MD, Papež Frančišek: Bog je ženski na poseben način zaupal človeško bitje (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je sprejel 150 udeležencev simpozija o poklicanosti in poslanstvu ženske v današnjem času. Dvodnevni simpozil je organiziral Papeški svet za laike ob 25. obletnici izdaje apostolskega pisma Janeza Pavla II. O dostojanstvu žene (Mulieris dignitatem). Gre za dokument zgodovinskega pomena, saj je prvi papeški dokument, ki je v celoti posvečen vprašanju ženske, kot je dejal Frančišek. V nagovoru je izhajal iz trditve, da je Bog ženski na poseben način zaupal človeka (Mulieris dignitatem, 30).
Z materinstvom je ženski zaupan človek
Janez Pavel II. je s tem mislil na materinstvo. Mnoge stvari se lahko spremenijo in so se spremenile v kulturni in družbeni evoluciji, je zatrdil Frančišek. A ostaja dejstvo, da je ženska tista, ki spočne, nosi v telesu in rodi človeške otroke. To ni le navaden biološki podatek, ampak dejstvo, ki vsebuje bogastvo pomenov tako za samo žensko in njen način obstajanja kot za njene odnose in način spoštovanja človeškega življenja in življenja na splošno. »S tem, da je Bog žensko poklical v materinstvo, ji je na prav poseben način zaupal človeško bitje,« je dodal papež Frančišek.
Ženska je posebej občutljiva za 'Božje reči'
A obstajata dve, vedno navzoči nevarnosti, dve skrajnosti, ki mrtvičita žensko in njeno poklicanost, je opozoril v nadaljevanju. Prva je težnja, da se materinstvo zvede na družbeno vlogo, na določeno nalogo, četudi morda plemenito. Ženska je z vsem njenim potencialom tako postavljena na stran, ne da bi se jo v polnosti ovrednotilo pri oblikovanju družbe. To velja tako za civilno kot cerkveno okolje. Kot reakcija na to prvo težnjo, obstaja še druga nevarnost, nasprotna prvi. Gre za spodbujanje neke vrste emancipacijo, ki s tem, ko hoče zavzeti prostore, ki so si jih prilastili moški, zavrže ženskost z mnogimi njej lastnimi dragocenimi potezami. Papež Frančišek je pri tem izpostavil, »da ima ženska posebno občutljivost za 'Božje reči', predvsem da nam pomaga razumeti usmiljenje, nežnost in ljubezen Boga do nas«. Dodal je, da mu je všeč, da je beseda Cerkev ženskega spola in ne moškega. »Cerkev je ženska, je mati, in to je nekaj lepega,« je dejal.
Vlogo ženske je treba ovrednotiti tudi v Cerkvi
Apostolsko pismo Janeza Pavla II. O dostojanstvu žene (Mulieris dignitatem) nam ponuja globok premislek, ki ima trdno antropološko osnovo in je razsvetljen z razodetjem, je zatrdil papež Frančišek in dodal, da je tukaj treba začeti poglabljati in širiti to temo, za kar je sveti oče že večkrat izrazil željo: »Tudi v Cerkvi je pomembno, da se vprašamo: Kakšna je navzočnost ženske? Je lahko še bolj ovrednotena?«
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/svet/11880/
Mojca M. Štefanič, »Biti kristjan pomeni vsak dan živeti svojo vero« (Vir: Družina)
Krščanska vera po besedah papeža Frančiška zahteva vsakodnevno prizadevanje. Verniki bi se morali vprašati: »Ali sem priložnostni kristjan ali sem kristjan vedno in povsod?« Kultura provizoričnosti in relativnosti vdira tudi v način, kako živimo svojo vero, je sveti oče dejal med včerajšnjim bogoslužjem v čast Materi Božji na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Kristjani bi morali svojo vero izpovedovati vsak dan in jo pričevati v vsakdanjih dejanjih, je papež položil na srce več kot 100.000 zbranim vernikom. Zraven sodijo tudi temeljne življenjske odločitve, kot je denimo odločitev za zakonsko zvezo.
