Marjana Debevec, Stres ob Letu vere: biti moramo odgovorni kristjani
O namenu Leta vere, je ljubljanski nadškof Anton Stres izpostavil najrazličnejše napade na vero, v današnjem sekulariziranem svetu, ki živi, kakor da Boga ni. Zato pa je po besedah nadškofa Stresa naša vera velikokrat zamajana, saj je družbeno okolje ne podpira in ji celo nasprotuje. Leto vere naj bi pripomoglo k temu, da bi utrdili svojo vero v Jezusa, ki nas je odrešil, in bili pripravljeni Zanj tudi javno pričevati.
Po besedah nadškofa Stresa smo ljudje kot družbena bitja v veliki meri odvisni od tega, kako okolje vpliva na nas. »In seveda če ni te podpore od zunaj, mora biti toliko močnejša moč od znotraj. In v tem Letu vere želimo okrepiti to našo pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi, še bolj globoko videti, kako je prav in kako smo lahko srečni, da smo kristjani, da poznamo Jezusa Kristusa. Da se malo navdušimo zopet nad Jezusom Kristusom. Da nekako znova živo začutimo tisto, kar je rekel apostol Peter, ko je Jezus vprašal, ali boste tudi vi odšli kot mnogi drugi proč od mene, je Peter rekel: Ja Gospod, kam pa naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja«.
Namen Leta vere je torej po besedah nadškofa Stresa v tem, da bi to spoznanje znova zaživelo v naših srcih in v naši zavesti. Tako bi se bolj zavedli, da je lepo in hkrati odgovorno biti kristjan. Zato pa naj bi postali pogumni apostoli in misijonarji. »Ne da svojo vero skrivamo, ali pa da se vedno nekje umikamo na rezervne položaje, ampak nasprotno, če smo globoko prepričani, da je Jezus naša pot, resnica in življenje, potem tega ne bomo zaprli v kamrico svojega srca, kot pravimo, tega ne bomo zadržali zase, ampak bomo začeli tudi o teh stvareh govoriti drugim in bomo postali misijonarji, postali apostoli,« je poudaril nadškof Stres.
V Cerkvi na Slovenskem smo že pred začetkom Leta vere pripravili pastoralni načrt, da bi župnije odkrile, h katerim dejavnostim so poklicane, glede na okoliščine, v katerih živijo in jih tudi načrtovale. To pa naj bi po besedah nadškofa Stresa predvsem utrjevalo našo vero. »Izkušnja nas uči, da se vera poglablja in utrjuje v manjših skupnostih«. Teh naj bi bilo po besedah nadškofa Stresa po naših župnijah čim več. V njih si lahko izmenjujemo izkušnje, se podpiramo in utrjujejo osebno vero. Ob sklepu je nadškof Stres še poudaril našo pobožnost do Marije preko molitve rožnega venca. Prav ona nas namreč vodi do Jezusa.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/135/slovenija/8921/
Aleš Čerin, Pridite in poglejte: Iz ranjenosti v spreobrnjenje (Vir: casnik.si)
Priznam, cerkvenih dokumentov do sedaj nisem bral. Pridite in poglejte, ki je še kako cerkveni dokument, pravzaprav krovni dokument, vodilo za izdelavo novega slovenskega pastoralnega načrta, pa me je pritegnil.
Prebral sem ga na dušek, zraven razmišljal in podčrtaval, se navduševal nad smermi rešitev ter rezultatom procesa članov Strateškega sveta – duhovnikov in laikov iz vseh škofij, ki jih je koordiniral Branko Cestnik.
Tudi škofje vključeni v proces
Dokument, tako poudarja Cestnik v intervjuju v Družini, je plod napornega procesa iskanja, v katerega so bili le na začetku s smernicami, ki so jih določili po enodnevni klavzuri v samostanu Repnje in s končno redakcijo, vključeni tudi vsi slovenski škofje.
Iz Cestnikovega intervjuja sem dobil občutek, da so člani Strateškega sveta škofe v enodnevno klavzuro skoraj malo prisilili (citiram: “Skratka, škofje ne morejo raznim komisijam prepuščati tistih strateških odločitev, ki jih morajo kot voditelji krajevnih Cerkva, opraviti sami.”). Da so škofje nekako le – četudi bolj formalno – prevzeli odgovornost in s tem lastništvo za strateške premike v slovenski Cerkvi.
