Izjava Sveta katoliških laikov Slovenije: Epilog kardinalovega domnevnega očetovstva opozarja na zaskrbljujoče stanje medijske kulture
V Svetu katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki združuje 32 nevladnih organizacij in združenj, že dalj časa z zaskrbljenostjo spremljamo raven medijske kulture v Sloveniji. Ta se je posebej razkrila ob primeru poročanja o domnevnem očetovstvu kardinala dr. Franca Rodeta, ki je bil po našem mnenju očiten primer poskusa medijskega umora in pomanjkanja zavezanosti resnici v medijskem poročanju. Ta medijska zgodba je dosegla svoj epilog ob rezultatu analize DNK, javno objavljeni 2. oktobra 2012.
V konkretnem primeru je neetično, neverodostojno in senzacionalistično medijsko poročanje pokazal časopis Delo, na poseben način pa njegov novinar Dejan Karba. Uredništvo Dela z odgovorno urednico Romano Šeruga Dobnikar na čelu se je odločilo za objavo nepreverjenih in sedaj dokazano neresničnih trditev in namigovanj, ki so glede na ustaljeno sodno prakso nedvomno posegle v čast in dobro ime javne osebnosti ter jo za dalj časa podvrgle špekulacijam in neupravičenemu pritisku javnosti in medijev. Za Delom so namigovanja večinoma nekritično povzeli drugi mediji, kar se je dogajalo že v nekaterih drugih primerih novinarskih obtožb, pri katerih tudi po več letih nismo dočakali niti dokazov niti sodnih epilogov.
V SKLS verjamemo, da je poklicanost novinarjev k neodvisnemu obveščanju in ozaveščanju javnosti velikega pomena za svobodno in demokratično družbo, vendar jih njihov vpliv na javnost zavezuje h kar največji odgovornosti in spoštovanju etičnih standardov. Zato je po našem mnenju ob kršitvah novinarske etike, kakršna je bila neosnovana obtožba kardinalovega očetovstva, potrebna obsodba takšnih dejanj s strani pristojnih institucij. Od vodilnih v medijski hiši Delo in odgovorne urednice Romane Šeruga Dobnikar pa pričakujemo opravičilo javnosti in vsem prizadetim. Izražamo bojazen, da bo neustrezna obravnava tovrstnega neprofesionalnega medijskega ravnanja spodbuda za še več neosnovanih medijskih objav.
S. Brigita Zelič, Papež odprl sinodo o novi evangelizaciji (Vir: Radio Ognjišče)
Na trgu sv. Petra v Vatikanu je bilo slovesno evharistično bogoslužje, ki ga je vodil papež Benedikt XVI. Z njim so somaševali kardinali, nadškofje in škofje z vsega sveta, ki zastopajo svoje škofovske konference, saj bodo prihodnje tedne sodelovali na trinajstem rednem zasedanju škofovske sinode. Obravnavali bodo vprašanja, strnjena pod skupnim naslovom Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. In prav o oznanjevanju sodobnemu svetu je sveti oče spregovoril med današnjo otvoritveno evharistično daritvijo.
Na trg pred baziliko sv. Petra se je v prijetnem dopoldnevu zgrnila velika množica vernikov, ki so želeli biti priče odprtju škofovske sinode in razglasitvi dveh novih učiteljev Cerkve, katerih barviti podobi danes krasita pročelje vatikanske bazilike. Gre za dva velika pričevalca vere: sv. Janeza iz Avile, škofijskega duhovnika iz časa španske renesanse, ki je vneto sodeloval v takratni naporni kulturni in verski prenovi Cerkve in družbe; ter sv. Hildegardo iz Bingna. Kot članica benediktinske redovne skupnosti je bila pronicljiva teologinja in hkrati znanstvenica na področju naravoslovnih ved in se odlikovala tudi na glasbenem področju.