Nedeljsko bogoslužje je pomenilo sklep Marijanskih dni v okviru leta vere, ki so se pričeli dan prej s sprejemom kipa Fatimske Matere Božje pred Petrovo baziliko v Vatikanu. V posvetitvenem obredu je papež Marijinemu kipu, ki je med bogoslužjem stal ob oltarju, priporočil vse človeške skrbi in težave: »Nauči nas svoje ljubezni do malih, ubogih, izključenih, trpečih, do grešnikov in vseh tistih, ki živijo v zmoti«, je dejal papež. Kip Fatimske Marije se je včeraj z letalom vrnil na Portugalsko.V svojem nagovoru je Frančišek vernike pozval, naj izkazujejo hvaležnost za vse, kar se jim dobrega zgodi v življenju. »Pogosto vse jemljemo kot samoumevno! To se dogaja tudi v našem odnosu do Boga.« Besede, kot so »hvala, prosim in oprosti«, so temeljnega pomena za človeško sožitje: »Če uporabljamo te tri besede, potem družina živi in napreduje«, je prepričan sveti oče.
Preko Marije se po Frančiškovih besedah kaže, da Bog ljudi nenehno preseneča. Marija je bila povsem osupla, »da je Bog izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ni bivala v palačah oblasti in sredi bogastva, ki ni opravljala posebej junaških dejanj«, bila pa je odprta za Boga in mu je znala zaupati.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBbiti-kristjan-pomeni-vsak-dan-ziveti-svojo-vero%C2%AB
A.S., Nuncij Janusz za Radio Ognjišče: Sveti oče Frančišek je na tekočem z dogajanjem v Sloveniji (Vir: Radio Ognjišče)
"Šele sedaj poznamo nekatere podrobnosti predloga zakona in lahko trdimo, da zajema nekatere zaskrbljujoče rešitve, kot so: obdavčitev objektov, namenjenih (pastorali) bogoslužju in karitativni dejavnosti, vključno s Karitas ter bistvene dejavnosti Cerkve, kot je kateheza," so predvideni davek na nepremičnine za Radio Ognjišče komentirali na Apostolski nunicaturi v Ljubljani. Na vprašanje, kako poteka izbira novih nadškofov, je nuncij Juliusz Janusz v pisnem odgovoru še poudaril: "Postopek imenovanja novih pastirjev v Ljubljani in Mariboru zahteva veliko razločevanja, zato moramo biti potrpežljivi in veliko moliti, da bi prišli do najboljšega izida iskanja."
Na apostolskega nuncija nadškofa Juliusza Janusza smo naslovili več vprašanj. V povezavi z dogajanjem v mariborski nadškofiji so najprej omenili prizadevanja apostolskega administratorja mariborske nadškofije in celjskega škofa Stanislava Lipovška pri sanaciji nastalega stanja. Prav tako so potrdili, da je o dogajanju v nadškofiji prejšnji teden škof Lipovšek poročal pristojnim kongregacijam.
"Apostolski administrator Nadškofije Maribor msgr. Stanislav Lipovšek skupaj z odgovornimi za upravo nadškofije nadaljuje pogajanja z upniki, ki trajajo že dve leti. O izidu pogajanj je Apostolska nunciatura redno obveščena, posledično pa tudi Sveti sedež. Znano je, da je bil pretekli teden škof Lipovšek skupaj z voditeljem gospodarske uprave Nadškofije Maribor p. Lojzetom Cviklom v Rimu, kjer sta potek pogajanj predstavila Kongregaciji za škofe, Kongregaciji za kler in Državnemu tajništvu. Torej, Sveti oče Frančišek je na tekočem z dogajanjem v Sloveniji."
V pisnem odgovoru je nuncij ponovil, da Inštitut za verska dela (IOR) ne pomaga pri reševanju finančnih težav.