V dokumentu, ki je napisan (tudi) za laika dovolj jasno in se ga z lahkoto bere, je zajeto vse kar mora imeti dober strateški dokument: analizo stanja, namen, temeljna načela, izzive in - hvala Bogu – tudi jasno zapisano pot in odgovornost za uresničevanje.
Ranjenosti in prednosti
V analizi stanja so načrtovalci analizirali zunanje okoliščine, kot so nadaljevanje sekularizacije, zunanja pripadnost Cerkvi in stanje osebne vere pri nas, definirali so prednosti in jasno pokazali na šibkosti – ali kot jim pravijo v dokumentu – ranjenosti.
Zanimivo je, da so, če prav razumem Cestnika v Družini, ranjenosti v Cerkvi poiskali člani Strateškega sveta, prednosti pa so na koncu ob redakciji dodali škofje sami. Ranjenosti so precej težke (‘ranjena občestvenost, nezvestoba obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duh izključevanja in pretirana skrb za materialne dobrine’) in dokaj – sam bi si želel še z manj celofana – podrobno definirane. Kaže, da se avtorji in – ker so “požegnali” dokument – tudi škofje teže ranjenosti zavedajo, jih odkrito priznavajo in iščejo rešitve za njihovo odpravljanje. Spodbudno.
V namenu je poudarjena šibka vera slovenskega katoličana, ki zato postaja vse bolj oddaljen od Kristusa, vse bolj ‘izbirni vernik’ in tudi rane izhajajo iz tega. Posebej zanimiva in tudi slikovito opisana je tale misel: ‘Če nimamo osebne vere, … pastoralo zlahka spremenimo v religijsko tehnologijo.’
Od upoštevanja treh temeljnih načel (1. od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri, 2. od delne v celovito vero, 3. od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico) bo – tako dokument – odvisno naše ‘pastoralno spreobrnjenje v misijonarskem smislu’. A že, ko razlagajo prvo načelo, začnejo s stavkom: ‘Naša Cerkev se množičnosti in tradicijam ne želi odreči’, kar je po moje precej v nasprotju z načelom samim in kaže, kako težko bo tole spreobrnjenje. Sploh, ker smo se v zadnjih letih tako radi (tudi) preštevali na množičnih prireditvah kot je Evharistični kongres, romanja v Marijina svetišča, Stična mladih. Tudi cerkveni mediji bodo morali narediti to spreobrnjenje od – pa naj spregovori simbolna govorica – masovnih fotografij na naslovnicah, k poudarjanju osebne vere, pričevalnosti in maloobčestvenosti.
Še posebej pa me nagovori tretje načelo, ki ga dokument razloži kot odmik od stališča ‘jaz vem kaj ti moraš’ v držo ‘midva skupaj iščeva’. Od marsikoga bo zahteval precej ponižnosti in tudi priznavanja pomena procesa za skupno iskanje. Tudi na ‘dvorišču poganov’, kot pravijo skupnemu iskanju z neverujočimi.
Izzivi močno izzivajo
Osrednji del dokumenta je pet izzivov, ki se vsi – kako simbolično! – začnejo z besedo ‘namesto’. Verjetno ‘namesto’ simbolizira načrten odhod od starega k novemu, pravzaprav nekakšno spreobrnjenje. Torej sedanje naravnanosti in prakse bo treba opustiti ter marsikaj postopoma začeti na novo. Novo vino v nove mehove torej (Mt 9,17). Kar bo težko.
Izziv K izvirom nas, povabi k odmiku od ‘pozunanjene pripadnosti ter pastorale servisiranja obredov in aktivizma’ k pravim izvirom. Precej težke besede, ki bodo gotovo marsikoga prav zabolele. Zagotovo se bomo spraševali, če sedaj ne bomo imeli več lepih, pisanih, masovnih procesij, na primer, pa fantkov in punčk lepo oblečenih pred obhajilno mizo, pa šik mladcev in seksapilno oblečenih mladenk pri birmi z mislijo bolj kot na darove Svetega Duha na konkretne darove botrov (motor, računalnik, obleka, …). A sedaj se bomo pa ubadali z izviri kot so Božja beseda, osebna molitev in občestvenost evharistije? Pa ne samo otroci, tudi starši naj bi se ukvarjali s takim “balastom” kot je kateheza – skupaj z otroci. Kar slutim velik odpor, pri starših in tudi pri pastirjih, ki bodo težko sprejemali, na prvo žogo prav gotovo, zmanjšano število ovac. Tektonski premik v razmišljanju, ki je še kako potreben.
