HŠ, Kakšen jezik naj govori nova evangelizacija? (Vir: Radio Ognjišče)
Nova evangelizacija je v prvi vrsti namenjena tistim, ki so bili krščeni, a so se oddaljili od Cerkve. V središču razprav zasedanja sinodalnih očetov je zato tudi vprašaje slabitve vere v državah, ki so zgodovinsko povezane s krščanstvom.
"Nova evangelizacija je absolutno nujna," je za radio Vatikan zatrdil nadškof Barcelone, kardinal Luis Martinez Sistach. Prepričanju je, da je treba danes, ko malo ljudi prihaja k sveti maši, vsaj na Zahodu je tako, oznanjati Jezusa in njegov evangelij vsem. "Izstopiti moramo iz cerkva in se napotiti tja, kje so ljudje, ter spoznati tudi verski in kulturni kontekst našega sveta. Poklicani smo najti metode, jezik in gorečnost za oznanjevanje Jezusa," je poudaril. Mnogi namreč živijo, kot da Bog ne obstaja. Sekularizacija je močna, a ljudje še naprej ohranjajo občutek za religiozno, iščejo smisel življenja. Verjeti moramo v navzočnost Boga, ki je zapisan v globini človeških src in ki morda deluje bolj, kot si mi mislimo. Obstaja jezik, ki ga vsi razumejo, to je jezik ljubezni. Vsi ljudje si namreč želijo biti ljubljeni in želijo ljubiti.
V zahodnem svetu je zaznati močan relativizem, ki se na oznanjevanje evangelija pogosto odziva tudi z obtožbami arogantnosti in ošabnosti. Kot je dejal kardinal Sistach, to predstavlja precejšnjo težavo. "Mi ponujamo Jezusovo sporočilo z zaupanjem in iz dveh razlogov. Najprej ker ljubimo Jezusa," je pojasnil. Jezus je dal svoje življenje in svojo kri na križu, umrl je in vstal za zveličanje vseh ljudi, za vse človeštvo. Zato želimo, da bi vsi spoznali Jezusovo sporočilo. Drugi razlog je, da ljubimo svoje brate in sestre ter jim želimo ponuditi najboljše od tistega, kar smo sprejeli, to je zaklad vere, zveličanja, to, kar nam je Jezus podaril. Zdajšnja gospodarska kriza po mnenju kardinala Sistacha mnoge ljudi spodbuja k razmišljanju in spraševanju, ali je pot relativizma zares najboljša za človeštvo, ali je to, da vsak lahko počne, kar želi, dobro ali slabo. Takšna pot nas je, kot dodaja, pripeljala do egoizma, individualizma, iskanja lastne koristi.
Sredi težkih razmer, ki jih povzroča kriza, Cerkev predstavlja oporno točko, je nadaljeval barcelonski nadškof. Cerkev prek župnij in Karitasa veliko stori za osebe in družine, ki se znajdejo v različnih stiskah, veliko stori za revne, na katere se svet ne ozira. Cerkev prav tako poziva k varčnosti, doslednosti, spreobrnjenju in zavračanju egoizma ter vabi k iskanju dobrega za vse. Sinoda je med zasedanjem poudarila tudi pomen vrnitve k zakramentom, predvsem k zakramentu sprave, ki je imenovan tudi zakrament nove evangelizacije. Brez spreobrnjenja srca po besedah kardinala Sistacha ne more priti do resnične evangelizacije. Zakrament sprave je zelo pomemben, saj nam pomaga priznati lastno šibkost in usmiljenje Boga. Pri njem najdemo tudi pomembno antropološko razsežnost, in sicer resnico o človeški osebi, izvirnem grehu in njegovih posledicah, zveličanju, Božjem usmiljenju in ljubezni, ki odpušča.
Vir: Radio Vatikan, http://radio.ognjisce.si/sl/135/svet/9061/
AS, Kanonizirana tudi Pedro Calungsod in Ana Schäffer (Vir: Radio Ognjišče)
V nedeljo je papež Benedikt XVI. na Trgu sv. Petra pred slovesno sveto mašo razglasil sedem novih svetnikov. To so Katarina Tekakwitha, prva indijanska svetnica; duhovnik Janez Krstnik Piamarta, ki je svoje srce podaril mladim; redovnica Marija Ana Cope, ki je svoje življenje posvetila skrbi za gobavce; mučenec Jakob Berthieu, misijonar na Madagaskarju; redovnica Marija Gore Karmel, ustanoviteljica sestrske kongregacije, ki se posveča poučevanju; Pedro Calungsod, mladi filipinski katehet in mučenec; ter Ana Schäffer, ki je v svoji bolezni postala moč za druge.