Čeprav sta oba na novo proglašena učitelja Cerkve živela v precej drugačnih zgodovinskih okoliščinah kot so naše, sta kljub temu za nas luč in spodbuda v gorečnosti za oznanjevanje evangelija sredi sveta, v katerem živimo mi danes. V izkušnjo globokega razumevanja Božjega razodetja in razumnega dialoga s svetom ju je vodila v milost Svetega Duha, kar je stalnica v življenju in delovanju Cerkve. Še danes sta torej aktualna zaradi svetosti svojega življenja in globine njunega nauka.
Razglasitvi omenjenih cerkvenih učiteljev je sledilo slovesno evharistično bogoslužje, med katerim je papež Benedikt XVI. v homiliji med drugim dejal, da je t.i. nova evangelizacija namenjena predvsem tistim krščenim, ki so se s svojim načinom življenja oddaljili od Cerkve. Sinodalno zasedanje bo iskalo pota, kako tem osebam pomagati k vnovičnemu srečanju z Bogom, saj le Bog napolni z globokim smislom in mirom človeško življenje. Sinoda torej želi pomagati pri ponovnem odkritju vere kot vira milosti, ki prinaša veselje in upanje v osebno, družinsko in družbeno življenje.
Ob koncu je sveti oče spomnil na blaženega Janeza Pavla II. ter njegovo papeževanje označil kot vzor in zgled nove evangelizacije.
Po končani sveti maši je papež malo pred dvanajsto uro znova nagovoril vse, ki so bili na trgu sv. Petra in več milijonov ljudi, ki so po svetu spremljali dopoldansko slavje s pomočjo medijev. V takšnem ozračju so mogle pasti na rodovitna tla tudi spodbude papeža Benedikta XVI., ko je pred molitvijo angelovega čaščenja in blagoslovom prosil, naj poživimo osebno in skupno molitev.
Ob skorajšnjem začetku leta vere je priporočil zlasti vnovično ovrednotenje molitve rožnega venca. V rožnem vencu se – po njegovih besedah - prepustimo vodstvu Marijine, ki je vzor vere v premišljevanju Kristusovih skrivnosti. Tako nam je ta molitev dan za dnem v pomoč pri asimilaciji evangelija, po katerem se nato polagoma oblikuje vse naše življenje.
Sveti oče je za tem spomnil, na letošnjo deseto obletnico izida apostolske spodbude blaženega Janeza Pavla II. o rožnem vencu. V notranjem sozvočju z njim tudi sam spodbuja, naj molimo rožni venec osebno, v družini in v skupnosti in naj se podamo v šolo k Mariji, ki nas vodi h Kristusu – živemu jedru naše vere.
V povezavi s temo letošnjega zasedanja škofovske sinode je Benedikt XVI. nato zbrane romarje nagovoril v več jezikih in jim priporočil: „Prosimo Sveto Marijo, Zvezdo nove evangelizacije, naj nam na poti vere pomaga hoditi z globljim prepričanjem in večjim veseljem, da bomo lahko verodostjni pričevalci Jezusa Kristusa v svetu!“
Praznično vzdušje celotnega dopoldneva je po blagoslovu ob sklepni pesmi vzvalovalo ob praporih in zastavah in se ob stiku svetega očeta z množico pri „sprehodu“ s papa-mobilom po trgu sv. Petra še pomnožilo.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/135/aktualno/8898/
V letu vere lahko verniki prejmejo popoln odpustek (Vir: druzina.si)
Namen leta vere, ki se začenja v tem tednu, je spodbuditi vernike k spoznavanju njihove vere, obenem leto vere katoličanom ponuja duhovno pomoč pri njihovi rasti v odnosu do Kristusa. Kot poroča Radio Vatikan, so na praznik Povišanja svetega Križa v Vatikanu izdali dekret, v katerem je zapisano, da bo v času leta vere, torej od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013, vernikom ponujena možnost popolnega odpustka.
