s. Brigita Zelič, Papež Frančišek: Marija naj nam bo zgled ponižnosti in poguma (Vir: Radio Ognjišče)
"Današnja druga adventna nedelja sovpada s slovesnim praznikom Marijinega brezmadežnega spočetja. Naš notranji pogled na poseben način privlači lepota Jezusove Matere Marije. Cerkev je vanjo, ki je polna milosti, zazrta z velikim veseljem. To obilje milosti jo dela neizmerno lepo in močno. Zato jo lahko prosimo, naj nas podpira na poti pričakovanja Jezusovega prihoda." S temi besedami je papež Frančišek začel svoj opoldanski nagovor in množico, zbrano na Trgu svetega Petra v Vatikanu, neposredno spodbudil, da so Mariji trikrat zaporedoma ponovili angelov pozdrav "polna milosti", ki izraža njeno brezmadežnost.
Sveti oče je spomnil na odlomek iz Lukovega evangelija, ki govori o dekletu iz Nazareta, mestecu ob robu tako rimskega cesarstva kot Izraela. Bog jo je izbral za mater svojemu Sinu in jo zato obvaroval izvirnega greha. Papež Frančišek je pojasnil, da izvirni greh pomeni prelom občestva z Bogom, z ljudmi in s stvarstvom, ki v globini rani vsako človeško bitje. To prekinjenost odnosa je premostil in v Mariji vnaprej ozdravil Jezus, ki je prišel, da bi nas osvobodil zasužnjenosti grehu.
Marija se od Božje ljubezni ni nikoli oddaljila, je dejal v nadaljevanju. Vse njeno bitje in vse življenje je bil en sam pozitivni odgovor Bogu. Seveda to ne pomeni, da je bilo zanjo vse lahko. Ko jo je angel pozdravil z besedami "polna milosti", se je močno vznemirila, saj se je v svoji ponižnosti sama sebi zdela pravi nič pred Bogom. Ko ji angel nato oznani, da bo postala mati, jo to še bolj zmede, saj z Jožefom nista poročena. Vendar Marija posluša in v globini srca privoli ter reče: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." (Lk 1,38)
Sveti oče je Marijino izvolitev nato povezal z našim konkretnim življenjem. "Ni nam tuja skrivnost tega nazareškega dekleta, ki se nahaja v Božjem srcu. Ona ni nekje daleč in mi tukaj. Nikakor. Temveč smo z njo močno povezani. Dejansko Bog z ljubeznijo gleda osebno na vsakega moškega in žensko, z njegovim imenom in priimkom. Božji ljubeči pogled počiva na vsakem od nas. Apostol Pavel zagotavlja, da nas je Bog izvolil "pred stvarjenjem sveta, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni". (Ef 1,4) Tudi nas je Bog od vedno izbral, da bi živeli sveto in svobodni od greha. Ta načrt ljubezni Bog obnavlja vsakokrat, ko se mu približamo in to zlasti v zakramentih."
Ob tem prazniku, ko smo zazrti v našo Brezmadežno in čudovito lepo Mater, prepoznavamo tudi svojo najresničnejšo usodo oziroma svojo najglobljo poklicanost, ki je ta, da smo ljubljeni, da nas Božja ljubezen in lepota preobražata, je sveti oče sklenil svoj opoldanski nagovor in nato spodbudil: "Glejmo nanjo in pustimo ji, da nas tudi ona gleda, da bi se od nje, ki je naša Mati in nas zelo ljubi, naučili biti bolj ponižni in tudi bolj pogumni, tako v sprejemanju Božje besede, kot v sprejemanju nežnega objema njenega Sina Jezusa. Ta objem nam podarja življenje, upanje in mir."
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/149/aktualno/12347/
Papež: naj nas krik ubogih ne pusti brezbrižne (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je ob prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja že tradicionalno počastil Marijo, ko je obiskal njen kip na Španskem trgu v Rimu. Na tem romanju ga je spremljalo na tisoče ljudi.
V molitvi je sveti oče izrazil željo, da nas krik ubogih ne bi nikoli pustil brezbrižne. Pred vrnitvijo v Vatikan se je papež zadržal še v molitvi v cerkvi Marije Snežne. Tudi tam so ga sprejeli številni verniki, ki jih je osebno pozdravil in mnoge tudi objel.