Pedro Calungsod je živel v 17. stoletju na Filipinih. Bil je katehet v misijonu španskih jezuitov, ki so prinesli evangelij na Marijanske otoke sredi Tihega ocena. Domačini so jih tam sprejeli velikodušno, njihov uspeh in priljubljenost pa sta pri nekaterih zbudila ljubosumje in sramotenje. Mladi, komaj sedemnajstletni Pedro in predstojnik misijona, pater Diego sta nekega dne tako naletela na skupino jeznih nasilnežev, ki jih je naščuval vaški poglavar. Obtožili so ju, da sta zastrupila otroke z blagoslovljeno vodo, uporabljeno za krst. Podlegla sta njihovim udarcem.
Mladega Pedra so klicali »virtuozni katehet«, je za Radio Vatikan povedal msgr. Ildebrando Leyson, rektor filipinskega svetišča, posvečenega novemu svetniku. »Bil je dober katoličan, in to ne le zaradi svoje vere, temveč ker je vero kot misijonar prinašal tudi drugim. Potem je dal celo svoje življenje za to vero. Tako je postal vzor za vse katoličane, ki smo pravkar začeli leto vere in obhajali dvajseto obletnico objave Katekizma katoliške Cerkve.«
Mučeniška smrt Pedra Calungsoda in p. Diega je med domačini na otokih obrodila bogate sadove, je še zatrdil msgr. Leyson. Namesto da bi vero izgubili, se je le-ta okrepila. Pedro se ni bal podariti svojega življenja in s tem je vernikom pokazal verodostojno pričevanje. Postal bo drugi, od Cerkve priznani filipinski svetnik. Njegova mladost predstavlja klic za vse prebivalce te katoliške dežele, zlasti pa za mlade, da bolje spoznajo svojo vero in jo živijo.
Tudi Ana Schäffer je bila laikinja, živeča na Bavarskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Kot otrok je sanjala, da bi postala redovnica in odšla v misijone. A te načrte ji je preprečila nesreča med delom v pralnici. Zaradi hudih opeklin po nogah je Ana postala invalidka in vsa nadaljna leta svojega življenja je morala preživeti v bolniški postelji. Kljub velikemu trpljenju pa ni obupala in tako je počasi spoznala, da Kristus želi, da postane misijonarka navkljub svoji bolezni. K njej je začelo prihajati vedno več ljudi, prosili so jo za nasvete in pomoč. Bila je vedno pripravljena, da jih posluša in moli zanje. Tako je ona, ki je bila brez moči, postala moč za druge. Ko jo je bl. Janez Pavel II. leta 1999 beatificiral, je dejal, da sta prav bolezen in šibkost lahko kraj, kjer Bog piše svoj evangelij. Ana Schäffer je umrla leta 1925, šepetajoč besede: Jezus, v tebi živim.
Postulator postopka za njeno kanonizacijo Andrea Ambrosi je za Radio Vatikan predstavil njeno duhovnost: »Ne smemo pozabiti, da je bila laikinja, ki je velik del svojega kratkega življenja preživela v postelji, v velikih bolečinah, ki so bile posledica nesreče, katero je doživela pri dobrih 15 letih.« Od takrat dalje je več kot 20 let živela v trpljenju in zahvaljevanju Gospodu za vse, kar ji je pošiljal. Ana Schäffer je tako zgled za laike, kako sprejeti poslanstvo, ki ga vsakomur določi Jezus. Četudi to poslanstvo predpostavlja v drži ponižnosti sprejeti še tako težak križ. Življenje prinaša mnoga presenečenja in nova svetnica nas uči, kako neprijetne dogodke z Jezusovo pomočjo spreminjati v trenutke radosti.
Ana je vedno želela postati misijonarka. In to je navsezadnje tudi postala. Čeprav je živela v bolniški postelji, so potem, ko se je o njej razširil svetniški glas, začele prihajati številne osebe. Andrea Ambrosi je povedal, da jim je govorila na način, ki še zdaleč ni bil običajen za neizobraženo mlado kmečko dekle. Pogosto je imela tudi sanje o svoji prihodnosti. Preko teh je očiščevala svojega duha, tako da je nazadnje dosegla stanje posebne združenosti z Gospodom. Svojo voljo je povsem uskladila z Božjo voljo. Ljudje pa so to lahko zaznali na njenem obrazu, na katerem je bil vedno nasmeh. Čeprav je bilo njeno telo ena sama rana, je njen obraz izžareval srečo.
