Pismo članom ŽPS: Izzivi Nadškofije Ljubljana v novem pastoralnem letu
V Pastoralnem letu 2012–2013 bomo v Nadškofiji Ljubljana in Cerkvi na Slovenskem obhajali leto vere in vstopili v obdobje pastoralne prenove, ki jo prinaša novi slovenski pastoralni načrt oz. krovni dokument z naslovom »Pridite in poglejte!«
V župnijah, redovnih skupnostih, gibanjih, združenjih bomo tako v pastoralnem letu 2012-2013 zasledovali naslednje namene:
- 1. obhajali bomo leto vere;
- 2. prizadevali si bomo s pomočjo pogovora, refleksije, in različnih orodij oz. pripomočkov, ki jih bo pripravila Pastoralna služba, spoznati vsebino krovnega dokumenta »Pridite in poglejte!«;
- 3. obenem se bodo predstavniki župnij (dva člana ŽPS: tajnik in njegovega sodelavec) na izobraževanjih usposobili za delo načrtovanja, ki se bo v naslednjem pastoralnem letu (2013-2014) pričelo v župnijah.
V pastoralnem letu 2013-2014 bomo na župnijah izdelali svoje pastoralne načrte, v katerih bomo opredelili prioritete dela za naslednjih pet let. Pri čemer smo vsi povabljeni, da svoje načine delovanja prilagodimo krepitvi osebne vere in izzivom sekularizacije.
V skladu z zgoraj navedenimi nameni smo si v Nadškofiji Ljubljana zadali šest ciljev, ki jih želimo uresničiti v tem obdobju.
- 1.cilj: Verniki se sprašujemo, zakaj verujem, delam določene stvari?
- 2. cilj: Verniki smo navdušeni nad Jezusom Kristusom preko osebnega srečanja z njim.
- 3. cilj: Verniki smo opogumljeni za pričevanje v vsakdanjem življenju.
- 4. cilj: Občestva se bodo v pogovoru seznanjala z dokumentom in ga ponotranjala.
- 5. cilj: Na ravni škofije bomo pripravili seznam moderatorjev, usposobljenih in opremljenih (z orodji) za pastoralno načrtovanje v župniji, škofiji, škofijskih občestvih.
- 6. cilj: Izbrane bodo pastoralne prioritete škofije.
V skladu z zadanimi cilji bomo na Pastoralni službi pripravili spodbude, pripomočke in orodja, ki vam bodo v pomoč pri vašem delu v župniji oz. pri seznanjanju s krovnim dokumentom in pogovoru o slednjem ter pri obhajanju leta vere.
Prosimo vas, da nam svoje ideje, orodja in vsebine posredujete tudi vi na e-naslov: [email protected], da si jih bomo lahko podelili oz. izmenjali in s tem drug drugemu olajšali delo. Pripravljena gradiva in pripomočki se bodo redno objavljala in vam bodo poleg tiskanih publikacij na voljo na spletnih straneh Pastoralne službe in njenih uradov.
Da vam olajšamo delo, ki nas čaka v prihodnjem pastoralnem letu (2013-2014 – priprava župnijskih pastoralnih načrtov), bomo za člane župnijskih pastoralnih svetov pripravili posebna izobraževanja.
Prosimo vas, da v ŽPS vaše župnije poleg tajnika ŽPS izberete še (najmanj) enega pomočnika, ki se bo skupaj s tajnikom usposabljal za nalogo načrtovanja in izdelave župnijskega pastoralnega načrta.
Izobraževanje izbranih sodelavcev ŽPS (tajnikov in pomočnikov) se bo na škofijski ravni pričelo s pastoralnim tečajem, ki bo posebej za laike potekal v soboto, 22. 9. 2012, v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00). Predavala bosta g. nadškof msgr. dr. Anton Stres in mag. Branko Cestnik (več podrobnosti o pastoralnem tečaju, je na voljo na spletni strani urada za laike: http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ oz. pod rubriko: Vabimo vas). Vsi člani ŽPS, posebno še tajnik ŽPS in njegov pomočnik, ste vabljeni, da se tečaja udeležite!