Papeževa molitev k Mariji:
Devica sveta in Brezmadežna,
nate, ki si čast našega ljudstva
in skrbna varuhinja našega mesta,
se obračamo z zaupanjem in ljubeznijo.
Ti si vsa lepa, o Marija!
V tebi ni greha.
Prebudi v nas vseh obnovljeno željo po svetosti:
naj v naših besedah zasveti sijaj resnice,
v naših dejanjih odmeva pesem dejavne ljubezni,
v našem telesu in v našem srcu naj prebivata čistost in nedolžnost,
naj se v našem življenju udejanji vsa lepota evangelija.
Ti si vsa lepa, o Marija!
Božja Beseda je v tebi postala meso.
Pomagaj nam ostati v pozornem poslušanju Gospodovega glasu:
naj ob kriku revnih nikoli ne ostanemo ravnodušni,
naj nas trpljenje bolnikov in tistih, ki so pomoči potrebni ne najde raztresenih,
naj nas ganeta osamljenost ostarelih ter krhkost otrok,
naj bo vsako človeško bitje od vseh nas vedno ljubljeno in spoštovano.
Ti si vsa lepa, o Marija!
V tebi je polnost veselja blaženega življenja z Bogom.
Stôri, da ne izgubimo pomena naše zemeljske poti:
da bo nežna luč vere razsvetljevala naše dni,
da bo tolažeča moč upanja usmerjala naše korake,
da bo nalezljiva toplota ljubezni poživljala naše srce,
in bodo oči vseh nas ostale zazrte tja, v Boga, kjer je pravo veselje.
Ti si vsa lepa, o Marija!
Poslušaj našo molitev, usliši našo prošnjo:
naj bo v nas po Jezusu lepota usmiljenje Božje ljubezni,
naj ta božanska lepota reši nas, naše mesto in ves svet. Amen.
Vir: Radio Vatikan
M. Debevec, Uboj nerojenega otroka človekova pravica? (Vir: Radio Ognjišče)
Evropski poslanci bodo na današnji svetovni dan človekovih pravic glasovali o spornem »Estrela poročilu«, v katerem gre za poskus uvrstitve pravice do splava kot človekove pravice. Hkrati pa v enem od poglavij omejujejo tudi pravico do ugovora vesti.
V omenjenem poročilu so liberalne parlamentarne skupine zapisale, da je splav stvar človekovih pravic, čeprav nobena država uboja nerojenih otrok ne priznava kot človekove pravice. Prav tako pozivajo k zavrnitvi in izničenju vseh zakonov, ki ščitijo nerojeno življenje in napadajo države, ki ščitijo nerojene otroke. Zahtevajo tudi, da Evropska unija preko »strategij« in »zdravstvenih politik« omeji pravice evropskih držav, da bi sprejemali »pro-life« zakone.
Predlagatelji zahtevajo, da morajo nove članice Evropske unije olajšati dostop do splava in kontracepcije, legalizacija splava pa bi morala biti predpogoj za sprejem vseh novih držav članice povezave. Ob tem ne omenjajo nikakršne podpore materam, ki ne želijo splaviti svojih otrok. Posebno pozornost so namenili tudi napadu na velike družine ter omejitvi pravice do ugovora vesti za zdravstvene delavce. Zdravnik Marko Šimenc: „Resolucija nespoštljivo etiketira ugovor vesti pri splavih, kot da je ugovor zloraba in etiketira vse, ki imamo vrednote nasprotne resoluciji. Resolucija v imenu pravice brezvestno nagovarja k uničevanju življenja nemočnih v maternici, kjer naj bi bili najbolj zaščiteni. Včasih so nacisti krutemu uboju človeškega bitja rekli dezinsfekcija (to je bila pozitivna konotacija, ker odstrani nadležne dejavnike), danes mu ob zlorabi rečejo pravica, ki naj bi bila standard dobrega, ker ta beseda odpira vrata povsod in 'nestrpnež' je tisti, ki 'pravice' ne spoštuje. Kdor se bori proti 'pravici' v tem boju vendar ne sme uspeti! Gre za hudo zlorabo besede 'pravica'“, še pravi Šimenc.
Posebno pozornost so v Estrella poročilu namenili obvezni spolni vzgoji za otroke, najstnike in mladostnike, v kateri jih seznanjajo s splavom, kontracepcijo in t.i. »varno spolnostjo«. Poudarjajo tudi, da je treba t.i. homoseksualno agendo obvezno promovirati v šolah.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/149/svet/12354/
Bogomir Štefanič ml., Umrl je dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU (Vir: Družina)
V 75. letu starosti je umrl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj.
