Mojca M. Štefanič, Misijonar Opeka med Slovenci v Avstraliji (Vir: Družina)
V teh dneh je Slovence, ki živijo v Avstraliji, obiskal misijonar slovenskega rodu, ki deluje na otoku Madagaskar, Pedro Opeka. V verskem središču Merrylands, kjer se slovenski verniki vsako nedeljo zbirajo pri sveti maši, je med slovesnim bogoslužjem nagovoril zbrano občestvo.
Tamkajšnjim Slovencem, še posebej duhovnikom, se je misijonar Opeka najprej zahvalil, da so v srcu ohranili ljubezen do domovine Slovenije. Kot je povedal, sam že 40 let misijonari v eni najrevnejših držav na svetu. Ko je pred 40 leti prispel na otok Madagaskar, je tam okolo 30 % ljudi živelo pod pragom revščine; danes je takšnih kar 92 %. Ljudje nenehno umirajo in gledati vso to bedo in revščino toliko let zagotovo ne bi bilo mogoče brez Božje prisotnosti v človeku.
Belce Malgaši zaradi nekdanjih francoskih kolonizatorjev sprejemajo kot tujce, misijonarji pa so po besedah Pedra Opeke vedno čutili in trpeli s preprostimi ljudmi in ljudmi v stiski. Tudi sam je, kot je pojasnil, kmalu po prihodu na otok zbolel, saj njegovo telo ni bilo pripravljeno na tamkajšnje razmere.
Sprva si je želel vzeti sobotno leto, da bi si telesno opomogel, vendar ga je Božja previdnost ravno v tistem času poslala na smetišče. Z oblakov idealov je tam pristal na zemlji. Začutil je moč in pričel s projektom Akamasoa, napredek ob njegovih prizadevanjih pa je bilo čutiti iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Ljudje, ki jim je pomagal, so bili izločeni iz družbe, on pa je začel z njimi stopati po poti Božje previdnosti. Zato danes tudi hodi po svetu in o svoji izkušnji pričuje.
Misijonar Opeka je dejal, kako se je s projektom pomoči na smetišču ustvarila nekakšna oaza upanja. Pri nedeljskih mašah se zdaj tam vsakokrat zbere okoli 7.000 ljudi, od tega je kar 70 % otrok in mladine. V Evropi in drugod po svetu je podoba precej drugačna, pričuje priljubljeni misijonar.
K mašam iz radovednosti pridejo tudi turisti in so navdušeni nad vzdušjem med bogoslužji. Pri sveti maši namreč vsako nedeljo dejavno sodeluje nekaj sto ljudi. Revni ljudje, ki so bili nekdaj izločeni iz družbe, so danes postali apostoli, kraj, ki je bil izključen in pozabljen, je danes postal kraj združevanja. Ta čudež je bil po besedah misijonarja Opeke narejen z denarjem preprostih ljudi.
Ob koncu nagovora je misijonar Opeka avstralskim Slovencem položil na srce, da je vera Božji dar in jim naročil, naj ta dar v svoje domove in med prijatelje ponesejo tudi sami.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/misijonar-opeka-med-slovenci-v-avstraliji
Življenje sestre Metke Capuder
»Zgodba mojega življenja se je začela v začetku stvarjenja,
ko si je Bog zamislil komu in v kakšen čas in okoliščine me bo postavil; to verujem.«
S. Metko je Gospodar življenja obudil v življenje 6. junija 1971 mami Majdi (Mariji Magdaleni, roj. Logaj) in očetu Francu, na kmetiji Kopačevih v vasi Soteska pri Moravčah, ki se razteza v hrib na poti k podružnični cerkvi sv. Mohorja. Rojena je bila kot peti otrok, a že od vsega začetka ni bila sama na poti življenja, saj je bil tesno ob njej tudi njen brat Janez, dvojček. Ker je bila ob rojstvu zelo majhna in slabotna, jo je takoj po prihodu na svet krstila njena teta Mihaela. Odraščala je v Soteski skupaj še s tremi starejšimi brati, sestro ter bratom dvojčkom, del družine pa so bile še teta Mihaela ter očetova in mamina mama, ki so vsaka na svoj način spremljale in oblikovale s. Metko v času odraščanja. Njeno otroštvo in mladost je na poseben način oblikovalo delo na kmetiji ter narava sama, ki je bila za Metko izvir veselja in igre. Delo je bilo neizogiben del njenega življenja, saj so jo starši že kot otroka vključili v delo, ki ga je vedno bolj cenila in vzljubila. Skupaj z drugimi je z radostjo pričakovala klitje semen na njivi, posebej pa obilne pridelke krompirja, repe, korenja, kolerabe, pšenice, koruze in drugega. Narava jo je učila posebne modrosti: prepletanje življenja in smrti, smisel čakanja in napora v hrepenenju, prisluškovanje naravi in sledenje njenim zakonitostim je postalo del njenega življenja, preko katerega je vedno bolj prepoznavala, da je vse to odsev lepote in ljubezni njenega Stvarnika. S. Metka se je že od zgodnjih otroških let zavedala, da prebiva v varstvu angelov varuhov, ki so jo obvarovali hude nesreče, ko se je skotalila pod kolesa voza. Vse svoje življenje jih je z velikim zaupanjem častila in se jim priporočala, saj so se izkazali kot njeni veliki prijatelji in sodelavci, tudi v mnogih drugih situacijah njenega življenja.
