v skladu z veljavno zakonodajo in učnimi načrti, ne bodo več upravičeni do financiranja programov, kar pomeni njihovo ukinitev (na izrecno vprašanje poslanke NSi Ive Dimic v zvezi s tem na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 10.2.2015, je državna sekretarka Martina Vuk med drugim odgovorila: »Zakon velja enako za vse.«).
• Družinske, verske in humanitarne organizacije, ki ne bodo v svojih programih posvečale zadostne pozornosti istospolnim osebam, ne bodo mogle konkurirati na javnih razpisih.

Od 197 držav na svetu pozna takšno definicijo družine samo 17 držav. In še v teh so z zakonsko skupnostjo izenačene samo registrirane istospolne skupnosti. Prav takšne pravne ureditve kot je predvidena s predlogom sprememb tega zakona, ki omogoča vse pravice, ki izhajajo iz zakonske zveze celo neregistriranim istospolnim skupnostim pa ne pozna nobena država na svetu.

Marsikaterega kristjana je ob vsesplošni in načrtni medijski propagandi v podporo predlaganim spremembam zakona strah, da bo v javnosti označen kot homofoben in nestrpen do drugačnih, če bo javno izrazil svojem pomisleke. Zavedati se moramo, da kristjani, ki nasprotujemo taki zakonodaji nismo nestrpni. Nasprotno. Kristjani želimo, da se istospolno usmerjenim osebam uredijo potrebne pravice. Mnogi kristjani so si za to že prizadevali. Nobenega utemeljenega razloga ni, da se pravice živečim v istospolnih skupnosti ureja prav v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V resnici so nestrpni tisti, ki želijo iz svojega načina življenja narediti pravilo oz. zakon, ki bo veljal za vse državljane in ki bo v praksi uzakonil diskriminacijo in nasilje nad vsemi, ki se s takšno definicijo zakonske zveze in družine ne bodo strinjali.

Kristjani smo zato dolžni, da ne samo podpremo tiste organizacije, ki si prizadevajo za ohranitev vrednote družine, ampak da tudi sami javno in dejavno izrazimo svoje nasprotovanje takšni zakonodajni ureditvi. In pred nami je obdobje, ko bomo to morali tudi storiti. V nedeljo, 8. marca bomo lahko oddali svoj podpis podpore za pobudo za razpis referenduma, predvidoma dober teden kasneje pa bomo morali oddati svoj podpis in ga overoviti na upravnih enotah. Vzemimo si čas za to, da ne bo prepozno.

Ko je papež Frančišek med svojim obiskom Filipinov tamkajšnjim vernikom spregovoril o družini, je opozoril na ideologije, ki ogrožajo zakonsko zvezo in družino in se zoperstavil ideološkim napadom na družino, še zlasti tistim, ki želijo redefinirati zakonsko zvezo in jo oslabiti z legalizacijo spornih porok istospolnih. Dejal je: "Medtem ko preveč ljudi živi v skrajni revščini, so ostali ujeti v materializmu in načinu življenja, ki uničuje družinsko življenje in osnovne zahteve krščanske morale. To so oblike ideološkega kolonializma. Družino ogrožajo prizadevanja nekaterih, da z relativizmom in omejevanjem odprtosti za življenje redefinirajo zakonsko zvezo."
 

Ko čustva odraslih poteptajo pravice otrok (Vir: Iskreni.net)
 
"Redefinicija zakonske zveze redefinira starševstvo," opozarja Katy Faust, ki je svojo mladost preživela ob istospolno usmerjeni mami in njeni partnerici. Prepričana je, da bodo prihodnje generacije od nas zahtevale odgovor glede te usodne spremembe.

Družba
Katy Faust ne bi mogli očitati, da je homofobna aktivistka, ki se boji istospolno usmerjenih in jih sovraži. Po tem, ko sta se starša pri njenih 10 letih ločila, je živela z mamo in njeno novo partnerico. In obe je imela rada, tako kot krog žensk, s katerimi sta se družili. Pravi celo: "Homoseksualne osebe v mojem življenju so izjemne osebe, zaslužijo vse spoštovanje in ljubezen." Pa vendar danes, pri 38 letih, kot mama štirih otrok, odločno in javno nasprotuje porokam istospolno usmerjenih. Zakaj?
 
Zaradi otrok!  
Faustova je v ZDA zbudila pozornost, ko je pred mesecem dni napisala javno pismo vrhovnemu sodniku Anthonyju Kennedyju, ki naj bi predstavljal jeziček na tehtnici pri odločanju o tem, ali naj se pravica do poroke vpiše v ameriško ustavo. Odločitev o tem naj bi bila znana junija. Objavljavmo omenjeno odprto pismo Faustove:

Odprto pismo otroka ljubeče homoseksualne mame
 
Spoštovani sodnik Kennedy,
 
junij je vse bližje, z njim pa bo prišla tudi vaša odločitev o najbolj sporni politični zadevi našega časa: poroki.
 
Pri vsej tej razpravi gre v njenem bistvu za eno stvar. Gre za otroke.
Pišem vam, ker sem ena od številnih otrok s homoseksualnimi starši, ki verjamemo, da bi bilo potrebno ščititi zakon. Zdi se mi, da ste imeli prav, ko ste dejali: »Glas teh otrok [otrok istospolnih staršev] je pomemben.« Rada bi pojasnila, zakaj menim, da bi redefinicija poroke povzročila, da bi bili ti otroci oropani svojih najbolj temeljnih pravic.
 
O tem mi je zelo težko govoriti, ker imam rada svojo mamo. Večin nas, otrok s homoseksualnimi starši, ima rada svoje starše. Radi imamo tudi njihove partnerje. Z naše strani ne slišite prav dosti, ker, vsaj z vidika medijev, ni mogoče, da bi hkrati imel rad svoje homoseksualne starše in bil proti homoseksualni poroki. Mnogi menijo, da sama ne bi smela obstajati. A vendarle obstajam in nisem edina.
 
Definicija poroke ne bi smela na noben način služiti zmanjševanju čustvenega trpljenja znotraj homoseksualne skupnosti. Pri vsej tej razpravi gre v njenem bistvu za eno stvar. Gre za otroke.

Definicija poroke ne bi smela na noben način služiti zmanjševanju čustvenega trpljenja znotraj homoseksualne skupnosti. Če bi Vrhovno sodišče moglo delati razsodbe, ki imajo vpliv na čustva, potem bi z rasizmom opravili že pred petdesetimi leti. Niti ne gre tu prvenstveno za cvetličarja, slaščičarja ali izdelovalca sveč, čeprav o tem zelo resničnem vplivu na te državljane pogosto slišimo. Ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča, da bi se vpletalo v romantična in medosebna razmerja. Srčno upam, da se vaša razsodba v juniju ne bo vrtela okrog tovrstnih dejavnikov.
 