Naslednje usposabljanje za tajnike ŽPS in njihove pomočnike bo potekalo predvidoma v mesecu novembru (spoznavanje krovnega dokumenta , seznanjanje s cilji leta vere in osrednjimi dogodki, spoznavanje procesa načrtovanja). V mesecu marcu 2013 pa bo izobraževanje potekalo po posameznih delih nadškofije oz. arhidiakonatih, ki povezujejo več dekanij (usposabljanje moderatorjev: tajnikov ŽPS in njihovih pomočnikov za načrtovanje in izdelavo župnijskih načrtov).
Za lažje načrtovanje dela v župniji posredujemo še nekaj ključnih datumov in z njimi povezanih dogodkov:
- 5. 9. 2012 – Pastoralni tečaj (Zavod sv. Stanislava)– predavanje g. nadškofa dr. Marjana Turnška, ki bo vključevalo namene uresničevanja Slovenskega pastoralnega načrta in nagovor g. nadškofa dr. Antona Stresa, v katerem bo predstavljen načrt dela v naši nadškofiji.
- 22. 9. 2012 – Pastoralni tečaj (poseben termin za laike) – vabljeni vsi člani ŽPS, posebno še tajnik in izbrani pomočnik – predavanje g. nadškofa msgr. dr. Antona Stresa, ki bo vključevalo namene uresničevanja Slovenskega pastoralnega načrta in načrt dela v naši nadškofiji
- 7.10. 2012 – slovesen začetek obhajanja leta vere po župnijah in povabilo vernikov v nadaljnji proces.
- 1.-2. 6. 2013 – noč adoracije (pridružitev vesoljni Cerkvi v molitvi ob obhajanju leta vere).
- 24. 11. 2013 – zaključek leta vere s slovesno izpovedjo vere
Namen krovnega dokumenta »Pridite in poglejte!«je privesti do globljega , osebnega prepoznavanja Odrešenika Jezusa Kristusa – do osebne vere in tudi pastoralne prenove naše krajevne Cerkve v skladu z znamenji časa, v katerem živimo. Za ves vaš trud in prizadevanja že vnaprej iskrena hvala.
Igor Dolinšek, voditelj Pastoralne službe
s. Brigita Zelič, Papež pozval k občudovanju lepote zakramenta evharistije (Vir: Radio Ognjišče)
„Mnogi med nami uživajo v teh tednih zaslužen poletni dopust, ki za vsakega pomeni oddih in notranjo okrepitev. V evangeliju današnje nedelje Jezus govori o nadaljnji krepitvi, o hrani, ki podarja večno življenje,“ je danes opoldne papež Benedikt XVI. spregovoril veliko skupino mladih, ki so na počitniškem taborjenju v Ostiji, ob morju nedaleč od Rima. Spomnil jih je, da nas Jezus s svojim telesom in krvjo želi preobraziti in nam „omogočiti delež pri njegovi polnosti življenja. Naj njegova ljubezen vedno znova napolnjuje naša srca!“ je zaželel.
Sveti oče je v razmišljanju, ki ga je podal pred opoldansko molitvijo angelovega čaščenja in blagoslovom, približal višek Jezusovega nauka o Kruhu življenja. Jezus je apostolom dan po čudežni pomnožitvi kruha odkril pomen tega dejanja. Bog, ki je Izraelce nekoč hranil v puščavi z mano, je zdaj poslal svojega Sina kot Kruh večnega življenja. Ta kruh je njegovo telo, njegovo življenje darovano za nas. Sprejeti ga je torej treba z vero in se ne pohujševati nad njegovo človeškostjo. Po besedah svetega očeta, Jezus tega gotovo ni rekel z namenom pritegniti odobravanje. Dejansko ta izjava povzroči kritični trenutek in preobrat v Jezusovem javnem delovanju. Ko apostolom razlaga pomen podobe kruha, zatrjuje, da je poslan darovati svoje življenje. In kdor hoče hoditi za njim, se mora na osebni in globok način pridružiti njegovemu darovanju v ljubezni. Prav zato je Jezus pri zadnji večerji postavil zakrament Evharistije: da bi lahko njegovi učenci živeli v sebi njegovo ljubezen - kar je odločilno. Kot eno samo telo povezano z Njim, naj bi v svetu podaljševali njegovo skrivnost odrešenja, je dejal sveti oče in nadaljeval, da so ljudje po teh besedah dojeli, da Jezus ne stremi za zemeljskim prestolom. Ni iskal soglasij, da bi zavojeval Jeruzalem. Vanj je hotel iti, da bi daroval življenje za Boga in ljudi in tako delil usodo prerokov, in takrat so ga mnogi zapustili. Pomnožitev kruha za tisoče je bila predpodoba Jezusove daritve na križu, kjer je postal Kruh, telo in kri darovano v odkup za življenje sveta.