"Glede na novice, ki so jih nekateri mediji razširjali o domnevnem posojilu, ki naj bi ga Sveti sedež ponudil Nadškofiji Maribor, Apostolska nunciatura odločno zanika tovrstne trditve. Že 2. oktobra letos je slovenski program Radia Vatikan to informacijo označil kot neutemeljeno. Tudi Tajništvo Slovenske škofovske konference je, sklicujoč se na besede tiskovnega predstavnika Svetega sedeža p. Federica Lombardija, objavljene na Radiu Vatikan, zanikalo novico o prispevku IOR-ja Nadškofiji Maribor."
Zanimalo nas je tudi, ali poteka od odhodov obeh nadškofov intenzivnejša komunikacija s Svetim sedežem in kdaj lahko Cerkev na Slovenskem pričakuje nova nadškofa, ki bosta popolnoma pristojna za rešitev nastalih težav, ki gotovo ne prinašajo vernikom in Cerkvi nič dobrega.
"Lahko vam zagotovim, da je bila komunikacija s Svetim sedežem vedno zelo intenzivna, s finančno krizo v Mariboru pa je Sveti sedež moral uvesti posebne ukrepe, kot npr. apostolsko vizitacijo, ustanovitev pravne komisije itd. Po daljšem in poglobljenem pregledu (ki se je začel že leta 2008) ter upoštevajoč izide preiskav, sta oba nadškofa ponudila svoj odstop. Postopek imenovanja novih pastirjev v Ljubljani in Mariboru zahteva veliko razločevanja, zato moramo biti potrpežljivi in veliko moliti, da bi prišli do najboljšega izida iskanja."
V nadaljevanju nismo mogli mimo vprašanja o obdavčitvi sakralnih objektov. Zato smo na predstavništvo Svetega sedeža v Republiki Sloveniji naslovili vprašanje, kako Vatikan ocenjuje potezo vlade Alenke Bratušek, ki jo je papež Frančišek sprejel v avdienco junija letos, da obdavči sakralne objekte. Zanimalo nas je, ali je predsednica vlade papeža seznanila o tej nameri. Nuncij Janusz je v odgovoru zapisal: "Kar se tiče avdience predsednice Vlade RS gospe Alenke Bratušek pri papežu Frančišku (13. junija 2013), je bila ta umeščena v redni koledar obveznosti in je bila usklajena, preden je v javnost prišel predlog Zakona o davku na nepremičnine. Šele sedaj poznamo nekatere podrobnosti predloga zakona in lahko trdimo, da zajema nekatere zaskrbljujoče rešitve, kot so: obdavčitev objektov namenjenih (pastorali) bogoslužju in karitativni dejavnosti, vključno s Karitas ter bistvene dejavnosti Cerkve, kot je kateheza. Poleg tega predlog postavlja v zelo neugoden in diskriminatoren položaj zasebne šole v primerjavi z javnimi ter ogroža vzdrževanje kulturnih spomenikov, tudi tiste z zgodovinsko vrednostjo. Sedaj pa, priznavamo suverenost države na tem področju, toda upamo, da bodo upoštevani argumenti verskih skupnosti v Sloveniji. O tem je bilo mnenje Katoliške Cerkve pravočasno sporočeno Vladi in predsedniku Republike. Dne 30. septembra 2013 so verske skupnosti v Sloveniji (Svet krščanskih Cerkva in Islamska skupnost) na to temo že podale skupno izjavo."
In kaj Sveti sedež sporoča vernikom v Cerkvi na Slovenskem v za nas nič kaj prijetnem položaju?