Če otroka postavimo v istospolen dom, bo prikrajšan za vsaj en pomemben starševski odnos in za ključen vpliv s strani dveh spolov.
 
Vlada bi morala podpirati dobrobit otrok
Otroci so razlog, zaradi katerega ima vlada kakršno koli vlogo v tej razpravi. Kongres je dobro zadel, ko je leta 1996 sprejel Odlok o obrambi zakona, v katerem je navedeno:
 
V osnovi ima civilna družba interes, da vzdržuje in ščiti institucijo heteroseksualnega zakona zato, ker ima globok in trajen interes na področju spodbujanja odgovornega rojevanja in vzgoje otrok. Enostavno povedano, vlada ima interese na področju zakona, ker ima interese na področju otrok.   
 
Med pomenom in vrednostjo heteroseksualnih in homoseksualnih oseb ni nobene razlike. Vsi si zaslužimo enako zaščito in priložnosti na področju  izobraževanja, namestitve, zaposlitve in zdravstvene oskrbe, ker smo vsi ljudje, ki smo ustvarjeni po Božji podobi.
 
Ko pa pridemo do rojevanja in vzgoje otrok, pa so istospolni in raznospolni pari tu povsem neenaki in bi morali biti obravnavani drugače zaradi koristi otrok.
 
Ko pridemo do rojevanja in vzgoje otrok, so istospolni in raznospolni pari tu povsem neenaki in bi morali biti obravnavani drugače zaradi koristi otrok.
 
Če želita dva odrasla, ki ne moreta roditi, skupaj vzgajati otroka, od kod pridejo ti otroci? Vsakega otroka spočneta mama in oče, do katerih ima ta otrok naravno pravico. Če otroka postavimo v istospolen dom, bo prikrajšan za vsaj en pomemben starševski odnos in za ključen vpliv s strani dveh spolov. Narava zvez odraslih to zagotavlja. Naj gre za posvojitev, ločitev ali oploditev s pomočjo tretje osebe, odrasli v tej situaciji zadovoljujejo hotenja svojega srca, ob tem pa otrok plačuje visoko ceno: prikrajšanost za enega ali oba svoja biološka starša. 
 
Oblikovanje politike, ki namenoma prikrajša otroke za njihove temeljne pravice, je nekaj, česar ne bi smeli odobravati, spodbujati in promovirati.
 
Glasovi otrok
Ko ste poudarili, kako pomembni so glasovi otrok s homoseksualnimi starši, ste verjetno pričakovali drugačen odziv. Morda ste pričakovali, da otroci iz teh zvez ne bodo vedeli povedati drugega kot same pohvalne besede o tem, kako je njihova družina »ravno takšna kot vse druge«. Morda ste pričakovali, da vam bodo povedali, da edina brazgotina v njihovem sicer idiličnem življenju izvira iz tega, da njihovi dve mami ali dva očeta nista mogla biti zakonito poročena. Če bi bili vsi otroci iz teh zvez srečni in dobro prilagojeni, bi vam bilo veliko lažje razglasiti to všečno razsodbo, ki bi bila tako priljubljena.
 
Čeprav sem imela rada mamino partnerko in njene prijateljice, bi čisto vse zamenjala za to, da bi me moja mama in moj oče spet ljubila pod isto streho.
 
Lahko se najdem v instinktu teh otrok po tem, da bi bili zaščitniški do svojih homoseksualnih staršev. Pravzaprav sem natanko isto sama počela. Spomnim se, kolikokrat sem ponavljala svoj govor: »Tako vesela sem, da sta se moja starša ločila, da sem lahko spoznavala vse vas, ki ste čudovite ženske.« Požela sem val občudovanja in bila deležna vseh časti. Ženske v krogu moje mame so se kar topile ob moji zrelosti, moji razgledanosti. To sem vedno znova in znova ponavljala in z vsako ponovitvijo refrena se je moja predstava izboljševala. To je bilo namreč to, kar so si vsi odrasli v mojem življenju želeli slišati. Lahko bi služila kot živa reklama za istospolno starševstvo.
 
Ko zdaj na to pomislim, se zdrznem, ker je bila vse skupaj laž. Ločitev mojih staršev je bila najbolj dramatičen dogodek v 38 letih mojega življenja. Čeprav sem imela rada mamino partnerko in njene prijateljice, bi čisto vse zamenjala za to, da bi me moja mama in moj oče spet ljubila pod isto streho. To verjetno ne bi smelo presenetiti nikogar, ki je pripravljen odložiti s svojega očesa lečo politične korektnosti, za katero se zdi, da jo vsi nosimo.
 
Otroci si želijo, da bi njihova mama in oče ljubila njih in drug drugega. V sebi ne nosim zamere do nobenega od mojih dveh staršev. Prav nasprotno, hvaležna sem za tesen odnos z obema in za vlogo, ki jo imata v življenjih mojih otrok. A to, da imaš rad svoje starše, in to, da si kritičen do posledic, ki jih ima razpad družine, se ne izključuje med seboj.
 
Sedaj, ko sem sama mama, zelo jasno vidim čudovite razlike, ki jih z možem prinašava v najino družino. Vidim celovitost in nekaj zdravega, kar prejemajo otroci, ker imajo ob sebi oba starša, ki z njimi živita in jih imata rada. Vidim, kako pomembna je zanje vloga očeta in kako nenadomestljiva sem jim kot mama. Imava vlogi, ki se v njihovih življenjih dopolnjujeta in nobene od njiju ne bi bilo mogoče zavreči. Pravzaprav sta obe ključni. Zdi se, kot bi si mati narava vse okrog rojevanja otrok zamislila popolnoma pravilno natanko takšno, kot je.
 
Pogrešani starši
Nikakor ne pravim, da istospolna usmerjenost napravi nekoga nezmožnega za starševstvo. Moja mama je bila v svoji starševski vlogi izvrstna in mnogo tega, kar kot mama sedaj delam dobro, je odraz tega, kako je ona skrbela zame in me imela rada. Težava je v starševskem liku, ki je odsoten.
 
Lahko se pogovarjate s katerim koli otrokom istospolnih staršev, še posebej med tistimi, ki so toliko stari, da so sposobni refleksije lastnih izkušenj. Če otroka, ki ga je vzgajal lezbični par, vprašate, ali ima rad svoji dve mami, boste verjetno slišali bučen: »Da!« Potem vprašajte po očetu in zavladala bo bodisi moreča tišina ali pa boste priča izpovedi srce parajočega hrepenenja ali priznanja, da ima očeta, ki bi si ga želel pogosteje videti. Česar zagotovo ne boste slišali, pa je brezbrižnost.
 
