Postna poslanica papeža Frančiška (Vir: Katoliska-cerkev.si)
Postal je ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu (2 Kor 8,9)
Dragi bratje in sestre!
Ob bližajočem se postnem času želim z vami podeliti nekaj misli, da bi vam pomagale na poti osebnega in občestvenega spreobrnjenja. Navdihnile so me besede svetega Pavla: "Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu" (2 Kor 8,9). Apostol se obrača na kristjane v Korintu s spodbudo, da bi velikodušno pomagali jeruzalemskim vernikom, ki so v stiski. Kaj govorijo te besede svetega Pavla nam, današnjim kristjanom? Kaj pomeni danes za nas to povabilo k uboštvu, k življenju evangeljskega uboštva?
Kristusova milost
Najprej nam te besede govorijo o načinu Božjega delovanja. Bog se ne razodeva v moči in bogastvu sveta, temveč v šibkosti in uboštvu: "Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog." Kristus, večni Božji Sin, enak Očetu v moči in slavi, je postal ubog; spustil se je med nas in se približal vsakemu izmed nas. Sam sebe je izničil, izpraznil, da bi nam postal podoben v vsem (Flp 2,7; Heb 4,15). Učlovečenje Boga je velika skrivnost! Vzrok zanj pa je Božja ljubezen, ljubezen, ki je milost, velikodušnost, želja po bližini ter se brez pomisleka daruje in žrtvuje za svoje ljubljene stvari. Ljubezen pomeni v vsem deliti usodo z ljubljenim. Ljubezen nas dela podobne, ustvarja enakost, podira zidove in odpravlja razdalje. Bog to dela z nami in za nas. Jezus je dejansko "delal s človeškimi rokami, razmišljal s človeškim razumom, deloval s človeško voljo, ljubil s človeškim srcem. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, nam enak v vsem razen v grehu" (II. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija o Cerkvi Gaudium et Spes, 22).
Jezus ni postal ubog zavoljo uboštva samega, temveč, kot pravi sveti Pavel, "da bi vi obogateli po njegovem uboštvu". Ne gre za besedno igro ali izraz, ki želi vzbujati pozornost. Nasprotno, gre za povzetek Božje logike, logike ljubezni, logike učlovečenja in križa. Bog ni pustil, da bi odrešenje k nam kar "padlo" z neba in bi bil on kot tisti, ki daje miloščino od svojega izobilja zaradi občutka altruizma in človekoljubja. Kristusova ljubezen je drugačna! Ko Jezus stopi v vode Jordana in se da krstiti Janezu Krstniku, tega ne stori iz potrebe po pokori ali spreobrnjenju; to stori, da bi bil med ljudmi, med tistimi, ki potrebujejo odpuščanje; da bi bil sredi med nami grešniki in bi nase vzel težo naših grehov. To je pot, ki jo je izbral, da bi nas tolažil, da bi nas rešil, da bi nas osvobodil naše revščine. Predvsem pa nam vzbuja pozornost apostolova beseda, da nas ni osvobodilo Kristusovo bogastvo, ampak njegovo uboštvo. Pavel dobro pozna "neizsledljivo bogastvo Kristusa" (Ef 3,8), "dediča vsega" (Heb 1,2).
Kaj je torej uboštvo, s katerim nas Kristus osvobaja in bogati? Gre za način, s katerim nas ljubi, s katerim nam je bližnji kot usmiljeni Samarijan človeku, ki je ob poti ležal napol mrtev (Lk 10,25 sl.). Resnično svobodo, resnično odrešenje in resnično srečo nam daje le njegova sočutna, nežna in solidarna ljubezen. Uboštvo, s katerim nas bogati Kristus, je v tem, da se je učlovečil in naše slabosti in grehe vzel nase ter nam tako sporočil neskončno Božje usmiljenje do nas. Kristusovo uboštvo je največje bogastvo: Jezus je bogat v svojem brezmejnem zaupanju v Očeta, da se more v vsakem trenutku zanesti Nanj ter da želi vedno in izključno izpolnjevati Očetovo voljo in slavo. Jezus je bogat, kot je bogat otrok, ki se čuti ljubljenega in ljubi svoje starše ter niti za trenutek ne podvomi o njihovi ljubezni in nežnosti. Jezusovo bogastvo je njegovo sinovstvo; njegov edinstven odnos z Očetom je vzvišena in posebna pravica ubogega Mesije. Ko nas Jezus vabi, da sprejmemo njegov "jarem, ki je prijeten", nas vabi, da se obogatimo iz njegovega "bogatega uboštva" in "ubogega bogastva"; da z njim delimo njegovega sinovskega in bratskega Duha; da postanemo sinovi in hčere v Sinu, bratje in sestre v prvorojenem Bratu (Rim 8,29).