Jože Trontelj se je, kot je zapisano na spletni strani SAZU, rodil 1. junija 1939 v Kamniku. Maturiral je z odliko na Klasični gimnaziji v Ljubljani leta 1958 in diplomiral 1964 na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za splošno medicino. Specializiral se je za nevrologijo. 1972 je postal doktor nevroloških znanosti, 1973 docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medicinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani. 1995 je postal višji svétnik na področju zdravstva. Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji.
Večina Trontljevih objav je s področja elektromiografije in fiziološke podlage nevroloških bolezni. Nekatere se dotikajo mehanizmov bolečine, kome in možganske smrti. Dve monografiji s švedskim in tretja tudi z ameriškim soavtorjem pa obravnavajo področje njegovega najpomembnejšega prispevka, metodo mikroelektromiografije, ki velja za najobčutljivejšo v diagnostiki bolezni živčno-mišičnega stika.
Jože Trontelj je bil 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. 1995 je napredoval v rednega člana. Od 1999 do 2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede. 2002 je bil izvoljen za podpredsednika in 2008 za predsednika SAZU.
Od 1995 je predsedoval Komisiji Republike Slovenije za medicinsko etiko; bil je tudi slovenski delegat v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (ki se je 2012 preimenoval v Odbor za bioetiko). Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije) in njenih dodatnih protokolov, še posebno protokola o etiki biomedicinskega raziskovanja na ljudeh. Bil je soavtor Vodnika članom komisij za etično ocenjevanje raziskav, ki ga je izdal Svet Evrope.
Veliko je objavljal o vprašanjih na področju bioetike, med njimi o problemih zdravniškega odločanja ob koncu življenja in raziskovanja na človeku, pa tudi vloge podajanja vrednot v šolski vzgoji in izobraževanju. Od 2005 do 2008 je bil član Strateškega sveta Vlade RS za kulturo, izobraževanje in znanost. Od 1995 do 2000 je bil predsednik Komisije RS za Zoisove nagrade in priznanja. V letih 1996–2001 je bil član Zdravstvenega sveta RS, 1996–1998 pa predsednik Sveta za raziskave v medicini.
Za svoje raziskave je prejel dve nagradi Sklada Borisa Kidriča (1974 in 1980), Kidričevo nagrado za vrhunske dosežke (1989) in priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti (2003). Za delo na področjih znanosti in etike je prejel državno odlikovanje zlati red za zasluge (2009).
Poleg dejavnosti, ki jih našteva biografija, objavljena na spletni strani SAZU, moramo omeniti nepregledno vrsto javnih nastopov, v katerih je neumorno predaval zlasti o etičnih vprašanjih, povezanih ne le z ožjim področjem bioetike. S svojimi stališči, ki jih je posredoval zelo različnim krogom poslušalcev – kljub lastnim zdravstvenim težavam zlepa ni odrekel prošnje za sodelovanje pri najrazličnejših razpravah, kar ga je nedvomno stalo veliko moči – je zaznamoval javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. O tem je večkrat pisal za Družino ali odgovarjal na Družinina novinarska vprašanja.
Enega zadnjih zapisov – morda celo zadnjega – dr. Jožeta Trontlja bo objavila revija Božje okolje, ki bo izšla v naslednjih dneh. Zanjo je napisal prispevek, v katerem je znova z izbranimi in jasnimi besedami predstavil svoj pogled na življenje.
»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave. Življenjski procesi delujejo pogosto v smereh, ki so nasprotne fizikalnokemijskim zakonom nežive narave. Niso v neskladju z njimi, so pa v nasprotju s tem, kar bi se moralo pričakovati – to je stalna težnja po doseganju ravnotežja. Ljudje, ki s spoštljivo radovednostjo raziskujemo posamezne podrobnosti življenjskih procesov v okviru ved o življenju, smo vedno znova presenečeni in očarani nad sijajnimi 'iznajdbami', s katerimi življenje v svoj prid izkorišča sile nežive narave«, je le nekaj dni pred smrtjo zapisal za Božje okolje, prispevek pa sklenil z besedami: »Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.«
S svojim strokovnim delom, v katerem je vedno ostajal zvest človeku v njegovih bolezenskih in etičnih stiskah, in zavzemanjem za slovensko prihodnost, utemeljeno na trdnih vrednotah spoštovanja dostojanstva človekovega življenja, je bil ne le ambasador etike, temveč resnična vest naroda. Zavedamo se, da sam v svoji skromnosti ne bi želel, da bi mu pripisovali tako vlogo, a dejstva jo potrjujejo.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/umrl-je-dr-joze-trontelj-predsednik-sazu
Mojca M. Štefanič, Vatikan potrdil čudež, mučeništvo in deset primerov junaških kreposti (Vir: Družina)
Papež Frančišek je včeraj v Vatikanu v avdienco sprejel prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinala Angela Amata, in ga pooblastil za objavo dekretov o čudežu, o primeru mučeništva in desetih primerih junaških kreposti.