Ali odraščanje pod mavrico čudežno izbriše vse negativne učinke in bolečino, ki je povezana z izgubo in vsakodnevno prikrajšanostjo za enega ali oba starša?
 
Kakšna je vaša izkušnja z otroki, ki imajo ločene starše, so potomci oploditev s pomočjo tretje osebe ali žrtve zapustitve? Ali jim je vseeno za starše, ki manjkajo? Ali ti otroci trdijo, da nikoli niso doživeli neprespane noči v spraševanju o tem, zakaj so jih njihovi starši zapustili, kakšni so in ali imajo radi svojega otroka? Seveda ne. Narejeni smo tako, da bi poznali in bili poznani od obeh svojih staršev. Če eden od njiju manjka, ta odsotnost pušča vseživljenjsko zevajočo praznino.
 
Nasprotniki bodo mahali s študijami, v katerih so raziskovalci zaključili, da naj bi šlo otrokom v istospolnih domovih še »celo bolje« kot tistim iz nedotaknjenih bioloških družin. Če pustimo ob strani metodološke težave tovrstnih študij in za trenutek samo pomislimo.
 
Če v družbenih znanostih velja za nesporno dejstvo, da otroci, ki so jih njihovi biološki starši zapustili, katerih starši so se ločili, ki so izgubili enega od staršev ali ki so bili spočeti s pomočjo darovalca, močno trpijo, kako je potem mogoče, da jim nekako čudežno gre »celo bolje«, če odraščajo v istospolnem domu? Vsak otrok, ki odrašča ob »dveh mamah« ali »dveh očetih«, je v ta dom prišel na enega od prej naštetih travmatičnih načinov. Ali odraščanje pod mavrico čudežno izbriše vse negativne učinke in bolečino, ki je povezana z izgubo in vsakodnevno prikrajšanostjo za enega ali oba starša? Bolj verjetna razlaga se zdi, da raziskovalci čutijo isti pritisk kot mi vsi ostali, da moramo dokazovati, da imamo radi naše homoseksualne prijatelje.  
 
Redefinicija zakonske zveze redefinira starševstvo
Kot večina Američanov tudi sama ne nasprotujem temu, da lahko odrasli ljudje živijo, kakor želijo. Absolutno nasprotujem kriminalizaciji homoseksualnih odnosov. A to, da zakon prav definiramo, ničesar ne kriminalizira. Vladni interes glede zakona pa je povezan z otroki, ki jih lahko ustvari samo moško-ženska zveza. Redefinicija zakonske zveze redefinira starševstvo. Premakne nas veliko dlje od naše filozofije »živi in pusti živeti« v svet, v katerem naša družba promovira družinsko strukturo, v kateri otroci vedno trpijo zaradi izgube. Naša politika, potrjena in zapečatena od najmočnejših vladnih institucij, bo postala to, da so otroci v vsakem primeru oropani pravice do tega, da bi bili poznani in ljubljeni od svoje mame in/ali očeta. V istospolnih domovih želje odraslih poteptajo pravice otrok.
 
Smo res dospeli do točke, ko razmišljamo o institucionalizaciji oropanja otrokove naravne pravice do matere in do očeta zato, da bi dali veljavo čustvom odraslih? […]
 
Vezi otroka z njegovimi naravnimi starši si zaslužijo zaščito. Ne nasedajmo lažni zgodbi, da smejo čustva odraslih poteptati pravice otrok. Smisel vsega je ravno v tem, da se odrasli prilagodijo potrebam otrok in ne obratno.
 
V istospolnih domovih želje odraslih poteptajo pravice otrok.
 
In pri tem ne gre za to, da bi bili proti komur koli. Gre za to, za kaj sem. Sem za otroke! Želim si, da bi bili vsi otroci deležni ljubezni lastne matere in lastnega očeta. In ker sem za otroke, sem tudi za otroke iz LGBT zvez. Zaslužijo si vse fizične, družbene in čustvene prednosti tega, da te vzgajata tako mati kot tudi oče. A bojim se, da smo v tem primeru na milost in nemilost prepuščeni dobro organiziranim in financiranim odraslim, ki vlivajo strah v kosti skoraj vsem v tej deželi.
 
Šest odraslih otrok homoseksualnih staršev se nas je pripravljenih zoperstaviti rohnenju gejevskega lobija in podati svoja pričanja v tej zadevi. Prosim vas, da jih preberete. Smo samo vrh ledene gore otrok, ki trenutno odraščajo v homoseksualnih domovih. Ko odrastejo, se bodo mnogi spraševali, zakaj se je njihovo ločitev od enega starša, ki je bil zanje tako pomemben, praznovalo kot »triumf državljanskih pravic« in na našo generacijo se bodo obrnili po odgovor.
 
Kaj jim bomo odgovorili?

Vir: thepublicdiscourse.com. Prevod: Mica Škoberne
 
Več na: https://iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/165691-ko-custva-odraslih-poteptajo-pravice-otrok.html


Dani Siter, Ne bodimo "parkirani v coni udobja" (Vir: casnik.si)

Potreba po varnosti je človekova osnovna potreba. Človek se ne počuti dobro, ko ga ožigosajo, napadejo, ne razumejo, ko ni sprejet, ko nanj lepijo razne nalepke (nestrpnež, homoseksualec, skrajnež, homofob, nazadnjak, starokopitnež …) …

Pravzaprav se najbolje počutimo v lastni coni udobja. In kaj je cona udobja? Gre za psihofizično stanje, kjer je negotovost, strah in ranljivost na minimalnem nivoju, kjer se človek počuti domače, brez skrbi, se mu ni treba izpostavljati, se bati neuspeha ali osmešenja pred drugimi, stvari ima pod nadzorom, brez večjega napora in tveganja dosega zadovoljstvo …

Danes se ne izpostavljamo radi. V večini primerov čakamo in smo raje tiho, saj se bojimo, da bomo napačno razumljeni, da svojih argumentov ne bomo mogli in znali prav povedati, da naši argumenti ne bodo imeli teže … Raje se zavijamo v molk, se sami pri sebi jezimo, se skrivamo v anonimnosti, mirno prenašamo celo žalitve in krivice, ki se dogajajo pred našimi očmi, kot pa da bi stopili iz množice, zastavili svojo besedo, svoje ime …

Ob predlogu ZL glede izenačitve zakonske zveze z istospolno skupnostjo obstanemo kot vkopani. Težko verjamemo, da nekdo pred našimi očmi ruši stoletja in tisočletja staro svetinjo in vrednoto – družino. In vendar se prav to sedaj dogaja.