Z vstopom v osnovno šolo se ji je odprl nov svet znanja in prijateljev. Vzljubila je knjige, glasbo, ples in gledališko igro. Vključila se je v župnijski in prosvetni pevski zbor, začela se je učiti flavto, se pridružila pihalni godbi ter sodelovala pri pripravi različnih slovesnosti. Močan pečat pa ji je pustila tudi vključenost v župnijsko občestvo. Vedno je šla rada k sveti maši, posebno k šmarnicam, ker so brali zanimive zgodbe. Rada se je spominjala prvega svetega obhajila: »Posebno imenitno se mi je zdelo, da sme Jezus priti k meni in je moj Prijatelj. Pa ne samo takrat, ampak vedno znova.« Močan zgled ji je bil tudi domači župnik, ki je v njej prebujal odgovornost do vere. S 13. leti je prejela zakrament svete birme. Priprava na zakrament je bila zanjo pomenljiv čas na poti redovne poklicanosti, posebej prve duhovne vaje, pri katerih je ob zgodbah sv. Angele Merici doživela, da je tudi ona klicana po imenu in je dragocena v Gospodovih očeh. Po birmi je sklenila, da bo prosila Svetega Duha za pravo življenjsko odločitev. Po osnovni šoli je izbrala srednjo geološko šolo v Ljubljani in molitev k Svetemu Duhu je postala del poti v šolo in iz nje, del sprehodov v naravo in odmorov. Več kot štiri leta je vsak dan prosila, da bi odkrila svojo življenjsko pot. V veliko pomoč pri iskanju smisla življenja so bile duhovne vaje v tišini, ki jih je čisto slučajno preko vabila v časopisu odkrila pri sedemnajstih letih. Takrat je odkrila Jezusovo osebno ljubezen ter mir ob Njegovi bližini in molitvi Božje Besede. V njej so se začela prebujati tudi vprašanja o poklicanosti v posvečeno življenje. V tem času se je srečala tudi z uršulinkami.
Po končani srednji šoli si je izbrala študij razrednega pouka na pedagoški fakulteti, saj je ob poučevanju predšolskega verouka in vodenju birmanske skupine v domači župniji v sebi odkrila veselje in dar do dela z otroki. V prvem letniku študija je v sebi jasno prepoznala Gospodov klic v posvečeno življenje. Ni ji bilo lahko ob misli, da bo potrebno zapustiti dom in zemljo, to se ji je zdelo tako težko, kot en sam križ. Vendar pa je ob odločitvi čutila nek globok mir in gotovost: »Počutila sem se kot prerok Jeremija, saj se tudi on ni mogel upreti Božjemu klicu.« Odhod od doma ni bil lahek. Svoji mami, ki je bila šokirana nad novico, da odhaja, je rekla: »Veš, mami, Bog me je tebi dal, a jaz sem za Boga ustvarjena.« V samostan v Mekinje jo je 1. oktobra 1991 peljal brat Janez. »Bil je vesel, da je v avtu večkrat zatrobil, ko me je peljal, kar je bilo nenavadno, saj so vsi drugi jokali.« Z vstopom v samostan se povezanost z domačimi ni prekinila. Vedno je v srcu nosila in z molitvijo spremljala starše, sestro ter vse brate z njihovimi družinami.