V dekretu, ki ga je podpisal veliki penitenciar kardinal Montiero de Castro, je zapisano, da popoln odpustek sme prejeti resnično skesani vernik pod tremi običajnimi pogoji: zakramentalna spoved, prejem svetega obhajila in molitev po namenu svetega očeta. »Popoln odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena« (KKK 1471). Kristjan ga lahko prejme zase za izbrisanje krivde lastnih grehov, daruje pa ga lahko tudi za druge, tako žive kot mrtve. Popoln odpustek lahko pridobi ob naslednjih priložnostih: vsakokrat, ko vernik poroma k papeškim bazilikam, v katakombe, katedrale, stolnice, manjše bazilike ali druge svete kraje. Tam naj prisostvuje kakšnemu svetemu obredu ali drugi pobožnosti, lahko pa se tudi ustavi ob krajši meditaciji. Obisk enega od svetih krajev naj še pobožno sklene z molitivijo Očenaša, izpovedjo apostolske vere in z molitvijo k blaženi Devici Mariji.
Popoln odpustek je mogoče pridobiti tudi ob obhajanju slovesnih praznikov, kot so Gospodovi prazniki, prazniki Device Marije in apostolov ter praznikov zavetnikov cerkva. Ob priložnosti leta vere pa ga je mogoče pridobiti še ob dveh priložnostih. Prva je ob obisku cerkve, v kateri je bil vernik krščen. Tam naj kristjan obnovi svoje krstne obljube. Druga možnost pa je ob poslušanju vsaj treh nagovorov o odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora ali členih vere iz Katekizma katoliške Cerkve.
Redovnice v klavzuri in puščavniki ter preostali pobožni verniki, ki jih ovirata starost ali kakšna resna bolezen, lahko prav tako prejmejo popoln odpustek, če ti niso navezani na kakršen koli greh in imajo namen, da čim prej izpolnijo tri običajne pogoje (spoved, obhajilo, molitev po namenu svetega očeta). Ti se lahko na poseben način duhovno pridružijo jubilejnim slovesnostim ali romanjem s tem, da usmiljenemu Bogu darujejo svoje molitve in trpljenje.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/E8228E61481960EFC1257A91002BC037?OpenDocument
dr. Janez Juhant, Ogledala (Vir: Radio Ognjišče)
Kar več tem v družbi in Cerkvi je potrebnih obdelave. 11.10. bo minilo petdeset let od začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je oživil življenje Cerkve, napolnil katoličane z velikimi pričakovanji in upanji, ki so se pa le delno uresničila. Še si je treba skladno s temeljnimi dokumenti zbora prizadevati za uresničitev zahtev in smernic zbora, utrjevati svobodo v Cerkvi in družbi, uresničevati dialog v Cerkvi in skrbeti za poglabljanje vere skladno z evangelijem.
Tako imenovana nova evangelizacija bo ostala lepotni popravek, če ne bo pa posegla v temeljne probleme v Cerkvi kot je odnos med papežem in škofi, duhovniki in verniki, v odnos do drugih kristjanov in nekristjanov, do neverujočih in sploh do ljudi v stiski. Podobno kot npr. na Kitajskem podjetništvo zahteva tudi demokracijo, to je spoštovanje osebne svobode, partnerstvo, dialog in sodelovanje. Tudi v Cerkvi ni mogoče graditi sinodalnega duhovnega življenja brez osebne svobode in partnerskih odnosov. Le v tem duhu je mogoče poglabljati tudi duhovne temelje in krepiti pristno svežino in človečnost. Tega dialoga pa v pokoncilski Cerkvi doma in po svetu podobno kot v družbi žal zelo pogrešamo.
Pereč problem naše družbe niso le politiki, pač pa tudi sodniki in novinarji, čeprav ni mogoče sprejeti trditve, da bi bili vsi enaki. Ob senzacionalni obdolžitvi očetovstva kardinala Rodeta pa, kar je zdaj dobilo ustrezne sodne posledice, se je vendarle pokazalo, da vsak le ne more pisati in obtoževati kar povprek. Morda Slovenci res še nikoli nismo imeli tako slabega stanja novinarstva, ne le glede etičnosti pač pa tudi glede profesionalnosti. Res se preveč bohotijo pavšalnost, celo neolikanost in nedostojnost v pristopu ljudem. Še bolj so problematični, zapleteni in celo načrtovani posegi v sporočilnost, pri čemer novinarjem botrujejo še drugi. Gre za prikazovanje negativnih strani ljudi, ki jih vplivneži hočejo onemogočiti ter na drugi strani za olepševanju onih, ki naj bi jim polepšati masko z ovčjim oblačilom. Denimo televizija stalno prikazujejo Janeza Janšo, ki ne pride na sodišče, čeprav gre za domnevne, neugotovljive in nedoločene obtožbe, vendar je treba to državljanom ponavljati in nekaj se bo le prijelo. Na drugi strani pa novinarji mečejo v isti koš zelo debele konkretne obtožbe za vodjo opozicije.