Vir: Radio Vatikan, http://radio.ognjisce.si/sl/135/svet/9050/
Klemen Čeligoj, Misijonarka s. Andreja se doma počuti, kjerkoli se zljubi Jezusu.
Uršulinka s. Andreja Godnič se je rodila na Krasu, zdaj pa že štiri leta misijonari v Peruju, v vasi Sapajanga v gorovju Andi. Lani poleti je na počitnicah v Sloveniji številne mlade nagovorila s svojo pristnostjo, neposrednostjo in iskreno ljubeznijo do Boga. V pogovorih, pričevanjih, pa tudi na svojem blogu tiste, ki je ne poznajo, včasih preseneti s svežim in hudomušnim jezikom.
S. Andreja, kje se počutiš doma? Na Krasu ali v Andih?
Na Krasu, na Primorskem, na Gorenjskem, na Štajerskem, v Limi, v Andih, kjerkoli se zljubi Jezusu ...
Kaj v Peruju pravzaprav počneš? Kakšen je tvoj običajen dan?
Uradno misijonarim, neuradno uživam v božji bližini. Zjutraj imamo hvalnice, po zajtrku pa s sestrami preletimo načrte. Nato letim z avtom v vas Pukará, 5 minut stran od Sapajange, kjer živim; tam poberem kitaro, kopije za katehezo. Nato sem končno spet v avtu, v smeri hribov (pol ure vožnje) – 3.900 metrov nadmorske višine, ovce, lame, počasen utrip življenja ... Grem v razred, pademo v banse, popevke, z malo kateheze in veliko širokega srečanja src. Poslušam profesorja, ki bruha svoj gnev nad vlado, poklepetam z mamico samohranilko, grem mimo dveh otrok, ki sta podhrajena in ju – v naši skupnosti uršulink – finančno podpiramo. Nazaj grede ustavim teti, ki nosi polno »manto« (nekakšno culo) krompirja na hrbtu. Predebatirava aktualne teme (stanje na njivi, škodljivci, vreme, nesreče v vasi) in pobožava navzočnost Boga med nama – tako obzirno, mehko in nevsiljivo. Sledi kosilo s s. Marijo in Rosano – klepetanje, klepetanje, klepetanje. Smeh. Ali kaka pikra ... Odvisno od razpoloženja, vremena, osebnega počutja (kot se spodobi za ženske ), a na dnu je občutje: doma sem. Nato letim na »net«, preletim zadeve, označim in odpišem, kar je nujno. Peljem se s kombijem in sem ob 3.30 v Pukaráju. Vstopim v »knjižnico«, kjer otrokom preberem kakšno pravljico, se z njimi čudim ... Grem v hišo, začnem pospravljati. Trkajo pari, mladina, sosede, starejši, evangeličani, »gringi« ... Pridejo, sedejo, se pogovarjamo, poslušam, jočemo, molimo, se smejemo, imamo pripravo na zakramente, se pogovarjamo o naravnih metodah, o alkoholizmu, teologiji telesa, demokraciji ...
Kakšna je perujska hrana? Pogrešaš kraški pršut?
Pogrešam kraški pršut, pa kisle kumarice, stepeno smetano, vino in mamino repo. In se veselo debelim s perujsko hrano (pišem, kot se izgovarja): lomo saltado, ahí de gajína, mondongo, aroz kon leche, pikarones ... Ogromno tipičnih jedi in še toliko več tistih, ki jih še nisem poskusila. Perujska kulinarika je v svetovnem vrhu. Presenetljivo je, da tu znajo vsi dobro kuhati.
Kaj te je sicer najbolj presenetilo, ko si začela živeti v Peruju?
Velikanske socialne razlike s prikritim sprejemanjem: vsem se to zdi normalno. Ti, ki nimajo, so žrtve (in zdi se, da jim ta drža ugaja); tisti, ki imajo, izvajajo nekakšne dobrodelne farse z darilci in se počutijo odrešitelji; tisti, ki imajo skoraj vse in za male denarje prodajajo v tujino bogastvo Peruja, uživajo v svoji moči. Smem biti malo drzna? V večini so državljani višjih slojev učenci katoliških zasebnih šol. To pomeni, da perujska Cerkev ne uresničuje družbenega nauka Cerkve in smo tik pred tem, da se vrnemo v diktaturo.