Ob koncu je papež Benedikt XVI. vse prisotne povabil, naj bi Jezusove besede v njih vedno znova vzbujale strmenje in občudovanje lepote zakramenta svete evharistije, ki izraža hkrati vso Božjo ponižnost in svetost. Bog postaja v evharistiji majhen delček vesolja, da bi vsega znova povezal v ljubezni. Božja Mati, ki je svetu podarila ta Kruh življenja, naj nas nauči živeti v nenehni in globoki povezanosti z Njim, je še zaželel sveti oče.
Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/133/aktualno/8490/
Tanja Kozorog Blatnik, "Če imaš Cerkev rad, je ne moreš obsojati, ko del zboli, temveč ji skušaš pomagati" (Vir: MMC RTV SLO)
"Zagotovo je za Cerkev izziv, da sliši tudi ženski glas," pravi sestra Metka Kos, pri čemer pa dodaja, da po njenem mnenju "ni naloga žensk, da konkurirajo moškim, temveč da v polnosti živijo svojo ženskost".
Pripadnica reda frančiškank Marijinih misijonark je prepričana, da imajo tudi članice Cerkve tej marsikaj dati: "Moč življenja, moč za spremembe, pogum za opustitev nepotrebnih struktur."
S sestro Metko Kos, ki med drugim ureja spletno stran članic svojega reda v Sloveniji, v osnovi pa se posveča, kot nam je pojasnila, delu z mladimi, smo se pogovarjali pred enim največjih krščanskih praznikov, Marijinim vnebovzetjem.
V pogovoru nam je med drugim pojasnila, kaj praznik predstavlja njej osebno, dotaknili pa sva se tudi položaja, v katerem sta se znašli tako slovenska kot svetovna Katoliška cerkev. Vabljeni k branju.
Praznik Marijinega vnebovzetja je v slovenski krščanski tradiciji globoko zakoreninjen, Mariji so v Sloveniji posvečene številne cerkve in kapelice, Slovenci ta dan veliko romamo. Pa po vaših izkušnjah ljudje sploh vedo, kaj praznik predstavlja?
Kristjani vedo povedati, da je bila Marija s telesom vzeta v nebo. Ker je hrepenenje vsakega človeka po življenju, tudi nekristjana, močno, številni romajo na romarske kraje k Mariji. Tudi če praznika ne razumejo v globino, jih vendar - kot sem že rekla - njihovo hrepenenje po življenju žene, da v obredih doživljajo to skrivnost večnega življenja.
Marijino vnebovzetje predstavlja poklon ženi, je praznik upanja, vernikom kaže, da lahko vsakdo, ki sledi zgledu, ki ga je Marija postavila s svojim življenjem, doseže to, kar je dosegla ona - večnost. Skratka, praznik ima več plasti. Kako ga doživljate vi?
Marija je zame res izredna ženska in prava mama. Tudi Jezus je ob njej doživljal lepoto žene in mame, ki se popolnoma daruje za svoje najbližje. Zato se mi zdi tako naravno in v bistvu samoumevno, da jo je Bog vzel k sebi v nebo v njenem telesu. Ta dogodek, ki se ga danes spominjamo, je torej zame upanje, še več, dokaz, da bom tudi jaz vstala v telesu. Življenje v večnosti postane za mojo človeško logiko bolj otipljivo. Zato mi ta praznik pomeni predokušanje tega, kar pripravlja naš Stvarnik za vsakega izmed nas, ki mu zaupa svoje življenje.
Ste pripadnica reda frančiškank Marijinih misijonark. Kako je vaš red povezan z Materjo Marijo?
Že samo ime pove, da ima Marija posebno mesto v našem življenju. Njena ženska navzočnost, ki je pogosto precej neopazna v Svetem pismu oz. v evangelijih, je pristno ženska in materinska in to nas močno nagovarja. Marija je povsod zraven, kjer se dogajajo pomembne stvari v Jezusovem življenju, a njena moč ni v njeni dejavnosti, temveč v zmožnosti, da je tam navzoča in vztraja do konca. Moč njene vere govori brez velikih besed, tudi brez uspehov in dosežkov, govori o njeni zmožnosti sprejeti življenje takšno, kot se ji je zgodilo. Je torej ženska, ki je bila odprta za nemogoče, za nepredstavljivo. Ta njena moč se tako dotika mojega hrepenenja, da bi vedno bolj ljubila in se darovala v vsem, kar sem.