Sveti oče je čudež priznal ustanoviteljici Kongregacije usmiljenih sester Žalostne Matere Božje, Giovannini Franchi, ki je v 19. stoletju živela in delovala v Italiji. Svoje življenje je posvetila negi bolnikov na domu, njene sestre pa so skrbele predvsem za bolnike s težkimi boleznimi in umirajoče, saj so ti najbolj osamljeni in najbliže srečanju z Bogom. Giovannina Franchi je sestre spodbujala, naj bodo pogumne in ponižne, potrpežljive in vljudne, ljubiteljice tišine in napora, vedno pripravljene pomagati.
Mučeništvo je tokrat z dekretom priznano italijanskemu misijonarju Mariu Vergari in burmanskemu laiku in katehetu Izidorju Ngei Ko Latu. Oba sta bila iz sovraštva do vere umorjena leta 1950 v času državljanske vojne v Burmi, ki je izbruhnila po zaključku britanske kolonizacije.
Poleg omenjenih svetniških kandidatov je papež Frančišek priznal še deset primerov junaških kreposti, in sicer francoskemu duhovniku Mavriciju Mariji Mateju Garrigouju, ustanovitelju Inštituta Naše Gospe sočutja, ki je živel na prelomu 18. in 19. stoletja, duhovniku in avguštinskemu redovniku Vincentu Fuhlu z Bavarske, ki je v prvi polovici 20. stoletja umrl v Boliviji, bosonogemu karmeličanu z Madžarske, Boldizsárju Martonu, ki je živel med leti 1887 in 1966, duhovniku in trapistu Romanu Bottegalu iz Italije, ki je leta 1978 umrl v Libanonu, kanadski redovnici Rosaliji Cadron-Jetté, ustanoviteljici Inštituta sester usmiljenja, ki je živela v prvi polovici 19. stoletja, Mariji Rosi Teresi Gay Tibau, ustanoviteljici Inštituta sester svetega Jožefa, ki je v 19. stoletju živela v Španiji, italijanski redovnici Mariji Olivi Bonaldo, ki je živela v 20. stoletju in je ustanovila Inštitut hčera Cerkve, redovnici Orsoli Mezzini, prav tako Italijanki, ki je živela in delovala v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, še eni italijanski redovnici Orsoli Mariji Rivata, ki je živela v 20. stoletju, kot zadnjemu pa je papež Frančišek junaške kreposti potrdil Raffaeleju Corderi Molini, laiku iz Portorika, ki je deloval v 19. stoletju.
Vir: Kathpress / Radio Vatikan
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/vatikan-potrdil-cudez-mucenistvo-in-deset-primerov-junaskih-kreposti
Prošnja za začetek beatifikacije Chiare Lubich (Vir: Katoliška Cerkev)
Ob 70. obletnici posvetitve Chiare Lubich Bogu in s tem začetka Gibanja fokolarov, je gibanje danes uradno podpisalo prošnjo za začetek postopka za njeno beatifikacijo. V zadnjem času so mnogi preprosti ljudje, kot tudi vidnejši predstavniki Katoliške Cerkve, drugih cerkva, verstev in kultur izrazili svojo željo, da bi začeli postopek kanonizacije tudi za Chiaro Lubich. Takšno priznanje - tako pravijo - bi namreč lahko spodbudilo mnoge h globljemu in osebnemu duhovnemu in moralnemu prizadevanju za dobro človeštva.
“To dejanje”, je ob slovesnem podpisu prošnje za beatifikacijo Chiare Lubich dejala predsednica gibanja Maria Voce, “vabi vse nas k večji svetosti, ki naj bi jo dan za dnem gradili v našem življenju in tako prispevali k temu, da bi bila vedno bolj vidna občestvena svetost, svetost ljudstva, za katero si je prizadevala tudi Chiara.”