"Na vprašanje, kakšno sporočilo pošilja Sveti sedež vernikom Cerkve na Slovenskem, Vam lahko odgovorim, da vsi vatikanski dikasteriji opominjajo, da cerkvene pravne norme veljajo za vse enako. Ne upoštevanje le-teh ogroža duhovno življenje posameznih vernikov, pastoralo in verodostojnost Cerkve nasploh. Osebno vidim, da se slovenski škofje, duhovniki in verniki v tem obdobju zbirajo in premišljujejo o življenju Cerkve, vidijo potrebo po preobratu k pristni veri in usmiljenju ter izražajo vdanost in zaupanje v svetega očeta," je za Radio Ognjišče v pisnih odgovorih navedel apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Juliusz Janusz.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/slovenija/11835/
Tone Gorjup, Pred nami je obletnica smrti duhovnika Antona Strleta (Vir: Radio Ognjišče)
V nedeljo, 20. oktobra, bo minilo deset let od smrti profesorja doktorja Antona Strleta, za katerega je v pripravi postopek za blaženega. Duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec je po prepričanju mnogih umrl v sluhu svetosti. Tudi zato bo praznovanje letošnje obletnice v soboto zvečer povezano z obiskom njegovega groba na ljubljanskih Žalah in predstavitvijo priprav na začetek postopka za njegovo beatifikacijo.
Po besedah p. Andreja Pirša, postulatorja za beatifikacijo Antona Strleta, je vsakemu, ki je prišel v stik z njim, neizbrisno ostal v spominu kot človek molitve, askeze, človek teologije in požrtvovalen spovednik. "Da je bil profesor Strle res svetniška osebnost, je bilo splošno prepričanje že ob njegovi smrti, a dejansko tudi za čas njegovega življenja. Tako je pri pogrebu čisto spontano takratni ljubljanski nadškof Rode dejal, da pokopavamo svetnika."
Resno so začeli razmišljati o postopku pri maši ob peti obletnici smrti Antona Strleta. Prvi sad tega prizadevanja je knjiga z naslovom Življenje iz vere Milanke Dragar, v kateri je zbranih 162 pričevanj. Med njimi je tudi tehtno razmišljanje kardinala Ratzingerja, zaslužnega papeža Benedikta XVI. o Antonu Strletu, sodelovala sta v mednarodni teološki komisiji. O dejanskem začetku postopka je p. Andrej Pirš povedal: "Približno pred dvema letoma so bili storjeni bolj konkretni koraki, oblikoval se je Strletov odbor, ki je pobudnik za proces, sam sem bil nato 24. maja lani imenovan za postulatorja."
Na kratko o Antonu Strletu
Anton Strle, rojen 21. januarja 1915, je bil doma iz vasi Osredek v župniji Sv. Vid nad Cerknico. Po maturi na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na teološko fakulteto. Med vojno, 29. junija 1941, je bil posvečen v duhovnika; tri leta zatem je končal študij z doktoratom iz dogmatične teologije. Po duhovniškem posvečenju je postal prefekt v Marijanišču, od 1947 do 1952 je bil zaprt, zatem pa šest let župnijski upravitelj v Planini pri Rakeku. Leta 1958 je postal predavatelj na Teološki fakulteti, kjer je ostal do upokojitve. Napisal je 45 knjig, vrsto teoloških razprav in prevedel 36 del. Med drugim je izdal zbirko dokumentov Vera Cerkve in prevedel Dokumente drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Anton Strle je bil izreden poznavalec vseh področij teologije; spremljal je njen razvoj tako doma kot na tujem; bil je član mednarodne teološke komisije ter uradni cenzor knjig in publikacij. Od leta 1966 je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Trojica v Ljubljani. Umrl je 20. oktobra 2003. Pokoan je na ljubljanskih Žalah.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/aktualno/11891/
Mojca M. Štefanič, Napadi na kristjane hujši kot kdaj koli prej (Vir: Družina)
»Napadi na kristjane so po vsem svetu dosegli razsežnost, ki je doslej nismo poznali.« To neprijetno resnico v svoji novi knjigi z naslovom »V senci polmeseca« s trdnimi dokazi ugotavlja dunajska publicistka Christa Chorherr: po njenih ocenah trenutno v več kot 50 državah zatirajo, diskriminirajo in preganjajo okoli 100 milijonov ljudi, ki izpovedujejo svojo krščansko vero, je zapisano v knjigi. Kritična opazka avtorice pravi: »Svet pa molči.«
Posebej v deželah »arabske pomladi« se je po navedbah ekonomistke Chorherrjeve, ki je od leta 2010 objavila že tri knjige z religiozno vsebino, položaj opazno zaostril. Skrajneži so nenehno na pohodu, šeriatsko pravo in strpnost do drugače verujočih sta si v popolnem nasprotju. Chorherrjeva v svojem novem delu oriše zgodovino preganjanja kristjanov pred širitvijo islama od 7. stoletja pa do današnjih dni in postavlja vprašanja, kot sta: Kako je lahko prišlo do tega, da je iz krščanskega ozemlja, kjer je nekoč stala zibelka krščanstva, postalo islamsko območje? Kakšnim zatiranjem so danes izpostavljene krščanske manjšine v islamskih deželah?