Léon Bloy je izjavil, da je edina resnična žalost v tem, da nismo sveti; prav tako moremo reči, da je edina resnična revščina v tem, da ne živimo kot Božji otroci ter Kristusovi bratje in sestre.
Naše pričevanje
Mogli bi misliti, da je "pot" uboštva samo Jezusova pot, medtem ko mi, ki prihajamo za njim, lahko rešimo svet le z ustreznimi človeškimi sredstvi. Temu pa ni tako. V vsakem času in na vsakem kraju Bog še naprej rešuje človeštvo in svet po uboštvu Kristusa, ki postaja ubog v zakramentih, v svoji besedi in v svoji Cerkvi, ki je ljudstvo ubogih. Božjega bogastva ni mogoče posredovati po našem bogastvu, temveč vedno in izključno po našem osebnem in skupnostnem uboštvu, ki ga oživlja Kristusov Duh.
Kristjani smo poklicani k posnemanju svojega Učitelja tako, da se soočamo z revščino svojih bratov in sester, da se je dotikamo, da jo vzamemo za svojo in si dejansko prizadevamo, da bi jo olajšali. Revščina ni isto kot uboštvo; revščina je uboštvo brez zaupanja, brez solidarnosti, brez upanja. Razlikovati moremo med tremi vrstami revščine: gmotno revščino, nravno (moralno) revščino in duhovno revščino. Gmotna revščina je to, kar pogosto označujemo kot uboštvo in se tiče tistih, ki živijo v okoliščinah, nasprotnih dostojanstvu človeške osebe. Prikrajšani so za osnovne pravice in najnujnejše dobrine, kot so hrana, voda, higiena, delo, možnost razvoja in kulturne rasti. V soočanju s to revščino Cerkev nudi svojo pomoč, svojo diakonijo, da bi odgovorila na potrebe in zacelila rane, ki iznakazijo obličje človeštva. V revnih in obrobnih vidimo Kristusovo obličje; ko ljubimo in pomagamo revnim, ljubimo in služimo Kristusu. Cilj našega prizadevanja je tudi doseči, da po svetu prenehajo kršitve človeškega dostojanstva, diskriminacija in zlorabe, ki so pogosto vzrok revščine. Ko moč, razkošje in denar postanejo maliki, prevladajo nad potrebo po pravični razdelitvi bogastva. Zato je potrebno, da se naša zavest spreobrne k vrednotam pravičnosti, enakosti, zmernosti in delitvi.
Nič manj zaskrbljujoča ni nravna (moralna) revščina, v kateri postanejo ljudje sužnji strasti in greha. Koliko je družin v stiski, ker so nekateri člani — pogostoma mladi — zasvojeni z alkoholom, mamili, igrami na srečo ali pornografijo! Koliko ljudi ne najde več smisla življenja, je brez obetov za bodočnost in je zgubilo vsako upanje! In koliko ljudi se znajde v tej revščini zaradi nepravičnih družbenih pogojev, zaradi brezposelnosti, ki jih oropa dostojanstva, povezanega s služenjem kruha, zaradi pomanjkanja enakosti glede pravice do šolanja in zdravstvene oskrbe. V takih primerih lahko nravna (moralna) revščina pomeni začetek samomora. Tovrstna revščina, ki lahko povzroči finančni propad, je vedno povezana z duhovno revščino, ki jo izkusimo, kadarkoli se oddaljimo od Boga in zavračamo njegovo ljubezen. Če mislimo, da ne potrebujemo Boga, ki nam po Kristusu ponuja roko, in da vse zmoremo sami, se podajamo na pot padca. Samo Bog nas more resnično rešiti in osvoboditi.