Ali te je lani kaj presenetilo, ko si se po treh letih vrnila v Slovenijo?
Lepota Slovenije, bogastvo, kvaliteta študija, možnosti, ki jih imajo otroci, in neverjetna čistoča ter urejenost, varnost na ulicah in množice tujcev na vsakem koraku. Presenetilo me je tudi splošno nezadovoljstvo in napeto ozračje. Očitno je »prvi svet« prepričan, da mu standard, ki ga uživa desetletja, preprosto pripada. In da je normalno, da ostalih 70 do 80 odstotkov človeštva tega standarda nima in ga ne bo imelo. Čudno.
V Sloveniji je precej skupin in organizacij, ki delajo z mladimi – kako pa je z mladimi katoličani v Peruju? Ali se kaj združujejo, po župnijah ali širše?
Tu imamo vse: od najbolj blesteče katoliške univerze v Limi, združenj, usposabljanj, časopisov, študentske pastorale, priprav na svetovni dan mladih ... do naše, misijonske resničnosti, kjer si naši študentje sami služijo kruh. Mislim na stanje v Pukaráju: navadno so v srednji šoli animatorji. Če jim gre dobro, gredo študirat v Limo: živijo pri teti v stanovanju, dopoldne delajo kot nosači, prodajalci, natakarji ... zvečer pa za knjige. Široke kulturne dejavnosti ne poznamo, klubov s kakšnimi filozofskimi ali političnimi debatami ni, je pa zakon folklora, s tipičnimi folklornimi plesi vsaj dvakrat na leto in nogomet ter odbojka.
Kako sicer živijo mladi v Peruju?
Študij je izredno drag, državne fakutete pa so zelo slabe. Starši so na njivah in tam ne zaslužijo dosti, tako je denar vedno mora. Na splošno je izobrazba visoko cenjena in vsi hočejo študirati. Vse to pa ne ovira naše mularije, da ne bi uživala. J Redne nogometne tekme, skupinski plesi, številne dejavnosti na župniji, popoldanski filmi s kokicami pri nas doma, facebook, Messenger in YouTube delajo njihov svet popoln. In kar naprej so zaljubljeni (in punce noseče).
Se ti zdi teže govoriti o Bogu doma ali v tujini? Na Krasu ali v Andih?
Teže mi je bilo prej, v Sloveniji. Kot da je Bog odsoten, kot da ni on glavni. Tu je drugače: v bistvu je tu izkustvo Boga še temeljno. Za večino ljudi pri nas, v Pukaráju, je Bog edini, na katerega se lahko zaneseš. Tako se dostikrat znajdem v obrnjeni situaciji: oni me učijo o Njem ...
Odkar si v Peruju, te je obiskalo že kar nekaj Slovencev. Kaj ti pomenijo obiski? Je lepo v Peruju slišati slovensko besedo?
Ja. Hvala za vse, ki ste bili tu. Žal mi je, ker na nek način vedno malo razočaram s tem, kar sem in kar delam. Sama pa čutim, da je to moj 'dolg' slovenski Cerkvi in državi. Tam ste me vzgajali, tam ste me pripravljali in tam sem prejela misijonski klic in karizmo – v največji meri hvala mojim uršulinkam, jasno! Zdaj je čas, da tudi vam omogočim izkušnjo misijonov.
Katero »slovensko« lastnost pogrešaš pri ljudeh v Peruju in obrnjeno – katero »perujsko« bi z veseljem podarila Slovencem?
Slovenci? Nismo strahopetci. Imamo principe in se postavimo zanje. Tu tega skoraj ne vidim: tu se navadno potuhneš, preneseš odgovornost na drugega, malo počakaš, da nevarnost mine, potem pa užgeš po tistem, ki je prevzel odgovornost. In po bitki: vsi generali!
Perujci? Užitek biti skupaj. So nekonfliktni, prikupni, vse delajo skupaj, ure in ure se lahko pogovarjajo o drobnih stvareh in se znajo poslušati. Tu igra klan pomembno vlogo! In dobra, res dobra hrana. Niso napeti, so prilagodljivi in ni jim tako pomembno, da bi oni imeli prav ...
Pred kratkim smo na Mladem valu objavili prispevek o redovnici in duhovnikih, ki o Bogu govorijo tudi na svojem blogu. Tudi ti pišeš spletni dnevnik – je blog zate sredstvo evangelizacije ali predvsem način, kako vsaj virtualno ohranjati stik z ljudmi v Sloveniji?