Osebno sem odločno proti predlogu ZL, ki hoče spremeniti definicijo zakonske skupnosti, prav tako kot sem odločno proti posvojitvam otrok s strani istospolnih partnerjev. Jasno kot beli dan je dejstvo, da želi manjšina zavladati nad večino, oziroma da se večini godi krivica. Predlog je nedopusten, skregan z logiko in zdravo pametjo. Družina je vedno bila in vedno bo osnovna celica družbe – okolje rodovitne ljubezni med enim moškim in eno žensko, okolje ljubezni, katere sad je otrok. Pri tem želim poudariti, da nimam v mislih le telesne rodovitnosti, saj poznam veliko parov, ki ne morejo imeti otrok in je njihova ljubezen rodovitna v odprtosti za posvojitev, ali pa gre za duhovno rodovitnost. In ker je torej otrok sad ljubezni med možem in ženo, ga ista ljubezen gradi, vzgaja, utrjuje in pripravlja na odgovorno življenje – iz nje zajema temeljna življenjska načela in usmeritve. V zakonih oziroma družinah, kjer te ljubezni ni ali je usahnila, nastopi odtujenost. Le-ta pa lahko privede do nasilja v družini, do ločitve in nazadnje do smrti družine. Otroke, ki so doživeli razpad družine, običajno spremlja občutek krivde ali ostajajo kako drugače prizadeti. Žal je ločitev v naši družbi prepogost pojav, prav tako pa je žal prepogosto rojevanje otrok v neurejenih družinah. In namesto da bi naša država podpirala programe usposabljanja mož in žena za složno in ljubeče sobivanje v zakonu in za odgovorno starševstvo, se raje ukvarja s stvarmi kot je redefinicija pojma družina, izenačevanje istospolnih zvez z zakonsko zvezo moškega in ženske … Kdor more razumeti, naj razume.

Sam sem nezakonski otrok in trdim, da me je odsotnost očeta zaznamovala za vse življenje – odraščal sem brez »modela moža« in brez »modela očeta«. Za odraščajočega fanta je oče heroj. Mojega heroja v mladosti ni bilo, sva pa v moji odrasli dobi postala dobra prijatelja in sva se dobro razumela. Mama, čeprav se je na vso moč trudila in živela samo zame, ni mogla nadomestiti očeta, ki bi znal postavljati in nadzorovati meje, me učil, kaj je prav in kaj ne, očeta, ob katerem bi se jaz počutil varnega, ki bi me učil spretnosti rokovanja z raznimi orodji, z mano »izgubljal čas« na nogometnem igrišču ali ob reki z ribiško palico v roki … Vedno sem zavidal sošolcem, ki so ob sebi imeli očeta, saj sem se ob njih počutil prikrajšanega, manjvrednega, osiromašenega, zapostavljenega … Prav zato je zame predlog ZL še toliko bolj nesprejemljiv, saj otrokom jemlje pravico do očeta in matere ter izniči vrednoto materinstva in očetovstva (»starš 1 in starš 2« …?!).

Ko pomislim na materinstvo in očetovstvo, ne morem mimo podob očetov in mater v slovenski zgodovini in literaturi, kjer je mati največkrat narodna ikona, oče pa trdna in pokončna figura, ki se ne upogne pod zavojevalci. Prav zaradi pokončnih mater in očetov imamo mi danes samostojnost, ki pa je očitno nismo vredni, saj ne vemo kaj bi z njo. Trdno sem prepričan, da se naši predniki »v grobu obračajo«, ko gledajo, kaj počnemo njihovi potomci s svobodo, za katero so se oni borili. Mar jim nismo dolžni izkazati hvaležnost in čast tudi na ta način, da se odločno upremo nesmiselnemu početju, kakršno je spreminjanje definicije družine?

Tako kot do naših prednikov čutim dolžnost tudi do naših zanamcev – do naših otrok, vnukov in pravnukov … Kako bodo živeli, če jim bomo vzeli brezskrbno otroštvo in dovolili, da jih že v zgodnjem otroštvu obremenjujejo s teorijo spola ter raznimi spolnimi veščinami in spolno »svobodo« brez omejitev? Mar se vam to, dragi prijatelji, ne upira? Mar jih nismo dolžni zaščititi in obvarovati teh odklonov od naravnega?

Sicer pa je vse, kar se dogaja na področju spreminjanja družinske zakonodaje, posledica pomanjkanja ljubezni. Iz naše srede – iz naših misli in naših predstav o življenju – smo namreč izrinili Boga, ki je ljubezen. Kjer ni Boga, pa ni merila za dobro in zlo. Danes si namreč vsakdo sam postavlja svoja merila in sam presoja kaj je dobro in hudo, vsakdo sam določa meje svoje svobode, pri tem pa pogosto pozablja, da tudi njegov bližnji želi biti svoboden. Tako je boj proti tisočletja veljavnemu konceptu družine v samem bistvu boj proti Bogu, saj je Bog postavil družino – ni si je izmislil človek.

Vsem drugače mislečim želim povedati, da spoštujem in podpiram njihovo željo po ureditvi statusa in v svojem in njihovem imenu tudi sam zahtevam od države, da ustrezno uredi probleme istospolnih, vendar lepo prosim NE z družinskim zakonom, pač pa s posebnim zakonom. Prosim vas, ne mečite vsako zvezo »dveh oseb« v isti koš z družino! Hruška in računalnik nimata nič skupnega.

Prav zato želim stopiti iz cone udobja, saj za to preprosto ni več časa. V torek 3. marca 2015 bom ob 16.30 prisoten na mirnem zborovanju v Ljubljani na Ploščadi pred parlamentom. Na ta način želim tudi sam našim politikom, ki smo jih izvolili, sporočiti, da se z njihovim početjem ne strinjam. Kdor pravi: »Tudi jaz ne! Jih nisem volil, saj niti na volitve nisem šel«, naj se zaveda, da je prav na ta način »oddal svoj glas« in »izvolil« te, ki danes kopljejo jamo naši domovini. 

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2015/03/01/ne-bodimo-parkirani-v-coni-udobja/ 
 

Kaj o pravnem priznavanju življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami pravi Cerkev?
Premisleki k osnutkom pravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami (Vir: Radio Vatikan)

Benedikt XVI. pravi: »Zakonska skupnost med enim možem in eno ženo je temeljna ureditev odnosa med možem in ženo in hkrati celica državnega oblikovanja skupnosti na temelju svetopisemske vere. Temu nezaslišano nasprotuje zahteva istospolnih življenjskih skupnosti, ki paradoksno terjajo pravno obliko, ki naj bo bolj ali manj izenačena z zakonom. S to težnjo stopamo iz celotne moralne zgodovine človeštva, ki je pri vsej različnosti pravnih oblik zakonske skupnosti vendarle vedno vedelo, da je zakon po svojem bistvu posebna skupnost moža in žene, ki se odpira otrokom in s tem družini. Tu ne gre za diskriminiranje, ampak za vprašanje, kaj je človek kot mož in žena in kako je mogoče pravilno oblikovati skupnost moža in žene. Če se njuna skupnost po eni strani vedno bolj ločuje od pravnih oblik in če imajo po drugi strani istospolno skupnost vedno bolj za enako z zakonom, smo pred razkrojem podobe o človeku, katere posledice morejo biti skrajno hude.« (Joseph Ratzinger, Werte in Zeiten des Umbruchs, Freiburg 2005, 86s.)
 