Kot že samo ime pove, ste tudi misijonarke. Pripadnice reda same se verjetno ne odločate same, kam in za koliko časa boste odpotovale? Kdo je tisti, ki odloči?
Odločitve potekajo v dialogu oz. v skupnem razločevanju, kar pomeni, da skupaj iščemo, kaj bi bilo dobro v določenih razmerah. Frančiškanski duh bratstva nam pomaga, da se zavedamo, kako Bog govori vsaki sestri v njenem srcu, zato je za nas tako pomembno, da sta v proces prepoznavanja poslanstva vključena tako sestra, ki bo poslana v določeno deželo, kakor tudi tista, ki je odgovorna za redovno skupnost.
Kakšni so postopki?
Konkretno je to videti takole. Preden sem dobila poslanstvo za Slovenijo, sem odgovorila na več vprašanj. Mnenje je povedala tudi sestra provincialka, nato pa je generalna predstojnica odločila, da bom poslana v Slovenijo.
Koliko časa ste navadno na posamezni "misiji"?
To je odvisno od veliko dejavnikov. Najprej seveda od tega, ali si se sposobna prilagoditi novi kulturi, ali imaš dovolj dobro zdravje. Zelo pomembno je tudi to, da se dobro naučiš jezika dežele, kjer živiš, in da spoznavaš zgodovino, mentaliteto ljudi, s katerimi živiš. Seveda pa je pomemben dejavnik tudi dejavnost, ki jo tam opravljaš. Običajno ostanemo v določenem misijonu, kot temu me pravimo, od 10 do 15 let. Večkrat pa se zgodi, da te že tudi prej prosijo, da sprejmeš kakšno novo poslanstvo.
Kaj pa, ko niste v misijonih? Kje živite in opravljate svoje poslanstvo takrat?
Verjeli ali ne, za nas je povsod misijon. Seveda je to v Cerkvi povedal tudi Drugi vatikanski koncil, a me živimo tako že od leta 1877, ko je bil ustanovljen Inštitut frančiškank Marijinih misijonark. Zato sem jaz lahko dobila poslanstvo za Slovenijo, čeprav sem Slovenka.
Vaše poslanstvo, se zdi, je predvsem komuniciranje - ste administratorka spletne strani svojega reda.
Ne bo povsem držalo. Res sem začela postavljanje naše spletne strani, saj sem imela pred štirimi leti, ko sem prišla iz misijona iz Francije, nekaj več časa. Zdaj pa že tri leta delam z mladimi, in sicer v Društvu SKAM, v katerem pripravljam duhovne vikende, počitniško-duhovne programe na Kaprijah, sodelujem pa tudi pri pripravi Stične mladih. Ravno včeraj, na predvečer praznika, smo z mladimi romali v Strunjan in na Ptujsko Goro ter tako začeli intenzivno pripravo na Stično mladih, ki se bo letos zgodila 15. septembra.
Čemu je tovrstno komuniciranje bolj namenjeno: vernikom, članicam reda samim ali dekletom in ženskam, ki bi jih vaš red zanimal?
Vsem naštetim, kakor tudi našim prijateljem, ki nas poznajo in na ta način spremljajo, kaj živimo, posebej še sestre Slovenke, ki so bile poslane po vsem svetu.
Cerkev na Slovenskem se spopada s številnimi težavami, tudi kadrovskimi - duhovnikov je vedno manj, ponekod se že dogaja, da več župnij oskrbuje en sam župnik. Kako pa je z vašim redom?
Seveda upada število sester v našem redu. Morda to manj čutimo sestre v Vzhodni Evropi, v Aziji in Afriki, kjer imamo še zmeraj precej duhovnih poklicev. Sicer pa je naša provinca srednje in Vzhodne Evrope med najmlajšimi. V Sloveniji nas je 10 sester, od tega šest mlajših od 45 let.
Postati redovnica je vsekakor velik izziv. Kaj je za vstop v red prepričalo vas?