Drugi izziv Poklicanost in poslanstvo vabi k prenovi: ‘Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman’. To bo vodilo k ‘uravnoteženemu odnosu med kleriki in laiki’, kar bo menda pripeljalo tudi – ne boste verjeli - k pripuščanju laikov k vodenju bogoslužja. Še en tektonski premik. Zaradi pomanjkanja duhovnikov tudi zelo potreben, ponekje že sedaj, drugje pa v zelo bližnji prihodnosti.
Tretji izziv Živa občestva govori o premiku od ‘množičnosti k živim občestvom, delu v majhnih skupinah’ (del skavtske metode!) in ‘mreženju občestev’. Zelo aktualno in v skladu z znamenji časov. Kot bi govorili o Cerkvi 2.0, participativni Cerkvi.
Tu se bo pokazala (resnici na ljubo se že kaže) velika potreba po vzgoji voditeljev, kar pisci dokumenta tudi odkrito priznavajo in jo spodbujajo. Izrazim lahko samo čestitke tvorcem dokumenta za odkrito priznavanje lukenj, ki jih imamo po naših občestvih. Tudi tu slutim odpor. Kdo pa rad prizna, da veščin vodenja ter mreženja še ne obvlada in da bo treba v “šolo”. Kdo pa se rad poda od paradigme ‘obdelujem svoj vrtiček’, ki nudi obilo varnosti, k nepredvidljivemu mreženju.
Četrti izziv Sočutje in pravičnost nas povabi stran od ‘prelaganja odgovornosti za solidarnost na institucije in poudari pomen duha osebnega služenja in sočutja’, ter okrepi pomen odgovornosti za skupno dobro – ‘najprej v svojem okolju’ (aplikacija načela subsidiarnosti). Dokument jasno poudari odmik od institucionalnih oblik solidarnosti, od “zbiramo in delimo naprej” k usposabljanju, da si bodo ljudje potrebni pomoči ‘zmogli in znali pomagati sami’. Zame ključen premik v razmišljanju (tudi dobrodelnih organizacij), ki bi bil lahko navdih tudi za kreatorje politik socialne države v Sloveniji. Kapo dol, dragi načrtovalci!
Peti izziv Odpuščanje in sprava nas vabi ‘namesto k ideološkim nesoglasjem k sprejemanju resnice o storjenih krivicah, k vzpostavljanju pravice in stopanju na pot odpuščanja in sprave’. Tu avtorji govorijo tudi o ‘soočanju z resnico o sebi’, kar je in bo težko. Spet tektonski premik tako zelo potreben za Slovenijo!
Hvala Bogu ima dokument tudi načrt udejanjanja in jasno zarisano odgovornost
Dokument vsebuje tudi dokaj jasno zapisane glavne smernice in časovno komponento uresničevanja ter jasno izostri odgovornosti od vrha navzdol (‘Glavni odgovorni za uresničevanje načrta so škofje.’).
Vemo, kdo so slovenski škofje, vemo, koga bomo lahko v naslednjih letih držali za besedo, če duh ‘pridite in poglejte’ ne bo šel v prakso. Bom kar jasno zapisal, kaj sam kot laik pričakujem od škofov:
-
da bodo – četudi imajo občutek, da je bil tisti dan v Repnjah in končna redakcija dokumenta premalo za občutenje lastništva nad dokumentom – dokument vseeno posvojili in ga vzeli za svoj načrtovalni pripomoček,
-
da bodo primerno organizirali hierarhijo organizmov (tako jih imenujejo v dokumentu), da bodo le-ti učinkoviti pri aplikaciji v prakso,
-
da bodo omogočali varen prostor iskanja konkretnih rešitev vsak v svoji škofiji (in če je potrebno na nivoju Slovenske škofovske konference),
-
da bodo k uresničevanju dokumenta spodbujali župnike in od njih zahtevali odgovornost,
-
da bodo omogočali in spodbujali izobraževanje moderatorjev procesa načrtovanja na nivoju škofij in župnij,
-
da bodo omogočali in spodbujali izobraževanje za vodenje na vseh nivojih,
-
da bodo sprejemali konkretne odločitve (ko bo potrebno) za implementacijo duha dokumenta.