Podobno je s prikazovanjem revščine, ki dobiva tudi pri nas konkreten obraz, vendar ga ne vidijo celo tisti, ki so poklicani za to, ki bi ob razdeljevanju potrebnim imeli pred seboj ne le krajevne, pač tudi globalne razsežnosti. Za izboljšanje stanja je potrebna pripravljenost, da začnemo delovati drugače. Te manjka tudi v Cerkvi, ki je tako v Sloveniji kot po svetu preveč zaposlena sama s seboj, kar otežuje, da bi se lotila problemov sodobnega človeka in družbe. V družbi in Cerkvi delujejo tudi še bivše povezave, sicer si težko predstavljamo, da bi toliko ljudi – po raziskavah sodeč, podpiralo kandidaturo aktualnega predsednika Danila Türka. Medtem ko se Evropa in svet borita zoper šikane totalitarizmov, pri nas še vedno podpiramo njihove podpornike in nove sodelavce.
Toliko bolj smo veseli ogledal, ki nam jih postavljajo iz tujine. Premier Janez Janša je na vrhu o inovacijah in podjetništvu, ki je potekal v Bostonu od 26. do 28. septembra, dobil nagrado za inovacije na področju diplomacije za osamosvojitev Slovenije in za prizadevanje za demokracijo. Podobno nagrado so že dobili Bil Gates in Desmond Tutu ter finska predsednica vlade Tarja Halonen. Prav tako je bil na festivalu ITM v Hollywoodu nagrajen kot najboljši dokumentarni film Jožeta Možine o Pedru Opeki. Nagradi premierju Janši in novinarju Možini potrjujeta, da so med nami ustvarjalni, etični in pokončni ljudje, ki jih etični in demokratični svet ceni in te standarde naj bi uporabljali tudi doma, a kot kaže smo od tega oddaljeni še milijon svetlobnih let. Pri prikazu Možinovega dokumentarca na slovenskem filmskem festivalu je troje televizijskih pomembnežev tako imenovane 'stroke ' kar zapustilo dvorano.
Postavljanje standardov v družbi je zahteven posel; ne le v politiki, v novinarstvu in drugod. V cerkvi nas k temu obvezuje evangelij in zadnji cerkveni zbor. Izhod iz krize zahteva, da se odpremo drugim in delujemo globalno, v cerkvi pa katoliško, kar pomeni vesoljno, to je za vse ljudi.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/135/komentarji/8887/
Dokumentarni film o misijonarju Opeki prejel nagrado v Hollywoodu (Vir: katoliska-cerkev.si)
Dokumentarni film režiserja Jožeta Možine z naslovom Pedro Opeka, dober prijatelj prikazuje poslanstvo in osebnost dolgoletnega misijonarja slovenskega rodu, ki deluje na Madagaskarju. Film predstavlja Opeko pri soočanju z revščino in ga izpostavi za zgled globalnega reševanja največjih izzivov človeštva.
Celovečerni film so prvič predvajali decembra lani na Televiziji Slovenija. Ogledalo si ga je že okrog pol milijona gledalcev.