Evangelij je resnični protistrup za duhovno revščino. Kristjani smo poklicani v vsako okolje prinašati osvobajajoče sporočilo, da obstaja odpuščanje za storjeno zlo; da je Bog večji od našega greha in nas vedno zastonjsko ljubi; da smo ustvarjeni za občestvo in za večno življenje. Gospod nas vabi, da bi bili veseli glasniki sporočila usmiljenja in upanja. Lepo je izkusiti veselje, ko širimo to dobro novico, ko delimo zaklad, ki nam je bil zaupan, da bi tolažili strta srca in dali upanje tolikim bratom in sestram, ki jih obdaja tema. Gre za to, da sledimo Jezusu in posnemamo njega, ki je iskal uboge in grešnike kot pastir ljubeče išče izgubljeno ovco. Združeni z Jezusom moremo pogumno odpreti nove poti evangelizacije in pospeševanja rasti človeka.
Dragi bratje in sestre, naj bo vsa Cerkev v tem postnem času pripravljena pričevati za evangeljsko sporočilo vsem, ki živijo v gmotni, nravni (moralni) in duhovni revščini. To sporočilo je povzeto v oznanilu ljubezni usmiljenega Boga Očeta, ki je pripravljen vsakega objeti v Kristusu. Pričevati za evangeljsko sporočilo pa moremo le, kolikor posnemamo Kristusa, ki je postal ubog in nas je obogatil po svojem uboštvu. Post je posebej primeren čas za samoodpoved. Spodobilo bi se, da bi se vprašali, čému se moremo odpovedati, da bi pomagali in obogatili druge po našem uboštvu. Ne pozabimo, da pravo uboštvo boli. Nobena samoodpoved nima resnične vrednosti brez razsežnosti pokore. Ne zaupam miloščini, ki nič ne stane in nič ne boli.
Naj nas Sveti Duh, po katerem smo "kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse" (2 Kor 6,10), podpira v naših dobrih namenih ter utrdi našo pozornost in odgovornost za človeško revščino, da bi mogli postati usmiljeni in delivci usmiljenja. Tem željam se pridružuje moja molitev, da bi se vsak vernik in vsako cerkveno občestvo podalo na rodovitno postno potovanje. Vas vse pa prosim, da molite zame. Naj vas Gospod blagoslavlja in naša Gospa varuje.
Dano v Vatikanu 26. decembra 2013, na praznik sv. Štefana, diakona in prvega mučenca
Frančišek
Več na: http://katoliska-cerkev.si/postni-nagovor-njegove-svetosti-papeza-franciska-2014
TG, AS, HŠ, Halasov zgled darovanja nagovarja vsakega od nas (Vir: Radio Ognjišče)
V Murski Soboti so slovesno sklenili škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa. Duhovniki, redovniki, redovnice in verniki so se najprej zbrali pri molitveni uri v tamkajšnji stolni cerkvi. Sledila je sveta maša, ki jo je daroval škof ordinarij Peter Štumpf. Ob tej priložnosti je zapečatil in blagoslovil zbrano gradivo in dokumentacijo, ki ga bo v prihodnje preučevala Kongregacija za zadeve svetnikov v Vatikanu.
Kdo je Božji služabnik Danijel Halas?
Rojen je bil 24. junija 1908 v Črenšovcih. Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je leta 1929 stopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. junija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Pol leta je bil kaplan v Ljutomeru, nato pet let v Lendavi. 1. januarja 1939 je postal prvi župnik v novoustanovljeni župniji Velika Polana. Potem ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran, obtožen je bil sodelovanja s slovenskimi komunisti. V zloglasnih zaporih v Budimpešti je prebil več mesecev. 19. julija 1942 je bil pogojno izpuščen. V začetku leta 1945 so imeli partizanski aktivisti sestanek v gomiliški šoli. Na njem je znan aktivist zahteval Halasovo likvidacijo. Ko se je ta 16. marca istega leta vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redni spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. Škofijski postopek za ugotovitev njegovega mučeništva se je uradno začel 29. maja 2002.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/aktualno/13040/
Dr. Valentin Meršol - slovenski Mojzes, 120. obletnica rojstva (Vir: Radio Ognjišče)
V Radovljici se je 22. 2. pred 120 leti rodil zdravnik Valentin Meršol, ki ga je pisatelj Karel Mauser imenoval „slovenski Mojzes“, ko je primerjal njegovo vlogo v Vetrinjski tragediji. “Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju. Bog mu je dal najti prave besede in moč, da je ganil tiste, ki so tedaj odločali o usodi beguncev.” Tako Mauser.