Za s. Metko je bil stari mekinjski samostan kot balzam, začetek uresničitve Gospodovih sanj o njej. 5. januarja 1992 je v samostanu pri Sv. Duhu vstopila v postulat, šest mesecev kasneje pa v noviciat, ki se ga je s. Metka takole spominjala: »Zame je bil to bogat čas posebnih Gospodovih milosti, pa tudi zahteven čas soočanja mojega življenja, zgodovine in želja z Gospodovimi … Naša četvorka (s. Andreja, s. Erika, s. Božena in s. Metka) je bila zelo živahna, obdarjena z mnogimi milostmi in verjetno smo naredile naši magistri marsikatero preglavico.« Po končanem noviciatu je izpovedala prve zaobljube z geslom: Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.« Preselila se je v skupnost v Ljubljano, kjer je dokončala študij razrednega pouka. V letu 1997 je bila premeščena v skupnost k Sv. Duhu, kjer je bila vključena v župnijsko pastoralo, v posebej lepem spominu pa ji je ostalo sodelovanje pri otroškem pevskem zboru.
S. Metka je 5. septembra 1999 v domači župniji Moravče izpovedala večne zaobljube. Za geslo si je izbrala besede sv. Angele: »Edinemu Bogu hvala«. Sv. Angela je v njenem življenju vedno ostajala živa in vir navdiha v njenem osebnem življenju z Jezusom ter pri vsem pedagoškem in vzgojnem poslanstvu. Po izpovedi zaobljub se je preselila v Izolo ter v OŠ Šmarje pri Kopru opravljala pripravništvo, sodelovala pa je tudi na župniji, poučevala verouk, vodila pevski zbor in skupino mladih. Leta 2001, ko se je v Ljubljani odpiral vrtec, je bila povabljena, da sodeluje pri pripravi in začetku Angelinega vrtca. Pogumno je sprejela nov izziv in se podala na novo področje v Gospodovem vinogradu. V vrtcu je delala osem let, najprej kot vzgojiteljica, med letoma 2004 in 2009 pa kot ravnateljica. Zelo rada je imela delo v vrtcu, posebej v skupini med otroki, izkušnja vodenja pa jo je obogatila s srečanji in pogovori s starši in vzgojiteljicami. Kateheza je vedno ostala blizu njenemu srcu, zato se je s posebno pozornostjo posvečala Katehezi dobrega pastirja, ki jo je doživela kot velik oseben dar in tudi dar za Cerkev.
Jeseni leta 2009 je s. Metka prekinila z delom v vrtcu in odšla v probacijo v Rim. Že kmalu po začetku probacije so se začele pojavljati bolečine v trebuhu. Po nekajmesečni negotovosti je bila kmalu po koncu velikih duhovnih vaj operirana in morala se je začeti soočati z dejstvom, da je obolela za rakom. Vrnila se je v Ljubljano, kjer je kemoterapiji sledila nova operacija in nov cikel kemoterapij. Zdravljenje je bilo zahtevno, prav tako pa tudi soočanje z nemočjo in negotovostjo za nadaljnje življenje. Vendar je s. Metka z izročitvijo v Gospodove roke in močno voljo do življenja ohranjala veselje do življenja. Sledilo je obdobje izboljšanja. V tem času je leta 2011 sprejela imenovanje za voditeljico juniorata, ko je v Ljubljani ponovno oživela skupnost juvenistk. Z mladimi sestrami je delila svoje izkušnje življenja in bolezni ter spodbujala k zvestobi, graditvi dobrih temeljev redovnega življenja in iskanju pravega ravnovesja v redovnem življenju.