Podrobneje o filmu in nagradi na povezavi MMC.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/dokumentarni-film-o-misijonarju-opeki-prejel-nagrado-v-hollywoodu
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam
Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem je naročil, naj v treh letih po objavi sklepnega dokumenta »vsi cerkveni organizmi, ki pokrivajo posamezna pastoralna področja, pod vodstvom Slovenske škofovske konference (SŠK) in Slovenskega pastoralnega sveta (SPS) … v skladu z besedilom plenarnega zbora izdelajo pastoralni načrt« (65). Izkazalo se je, da je to zahtevnejša naloga, kakor so menili člani plenarnega zbora, ki še niso prišli do dovolj jasne zavesti o prednostnih nalogah našega pastoralnega prizadevanja. V dobrih desetih letih po zaključku plenarnega zbora je tudi v Sloveniji sodobna evropska sekularizacija pokazala pravi obraz in nam pomagala spoznati temeljno prednostno nalogo: poglobitev in utrditev osebne vere. To je v skladu z mnogokrat omenjeno novo evangelizacijo, s katero Katoliška Cerkev odgovarja na sodobne izzive sekularizacije.
V bližnji prihodnosti pastoralnih načrtov ne bomo pripravljali samo zato, ker nam to naroča plenarni zbor, ampak predvsem zato, ker čutimo močno potrebo po odgovoru na izzive sekularizacije, ki na vseh področjih življenja uvaja pravila in norme, kakor da bi Boga ne bilo. Na sekularizacijske pritiske in pojave ne bomo odgovarjali s tarnanjem, kakor da se ne da nič narediti ali kakor da je sekularizacija neogibna usoda zahodnega sveta. Za Jezusove učence ni neizbežne usode, saj je Jezus premagal najbolj trdovratno od vseh usod, usodo smrti. Verujemo, da Bog ljubi vsakega človeka in vsako obdobje človeške zgodovine. Tudi čas, v katerem živimo, je »čas milosti«, čas Božje neminljive in večne ljubezni do vsakega izmed nas. Četudi je marsikateri od sodobnikov zapustil Boga, On ni zapustil nikogar. Četudi mu je marsikdo nezvest in se mu je izneveril, On ostaja zvest, ker se ne more izneveriti večni ljubezni. »Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,13). Bog vztraja v večni ljubezni do nas in to je najgloblji nagib, da tudi mi vztrajamo v ljubezni do Njega, da še naprej verujemo v Njegovo ljubezen in verjamemo, da je oznanjevanje te ljubezni najbolj smiselno in potrebno dejanje tudi v našem času.
Vera je močnejša od sekulariziranega sveta, ki Boga odklanja in se zanj ne meni. »Kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4). V tej veri se torej lotevamo nove evangelizacije, ponovnega odkrivanja in oznanjevanja neprimerljive osebnosti Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki se je učlovečil iz ljubezni do nas in nam odprl pot v svoje kraljestvo, »v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov« (Kol 1,14). Ker verujemo, da lahko samo v veri ponovno najdemo izgubljeno in vedno znova ogroženo človekovo dostojanstvo, ker verujemo, da »v nikomer drugem ni odrešenja, ker pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), ker verujemo, da bratom in sestram ne moremo izkazati večje dobrote, kakor da jim pokažemo pot do Jezusa Kristusa, bomo naredili vse, kar je v naši moči, da postanemo Božji sodelavci in verodostojni pričevalci. V vernih občestvih bomo zato še bolj dosledno krepili tiste dejavnosti, ki bodo utrjevale osebno vero in življenje po njej, ki bodo razvnemale navdušenje nad Jezusom Kristusom in hvaležnost za dar vere, dvigale krščansko zavednost in ponos ter nas tako usposabljale za verodostojno apostolsko in misijonarsko pridobivanje bratov in sester za Jezusa Kristusa.
Krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte je prvi korak v tej smeri. Slovenski škofje želimo z njim krščanskim občestvom, skupnostim in posameznikom ponuditi izhodišča, ki naj pomagajo razumeti aktualni slovenski trenutek in nakazati naloge, ki jih le-ta postavlja pred naše verno katoliško občestvo.