Enako, samo na nivoju župnije, pričakujem od župnikov. Sam pa obljubim, da bom v procesu uresničevanja dokumenta po svojih močeh zavzeto sodeloval, a le dokler bom imel občutek, da gre zares in da lahko – v skladu z duhom odprtega prostora – kaj prispevam ali se pa vsaj kaj naučim. Če tega občutka ne bo ali pa ga bom izgubil, bom v skladu z zakonom dveh nog, ki deluje v odprtem prostoru, odšel na bolj produktivno mesto.
Na Nacionalni konferenci o mladinski pastorali, kjer so že ‘odkrivali in prepoznavali znamenja nove evangelizacije’, je bil duh iskanja izjemno spodbuden in me je navdal z velikim optimizmom.
Več: http://www.casnik.si/index.php/2012/10/03/pridite-in-poglejte-iz-ranjenosti-v-spreobrnjenje/
Helena Škrlec, Začetek postopka za beatifikacijo škofa Mahniča (Vir: ognjisce.si)
Krški škof, msgr. Valter Župan, je 8. oktobra 2012 v zagrebški katedrali objavil začetek postopka za beatifikacijo škofa Antona Mahniča. Za postulatorja je imenoval duhovnika krške škofije mag. Saša Ilijića. Novico so pozdravili tudi v koprski škofiji.
"Smo na začetku dolge poti in dolge priprave, ki bo gotovo uspešna, če bomo v škofu Mahniču tudi mi vsi našli zagovornika. Vse spodbujam h goreči molitvi, da bi ga povzdignili na čast oltarja. Prav tako mislim, da nam je lik škofa Mahniča, tudi zaradi Hrvaškega katoliškega gibanja in zaradi različnih ostalih stvari, ki jih je zastavil, posebno pa zgled njegovega življenja, lahko v veliko ohrabritev v času, v katerem živimo, v svetu in v naši domovini," je ob začetku postopka za beatifikacijo povedal Iljić. Ob tem je spomnil, da so pred desetimi leti zemeljske ostanke škofa Mahniča iz cerkve Svetega Frančiška Ksaverja v Zagrebu prenesli v krško katedralo. Od takrat vsako leto ob obletnici njegove smrti verniki romajo na njegov grob.
Kdo je bil škof Anton Mahnič?
Rojen je bil v Kobdilju v župniji Štanjel. Krški škof je bil od leta 1896 do 1920. Odlikoval se je z obrambo glagolske pisave, ustanovil je Hrvaško katoliško gibanje, osnoval je tiskarno v Krku, začel je izdajati več časopisov. Njegovo najpomembnejše poslanstvo je bilo zbiranje mladine in obramba katoliških moralnih načel v javnosti, ki je bila prežeta z liberalizmom in sekularizacijo. Po prvi svetovni vojni so italijanske oblasti škofa Mahniča s Krka pregnale v mesto Frascati blizu Rima. Tam je hudo zbolel in odšel v Zagreb, kjer je v duhu svetosti umrl in bil pokopan. Njegovi posmrtni ostanki so od leta 2002 v krški katedrali.
Začetek postopka za beatifikacijo pozdravljajo tudi v Kopru
Novico o začetku postopka za beatifikacijo je z velikim veseljem sprejela tudi koprska škofija. Škof Jurij Bizjak je ob tem vsem, ki bodo vključeni v delo in bodo sodelovali pri pripravi ustreznega gradiva, zaželel obilo vztrajnosti in poguma. "Naj jih spremlja in navdihuje duh blagopokojnega pastirja Antona in priprošnja Device Marije Vnebovzete, zavetnice tako krške kot tudi koprske stolnice," je zapisal.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/135/svet/8990/
»Otočec 2« predvsem o odnosu do resničnosti (Vir: druzina.si)
Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo je dobro leto dni po prvem odmevnem srečanju septembra lani na Otočcu v soboto, 13. oktobra, znova pripravila zbor kristjanov in drugih ljudi dobre volje, ki je želel izzveneti kot spodbuda, da bi se verni in tudi drugi državljani, ki imajo Slovenijo radi ter želijo ohraniti in oplemeniti svojo domovino, bolj dejavno vključevali v družbeno življenje.