Kongregacija za verski nauk
PREMISLEKI K OSNUTKOM PRAVNEGA PRIZNANJA ŽIVLJENJSKIH SKUPNOSTI MED HOMOSEKSUALNIMI OSEBAMI
Uvod
1. O različnih vprašanjih glede homoseksualnosti se je v zadnjem času že večkrat oglasil papež Janez Pavel II. in pristojni dikasteriji svetega sedeža. Gre namreč za vznemirljiv moralni in socialni pojav tudi v tistih deželah, kjer v pravnem redu ni upoštevan. Še bolj zaskrbljujoče pa je v deželah, kjer so homoseksualne življenjske skupnosti pravno priznane in jim v nekaterih primerih že priznavajo ali hočejo imeti priznanje zmožnosti za posvojitev otrok. Pričujoči pomisleki ne vsebujejo nobenih novih izjav nauka, marveč hočejo samo priklicati v spomin bistvene točke k problemu in navesti nekaj razlogov razumske narave, ki bi mogli pomagati škofom pri oblikovanju izjav, ustreznim posebnim položajem na različnih območjih po svetu. Take izjave bodo usmerjene v zaščito in podporo dostojanstva zakona, ki je temelj družine in uravnoteženosti družbe, katere temeljna sestavina je ta ustanova. Premisleki naj bi tudi pomagali katoliškim politikom, kako naj ravnajo, da bo njihovo odločanje v skladu s krščansko zavestjo, kadar se bodo srečali v zakonodaji s predlogi glede tega problema. Ker gre za stvar, ki zadeva nravno postavo, bodo naslednji razlogi predloženi ne samo vernikom, ampak vsem ljudem, ki se zavzemajo za podpiranje in zaščito skupnega blagra v družbi.

I. Narava in neobhodno potrebne značilnosti zakona
2. Cerkveni nauk o zakonu in komplementarnosti spolov predstavlja resnico, ki je za zdravo pamet prepričljiva in kot taka priznana v vseh velikih kulturah na svetu. Zakon ni poljubna skupnost človeških oseb. Stvarnik ji je ob ustanovitvi dal lastno naravo z bistvenimi lastnostmi in nameni. Nobena ideologija ne more človeškemu duhu vzeti gotovosti, da obstaja zakon samo med dvema osebama različnega spola, ki z medsebojno osebno predanostjo težita po osebni povezanosti, njima lastni in izključujoči. Na ta način se medsebojno dopolnjujeta in sodelujeta z Bogom pri spočetju in vzgoji novega življenja.

3. Naravna resnica o zakonu je bila potrjena z razodetjem, ki ga vsebujejo biblična poročila o stvarjenju in ga izraža tudi prvotna človeška modrost, v kateri prihaja do veljave sam glas narave. Prva Mojzesova knjiga poroča o treh temeljnih vidikih stvarjenjskega načrta o zakonu.

Najprej je bil človek, podoba Boga, ustvarjen »kot mož in žena« (1 Mz 1,27). Kot osebi sta mož in žena enaka, po moškosti in ženskosti se dopolnjujeta. Spolnost pripada po eni strani biološkemu območju, je pa po drugi strani pri človeškem ustvarjenem bitju povzdignjena na novo, osebnostno raven, kjer se narava in duh povezujeta.

Nato je Stvarnik ustanovil zakon kot življenjsko obliko, v kateri se uresničuje tista skupnost oseb, ki vključuje delovanje spolnosti. »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo« (1 Mz 2,24).
Nazadnje je hotel Bog enoti moža in žene dati poseben delež pri svojem stvariteljskem delu. Zato je moža in ženo blagoslovil z besedami: »Rodita in se množita« (1 Mz 1,28). Po Stvarnikovem načrtu spadata torej komplementarnost spolov in rodovitnost k bistvu zakona.

Vrh tega je Kristus zakonsko skupnost med možem in ženo povzdignil v dostojanstvo zakramenta. Cerkev uči, da je krščanski zakon učinkovito znamenje zaveze med Kristusom in Cerkvijo (prim. Ef 5,32). Ta krščanski pomen zakona nikakor ne zmanjšuje človeške vrednosti zakonske zveze moža in žene, marveč jo potrjuje in ji daje moč (prim. Mz 19,3-12; Mr 10,6-9).

4. Nobenega razloga ni za vzporejanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z božjim načrtom o zakonu in družini, tudi ne v najširšem pomenu. Zakon je svet, medtem ko so homoseksualna razmerja v nasprotju z naravno nravno postavo. Pri homoseksualnih dejanjih je »predajanje življenja s spolnim aktom izključeno. Saj ne izvirajo iz resnične čustvene in spolne potrebe po dopolnitvi. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče odobravati.«

Homoseksualna razmerja Sveto pismo obsoja kot hude zablode… (prim. Rim 1,24-27; 1 Kor 6,10; 1 Tim 1,10). Zaradi te obsodbe Svetega pisma sicer še ne smemo sklepati, da so vsi, ki trpijo zaradi te posebnosti, zanjo osebno odgovorni, a izpričuje, da homoseksualna dejanja sama po sebi še niso v redu. To moralno obsodbo, ki jo najdemo pri mnogih cerkvenih pisateljih prvih stoletij, je katoliško izročilo soglasno sprejelo.

Po cerkvenem nauku je treba može in žene s homoseksualnimi težnjami »srečevati s spoštovanjem, sočutjem in taktom. Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali.« Te osebe so kakor drugi kristjani poklicane živeti čisto. Toda homoseksualno nagnjenje je »objektivno nekaj neurejenega« in homoseksualna dejanja spadajo »med grehe, ki hudo kršijo čistost.«

II. Stališča do problema homoseksualnih življenjskih skupnosti
5. Civilne oblasti zavzemajo do pojava homoseksualnih življenjskih skupnosti različna stališča: včasih se zadovoljujejo s tem, da pojav dopuščajo; včasih podpirajo pravno priznanje takih življenjskih skupnosti s pretvezo, da se je treba izogibati diskriminaciji ljudi, ki živijo skupaj z osebo istega spola; v nekaterih primerih celo zagovarjajo pravno enačenje homoseksualnih življenjskih skupnosti z zakonom v pravnem smislu, ne da bi izključevali pravno možnost za posvojitev otrok.