Zame je najpomembnejše to, da dam v sodobni komunikacijski prostor najboljše, kar se mi dogaja: Boga. In to na meni lasten način. Drugič: fizično ne zmorem odgovarjati na številne e-pošte iz Slovenije in drugih koncev sveta, zato pišem blog in urejam facebook. In tretjič: čutim dolžnost do misijonskega zaledja v Sloveniji, ki tako redno, konkretno in občuteno vzdržuje naš misijon v Andih – skupaj z Misijonskim središčem in programom POTA, da jih obveščam, kaj se tu dogaja s poslanim denarjem. Smem? Iz srca hvala!
Kakšen je bil odziv domačih, ko si se odločila, da vstopiš v samostan, in kakšen, ko si jim prvič omenila, da odhajaš v misijone?
Tata? »Bog te je dal, Bog te je vzel« (skupaj z enim močnim objemom, kot je to znal). Mama? Jokala je skoraj 6 mesecev, ker si ni mogla predstavljati, da bom »tako živa« zmogla preživeti kloštrske norme. Mirko? »Te podpiram.« Marko? Sva se ravno vozila čez Črni Kal, ko sem mu povedala. »Vedno računaj name!« (In me je vžgal po kolenu, kot to zna.) Ko sem klicala mamo po telefonu in vsa iz sebe butnila, da grem v misijone v Peru, je rekla: »Hvala Bogu! Aleluja!«
Se je tvoj odnos do Boga kaj spremenil, odkar si v misijonih?
Ko tu pisknem: »Ti veš, samo tebe imam na svetu!«, je to tako res, da se mi Jezus sploh ne more upreti. Zaradi njega sem pustila družino, svoje »urše«, svojo deželo, vse svoje in šla na drug konec planeta. Še dvojine ne morem okušati! Prehod leta 2008 je bil kot ena mala smrt. Potrebovala sem nekakšno žalovanje in sežig vseh »dragocenih predmetov«, da se je most lahko podrl ... Z moje strani. Jezus pa uresničuje svojo taktiko: »Kdor zapusti hišo, mater ... bo prejel v tem življenju stoterno.« To je čista resnica. Mi je pa lepo z Bogom, se mi zdi, da tu v Peruju uživava neko posebno intimnost in da ga laže čutim v konkretnih situacijah, ker govori po ljudeh.
Ali ti je kakšen način molitve poseben ljub, ali imaš mogoče najljubšo molitev?
Božjo besedo. Branje božje besede. Žvečenje božje besede. Tuširanje z božjo besedo. Meditiranje, kontempliranje božje besede. Ona je, ki me dela Andrejo. Neverjetno!
Potem oficij s sestrami, molitev po očenašu (pri maši), rožni venec, rožni venec usmiljenja, vzklik: »Jezus, Davidov sin, usmili se mene grešnice« itd.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/F8B1A28154850971C1257A9A002FE534?OpenDocument
RB, Mateja Feltrin Novljan, Enzo Hrovatin je zmagovalec Ritma Duha 2012
Letošnji Ritem Duha je bil že 11. po vrsti. V Mariboru smo slišali osem novih duhovno ritmičnih skladb in v spremljevalnem delu doživeli lep slavilni program. Bistvo festivala je v srečanju ustvarjalcev in obiskovalcev.
Vsi smo se počutili kot zvezde. Večer, ki je za nami je pustil sledi. Gorele so luči in utripala so srca. Zdaj gremo vsak po svoje naprej in iščemo Življenje, znali pa bomo reči zaupam Vate! In TI nam boš dal tolažbo!
Nagrado strokovne komisije je razglasil predsednik strokovne komisije Antonio Tkalec.
»Velik blagoslov je biti tukaj z vami. Hvala, da sem lahko z vami slavil Nebeškega očeta. Ni lahko izbrati najlepšo in najboljšo skladbo. Vse so bile fenomenalne. Lahko rečem, da je po mnenju strokovne komisije zmagovalna skladba Jezus vate zaupam, ki jo je zapel Enzo Hrovatin, je zmagovalca razglasil Antonio Tkalec.
Nagrado za najboljše besedilo je razglasila članica komisije Anamarija Jemec. Vsem zbranim v dvorani je povedala, da je bilo izredno veselje prebirati letošnja odlična besedila. Posebej je poudarila, da so besedila ocenjevali samostojno, brez pogleda na glasbo. Najboljše besedilo je pesem Tvoje barve Leona Oblaka, ki jo je na Ritmu Duha 2012 zapela Petra Hvala.