Valentin Meršol se je rodil 22. februarja leta 1894 na majhni kmetiji pri Radovljici. Po maturi v Škofovih zavodih je odšel študirat medicino v Gradec, vendar je moral zaradi vojne kmalu na rusko fronto, kjer so ga ujeli Kozaki. V ujetništvu si je pridobil odlično zdravniško prakso. Študij je nadaljeval v Odesi, v Murmansku in v Zagrebu, diplomiral pa je na praški univerzi. Zatem se je v Báltimoru izpopolnjeval na bakteriološkem področju. Namesto univerzitetne kariere pa je prišla druga svetovna vojna. Pomagal je vsem po svojih močeh. Maja 1945 se je dr. Valentin Meršol z družino umaknil na Koroško. V Vetrinju je zaradi svojega zdravniškega slovesa in odličnega znanja angleščine postal vodja civilnega taborišča. To je bil tudi kraj njegovega največjega življenjskega uspeha, saj je rešil na tisoče človeških življenj. Ko se je zvedelo, da domobrance vračajo v Slovenijo in jih množično pobijajo, je pri Angležih dosegel, do so prenehali s pošiljanjem transportov beguncev nazaj v Jugoslavijo.
Junija 1949 je Valentin Meršol z družino preko Nemčije odšel v Združene države Amerike. Naselili so se v Clevelandu, kjer je Meršol po opravljenih zdravniških izpitih odprl lastno ordinacijo ter tam več kot dvajset let delal kot splošni zdravnik. Obenem je delal v splošni mestni bolnišnici. Vseskozi je bil dejaven član v tamkajšnji slovenski skupnosti in župniji Leta 1958 mu je umrla žena, 15. februarja 1981 se ji je v večnosti pridružil tudi sam, star 87 let. ...
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/utrip/13065/
AŠ, V Ukrajini so se poslovili od žrtev spopadov (Vir: Radio Ognjišče)
Z žalnimi bogoslužji so ljudje po vsej Ukrajini včeraj počastili spomin na več kot 100 smrtnih žrtev uličnih spopadov med policisti in protestniki v zadnjih tednih. V pravoslavnih cerkvah so duhovniki prebirali pastirsko pismo moskovskega pravoslavnega patriarha Kirila I., v katerem svojcem preminulih izraža svoje iskreno sožalje in poziva k dokončnem prenehanju nemirov.
K spravi med državljani so pozvale tudi druge cerkve. Po poročanju spletne Družine je vodja od Moskve odcepljene ukrajinske pravoslavne Cerkve Filaret ljudem sporočil, da morajo ljubiti svoje sovražnike, v televizijskem pogovoru pa je opozoril, da je treba storilce kaznovati, saj mora vsak človek nositi odgovornost za svoja dejanja. Filaret je obenem ukrajinski pravoslavni Cerkvi Moskovskega patriarhata predlagal vnovično združitev obeh veroizpovedi. To bi po njegovem prispevalo k edinosti prebivalstva.