Tam, kjer država izvaja politiko tolerance dejstev, ne da bi vključevala obstoj postave, ki daje takim življenjskim oblikam pravno priznanje, je treba skrbno razlikovati med različnimi oblikami problema. V vsakem primeru je treba po vesti pričati za vso nravno resnico, ki ji nasprotuje tako odobravanje homoseksualnih razmerij kakor tudi krivično diskriminiranje homoseksualnih ljudi. Zato so koristna obzirna in pametna stališča, ki morejo imeti na primer naslednjo vsebino: odkriti instrumentalno ali ideološko uporabo, ki bi jo omogočala takšna strpnost; jasno pokazati na nenravnost te vrste življenjskih skupnosti; opozoriti državo, kako nujno je, pojav zadržati v takšnih mejah, da ne bi bila ogrožena javna morala in da ne bi bili zlasti mladi rodovi izpostavljeni napačnemu pojmovanju spolnosti in zakona ter oropani potrebne obrambe, kar bi pripomoglo k širitvi pojava. Tisti, ki to strpnost izrabljajo za to, da bi izsilili določene pravice za skupaj živeče homoseksualne osebe, je treba opozarjati, da je strpnost do zla nekaj povsem drugega kakor odobravanje ali uzakonjenost zla.

Če bodo homoseksualne življenjske skupnosti pravno priznane ali izenačene z zakonom tako, da jim bodo dane pravice, ki so lastne zakonu, je potrebno jasno in razločno ugovarjati. Treba se je vzdržati vsakršne vrste formalnega sodelovanja pri razglašanju in uporabi tako pomembnih, nepravičnih postav in se – kolikor je le mogoče – tudi vzdržati gmotnega sodelovanja pri uporabi. V tej stvari ima vsakdo pravico do ugovora iz razlogov vesti.

III. Razumski razlogi zoper pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti
6. Da bi razumeli, zakaj je nujno na tak način upirati se oblastem, ki si prizadevajo za legalizacijo homoseksualnih življenjskih skupnosti, je treba navesti nekaj specifičnih etičnih premislekov, ki se gibljejo na različnih ravneh.

Z ozirom na zdravo pamet
Naloga državnih zakonov ima v primeri z nalogo nravne postave gotovo bolj omejen obseg. Vendar državni zakon ne more priti v nasprotje z zdravo pametjo, ne da bi izgubila svoj značaj, ki zavezuje v vesti. Vsaka uredba, ki jo izdajo ljudje, ima značaj postave, če se sklada z naravno nravno postavo, ki jo priznava zdrava pamet in ki upošteva zlasti neodtujljive pravice vsake osebe. Zakonodaja v korist homoseksualnim življenjskim skupnostim je proti zdravi pameti, ker življenjski skupnosti dveh oseb istega spola daje pravna poroštva, ki so podobna onim v zakonu. Zaradi vrednot, za katere tu gre, ne more država uzakoniti teh življenjskih skupnosti, ne da bi škodovala podpori in zaščiti zakona, ki je za javni blagor bistven.

Lahko se vprašamo, kako more neka postava nasprotovati javnemu blagru, ko sicer res nikomur ne nalaga posebnega načina ravnanja, ampak se zadovoljuje z uzakonitvijo dejanskega dogajanja, ki samo na videz nikomur ne dela krivice? V tej zvezi je potrebno zlasti premisliti razliko med homoseksualnim ravnanjem kot zasebnim pojavom in kot družbenim razmerjem, ki ga postava predvideva in dovoljuje ter bi iz njega hoteli narediti eno pravnih ustanov. Ta drugi pojav ni samo zelo usoden, ampak ima zelo obsežne in globoko segajoče posledice, saj bi celotno socialno strukturo tako spremenil, da bi nasprotovala javnemu blagru. Državne postave so strukturalna načela za življenje ljudi v družbi, v dobro ali zlo. Imajo »zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri podpiranju nekega načina mišljenja in navad.« Življenjske oblike in v njih izraženi modeli oblikujejo družbeno življenje ne le na zunaj, ampak skušajo spremeniti razumevanje in vrednotenje načina ravnanja mladih rodov. Uzakonitev homoseksualnih življenjskih skupnosti bi zato privedla do tega, da bi se zatemnilo razumevanje ljudi za nekatere temeljne nravne vrednote in razvrednotilo sestavine zakona.

V biološkem in antropološkem pogledu
7. Homoseksualnim življenjskim skupnostim manjkajo popolnoma tisti biološki in antropološki dejavniki zakona in družine, ki morejo po pameti utemeljevati pravno priznane življenjske skupnosti. Zato ne morejo zagotavljati naravnega razmnoževanja in nadaljnjega obstoja človeštva. Morebitnemu poseganju po sredstvih, ki so na voljo po najnovejših odkritjih na območju umetnega razmnoževanja, ne bi le usodno zmanjševalo spoštovanje človeškega dostojanstva, ampak tudi nikakor ne bi odpravilo njihovih pomanjkljivosti.

Homoseksualnim življenjskim skupnostim popolnoma manjka tudi tista razsežnost zakona, ki dela obliko spolnih odnosov človeško in urejeno. Spolni odnosi so človeški, če, oziroma kolikor izražajo in podpirajo medsebojno pomoč spolov v zakonu ter ostajajo odprti za posredovanje življenja.

Izkušnja uči, da pomanjkanje spolne bipolarnosti ustvarja ovire za normalni razvoj otrok, ki so morda vključeni v takšne življenjske skupnosti. Manjka jim izkušnja materinskosti ali očetovskosti. Vključiti otroke v homoseksualne življenjske skupnosti s posvojitvijo pomeni v resnici nasilje nad njimi v tem smislu, ker se njihovo stanje revščine izrablja za to, da se jih uvaja v okolje, ki ne podpira njihovega polnega človeškega razvoja. Takšno ravnanje bi bilo zagotovo zelo nenravno in bi naravnost nasprotovalo načelu, ki ga je priznala tudi konvencija Združenih narodov o pravicah otrok. Zatorej ima v vsakem primeru v najvišji meri prednost korist otroka, ker je slabotnejši in brez zaščite.

V družbenem pogledu
8. Družba se za svoj obstoj zahvaljuje družini, ki temelji na zakonu. Pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti ima za neizogibno posledico novo opredelitev zakona, tako, da ga naredi za ustanovo, ki v svoji pravno priznani obliki izgubi bistveni odnos do dejavnikov, povezanih s homoseksualnostjo, kakor je na primer naloga razmnoževanja in vzgoje. Če bi pomenil zakon dveh oseb različnega spola s pravnega vidika samo eno možnih oblik zakona, bi to temeljito spremenilo pojem zakona in prineslo veliko škodo za skupni blagor. Če država postavi homoseksualno življenjsko skupnost na pravno raven, ki je enaka zakonu in družini, ravna samovoljno, v nasprotju s svojimi dolžnostmi.