Prva in glavna naloga ni neposredna izdelava akcijskega načrta, ampak dejstvo, da najprej prisluhnemo Božjemu Duhu. »Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2,7. 11. 17. 29; 3,6. 13. 22). Natančno branje pričujočega dokumenta in pogovor o njegovi vsebini ne bosta zadoščala. Bolj pomembno je, da bomo na osnovi teh in drugih spoznanj molili in za razsvetljenje prosili Svetega Duha, da nas »on, Duh resnice, vodi k popolni resnici« (Jn 16,13). Samo na tak način bomo spoznali naše prioritetne naloge in zadolžitve ter prejeli »moč z višave« (Lk 24,49), da se jih bomo v medsebojni povezanosti in najširšem sodelovanju pogumno in zaupno tudi lotili.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik SŠK in SPS
Uvod
1. Ob beatifikaciji škofa Antona Martina Slomška (1800–1862) je papež Janez Pavel II. v govoru v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika Cerkvi na Slovenskem naročil: »Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.«[1] Plenarni zbor (1997–2002) je v sklepnem dokumentu zapisal: »S posebno pozornostjo mora Cerkev na Slovenskem načrtovati pastoralno delo. Ta vidik smo v preteklosti preveč zanemarjali, zato je danes toliko večja potreba po pastoralnih načrtih na vseh področjih cerkvenega življenja« (PZ 65).
2. Čeprav smo slovenski pastoralni načrt (SPN) pričakovali kmalu po sklepu plenarnega zbora, smo potrebovali čas zorenja. V zadnjem desetletju smo prehodili pot poglabljanja in dodatnih spoznanj o stanju Cerkve, družbe in posameznikove vernosti. Ta pot je bila potrebna, da lahko danes z večjo jasnostjo in odločnostjo razmišljamo o novi evangelizaciji in o prihodnosti Cerkve na Slovenskem.
3. Temeljno izhodišče za načrt je Jezusovo naročilo, naj oznanjamo evangelij vsemu stvarstvu (prim. Mr 16,15). To naročilo velja za vse čase. Ob tem se naslanjamo na drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965), ki ostaja živo vodilo za Cerkev na Slovenskem tudi v prihodnjih desetletjih.
4. Naše izhodišče je Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, ki je bil 18. maja 2002 razglašen na Brezjah. Posebej nas zavezuje njegovo drugo poglavje, ki govori o treh velikih odločitvah. Te so: odločitev za človeka, odločitev za družbo solidarnosti ter odločitev za novo evangelizacijo (PZ 43–65).
5. Pričujoči dokument predstavlja skupno zavezo slovenskih katoličanov za prihodnost, vendar prihodnosti nikomur ne polaga v roke oziroma je ne ustvarja namesto njih. Pastoralni načrt se bo v največji meri uresničeval v škofijah in župnijah, v redovnih skupnostih, laiških gibanjih, skupnostih in združenjih ter drugih pastoralnih občestvih. Pri pastoralnem načrtu v prvi vrsti ne gre za pisni dokument, temveč za proces razločevanja, klicanje Svetega Duha ter dogovor občestva o dejavnostih, ki jih bodo v prihodnosti skupaj uresničevali ter zato tudi prevzeli odgovornost. Besedilo Pridite in poglejte (PIP) predstavlja izhodišče, krovno vodilo in je prvi pripomoček za pastoralno načrtovanje. Stopanje na pot načrtovanja v letu 2012–2013 bo tudi poseben način, s katerim bomo v Cerkvi na Slovenskem praznovali leto vere,[2] ki ga je za obdobje med 11. oktobrom 2012 in 24. novembrom 2013 napovedal papež Benedikt XVI.
6. Celotni proces načrtovanja naj preveva poslušnost Svetemu Duhu, kakor je zapisano: »Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2,7). Sveti Duh je prvi načrtovalec življenja Cerkve, zato se pastoralno načrtovanje bistveno razlikuje od človeškega načrtovanja, čeprav mu je v izrazih in postopkih podobno.
7. Škofje so na 64. redni seji SŠK, ki je 16. januarja 2012 potekala je pri Sv. Jožefu v Celju, bl. Antona Martina Slomška izbrali za zavetnika nove evangelizacije. V zavedanju svojih meja in pomembnosti trenutka se mu tudi mi posebej priporočamo.
[1] Prim. Nagovor svetega očeta pri beatifikaciji Antona Martina Slomška in nagovor svetega očeta v mariborski stolnici 19. septembra 1999. Povzeto po www.rkc.si/slomsek.
|
|
|
|
|
|
|