Po dobrem letu, v maju 2012, se je ob ponovni operaciji zavedela, da jo Gospod lahko sprejme k sebi. Bolezen je postala del njenega življenja in darovanja življenja Gospodu. Doživljala je temo vere in nemoč lastne molitve, iz katere je našla pot preko molitve mnogih, ki so molili zanjo. Dolgotrajno zdravljenje v bolnici in pogoste obiske pri zdravniku je doživljala kot posebno apostolsko področje, saj je mnogim bolnikom pomagala odpreti pot do Jezusa in prejema zakramentov, odkrivati smisel njihovega življenja in veličino Božjega usmiljenja. Z veliko pozornostjo je vse do konca življenja želela tudi sama ostati zvesta molitvi in zakramentom. V hudih bolečinah je vedno bolj zorela v zaupanju v to, da je tudi dovršitev njenega življenja na zemlji Gospod določil že v začetku stvarjenja sveta, kar ji je pomagalo, da je še bolj polno živela vsak trenutek življenja. Do konca je tudi na bolniški postelji z velikim zanimanjem prisluhnila vsakemu, ki je prišel na obisk v njeno sobo, se z njim veselila in tudi trpela. Najlepše je polnost življenja, ki ga je živela, izrazila z besedami: »Sedaj se resnično veselim vsake stvari: rože, srečanja z ljudmi, odhoda v mesto, pogovora s sestrami … Lahko rečem, da svoje življenje tudi kot redovnica znova čutim izpolnjeno in polno. Predvsem pa sedaj v svojem stanju lahko bolje čutim s trpečim človeštvom. Vesela sem te izkušnje, ki je bila na nek način prisotna tudi že prej, a vendarle ne v taki meri. Amen. Konec.«
V soboto, 26. oktobra 2013, nekaj po pol eni uri ponoči, je izrekla svoj »Amen« in ob navzočnosti sester mirno zaspala v Gospodu.
Več na: http://ursulinke.rkc.si/novice.php?pid=115
Mojca M. Štefanič, Konec zbiranja podpisov za »Enega izmed nas« (Vir: Družina)
Rok za oddajo podpisov v okviru evropske državljanske pobude »Eden izmed nas« (One of Us) za zaščito človeškega življenja se je minuli petek iztekel. Po navedbah pobudnikov naj bi bil cilj, torej zbrati najmanj milijon podpisov v podporo pobudi, dosežen, med drugim tudi zadostno število zbranih podpisov v najmanj sedmih posameznih državah članicah Evropske zveze, kot so sporočili iz Bruslja. Po navedbah pobudnikov je bilo tik pred iztekom roka zbranih okoli 1,6 milijona podpisov. V Sloveniji smo od 6.000 potrebnih po zadnjih podatkih zbrali 3.224 podpisov, kar pomeni nekaj več kot 53 %.
Posamezne države morajo v naslednjih treh mesecih preveriti in potrditi število veljavnih podpisov, je še zapisano v sporočilu Evropske zveze. Če bo število še vedno zadoščalo, ima Evropska komisija nato tri mesece časa, da pobudo sama ovrednoti ter odloči o nadaljnih ukrepih in njihovih posledicah.
Pobuda, ki jo je podprl tudi papež Frančišek, podpise pa smo zbirali tudi v Sloveniji, si prizadeva na vseh pristojnih področjih v Evropski zvezi zasidrati pravico do življenja za nerojene otroke od spočetja dalje, kar bi pomenilo tudi večjo zaščito človeških zarodkov, od Evropske zveze pa zahteva uvedbo prepovedi in prenehanje financiranja dejavnosti, ki predvidevajo uničenje človeških zarodkov, predvsem na področju raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja. Pobuda je bila sprožena na podlagi razsodbe Sodišča Evropske zveze v primeru Brüstle, kjer je človeški zarodek opredeljen kot začetek razvoja človeškega bitja.
Vir: Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/konec-zbiranja-podpisov-za-%C2%BBenega-izmed-nas%C2%AB
Peter Kvaternik, Župnikovi ali Kristusovi sodelavci?
Koga imamo običajno v mislih, ko govorimo o pastoralnih sodelavcih? V mislih imamo predvsem člane in članice župnijskega občestva in župnika kot glavnega odgovornega v občestvu za vsa področja pastorale, torej za oznanjevanje, bogoslužje, diakonijo in koinonijo, ter seveda tiste, ki mu pri tej odgovornosti dejavno pomagajo (C 30). Pastoralni sodelavci so v prvi vrsti najprej laiki te župnije, saj duhovnikov ni dovolj niti za to, da bi prevzeli skrb za vse župnije v škofiji kot njihovi lastni župniki (kan. 515), kaj še da bi bili na voljo zgolj kot župnikovi pomočniki. Podobno velja tudi za kategorialno pastoralo, kjer je običajno v ospredju eno področje pastorale. To običajno terja večjo strokovnost sodelujočih, zato ti večinoma prihajajo iz širšega teritorija oziroma iz več teritorialnih župnij.