Najdaljše poglavje v knjigi bralcu prikaže, kako se je od terorističnih napadov 11. septembra 2001 razvijal položaj v pretežno islamskih državah, od Maroka do Bližnjega Vzhoda, Iraka, Irana, Pakistana, Indonezije, pa vse do »počitniškega raja« Maldivov. Vsaka posamezna dežela je deležna podrobne razčlembe glede na upoštevanja verske svobode. Chorherrjeva pa predstavlja tudi svoje mnenje o tem, kako bi lahko v določenih položajih ukrepali v prihodnosti.Christa Chorherr, rojena leta 1935, je študirala na Dunaju, v Fresnu in New Yorku, zaposlena pa je bila na področju bančništva. Poročena je z avstrijskim katoliškim publicistom Thomasom Chorherrjem. Doslej je izdala tri knjige: »Kdo vrže prvi kamen? Zatiranje žensk preko vere v judovstvu, krščanstvu in islamu« (2010), »Polmesec nad Avstrijo« (2011) in zgoraj navedeno »V senci polmeseca« (2013).
Vir: Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/napadi-na-kristjane-hujsi-kot-kdaj-koli-prej
Mojca M. Štefanič, V Angliji zakonito opravljanje splava na podlagi spola (Vir: Družina)
Zdravniki v Veliki Britaniji lahko opravljajo umetne prekinitve nosečnosti tudi na podlagi spola. Njihova zakonodaja namreč ne prepoveduje splava zaradi »napačnega spola zarodka«, kot je v tem tednu poročal britanski časnik »The Daily Telegraph«; zakon ne določa časovnega roka nosečnosti, pač pa se splav opravi na podlagi indikacij.
Ozadje prispevka v omenjenem časniku je bil primer dveh zdravnikov, ki sta v britanskih klinikah opravljala splave na podlagi spola nerojenega otroka. Pri časniku so njuno početje razkrinkali leta 2012. Državno tožilstvo pa je odločilo, da zdravnikov ne bo kazensko preganjalo. Britanski minister za zdravje Jeremy Hunt je tedaj izrazil »zaskrbljenost« zaradi pomankljivega nadzora pristojnih oblasti. Lobistično združenje »Christian Legal Centre« pa se je z ogorčenjem odzvalo na dogajanje. Po njihovem mnenju gre za hudo napako tamkajšnjega pravosodja, saj naj bi večina britanskih državljanov tovrstnega početja ne podpirala. To dokazuje, da britanska zakonodaja o splavu »ni kaj dosti vredna«, so prepričani pri omenjeni organizaciji in obenem napovedujejo nadaljne pravne korake.
Britansko zdravniško združenje »British Medical Association« je izjavilo, da je opravljanje splava na podlagi spola dopustno le v izjemnih primerih, splošno gledano pa gre pri tem za neetično početje.
Zdravniki v britanskih mestih Birmingham in Manchester so bili skrivaj posneti med poizvedovanjem omenjenega časnika in so na posnetku izrazili pripravljenost, da opravijo splav, ker si starši niso želeli rojstva deklice. V času priprave prispevka pa nobenega izmed odobrenih splavov niso opravili.