V tem duhu je izzvenel tudi uvodni nagovor Jožeta Strgarja, voditelja pobude Prebudimo Slovenijo. Njene lanske in letošnje prireditve so namreč »naravnane na prebujanje nas kristjanov in ljudi dobre volje, da bi se globlje zavedali svojih državljanih pravic in dolžnosti in da bi v polnejši meri razumeli potrebo po soustvarjanju družbenih razmer, seveda po demokratični, ne revolucionarni poti«. Da pa bi bili pri tem uspešni, morajo kristjani utrdili svojo slovensko in krščansko zavest; krizne razmere, v katerih se nahaja slovenska družba, je mogoče obvladovati le s poglobljenim duhovnim in političnim obzorjem.
K taki drži je zbrane v otoškem športnem centru – pozdravili so jih tudi predsednik Dolenjske akademske pobude dr. Mihael Japelj in argentinski rojak Jože Žakelj – spodbujal tudi novomeški ordinarij Andrej Glavan: »Kristjani smo dolžni iti in posvetiti vse poti človekove življenja«, torej tudi družbeno dogajanje, k čemur je verne laike spodbudil tudi drugi vatikanski cerkveni zbor, ki se je začel pred 50 leti.
Uvodnega dela »Otočca 2« se je udeležil tudi evropski poslanec in kandidat na volitvah za predsednika države dr. Milan Zver. V pozdravnem nagovoru je poudaril pomen krščanstva kot prvega promotorja demokracije v slovenskem političnem prostoru. Z revolucijo je bila ta tradicija nasilno pretrgana, z demokratičnimi spremembami pa omogočen nov razvoj. Zastavlja pa se vprašanje, ali so kristjani v zadnjih dvajsetih leti izkoristili vse možnosti, ki jim jih ponuja demokratična ureditev. Odgovor, kot ugotavlja tudi dr. Zver, je pogosto nikalen: zdi se, da je v tem delu javnosti premalo političnega poguma za jasno zastopanje svojih stališče. Dr. Zver je izrazil pričakovanje, da se bo v dolgoročnejšem procesu vrednotnega prebujanja in kulturalizacije Slovenije to spremenilo: da bodo družba in posamezniki v njej življenje sprejemali z večjo mero sproščenosti in veselje, kar je moto krščanskega dojemanja sveta.
Vsebinsko pester program »Otočca 2«, o katerem bomo obširno poročali v oktobrski številki priloge Slovenski čas (izide z naslednjo številko Družine) je ponudil razmislek o ključnih področij, kjer so spremembe, če želi Slovenija doseči ustvarjalen preboj, nujne (politika, šolstvo, družina, gospodarstvo, pravo, humanistika, odnos do Cerkve, domoljubje ...), na splošnejši ravni pa je izzvenelo osrednje predavanje literarnega kritika in zgodovinarja dr. Matija Ogrina, ki je spregovoril o delu kristjanov za skupno dobro v času krize slovenstva – delu torej, ki se paradoksalno kaže kot »trud brez uspeha«, pa vendar »življenje polno smisla«.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/591758285ED75FC9C1257A98002727F5?OpenDocument
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Prvi del: Stanje vere in občestva
Sadovi plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem
1. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem je prinesel več sadov. V ospredje je postavil laika, dejavnega v majhnih občestvih, v katerih je zorel v veri in v njih postopno prevzel vse več pastoralne odgovornosti. Laiki z voditeljskimi sposobnostmi in majhna živa občestva predstavljajo znamenja nove evangelizacije. Lahko rečemo, da tudi za Cerkev na Slovenskem velja, da »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti« (Rim 8,26) in da se je nova evangelizacija že začela, četudi je organsko še nismo začrtali.