Klerikalni pastoralni princip
V slovenski Cerkvi je še vedno močno navzoč klerikalni pastoralni princip, ki se je uveljavljal skozi dolga stoletja. To se ujema tudi sicer z narodnim značajem, ki je v mnogih pogledih močno konservativen. V številnih drugih deželah je danes že veliko bolj presežen, posebno v teološko bolj osveščenih. Prav tako ga težko najdemo v misijonskih deželah, kjer se ni mogel niti razviti, saj bi bila danes z njim tudi prva evangelizacija težko uspešna. Njegovo navzočnost in vpliv na življenje v Cerkvi zmanjšuje po eni strani sodoben način razumevanja družbenih odnosov, po drugi strani pa razvoj teologije, zlasti tiste, ki je prevladala v dokumentih 2. vatikanskega koncila.
Za nas je kot prvo pomembno, da ga prepoznamo in priznamo vpliv tega principa na trenutno stanje glede števila in vloge pastoralnih sodelavcev v naših občestvih. V nadaljnjem izvajanju bomo skušali pojasniti, zakaj ta princip tako odločilno vpliva na število sodelavcev v pastorali. Obenem želimo vsaj bežno nakazati, kaj se zdi danes najvažnejše pri nadaljnjem prizadevanju za angažiranje čim večjega števila pastoralnih sodelavcev in za njihovo duhovno oblikovanje, da bi bili kos vedno zahtevnejšim nalogam in vedno večjim pričakovanjem s strani klerikov.
Klerikalni princip kot ovira
Klerikalni princip vzdržuje zelo radikalno delitev vernikov na klerike in laike v Cerkvi z vsemi praktičnimi izpeljavami. Ta delitev se je uveljavila predvsem v srednjem veku in se ohranjala ponekod bolj izrazito drugod pa manj tja do zadnjega koncila. Praktično to pomeni, da je po tem principu tako rekoč celotno življenje in delovanje Cerkve v rokah klerikov. V praksi to zgleda tako, kot da so samo oni Cerkev. To se zelo močno izraža tako v cerkvenem govoru, kakor tudi v razmišljanju širše družbe, zlasti v medijih. Kleriki hočejo imeti povsem proste roke ne samo v interpretaciji teoloških besedil in v eklezioloških rešitvah, ampak laikom skoraj ne dovolijo vpogleda, tudi ko gre za odločanje o povsem gmotnih zadevah. To pa dejansko pomeni, da s tem prevzemajo na svoja ramena tudi vso odgovornost za stanje na tem področju. To se je nazorno pokazalo tudi v t.im. mariborski finančni aferi, še posebej v primeru Betnava, kjer so bili vsaj doslej cerkveno kazensko sankcionirani le kleriki, čeprav bi po naravi stvari predmet te afere eminentno moral biti zadeva laikov. V slovenski Cerkvi naj bi se tako in tako kleriki ukvarjali z materialnimi zadevami, pastoralno načrtovanje pa naložili laikom, kot vidimo na primeru PIP. Klerikalni način razmišljanja pa poleg tega še sam dejansko preprečuje, da bi se iz tega kaj naučili za prihodnost.
Tako strogo ločitev članov Cerkve na klerike in laike, kot je prevladujoča pri nas še danes, in posledice, ki iz tega izhajajo, imenujejo nekateri teologi kar za »temeljno pastoralno shizmo« sodobnega časa. Tako stroge ločitve vernikov na klerike in laike namreč ne bomo našli v prvi Cerkvi, zato tudi ni v skladu s pojmovanjem Cerkve, kakor jo je izoblikoval 2. vatikanski koncil in je zapisano v dogmatični konstituciji Lumen gentium. V Sloveniji se radi hvalimo, da smo hitro in v celoti sprejeli koncilske dokumente, vendar nam konkretno ravnanje kaže, da je šlo pri tem za prevzem nekako »v paketu«, zato današnja praksa kaže, da marsikaj od tega še ni prešlo v miselnost, kaj šele v prakso.
Temeljni odnos do sodelavcev
Na današnje stanje v slovenski Cerkvi je gotovo vplivalo veliko dejavnikov. To pa Cerkve ne opravičuje, da bi si ne prizadevala spreminjati ga na bolje, prav kar zadeva ta princip. Od njegovega vpliva na cerkveno prakso je namreč odvisno, kakšno bo temeljno razumevanje, kdo je pastoralni sodelavec in kakšen je njegov položaj v Cerkvi. To dvoje pa se nato izraža v dejstvu, koliko laikov je pripravljenih sprejeti vlogo sodelavca ter kakšni se odzivajo.