Britanski zakon o splavu, »The Abortion Act«, sodi med najstrožje svoje vrste v Evropi, ker – vsaj na papirju – ženski ni dovoljeno sami odločati o prekinitvi nosečnosti. Poskus liberalizacije zakona so leta 2008 v času vlade laburista Gordona Browna v parlamentu zavrnili.
Vir: Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/v-angliji-zakonito-opravljanje-splava-na-podlagi-spola
Eden izmed nas: S svojim podpisom zaščitimo človeško življenje
Na podlagi odločitve Sodišča Evropske unije v primeru Brüstle proti Greenpeace-u človeški zarodek (embrij) predstavlja začetek razvoja človeškega življenja. Evropska državljanska pobuda Eden izmed nas (One of Us) Evropsko unijo zato poziva k prenehanju financiranja dejavnosti, ki vodijo v uničenje človeških zarodkov, zlasti na področju raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja.
S to pobudo želijo doseči spremembo finančne uredbe Evropske unije, ki določa porabo njenega proračuna. Prepoved takšnega financiranja bo prispevala k večji usklajenosti znotraj EU. Za uspešnost pobude morajo državljani Evropske unije do 1. novembra 2013 zbrati milijon podpisov.
Gre predvsem za raziskave na embrionalnih matičnih celicah, ki jih raziskovalci pridobijo iz človeških zarodkov in jih po končanem postopku zavržejo. Po trenutni zakonodaji obstaja nevarnost, da bo v nekaterih državah EU (v Veliki Britaniji, Belgiji in na Švedskem) omogočeno financiranje raziskav na embrionalnih matičnih celicah, v katerih bi lahko raziskovalci ustvarjali človeške zarodke v industrijske in komercialne namene.
Sporno je tudi doniranje skupnega evropskega denarja na področju t. i. reproduktivnega zdravja državam v razvoju. Evropska unija splava kot sredstva za uravnavanje rojstev načeloma ne spodbuja, a iz skupne blagajne pogosto financirajo programe, ki spodbujajo dostopnost do splava, kontracepcije in sterilizacije.
Dodatne informacije so na voljo na priloženi povezavi. Vodja pobude One of Us pri Zavodu iskreni.net je Tomaž Sokol, ki je dosegljiv na GSM: 041/269–757 ali po e-pošti na naslovu: [email protected], tiskovna predstavnica pa je Urška Makovec, ki je dosegljiva na GSM: 041/207–653 ali po e-pošti na naslovu: [email protected].
Možnosti za podpis pobude
-
Prek spleta na povezavi.
-
Po navadni pošti. Na povezavi je na voljo obrazec, ki ga zainteresirani lahko pošljejo na naslov: Zavod iskreni.net, Stožice 56, 1000 Ljubljana.
Predavanje Boštjana Lenarta na Pastoralnem tečaju, 1.del (Vir: Katoliška Cerkev)
Spreobrnjenje – proces voditeljskega usposabljanja
Dober boj s skušnjavami, ki presega životarjenje v varnem območju »status quo« vodi v spreobrnjenje. Kardinal Bergoglio (papež Frančišek) prepozna v spreobrnjenju preroka Jona pot misijonske dejavnost današnje Cerkve. Jona je bil prepričan, da popolnoma pozna Boga, njegove načrte, razločevanje med dobrim in slabim, … Takšen Jona je podoben bogoslovcu zadnjega letnika, ki pozna svoje delo, svoj urnik in svojo vlogo zelo natančno. Vse, kar potrebuje, je »management« upravljanje s svetimi znanostmi, ki jih je prejel v 6. letih priprave. Bog pa Jona preseneti z naročilom oznaniti Ninivljanom Božjo pripravljenost na odpuščanje. Ta naloga presega upravljanje, zlasti ker so Ninivljani v Jonovih očeh sprevrženo ljudstvo, ki ga je Bog pozabil kaznovati. Jona je dvakrat jezen na Boga, prvič, ker Ninivljane ni zbrisal z Zemlje že pred časom in drugič, ker od njega zahteva sočutje s sprevrženimi Ninivljani. Jonova zgodba razodene, da Jona bolj kot Boga ljubi neko svojo podobo o Bogu in ni sposoben tvegati svojega življenja za oznanjevanje spreobrnjenja med Ninivljani. Skratka, pred Ninivljani je samega spreobrnjenja potreben Jona sam.
