Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia

SPREMLJANJE, RAZLIKOVANJE IN VKLJUČEVANJE KRHKOSTI

293.  Sinodalni očetje so prav tako razmišljali o posebnih primerih samó civilnega zakona ali – ob vsem ustreznem razlikovanju – zgolj skupnega življenja: »Ko neka zveza očitno doseže trajnost z javno vidno zvezo in jo zaznamuje globoka ljubezen, odgovornost do otrok, zmožnost za premagovanje preizkušenj, je to lahko razlog, da jo spremljamo na njeni poti k zakramentu zakona«. Z druge strani vzbuja skrb to, da danes mnogi mladi ljudje nimajo zaupanja v zakon in živijo skupaj, sklenitev zakona pa odlagajo za nedoločen čas, medtem ko drugi končajo sklenjeno zvezo in neposredno potem začnejo novo. Tisti, »ki so člani Cerkve, potrebujejo usmiljeno in spodbudno pastoralno pozornost«. Kajti pastirji so dolžni ne le pospeševati krščanski zakon, ampak so spodbujeni tudi »k pastoralnemu razločevanju življenjskih okoliščin mnogih ljudi, ki ne živijo več te resničnosti«. Treba je »stopiti v pastoralni pogovor s temi ljudmi, da bi v njihovem življenju prepoznali prvine, ki lahko vodijo k večji odprtosti do evangelija zakona v njegovi polnosti«. V pastoralnem razločevanju moramo »prepoznati tiste prvine, ki lahko pospešujejo evangelizacijo ter človeško in duhovno rast.« 

294. »Odločitev za civilni zakon ali za preprosto skupno življenje pogosto nima razloga v predsodkih ali odporih proti zakramentalni zvezi, ampak v kulturnih ali drugih okoliščinah.« V teh primerih je mogoče ovrednotiti tista znamenja ljubezni, ki na kakršen koli način zrcalijo Božjo ljubezen. Znano je, da »narašča število tistih, ki po daljšem skupnem življenju zaprosijo za cerkveno poroko. Pogosto živijo skupaj zaradi splošne miselnosti, ki nasprotuje institucijam in dokončnim odločitvam, pa tudi v pričakovanju življenjske gotovosti (trajna zaposlitev in zanesljiv zaslužek). Končno so zunajzakonske zveze v nekaterih deželah zelo številne ne le zato, ker zavračajo vrednote družine in zakona, ampak predvsem zato, ker menijo, da je praznovanje poroke neko razkošje, tako da gmotna stiska sili ljudi k takšnim zvezam.« Vendar »zahtevajo vsi ti primeri konstruktiven odgovor z nalogo, kako jih v luči evangelija spremeniti v priložnost za pot k polnosti zakona in družine. Gre za to, da jih sprejemamo in spremljamo potrpežljivo in obzirno.« To je naredil Jezus pri Samarijanki (prim. Jn 4,1-26); nagovoril je njeno hrepenenje po pravi ljubezni, da bi jo rešil vsega, kar je zatemnjevalo njeno življenje, in jo vodil k polnemu evangeljskemu veselju.