Moderna teološko pastoralna misel praktično ne razmišlja več o pastoralnih sodelavcih v smislu nekih brezimnežev, ki zgolj »pomagajo« klerikom, kadar jih ti k temu »pokličejo«, oziroma izvršujejo »naloge«, ki jim jih kleriki že kot dokončno domišljene določijo za »izvršitev«. Pastoralna teologija, ki resno jemlje koncilski nauk o temeljni enakosti vseh članov Božjega ljudstva (C 32), predpostavlja, da so laiki podobno kot kleriki po možnosti čim bolj vključeni že v pripravo določenih nalog. Samo v takšnem skupnem procesu lahko pričakujemo, da jih bodo tudi družno uresničevali.
»Kaj pa si naj pomagam z njimi?«
Povsem anahronistično zveni torej, če še danes slišimo, žal še vedno prepogosto, kakega duhovnika, ki v pogovoru o članih ŽPS razmišlja nekako takole: »Kaj pa naj z njimi? V čem pa mi lahko pomagajo? Sam naredim vse prej in bolje.« Ali še bolj čustveno: »A, zdaj nas bodo pa laiki učili, kako in kaj naj delamo v župniji?« Na take pomisleke odgovorimo tu zelo na kratko: Preprosto duhovnik nima pravice spraševati, kaj bi mi z njimi, ker jim je že Bog s krstom določil njihovo mesto in vlogo v občestvu. Naloga duhovnika je, da to odkrije, upošteva in jim pomaga to tudi uresničiti, saj je on vendar, po Kristusovem zgledu, služabnik občestva. Morda mu v začetku res ne bodo mogli kaj konkretnega pomagati, ampak bo imel dejansko še dodatno delo z njimi (saj je zato postal duhovnik!), bo pa zato kasneje njihov delež nepogrešljiv. Kdor ne vlaga v človeka, še posebej v njegovo duhovnost, in mu ne pomaga razvijati njegove potenciale, ta ostaja vedno bolj sam in zato človeško vedno bolj ubog. Ne, ni vloga laikov v Cerkvi, da bi duhovnike učili, kaj je prav in kaj ne. Vsi se moramo učiti, kakšni so Božji načrti z nami in kaj pričakuje Bog od vsakega izmed nas!
Razmišljati o pastoralnih sodelavcih na župniji zgolj z vidika nekakšnih »vajencev«, ki jim »mojster« (duhovnik!) točno odredi vsako delo, bi bilo torej retrogradno početje. Za temeljno izhodišče pravilnega vrednotenja pastoralnih sodelavcev je torej nujno postaviti krstno dostojanstvo vseh in tudi skupno poklicanost k svetosti.. (C 10)
Sodelavci pri apostolu Pavlu
Odgovorni v občestvu naj vabijo laike, da postanejo pastoralni sodelavci čim bolj na široko in benevolentno. Tako nas uči Sveto pismo. V bibličnem ali teološkem smislu lahko celo vse ljudi, ki si z vso ljubeznijo in odgovornostjo prizadevajo za svobodo, mir in pravičnost, imenujemo za Božje sodelavce. Božji sodelavci so posebej vsi tisti, ki se po veri v celoti dajo na razpolago Bogu. Dejansko sledijo le Njemu in želijo postaviti njegovi sodelavci. Tako apostol Pavel na več mestih omenja svoje sodelavce kot »sodelavce v Kristusu« (Rim 16,3.9). Sebe imenuje skupaj z Apolom za služabnika, po katerima so prejeli vero (1 Kor 3,5) in za Božja sodelavca (1 Kor, 3,9). Kot sodelavci »v Jezusu Kristusu« nadaljujejo tisto, kar je začel uresničevati Bog v Jezusu Kristusu, z namenom da bi vsi dosegli odrešenje. Pavel Prisko, Akvila in Urbana ne razume najprej kot tiste, ki hočejo s svojim prizadevanjem razbremeniti njega, ampak je cilj njihovega delovanja ravno tako Kristus, kot je za Pavla.
