Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia

SPREMLJANJE, RAZLIKOVANJE IN VKLJUČEVANJE KRHKOSTI

291. Sinodalni očetje so potrdili, da je Cerkev prepričana, da vsak prelom zakonske vezi »nasprotuje Božji volji«, da pa vendar »ve tudi za slabotnost mnogih svojih otrok«. Razsvetljena po zgledu Jezusa Kristusa »se Cerkev ljubeče obrača k tistim, ki se na nepopoln način udeležujejo njenega življenja, saj priznava, da Božja milost deluje tudi v njihovem življenju. Spodbuja jih, naj delajo dobro, naj ljubeče skrbijo drug za drugega, naj bodo v službi občestva, v katerem živijo in delajo.« Povrhu je ta dimenzija še poudarjena v kontekstu jubilejnega leta, posvečenega usmiljenju. Čeprav stalno postavlja pred oči popolnost in vabi k vedno polnejšemu odgovoru Bogu, »mora Cerkev pozorno in skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene in izgubljene ljubezni, in jim vlivati zaupanje in upanje - kakor luč svetilnika v pristanišču ali luč bakle, ki jo prinesemo ljudem, da bi razsvetljevala tiste, ki so izgubili smer ali so sredi viharja.« Ne pozabimo, da je naloga Cerkve pogosto podobna nalogi vojne bolnice.

292. Krščanski zakon, odsvit zedinjenja Kristusa in njegove Cerkve, je v polnosti uresničen v zedinjenju moža in žene, ki se v izključni ljubezni in svobodni zvestobi podarite drug drugemu, drug drugemu pripadata do smrti, se odpirata za posredovanje življenja in ju posvečuje zakrament. Ta zakrament jima podari milost, da gradita domačo Cerkev in sta kvas novega življenja za družbo. Druge oblike zedinjenja korenito nasprotujejo temu idealu, vendar nekatere le delno in analogno. Sinodalni očetje so poudarili, da Cerkev ne pozablja ceniti konstruktivnih prvin v tistih primerov, ki še niso ali niso več v soglasju z njenim naukom o zakonu.