Za podpiranje uzakonitve homoseksualnih življenjskih skupnosti se ni mogoče sklicevati na načelo spoštovanja in ne-diskriminacije vsake osebe. Razlikovanje med osebami ali odklonitev socialnega priznanja ali dejavnosti je namreč nesprejemljiva samo takrat, če nasprotuje pravičnosti. Če pa življenjskim oblikam, ki niso zakon in to tudi ne morejo biti, ne priznavamo družbenega in pravnega položaja zakona, to ne nasprotuje pravičnosti, saj pravičnost to celo terja.

Tudi na načelo osebne neodvisnosti se po pameti ne moremo sklicevati. Eno je, da morejo posamezni občani svobodno opravljati dejavnosti, ki jih zanimajo in da so te dejavnosti v celoti uvrščene med splošne državljanske svoboščine. Nekaj povsem drugega pa je, če dejavnosti, ki ne pomenijo pomembnega pozitivnega prispevka k razvoju osebe in družbe, dobijo od države posebno pravno priznanje. Homoseksualne življenjske skupnosti tudi od daleč ne izpolnjujejo nalog, zaradi katerih zakon in družina zaslužita posebno priznavanje. Pač pa obstajajo dobri razlogi za mnenje, da so te življenjske skupnosti škodljive za zdrav razvoj človeške družbe, zlasti če bo porasel njihov vpliv na družbo.

V pravnem pogledu
9. Ker imajo zakonski pari za nalogo zagotavljati nadaljevanje rodov in so zato za javnost očitno pomembni, jih državljansko pravo priznava za ustanovo. Nasprotno pa potrebujejo homoseksualne življenjske skupnosti posebno pozornost zakonodaje, ker nimajo omenjene naloge za skupni blagor.

Tudi ne drži razlog, da je pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti potrebno zato, ker bi sicer homoseksualno skupaj živeči zaradi samega tega dejstva izgubili učinkovito priznanje splošnih pravic, ki jih kot osebe in občani imajo. V resnici se morejo vsak trenutek – izhajajoč iz osebne neodvisnosti – kakor vsi državljani sklicevati na splošno pravo, da bi se v pravnih položajih zaščitili pred nasprotnimi koristmi. Vendar je zelo krivično žrtvovati splošni blagor in pristne pravice družine, da bi pridobili dobrine, ki jih je mogoče in treba zagotavljati le tako, da bi to ne bilo v škodo vse družbe.

IV. Ravnanje katoliških politikov glede na zakonodaje v korist homoseksualnih življenjskih skupnosti
10. Če so že vsi verniki dolžni ugovarjati zoper pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti, potem so katoliški politiki še zlasti dolžni ugovarjati zaradi odgovornosti, ki jo imajo. Če se soočijo s pravnimi predlogi v korist homoseksualnih življenjskih skupnosti, naj bi upoštevali naslednja etična navodila:

- Če je v zakonodajni skupščini prvič dan predlog v korist pravnega priznanja homoseksualnih življenjskih skupnosti, je katoliški poslanec nravno dolžan, jasno in javno protestirati ter glasovati proti predlogu. Dati svoj glas za pravno besedilo, ki je tako škodljivo za splošni blagor, je zelo nenravno dejanje.
- Če je postava v korist homoseksualnih življenjskih skupnosti že v veljavi, mora katoliški poslanec na vse mogoče načine protestirati in svoj odpor pokazati javno. Tu gre za dolžnost pričevanja za resnico. Če ni mogoče postavo takšne vrste popolnoma odpraviti, mora biti poslancu s sklicevanjem na navodila v okrožnici »Evangelium vitae«, »Evangelij življenja« »dovoljeno podpirati predloge, ki imajo za cilj omejevanje škode takšne postave in zmanjševanje negativnih posledic na območju kulture in javne morale.« Pogoj za to je, da je poslančev »osebni popolni odpor« zoper vsako postavo »jasno izražen in vsem znan« ter nevarnost pohujšanja odvrnjena. To ne pomeni, da bi omejevalno postavo mogli v tej stvari imeti za pravično ali vsaj sprejemljivo. Gre za legitimen in ustrezen poskus nepravično postavo vsaj deloma odpraviti, če je popolnoma odpraviti trenutno ni mogoče.

Sklep
11. Po nauku Cerkve ne more spoštovanje homoseksualnih oseb nikakor voditi k odobravanju homoseksualnega ravnanja ali k pravnemu priznanju homoseksualnih življenjskih skupnosti. Splošno dobro terja, da postava priznava, podpira in ščiti zakon kot temelj družine, ki je temeljna celica družbe. Pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti ali njih enačenje z zakonom bi pomenilo ne samo odobravanje zgrešenega ravnanja in delati ga za model današnje družbe, marveč tudi zatemniti temeljne vrednote, ki spadajo k skupni dediščini človeštva. Cerkev ne more drugače, kakor da v korist ljudi in vse družbe brani te vrednote.

Papež Janez Pavel II. je predložene premisleke, ki so bili sklenjeni na rednem sestanku te kongregacije, odobril na avdienci, dodeljeni podpisanemu kardinalu prefektu, 28. marca 2003 in naročil njihovo objavo.

Rim, na sedežu kongregacije za verski nauk, 3. junija 2003, na god svetih mučencev Karla Lwanga in tovarišev.

kardinal Joseph Ratzinger
prefekt

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/03/01/premisleki_priznanja_skupnosti_med_homoseksualnimi_osebami/1126361
 

Eros, rodnost, ljubezen (blog Braneta Cestnika)

Spolna sla kot duhovna motnja
Od (menda*) Avguštinovega nasveta, naj se spolni odnos med kristjani opravi „na hitro, stoje in z odporom“, do II. vatikanskega koncila, ki je kot namen spolnosti označil tudi medsebojno bogatenje "v veselju in hvaležnosti“ (GS 49), je minilo dobro poldrugo tisočletje. Je ves ta čas vladalo mračnjaško prostispolno vzdušje? So milijoni kristjanov v srednjem in novem veku bili prisiljeni v mučno samo-kastracijo, ali, kot se reče danes, v gledanje čokolade skozi debelo akvarijsko steklo? Seveda ne. Ljudje so se imeli radi, ljubezen so umesenili, rojevali otroke, užitka, ki je ob tem nastajal in jih k temu poganjal, pa ne pretirano sovražili. Je pa „uradno“ krščansko prepričanje vendarle učilo, da spolni užitek moti dušo na poti k Bogu. Zato je „božji“ lahko nekdo, ki je čimbolj deseksualiziran. Tako imamo še danes na oltarjih v glavnem kipe neporočenih ljudi. Tako še dandanašnji srečaš mnenje, da so Marijina prikazovanja v Međugorju lažna, saj vidci po srečanju z Nebeško Gospo niso šli v samostan, kot je bilo v primeru Lurda in Fatime (beri: niso se deseksualizirali), temveč so se poročili in rodili otroke.