Skupaj z drugimi se Pavel nima za gospodarja nad vero drugih, ampak za sodelavca pri njihovem veselju (2Kor 1,24); Kot Kristusov sodelavec prosi Boga, da vere ne bi prejeli v prazno (2Kor 6,1). Titu je Bog položil v srce enako vnemo za vernike kot njemu (2Kor 8,16). Kamor Pavel sam ne more, pošlje Timoteja, »našega brata in Božjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju« (1Tes 3,2).
Pavel kot nedosegljiv zgled sodelovanja
Vsi našteti primeri, in še bi jih lahko naštevali, iz Pavlovih pisem zelo zgovorno povedo, kako bratska in neposredna so morala biti razmerja med Pavlom (»župnikom«?) in njegovimi sodelavci (»župljani«?). V njih ni zaznati najmanjše trohice Pavlove superiornosti ali občutka podrejenosti pri njegovih pomočnikih! Zato težko razumemo, kako je šel lahko kasnejši zgodovinski razvoj v tako močno polarizacijo med kleriki in laiki in tako daleč od bibličnih vzorov.
Taka miselnost namreč ni rezervirana samo za Pavla. Tudi Janez kot starešina piše nekemu Gaju, s katerim ima prisrčne odnose, naj podpira tiste, ki so se povsem posvetili oznanjevanju, saj na ta način tudi on postaja »sodelavec resnice« (3Jn 1,8).
Najti pravo mesto v Cerkvi
Pravi odnosi se lahko vzpostavijo le ob pravem razumevanju tako mesta klerikov kakor laikov v Cerkvi. Kdor najde svoje mesto v Cerkvi, ta omogoči prostor tudi drugemu. Svetopisemski izraz »sodelavec v Kristusu« poudarja predvsem medsebojno pripadnost, povezanost in edinost med tistim, ki nekoga pošilja in tistim, ki je poslan. To je posebej jasno povedano v Jezusovih besedah: »Kdor vas posluša, mene posluša.« (Lk 10,16). Ko duhovnik poveri določeno nalogo svojemu sodelavcu laiku, s tem dejanjem nanj prenese tudi vsaj del svojega poslanstva oziroma del svojih kompetenc. Če nek župnijski pastoralni sodelavec želi res delati v edinosti in tisto, kar hoče Bog, potem tudi zanj velja, da kdor njega posluša, posluša župnika!
Sodelavec in sobojevnik
Pavel ima vse tiste, ki mu nudijo pomoč pri razširjenju in utrjevanju evangelija (Rim 16,2), za »svoje sodelavce«, vendar v ospredje postavlja njihova dela in ne poudarja sebe kot kakšnega posrednika! Če bi že kdaj lahko razumeli pojem sodelavec kot nekakšno podrejenost, pa tega ne moremo, ko Pavel nekoga imenuje za sobojevnika: »Zdi se mi potrebno, da pošljem k vam brata Epafrodita, svojega sodelavca in sobojevnika« (Fil 2,25). Vsi, ki so z njim v isti službi in so njegovi pomočniki in podaljšek Božje roke, delavci v Božjem kraljestvu, v skupnosti, katere osnovna naloga je služenje. Ko Pavel našteva različne službe v tedanji Cerkvi (apostoli, preroki, oznanjevalci…), pri tem ne izpostavlja razlik med njimi, ampak se očitno veseli njihove mnogovrstnosti (Ef 4,11; 1Kor 12). »Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh«. Vsi verniki so pravzaprav sodelavci Cerkve. So »Kristusovo telo«, ker vsak s svojimi karizmami sodeluje pri izgradnji Cerkve (C 12). Že v prvih krščanskih skupnostih so se torej na osnovi konkretnih potreb po sodelovanju razvile vse tiste službe in oblasti, ki jih je tedaj Cerkev potrebovala za svoje evangelizacijsko poslanstvo.
Veseliti se mnoštva služb
Življenje prvih krščanskih skupnosti potrjuje, da apostoli in njihovi nasledniki obilici različnih služb niso nasprotovali, ampak si jih pozdravljali in se jih veselili. Tedanja barvitost darov in karizem, ki je očitno brez zunanjih ovir prihajala bolj do izraza kot kdajkoli pozneje, je tisto, kar je te skupnosti delalo privlačne in zaradi česar so take tudi za nas. Današnja občestva so sicer videti bolj urejena in jasneje opredeljena, vendar so v njih zato službe skrčene na minimum. Tako so se že zelo zgodaj lahko razvile tudi temeljne službe vsakega občestva: služba diakona (Apd 6,1-7), prezbiterja (Apd 11,30; 15,2) in škofa (Fil 1,1).