Zagotovo je izziv danes, ko to ni več nobena čast ali privilegij. Vendar je bolj kot to odločilen klic. Tako kot se človek zaljubi in ve, da je to to, ko sreča osebo, s katero bi rad preživel življenje, tako je bil zame klic tako močan, da sem morala odgovoriti nanj. In čeprav nikoli nisem razmišljala, ali sem si želela biti sestra, sem našla globok mir v sebi šele takrat, ko sem sprejela, da je moja poklicanost, da svoje življenje podarim Bogu. To postane zelo konkretno v trenutkih, ko se zavedam, da podarjam svoje telo, ki hrepeni po materinstvu, da podarjam svojo ženskost, ki si želi nežnosti, da podarjam svoje sposobnosti, ki jih vseh ne morem uresničiti. A vse to, ki kdaj pa kdaj povzroči nekaj bolečine, mi daje neizmerno veselje in srečo.
Zakaj ste izbrali prav red franciškank Marijinih misijonark?
Uživam v mednarodni skupnosti, veliko pa mi pomeni tudi adoracija, ki jo imamo vsak dan.
Že prej sem omenila težave slovenske Cerkve. Poleg kadrovskih so v ospredju predvsem finančne težave Nadškofije Maribor, pa tudi dogajanje okoli nadškofa Alojza Urana. Kako po vaših izkušnjah nenehne "afere" vplivajo na odnos vernikov do Cerkve? Opažate kakšne spremembe? Kako vi sami gledate na to? Koliko pozornosti - če sploh - jim posvečate?
Seveda so to zelo boleči dogodki, ki se tudi mene osebno dotikajo. Nekatere vernike to pohujša in prijatelji duhovniki pravijo, da se ponekod pozna na obisku pri maši. Drugim pa nam pomaga, da še bolj zavzeto delujemo v Cerkvi, saj se o tem veliko pogovarjamo. Vsi imate izkušnjo, da je kdo v vaši družini bolan. Običajno se takrat odzovemo tako, da stopimo skupaj in si stojimo ob strani. Če imaš Cerkev rad, je ne moreš obsojati, ko del nje zboli, temveč ji skušaš na svoj način pomagati.
In konkreten način, kaj lahko stori vsak izmed nas, je, da za Cerkev, za svojo skupnost moli, posebej pa še tudi za tiste, ki smo jih s svojim ravnanjem kot Cerkev prizadeli. Samo tako lahko pridemo do odpuščanja. Sicer pa je kriza zmeraj največja priložnost za rast. In osebno tako jemljem preizkušnje, ki zadevajo našo Cerkev.
Ameriško združenje katoliških redovnic Leadership Conference of Women Religious (LCWR) se je v zadnjih mesecih znašlo v sporu s Svetim sedežem zaradi, kot pravi Vatikan, "resnih doktrinarnih težav". Med drugim si redovnice prizadevajo, da bi imeli laiki in predvsem ženske več besede v Cerkvi. Kako vi gledate na to? Kakšno vlogo imajo po vaših izkušnjah ženske v današnji Katoliški cerkvi? Vas kaj moti oz. si za kaj želite, da bi se spremenilo?
Iz svojih izkušenj lahko rečem, da sem kot ženska in redovnica na svojem delovnem mestu, kjer je moj šef duhovnik, spoštovana in cenjena. Tudi v drugih okoljih, kjer sestre delujemo (župnije, zapori, RTV Slovenija …) smo kot sestre zmeraj dobro sprejete. Zagotovo je za Cerkev izziv, da sliši tudi ženski glas, posebno še znotraj posvetovalnih teles, ki so pretežno moške.
Hkrati pa mislim, da ni naloga žensk, da konkurirajo moškim, temveč da v polnosti živijo svojo ženskost in s tem dajemo Cerkvi moč življenja, moč za spremembe, pogum za opustitev nepotrebnih struktur. V tem vidim izziv tudi za nas, ki smo misijonarke, da s svojo blagohotnostjo izzivamo duhovnike v Cerkvi, da si postavljajo takšna vprašanja. Vendar, tako kot v službi odločitve za to prepuščam svojemu šefu, tako se mi zdi, da moramo tudi v Cerkvi to pustiti moškim, saj so v zmožnosti udejanjiti spremembe oni tisti, ki znajo to narediti bolje do nas.
Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/ce-imas-cerkev-rad-je-ne-mores-obsojati-ko-del-zboli-temvec-ji-skusas-pomagati/289445
Po olimpijskih igrah v semenišče (Vir: druzina.si)
Španski hokejist Carlos Ballve, ki je član olimpijske reprezentance v hokeju na travi, bo po koncu olimpijskih iger v Londonu odšel v semenišče, saj želi postati duhovnik.
El Pais poroča, da je Ballve od otroštva veren, vendar se je šele pred sedmimi leti zavedel, kako pomembno vlogo v njegovem življenju igra Bog. Takrat je s špansko ekipo nastopal na svetovnem prvenstvu mlajših članov. Španci so prvenstvo začeli slabo, Ballve pa se je v nedeljo pri maši zaobljubil, da bo romal v Medžugorje, če Bog pomaga njegovi ekipi. Čeprav Španija v hokeju na travi ne spada med velesile, so v nadaljevanju prvesntva igrali bolje in osvojili bronasto medaljo, kar je bil za to državo zgodovinski uspeh.
Obljubo je Ballve sicer izpolnil, a načina življenja ni takoj spremenil. Še vedno je na veliko zapravljal denar in si čas krajšal z dekleti. Začutil pa je, da je svoboden in lahko počne kar želi, hkrati pa se je zavedel, da ga trenutni način življenja ne osrečuje.
Čeprav je zdaj v najboljši formi do sedaj, se je odločil, da zaključi športno kariero in postane duhovnik. Z nastopom na olimpijskih igrah izpolnjuje svoje sanje, na njih pa ne želi le zmagovati, pač pa tudi rasti v zaupanju do Boga in vero deliti z ljudmi iz različnih predelov sveta.
Vir: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/A5DA9740EA35D38DC1257A500047EA42?OpenDocument
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
b) Duhovnost krščanskega laika
545. Krščanski laiki so poklicani k oblikovanju pristne laiške duhovnosti, ki jih bo kot nove ljudi, potopljene v božjo skrivnost, in kot člane družbe prerodila v svetnike in posvečevalce. Takšna duhovnost zida svet po Jezusovem Duhu: usposablja za gledanje onstran zgodovine, ne da bi se ji odtujila; goji vročo ljubezen do Boga, ne da bi odtrgala pogled od bratov, ki jih celo vidi tako, kakor jih vidi Gospod, in tako ljubi, kakor jih ljubi on. To je duhovnost, ki ne trpi ne intimističnega spiritualizma ne družbenega aktivizma in se zna izražati v živahni sintezi, ki daje človeškemu bivanju enotnost, pomen in upanje, čeprav je to bivanje zaradi mnogih in različnih razlogov protislovno in razdrobljeno. Navdihnjeni s takšno duhovnostjo lahko krščanski laiki »kakor kvas od znotraj prispevajo k posvečenju sveta in tako predvsem s pričevanjem svojega življenja in z žarom svoje vere, upanja in ljubezni razodevajo Kristusa drugim«
546. Krščanski laiki morajo svoje duhovno in nravno življenje krepiti z zorenjem v pristojnostih, ki so potrebne za opravljanje družbenih obveznosti. Poglabljanje notranjih spodbud in privzemanje sloga, ki je lasten prizadevanju na družbenem in političnem polju, sta sadova razgibane in trajne vzgoje, osredotočene predvsem na vzpostavljanje sožitja med zapletenim življenjem in vero. Po izkušnji verujoči namreč »ne morejo živeti dveh vzporednih življenj: z ene strani tako imenovano ‘duhovno’ življenje z njegovimi vrednotami in izkustvi; z druge strani pa tako imenovano ‘svetno’ življenje, torej življenje v družini, na delovnem mestu, v družbenih odnosih, v političnih in kulturnih dolžnostih«
Sinteza med vero in življenjem zahteva modro hojo, ki ji dajejo ritem prvine ustreznih krščanskih itinerarijev: povezava z božjo besedo; liturgično obhajanje krščanske skrivnosti; osebna molitev; pristno cerkvenostno izkustvo, obogateno s posebno vzgojno službo modrih duhovnih voditeljev; vaja v socialnih krepostih in vztrajno prizadevanje za kulturno in poklicno izobraževanje.
|
|
|
|
|
|
|