S temi besedami je 7. decembra Maria Voce krajevnemu škofu msgr. Raffaellu Martinelliju napovedala uradno prošnjo začetka postopka kanonizacije ustanoviteljice gibanja Chiare Lubich, ki je svojo zemeljsko pot sklenila 14. marca leta 2008 v Rocca di Papa blizu Rima.
Papež Benedikt XVI. je takrat v sožalnem telegramu izpostavil njeno dolgo življenje, polno sadov. Potem ko je spregovoril o njenem nenehnem zavzemanju za občestvo v Cerkvi, za ekumenski dialog in bratstvo med vsemi narodi je dodal: »Gospodu se zahvaljujem za pričevanje njenega življenja, v katerem je znala prisluhniti potrebam današnjega človeka v popolni zvestobi Cerkvi in papežu«.
Bl. Janez Pavel II. pa je ob podelitvi častnega meščanstva Chiari Lubich leta 2000 med drugim takole zapisal: »Po sledeh Jezusa, križanega in zapuščenega, ste dali življenje Gibanju fokolarov, da bi tako pomagali možem in ženam današnjega časa izkusiti božjo nežnost in zvestobo, ko med njimi živite milost bratskega občestva in so tako veseli in verodostojni oznanjevalci evangelija.
Vodilo in karizma, ki jo je prejela Chiara Lubich je bila uresničitev Jezusove želje: Da bi bili vsi eno. Zato si je vedno prizadevala za dialog z vsemi, še več, za medsebojno evangeljsko ljubezen. Danes je v občestveno duhovnost edinosti pritegnjenih že več kot sedem milijonov ljudi, ki si po vsem svetu prizadevajo za vesoljno bratstvo.
V nekem intervjuju je dejala: »Vodi me on, ta karizma, ki je dar Svetega Duha. Vidim, vidim, povem, dam in potem se uresniči. Toda to ni moja zasluga, je zasluga Boga, ki me je vzel za orodje, on izbere. Morali smo udejanjiti tisto Jezusovo molitev, ko pravi: 'Da bi bili vsi eno', da bi bili vsi družina, da bi bili vsi ... in to se uresničuje. Ko bom v drugem življenju, bodo seveda drugi to razvijali.«
»Če bi morala zapustiti v oporoki dediščino, bi vsem zapustila Jezusa med nami. Ljubite se med seboj, kakor nas je ljubil Jezus, bodite pripravljeni umreti drug za drugega, bodite družina. To bi rekla, nič drugega, vse je v tem«.
Kratek življenjepis
Chiara Lubich se je rodila v Trentu, 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Mati je bila goreča katoličanka, oče socialist. Svojo zemeljsko pot je sklenila 14. marca 2008.
Med divjanjem druge svetovne vojne, ko se je vse okrog nje rušilo, je razumela, da samo Bog ostane: Bog, ki je ljubezen. Njeno življenje se je spremenilo. Boga je izbrala kot edini ideal svojega življenja.
Sedmi december 1943 predstavlja uradni začetek Gibanja fokolarov, saj se je takrat Chiara posvetila Bogu. Danes je gibanje razširjeno v 182 državah sveta in vključuje več kot sedem milijonov ljudi.
Chiaro so povabili, da je spregovorila na različnih koncih sveta, prejela je 14 častnih doktoratov in 6 mednarodnih priznanj. Danes Chiara predstavlja enega od najbolj duhovno plodnih glasov na svetovnem prizorišču.
Gibanje si namreč prizadeva za dialog in edinost med cerkvenimi gibanji in skupnostmi, med različnimi cerkvami, verstvi in tudi z ljudmi različnih prepričanj.
Karizma Chiare Lubich je prisotna na različnih družbenih področjih: od politike, ekonomije, sredstev družbenega obveščanja, do umetnosti, pedagogike, prava, zdravstva...
Njena občestvena duhovnost in nauk, ki iz nje izhaja, prinašata upanje in novo luč v sodobni svet.
Njen cilj pa je že vse do začetka vedno enak: prispevati k temu, da bi uresničili Jezusovo molitev: 'da bi bili vsi eno', sanje Boga: vesoljno bratstvo.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/prosnja-za-zacetek-beatifikacije-chiare-lubich
|
|
|
|
|
|
|