Povezanost med Bogom in človekom je zelo posrečeno izrazil Duns Scot (1266-1308), ko je zapisal, da Bog človeka vabi k »so-ljubezni«. Človek po Božji volji ni samo neko golo »orodje« ali zgolj »izvrševalec« Božjega odrešenjskega delovanja, ampak je »sodelujoči vzrok« (causa co-efficiens), ki ga Bog upošteva in obravnava ne zgolj kot služabnika, ampak kot samostojno in odgovorno bitje.
Pastoralni vidik sodelovanja
Priznavanje dejstva, da nekdo lahko polno sodeluje pri lastnem odrešenju in odrešenju drugih ljudi, je tudi pastoralno zelo pomemben dejavnik potrjevanja lastne identitete. Sodelovanje v pastorali postavlja pod vprašaj pretirano in napačno razumljeno ponižnost. Besede o »nekoristnem služabniku« so lahko tudi beg pred dolžnostjo ali skrb kvečjemu le za lastno »zadolženost« pred Bogom. Človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ima delež tudi na Njegovem dostojanstvu. Sveto pismo in zgodovina Cerkve sta polna primerov, kako je Bog vabil in vključeval človeka v svoj odrešenjski načrt, »Božji PIP«.
Pastoralni sodelavci so torej tisti možje in žene, ki se dajo na voljo Bogu konkretno tako, da postanejo pomočniki in sodelavci pri izgradnji določene cerkvene skupnosti. V tem procesu večinoma sodelujejo kot prostovoljci, glede na potrebe ali na možen časovni ali vsebinski obseg sodelovanja. Tudi otroci različnih starosti, ki sodelujejo kot ministranti, pevci ali na druge načine, prav tako sodijo med prostovoljne sodelavce, vendar terja delo z njimi poseben pristop. Prav tako je na poseben način v Cerkvi urejeno sodelovanje klerikov ali redovnikov in redovnic.
V službi vse Cerkve
Tako tisti, ki vključuje sodelavce v življenje občestva, kakor tisti, ki se vanj vključuje kot sodelavec, morata imeti vedno pred očmi dobro Cerkve, torej celotnega konkretnega občestva. To pokažeta s tem, da postavita daleč v ospredje pastoralno dimenzijo določene cerkvene službe. Pri tem upoštevata, kako je to službo opredelila za to pristojna cerkvena oblast in kakšno mesto ji pripada znotraj celotnega cerkvenega življenja. Idealno je, če do pastoralnega sodelovanja pride na podlagi zavestne osebne vere in jo še bolj utrjuje. Pastoralno, katehetsko in vzgojno dejavnost je mogoče zaupati le tistim sodelavcem, ki kot člani katoliške Cerkve sprejemajo celoten nauk in moralna načela Cerkve in so jih kot taka preko svojega delovanja pripravljeni prenašati na druge. Pastoralni sodelavci niso vsi osebno globoko verni ljudje, jim je pa tako sodelovanje velik izziv in priložnost za večjo povezanost z Bogom in Cerkvijo.
Vsak nosilec dejavnosti mora zelo skrbeti, da kakorkoli ne prizadene dostojanstva posameznega sodelavca kakor tudi ne družbene ali kake druge skupine, ki ji pripada. Prav tako mora poskrbeti za pravično nagrado ali povračilo nastalih stroškov, kakor mora biti že na začetku jasno dogovorjeno. Enako velja se vse druge obveznosti, ki temeljijo na krščanskem socialnem nauku.
Prispevek, ki ga doprinesejo sodelavci s svojim delom, postaja z vedno večjim prepletanjem družbenih odnosov na mnogih področjih vedno bolj zahteven in terja tudi od sodelujočih upoštevanje določenih strokovnih norm in postopkov. Ljudje postajamo vedno bolj občutljivi za dostojanstvo posameznikov ali družbenih skupin. Prav zato se morda značajsko občutljivejši ljudje težje odločajo za prevzem določene obveznosti ali dejavnosti, ker na podlagi izkušenj ali notranjega čuta morda že v naprej predvidevajo, da bi lahko prišlo do konflikta, ki si ga nihče ob takem ali drugačnem sodelovanju ne želi.
|
|
|
|
|
|
|