Za takšno nalogo se zahteva večja prožnost od samega urejanja ali upravljanja, potrebna sta vizija in poslanstvo, ki sta lastni odgovornemu voditelju. Jona ne straši toliko sprijenost Niniv, kakor nedoumljiva Božja ljubezen. Jona se raje zanese na svoje predstave o Bogu, kakor da bi Boga poslušal, zato se Bogu upre in zbeži pred samim seboj. Preden je prejel poslanstvo spreobrniti Ninivljane, je Jona živel v svojem idealnem svetu, podobnem mirni vojaški kasarni daleč stran od tveganja in vojne. Bolj kot v stiku z živim Bogom se je Jona zadrževal pri svoji izdelani podobi Boga. Bog pa ga je poklical v tvegano dejanje oznanjevanja Božje ljubezni med ljudmi, ki Boga ne ljubijo. Poslal ga je v vojno, ki poleg boja s sprijenimi Ninivljani vključuje tudi boj s samim seboj.
Jona, ki se upira Božjemu poslanstvu, je podoben (novo)mašniku, odločenemu, da bo končal svoj proces spreobrnjenja s posvečenjem. Sedaj mu ni potrebno več razločevati, kaj je v dani situaciji prav in kaj narobe. Namesto tveganja, sprejemanja odgovornosti in zaupanja ljudem, se zadovolji z varnim nadzorovanjem zvestih, ki še niso prelomili zaveze z Bogom. Od pastoralne službe torej zahteva čim bolj natančna navodila in nedvoumne predpise, ki ga bodo obvarovala pred nesporazumi z ljudmi. To pa je pot v Tarz, pot, ki vodi stran od Boga. Hujši kot so (novo)mašnikovi notranji boji, bolj jasno lahko spozna vizijo, poslanstvo in Njega, ki ga pošilja na to poslanstvo.
Čeprav je Jona po določenem boju z Bogom svoje poslanstvo dobro opravil, konec njegove pripovedi ne daje slutiti, da se je Jona povsem spreobrnil. Spreobrnjenje je nedvomno nikoli dokončan proces duhovnega boja, a za razliko od stopicanja na mestu ima spreobrnjenje jasno strukturo. Spreobrnjenje se zgodi med srečanjem moje osebne odgovornosti in Božje milosti. Jona tudi po spreobrnjenju Ninivljanov ne čuti osebne odgovornosti zanje, kakor da bi se bal, da ga bo Bog zopet poslal v kakšno drugo veliko sprijeno mesto, kjer bo moral delovati proti svojim osebnim načelom. V njegovem srcu se sprožajo ljubosumni impulzi, nekontrolirana čustva in osupljive besede. Jona bi raje umrl, kot sprejel osebno odgovornost do brezbožnih.
Podobno je z nami duhovniki. Do nekaterih faranov nam ni težko razviti sočutja in odgovornosti, saj se ob njih čutimo varne in dobrodošle, drugače pa je z ljudmi, ob katerih se čutimo morda napadene in nezaželene, čeprav bi nas prav oni lahko največ naučili o Bogu, ki je zares popolnoma drugačen od vseh naših predstav. Spreobrnjenje je proces prečiščevanja Božje podobe v nas in rasti v notranjem človeku. Spreobrnjenje je bolj kot beg pred ugodjem v trpljenje, pred preteklostjo v prihodnost, pred grešnostjo k svetosti, sposobnost svobodnega razločevanja in odločanja, kaj je v tem trenutku na tem mestu vir življenja Cerkve.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/predavanje-bostjana-lenarta-na-pastoralnem-tecaju-2013
|
|
|
|
|
|
|