Tudi slovenske sestre Marta, Jožica in Barbara, ki delujejo v Ukrajini, so se včeraj na Majdanu v molitvah spomnile žrtev spopadov. Tam se je ustavil tudi križ, ki potuje po glavnih mestih držav in ga je blagoslovil že bl. Janez Pavel II. Po obisku omenjenega križa pa naj bi v mestih zavladal mir. Ob tem so se sestre zahvalile za pomoč vsem, ki so kakorkoli pomagali, da se razmere v državi umirjajo. Kot pojasnjujejo, je bilo težko, saj je umrlo veliko nedolžnih ljudi, a danes gledajo v prihodnost z novim upanjem. Sestre pišejo, da so se začeli prvi koraki k demokraciji, ljudje pa so si oddahnili od napetosti in strahu. Pojasnjujejo, da vlada veselje, sodelovanje in dobrohotnost. Sicer pa so mesta še vedno opustošena od protestov. Kot še pojasnjujejo, se narod zaveda, da mora še naprej moliti za edinost politikov in naroda, kajti jug in vzhod sta bila stari vladi naklonjena. Ob tem se sestre, v veliki hvaležnosti za zmago Dobrega, še naprej priporočajo v molitev.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/svet/13085/
AS, Najstarejša redovnica na svetu slavila 107. rojstni dan (Vir: Radio Ognjišče)
Sestra Candida Belotti je vse svoje življenje posvetila služenju bolnikom, a vse, kar je naredila, vidi kot Božji dar in Njegovo delo, poroča portal bitno.net.
"Samo tisti, ki je okusil radost Božje bližine, lahko razume veličino Njegove ljubezni do nas in miru, ki ga pušča v srcu," je dejala sestra Candida Belloti, najstarejša redovnica na svetu, ki je svoje rojstvo praznovala z najlepšim darilom – rojstnodnevno praznovanje je potekalo ob prisotnosti papeža Frančiška. "Ni moglo biti večjega veselja," je dejala sestra.
Zelo simpatična kamilijanka, ki je svojih 80 let redovniškega življenja posvetila služenju bolnikom, na svoje življenje gleda kot Božji dar. Na vprašanje o skrivnosti dolgega življenja sestra Candida odgovarja: "Prisluhniti Kristusovemu glasu in poslušati njegovo voljo". „Vse življenje sem si govorila: Kamor me Gospod pošlje, tam je moje mesto. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve, niti eno minuto, niti trenutek."
Sestra Candida ima svojo najljubšo molitev, rožni venec, a, kot je povedala, večkrat na dan izgovori eno drugo, popolnoma preprosto, a zelo globoko: "Hvalim te Gospod, molim in zahvaljujem se ti za tvojo ljubezen in usmiljenje."
Sestra Candida Bellotti, katere krstno ime je Alma, se je rodila blizu Verone leta 1907 kot tretja od desetih otrok. Pri 20. letih je začutila Božji klic in se po navodilu spovednika, da naj moli pred križem sv. Kamlia, odločila, da pristopi kamilijankam. Gre za redovno skupnost bolniških strežnic. Vse življenje je sestra Candida posvetila bolnikom, od leta 2000 pa je v zasluženem pokoju, vendar je kljub temu neutrudljiva in polna življenja: "Vse je naredil On. Jaz sem mu lahko samo hvaležna."
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/svet/13084/
Helena Škrlec, Uspešna športnica Kim Yuna tudi pričevalka vere (Vir: Radio Ognjišče)
Na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju lahko spremljamo tudi umetnostno drsalko iz Južne Koreje Kim Yuno. 25-letnica je v svoji državi ena največjih zvezd, a uspešna športnica je tudi velik zgled. V javnosti odprto in pogumno priznava, da je katoličanka, prav tako sodeluje v številnih človekoljubnih dejavnostih.
Kim Yuna se je v katoliško vero spreobrnila, ko je bila stara 18 let. Takrat si je poškodovala koleno, kar je postavilo pod vprašaj njeno kariero. Spoznala je fizioterapevta, ki ji je pomagal tako pri zdravljenju poškodbe kot tudi duhovno. Prek tega človeka se je srečala z Jezusom in bila nato leta 2008 tudi krščena - skupaj s svojo materjo. V enem od intervjujev je povedala, da je, ko je prejela zakrament krsta, v srcu začutila olajšanje. Zavezala se je, da bo redno molila, še posebej pred tekmovanji. Preden stopi na led in začne nastop se vsakič pokriža.
Sodeluje tudi pri različnih dobrodelnih akcijah v južni Koreji. Pred tremi leti je skupaj s tamkajšnjimi škofi v posebni kampanji vabila k molitvi rožnega venca. S sredstvi pomaga različnim katoliškim organizacijam, med drugim je leta 2012 darovala več deset tisoč dolarjev salezijancem za izgradnjo šol v Južnem Sudanu.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/svet/13036/
|
|
|
|
|
|
|