Več video posnetkov na: na tejle povezavi
Več o festivalu Ritem duha, njegovi zanimivi zgodovini in tudi video utrinke dogajanja minulih let najdete na njegovi spletni strani.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/135/utrip/9003/ in http://video.ognjisce.si/videos/load/recent
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Zunanja pripadnost Cerkvi in osebna vera
17. Zunanja pripadnost slovenskega človeka Cerkvi v času po plenarnem zboru ni bistveno upadla. Cerkev je za dve tretjini Slovencev matična verska skupnost, za večino pa vsaj pozitivna duhovna in moralna avtoriteta ter zaupanja vredna varuhinja tradicije. Slabi dve tretjini mladih se prišteva med katoličane.[1]
18. Formalna pripadnost katolištvu ni dovolj, če je ne spremljajo osebna vera v troedinega Boga, evharistična zavest, zakrament pokore in osebna ter družinska molitev. Glede vere plenarni zbor ugotavlja: »Med religioznimi je precej takih, ki nimajo jasnih predstav o Bogu razodetja in tudi ne o podobi Boga Svetega pisma. Zopet drugi, med njimi predvsem mlajša generacija, težko verujejo v Jezusa Kristusa kot pravega Boga in pravega človeka ter v to, kar je učil« (PZ 38).
19. Na Slovenskem smo v paradoksnem položaju, ko Cerkvi pripada več ljudi, kakor jih veruje v Boga. Izsledki raziskave Aufbruch (2007) kažejo, da se dobri dve tretjini Slovencev izjavlja za katoličane, le dobra polovica jih veruje v Boga (55,18 %), slabih 40 % v Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Odrešenika, v vstajenje od mrtvih pa le slaba tretjina (29,71 %). Pri mladih je razkorak med zunanjo pripadnostjo in živo osebno vero še večji.
Nekateri sociologi posledično govorijo o »recesiji vernosti« in »izvotljeni veri«.[2]
20. Slovenci sodimo med evropske narode, ki najmanj molijo. Verska čustva so pogosto potlačena, sramežljiva in skrita. Deloma je to sad ideološkega protiverskega boja po drugi svetovni vojni, ki je pri starejši generaciji pustil globoke posledice in strahove pred javnim izpovedovanjem vere, deloma pa rezultat splošne moderne misli, da je vera zasebna zadeva. Večinoma pa pomanjkljiva molitev in sramežljivost za pričevanje izhajata iz pomanjkanja izkušnje Boga.
21. Slovenski katoličan je postal »izbirni vernik«. Odloča o tem, kaj bo veroval in česa ne, h katerim obredom in zakramentom bo pristopal in h katerim ne. Močno ga privlačijo zakramenti, ki so podobni obredom prehoda (krst, prvo obhajilo in birma),[3] ter blagoslovi, vse manj pa je prisoten pri nedeljski evharistiji. Od predstavnikov Cerkve pričakuje verske in obredne usluge ter tradicionalne množične dogodke, tudi če nima žive vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Odrešenika. Tovrstni tip vernika imenujemo »oddaljeni kristjan«, saj ostaja član Cerkve, a je oddaljen od njenega evharističnega jedra.
22. Zavedamo se, da velik delež »izbirnih« oziroma »oddaljenih« kristjanov vpliva na obliko pastorale in pristopanja k zakramentom. Marsikatera župnija je postala občasni servis za obrede in družinska praznovanja. Posebej zaskrbljujoče je zniževanje meril za podeljevanje zakramentov, ki je ponekod postalo redna praksa.
23. Formalna pripadnost katolištvu in navezanost na tradicijo sta močna izziva. Oddaljenih kristjanov ne bomo odrinili, moramo pa jih kritično ovrednotiti in v njih videti svojevrstno priložnost tako na področju redne kot tudi nove evangelizacije.
24. Podobno kot v vsakem zgodovinskem obdobju je tudi danes človek odprt za oseben odnos z Bogom, zlasti kadar trpi in išče notranji mir. Bogu se približuje tudi, ko je odprt za skupnost in skupno dobro, prav posebej pa, ko se žrtvuje za šibkejšega. V zadnjem času je pri verujočih in neverujočih vse bolj živa želja po moralni prenovi družbe in gospodarstva. Ta želja kaže na pozitivno lestvico temeljih vrednot pri slovenskem človeku ter odpira pot širšemu družbenemu dialogu in nadaljnjemu duhovnemu iskanju.
[3] Zakramenti uvajanja v krščanstvo, KKC 1212–1419.
|
|
|
|
|
|
|