2. Skupaj z župnijskimi pastoralnimi sveti (ŽPS) so se po plenarnem zboru oblikovale tudi druge skupine laikov. V Cerkvi na Slovenskem trenutno deluje 436 župnijskih, dekanijskih in medžupnijskih Karitas, v katerih je bilo v letu 2011 dejavnih 11.146 prostovoljcev, ki so skupaj opravili 519.690 ur prostovoljnega dela.[1] Nastale so skupine animatorjev, ki pomagajo pri birmanski pastorali in izvedbi poletnih oratorijev za otroke in mladino. Veča se število zakonskih, molitvenih in slavilnih skupin. Posebno mesto imajo laiška gibanja, skupnosti, združenja ter katoliške laiške organizacije. Nekaj izmed njih jih je v času po plenarnem zboru nastalo povsem na novo.
3. Pomemben sad so dejavni ŽPS, ki so prisotni v številnih župnijah. Pastoralni sveti iz posvetovalnih teles postajajo mala živa občestva in s tem tvorijo pomembna župnijska jedra. Nekateri njihovi člani se skupaj udeležujejo duhovnih obnov ali duhovnih vaj. Vendar so ŽPS-ji ponekod še vedno razumljeni le kot skupina, ki potrjuje župnikove zamisli, drugod pa so sklicani le občasno, npr. pred večjo slovesnostjo ali v primeru načrtovanja in izvedbe obnove cerkvenih stavb.
4. Posebno mesto med dogodki po plenarnem zboru imata slovenski pastoralni dan (2008)[2] in slovenski evharistični kongres (2010),[3] ki smo ju praznovali v Celju. Na slovenskem pastoralnem dnevu smo poglobili našo zavzetost za družino in življenje, množična udeležba in iskrena evharistična pobožnost na slovenskem evharističnem kongresu pa sta pokazali, da kljub težkim časom jedro vernih bratov in sester ostaja trdno.
Nadaljevanje sekularizacije
5. Večina spoznanj plenarnega zbora je veljavnih še danes, nekateri procesi v družbi ter Cerkvi pa so šli v nasprotno smer od pričakovane in želene. Religiozni nemir, ki je zaznamoval devetdeseta leta prejšnjega stoletja, je stopil v ozadje in ni več tako očiten. Plenarni zbor je še pisal o slovenskem človeku, ki »se na novo religiozno prebuja« (PZ 18), danes pa vidimo, da je vse več duhovne brezbrižnosti, moralnega relativizma in ideološke razdeljenosti. V slovenski družbi se poglabljajo negativni učinki sekularizacije.
6. Plenarni zbor je v duhu pokoncilskega optimizma Cerkev pozval k dialoški odprtosti do sodobne družbe, kulture in države (PZ 75–82). Slovenska družba je danes še vedno izrazito polarizirana. Ideološka nasprotja krojijo razmerja med Cerkvijo in družbo. Čeprav niso edina, ki zlasti pri mladih vplivajo na odklonilen odnos do Cerkve in vere v Boga, njihov delež pri tem nikakor ni zanemarljiv.
7. Plenarni zbor je preroško poudaril odločitev za človeka in družbo solidarnosti, kar je okrepilo dobrodelno dejavnost Cerkve. Slednja ni mogla zaustaviti razvoja novih oblik revščine in povečane brezposelnosti ter preprečiti splošne gospodarske in socialne krize.
8. Cerkev na Slovenskem po padcu preteklega družbenopolitičnega sistema na pojav sekularizacije ni bila dovolj pripravljena. Njegovo moč je podcenjevala, ker je prehod v demokracijo pričakala z veliko optimizma in pod vtisom zmage nad preživeto družbeno ureditvijo. Sekularizacija se je v kombinaciji s porabniškim življenjskim slogom hitro izkazala kot naslednja stopnja oddaljevanja slovenskega človeka od živega Boga.
9. Porabništvo je povzročilo svojevrstni kulturni preobrat, ki je v zadnjih desetih letih dobil množično razsežnost in spremenil miselnost ljudi. Človek se je bolj nagnil k osebni koristi in lastnemu užitku, širšo politično in versko skupnost pa vse bolj dojema kot njemu namenjen servis. V skladu s porabništvom se je uveljavljala permisivna vzgoja, medijska in bralna kultura pa sta postali površni in usmerjeni v zabavo. Duhovno iskanje se je skrčilo na iskanje zgolj zdravilnih učinkov te ali one duhovne prakse za telo in dušo. Porabniški kulturni preobrat ni brez vpliva na vernost ljudi.
|
|
|
|
|
|
|