A protispolnega vzdušja ni najti v Jezusovih evangelijih, niti širše po Bibliji ne. V krščanstvo se je priplazilo preko gnoze, nekontrolirane apokaliptike in neoplatonizma. Zanimivo pri tem je, da se je protispolno razpoloženje stopnjevalo v novem veku. Srednji vek je bil bolj fokusiran na sedmo zapoved (Ne kradi!), z novim vekom pa se je včasih zdelo, kakor da ni druge zapovedi kot šeste (Ne nečistuj!). Zanimivo je še, da do najbolj ekstremnih oblik protispolnega razpoloženja (na morebitno žalost slovenskih antiklerikalcev) ni prišlo znotraj katolištva, temveč znotraj široke pahljače protestantskih gibanj in skupnosti.
 
Spoznanje o erosu, ki je moralo priti
Zategadelj je bilo potrebno osvoboditi eros. Po krivici se ga je kot Cefizlja držalo vklenjenega v verige nekje v kleti, češ da je hudičeva stvaritev. Eros je Božja stvaritev. Je ena izmed redkih rajskih zadevščin, ki so preživele katastrofo izvirnega greha in izgona iz raja. Ustvarjen je namreč bil pred izvirnim grehom, ustvarjen sočasno z moškim in žensko ter takoj aktiviran („Eno telo sta. Množita se!“ pravi Geneza). Tudi ni res, da je izvirni greh prvenstveno povezan z erotiko (neki sumljivi kačon zapelje Evo, mična Eva zapelje Adama). Izvirni greh je povezan z nezaupanjem, nepremišljenostjo, častihlepjem.

Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se je osvoboditev erosa lahko da začela z mistiko. Pravo katoliško mistiko. Z ženitno mistiko Terezije Velike, katere petsto letnico rojstva praznujemo letos. Ko je španska Inkvizicija pregledovala njene spise, ni manjkalo veliko, da bi jih zadržala in izročila ognju, avtorico pa konfinirala nekam tja v neprijazno kastiljsko zakotje. Ker so terezijanski spisi nepoškodovani šli skozi sito Inkvizicije in ker je v spisih odnos do Boga obravnavan v ženitnem jeziku (mistična poroka, popolna predaja Ženinu, Božji poljub, meditacija o Visoki pesmi,...), je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo iskra spoznanja preskočila iz mistike na zakonsko življenje. „Če danes zakonsko zvezo obravnavamo prvenstveno kot ljubezensko zvezo in ne kot pogodbo in dolžnost, je to tako tudi zaradi vpliva Terezije Velike,“ je na terezijanskih predavanjih, ki sem jih predlani poslušal v Madridu, dejal avilski karmeličan Secundino Sánchez Castro.

Po II. vatikanskem koncilu je eros dokončno osvoboditev oz. pravično umestitev v red stvari dočakal s teologijo telesa Janeza Pavla II.. Ta „teološka tempirana bomba“ (George Weigel), v kolikor je že počila, še nima izmerjenega učinka na nove generacije katoličanov. Bo pa velik. Nove generacije se spolnosti več ne bodo bale, o njej bodo lažje govorile, bolj jo bodo znale umestiti v svojo duhovno in moralno rast, o erosu jim bo omogočena globoka teološki uvid,... Če bo teologija telesa, kot jo je kontempliral veliki poljski papež, postala kultura (se pravi: nekaj normalnega; nekaj, kar dihaš v zraku), bo tudi nebrzdana spolna revolucija hipijevskega in anarholiberalnega tipa izgubila naboj.

Zbezljana spolna revolucija
Kakor je treba zajeziti in usmeriti mogočen tok reke, če hočeš nje silo uporabiti za svoj mlin, žago ali elektrarno, tudi erosu ne moreš pustiti, da se kjersibodi samopašno potika. Eros je sicer preživel katastrofo izvirnega greha, a ne nepoškodovan. Tu tiči velika razlika med osvoboditvijo erosa iz neoplatonskih vezi, kot jo je opravilo katolištvo v prejšnjem stoletju, in precejšnjo zbezljanostjo spolne revolucije. Tisti, ki ste s kmetov, dobro veste, kako je, ko pobezljajo krave; ali ko teliček prvič raziskuje vesoljno prostorje izven hleva... Tako nekako je zadnja desetletja s spolno revolucijo. Ampak če bi šlo le za telečje bezljanje! Gre za več – zdaj gre za doktrino, politiko, agendo, interes.

Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti. Ni bila prva zmota ta, da bi ločili spolnost od ljubezni (ljubezen so spolni revolucionarji celo povzdignili); ponavljam, prva in najbolj usodna zmota je ta, da ločijo spolnost od prokreacije. Od tod izvira vse ostalo. Če povem v jeziku neke druge geneze, tiste, ki se piše z malo začetnico, se pravi, evolucije: dobre pol milijarde let biološkega naprezanja je vrženo proč, ko si zabijemo v glavo, da spolnost ni za „delanje otrok“. Pred pol milijarde leti so si celice začele izmenjevati genski material z namenom razmnoževanja – tu nastane spolnost. Z gender ideologijo je poseg v naravo sila grob (in še kako butast, a to bodo politkomisarji spoznali čez nekaj desetletij). Gender teorija je pravcati slon v trgovini s porcelanom. Spolnost namreč iz področja biologije preseli v področje mentalnih vzorcev. Ni več biološkega moškega in ženske, pač pa samo mentalni vzorec moškega in ženske. Temu vzorcu potem kakopak ni težko kot njemu enakih dodajati drugih mentalnih vzorcev: homo-, trans-, bi-seksualec,... (Vzroci in poigravanje z njimi, občutek, da si bog.... tema za drugič.)

Kaj se zgodi v nadaljnji fazi? Ker zavrnejo rodovitnost, kot sta jo zastavili svetopisemska Geneza in evolucijska geneza, zelo zelo tvegajo, da tudi ljubezni ne bodo poznali več. Eros postane sam sebi namen, ljubezen pa vse bolj motnja njegovim telečje-imperialističnim težnjam. Ni slučajno, da znamenito geslo „Sex & Drugs & Rock & Roll“ iz časa, ko je bila spolna revolucija še mlada, nekako, rekel bi, da začuda, preskoči „Love“ - ljubezen.

Več na: http://branenacesti.blogspot.com/2015/02/eros-rodnost-ljubezen.html?spref=fb