Vsi časi zemeljske zgodovine so potrebni odrešenja. Tudi čas, ki ga živimo danes. V njem je veliko teme, veliko noči. Ljudje potrebujemo zagotovilo, da noč ni končna usoda človeštva. Zato Bog tudi danes pošilja svojega Sina, da bi nam prinesel veselo sporočilo: »Dete nam je rojeno, Sin nam je dan.« Pomembno pa je, da ga sprejmemo. On, ki je postal človek, nam je dokončno razodel človekovo dostojanstvo in nam podarja mir. Tega miru želim vsem, ki praznujete božič in slavite Boga. Tega miru želim vsem, ki božič praznujete kot družinski praznik, saj se je tudi Božji Sin rodil v družini. 

Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
 

Razširjena rodovitnost  

181. Dobro je tudi spomniti na to, da rojevanje ali posvojitev nista edini poti, kako živeti rodovitnost ljubezni. Tudi družina s številnimi otroki je poklicana, da zapusti sledove v družbi, v kateri živi, da bi razvila še druge oblike rodovitnosti, ki so nekakšno nadaljevanje ljubezni, ki jih druži. Krščanske družine naj ne pozabijo, da »nas vera (…) ne oddaljuje [od sveta], ampak nas globoko vanj vključuje (…) Vsak od nas ima namreč posebno vlogo v pripravi na prihod Božjega kraljestva v naš svet. Družina sebe ne sme razumeti kot trdno ograjeno območje, ki naj se varuje družbe. Ne sme vztrajati v drži čakanja, temveč v solidarnostnem iskanju zapušča svoje gnezdo. Tako postaja vezni člen, ki posameznika vključuje v družbo, in točka povezovanja, v kateri postajata javno in zasebno eno. Zakonci naj si oblikujejo jasno in trdno prepričanje o svojih družbenih dolžnostih. Zaradi tega se naklonjenost, ki združuje zakonce, ne zmanjša, temveč se napolni s svetlobo, kakor to izražajo naslednje vrstice:

»Tvoje roke so moje ljubkovanje,

moja vsakdanja sozvočja;

ljubim te, kajti tvoje roke

delajo za pravičnost.

Če te ljubim, je to zato, ker si

moja ljubezen, moja sopotnica in vse,

in na poti z ramo ob rami

naju je veliko več kot dva.«

182. Družina, ki se ima za preveč drugačno od drugih in se drži »vzvišeno«, ne more biti rodovitna. Da bi se izognili tej nevarnosti, se moramo spomniti na to, da Jezusova družina, ki je bila napolnjena z milostjo in modrostjo, ni vzbujala vtisa, da je »nenavadna«, čudežna, dvignjena nad ljudstvo. Ravno zato so ljudje težko priznali Jezusovo modrost in so govorili: »Od kod ima ta vse to? (…) »Ali ni to tesar, sin Marije …?« (Mr 6,2-3). »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). To potrjuje, da je to bila preprosta družina, blizu vsem in čisto normalno vključena v skupnost. Prav tako tudi Jezus ni odraščal v zaprtem krogu z Marijo in Jožefom in ga nista omejevala samo nase, ampak se je rad gibal v širšem družinskem krogu, kjer je imel sorodnike in prijatelje. To pojasni, zakaj so njegovi starši, ko so se vračali iz Jeruzalema, dovolili, da je dvanajstletni deček ves dan hodil z drugimi v karavani, poslušal pripovedovanje in z vsemi delil skrbi: »Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda …« (Lk 2,44). Kljub temu zgledu  se včasih dogaja, da krščanske družine zaradi načina, kako se izražajo, zaradi svojega sloga v občevanju, zaradi stalnega ponavljanja istih tem, delajo vtis tujosti, kot da so ločene od družbe, in imajo celo njihovi sorodniki občutek, da jih prezirajo ali obsojajo.