Krištofova nedelja in misijonska akcija Miva (Vir: katoliska-cerkev.si)
V nedeljo, 22. julija 2012, bomo v Cerkvi na Slovenskem praznovali Krištofovo nedeljo, ki jo zaznamuje misijonska akcija Miva. Po slovenskih župnijah ta dan običajno potekata prostovoljna nabirka za misijonska vozila in blagoslov vozil. Akcija tudi letos poteka pod geslom Z veseljem darujem – življenja rešujem!
V akciji vozniki sodelujejo tako, da za vsak srečno prevoženi kilometer darujejo cent. Tisti, ki se bodo odločili za blagoslov avtomobila ali dar, bodo prejeli spominsko podobico in nalepko.
Ustanova Miva – Slovenija deluje v okviru Misijonskega središča Slovenije in je članica svetovne Mive ter že dve desetletji zbira sredstva za prevozna sredstva v misijonskih deželah. Večji del zbranih sredstev namenijo za potrebe slovenskih misijonarjev, vsako leto pa poskrbijo tudi za vozilo za potrebe neslovenskega misijonarja.
Verniki in ljudje dobre volje so z akcijo Miva povabljeni k solidarnosti s tistimi, ki jim darovi za misijonska vozila posredno lahko rešijo življenje ali vrnejo zdravje. Vozila, ki jih uporabljajo misijonarji, med drugim omogočajo njihov prevoz in prevoz šoloobveznih otrok k pouku, uporabljajo pa jih tudi za prevoz gradbenega materiala za vzdrževanje in/ali gradnjo cerkva, šol ali dispanzerjev.
Misijonarji pri svojem poslanstvu potrebujejo prevozna sredstva, ker je njihovo delo večinoma vezano na območja, ki so precej oddaljena od urbanih in razvitih središč. Z darovi zbranimi v lanski akciji Miva 2011, ki so znašali 268.204,03 €, so pomagali misijonarkam in misijonarjem v sedemnajstih misijonskih postojankah.
Brošura
Plakat
Več na: http://katoliska-cerkev.si/kristofova-nedelja-in-misijonska-akcija-miva-2012
AS, Tema svetovnega dneva miru 2013: Blagor tistim, ki delajo za mir (Vir: radio.ognjisce.si)
Tema 46. svetovnega dneva miru, ki bo potekal 1. januarja 2013, bo Blagor tistim, ki delajo za mir. Papeževa poslanica, ki jo bo Benedikt XVI. pripravil za svetovni dan miru 2013, bo spodbuda k odgovornosti pri izgradnji miru, so sporočili s Papeškega sveta za pravičnost in mir.
V sporočilu za javnost so zapisali, da bo papeževa poslanica zaobjela polnost in mnogovrstnost pojma mir, začenši s človekom. Dotaknila se bo notranjega in zunanjega miru, ter nato v ospredje postavila antropološko razsežnost, naravo in vpliv nihilizma ter temeljne človekove pravice, na prvem mestu so to svoboda vesti, svoboda izražanja in verska svoboda. Poslanica bo bralcu prav tako ponudila etični razmislek o nekaterih merilih, ki so uveljavljena v svetu in povezana z gospodarsko in finančno krizo, vzgojno-izobraževalnim položajem, institucionalno in politično krizo, ki je v mnogih primerih tudi zaskrbljujoča kriza demokracije. Sveti oče se bo v poslanici dotaknil še 50. obletnice začetka drugega vatikanskega koncila in okrožnice papeža Janeza XXIII. Mir na zemlji (Pacem in Terris). V slednji je izpostavljeno, da imata človekovo dostojanstvo in njegova svoboda vedno prvenstveno vlogo v izgradnji mesta, ki je v službi vsakega človeka, brez kakršne koli diskriminacije, in za skupno dobro, na katerem temeljita pravičnost in resnični mir.
Blagor tistim, ki delajo za mir bo osma poslanica Benedikta XVI. za praznovanje svetovnega dneva miru. Lanskoletna je nosila naslov Vzgajati mlade za pravičnost in mir, leto poprej pa Verska svoboda, pot miru. Prva papeževa poslanica za svetovni dan miru 2006 pa je imela naslov Človeška oseba, srce miru.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/132/aktualno/8238/
AS Dr. Štuhec: Predsednik države bi moral biti človek, ki se zna postaviti nad dnevno politiko (Vir: radio.ognjisce.si)
V zadnji oddaji iz cikla sedmih oddaj o Družbenem nauku Cerkve smo se z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhecem ustavili pri temeljnih načelih Družbenega nauka Cerkve. Dejal je, da ta služijo kot merilo za presojanje družbenih razmer in tudi kot merilo za rešitve. Dotaknil pa se je tudi bližajočih se predsedniških volitev.
Načela družbenega nauka Cerkve so se po besedah dr. Štuheca razvijala na podlagi zgodovinskih izkušenj. „V ozadju teh načel je krščanski pogled na človeka. Nekako temeljna štiri načela so načelo personalnosti ali osebnostno načelo, načelo skupnega dobrega, solidarnost in subsidiarnost. Danes boste v političnem jeziku vseh politikov, ne glede na to ali so levi, desni, liberalni konservativni, slišali besedo solidarnost, subsidiarnost, skupno dobro. Morda manj slišimo besedo persosnalnost. To načelo pa je pomembno zato, ker se v tem načelu skriva krščanski pogled na človeka.“
V nadaljevanju oddaje se je dr. Štuhec ustavil tudi ob vprašanju, kako lahko na praktični način kristjani uporabimo družbeni nauk med kampanjo za predsedniške volitve. „Prva predpostavka v zvezi z družbenim naukom Cerkve, na kateri moramo mi kot kristjani temeljiti in iz nje izhajati, je dejstvo, da živimo v demokratični, pluralni in sekularni družbi.“ Dr. Štuhec v tem primeru sekularne družbe ne razume kot nekaj negativnega.„Nekdo, ki naj bi predstavljal vse državljane kot prvi človek države, mora ustrezati tem trem kriterijem. Torej, da v tej osebi prepoznamo človeka, ki je demokrat, ki spoštuje pluralnost na ta način, da je do vseh smeri, ki v družbi nastopajo v takšnih ali drugačnih oblikah, enak, in končno, ki dejansko zagovarja sekularno državo, kar pomeni, da ne forsira, ne samo nobene religije, tudi nobenega svetovnega nazora in tudi nobene ideologije. Kajti, kakor hitro se postavi predsednik države na stran neke ideologije, ki je lahko tudi sekularistična ideologija, je seveda s tem sebe pozicioniral v neko zelo jasno definirano ideološko smer. Predsednik države bi moral biti človek, ki se zna postaviti nad dnevno politiko, njegova naloga ni, da razmišlja in razpravlja o aktualnih dnevnopolitičnih vprašanjih, to je naloga vlade, ministrov in političnih strank. Predsednik države bi moral biti nekdo, ki se zaveda, da je prav on varuh vseh temeljnih državnih institucij, se pravi, da s svojim odnosom do teh institucij kaže, da spoštuje in ceni državo kot najvišjo institucijo.“
Dr. Štuhec je spomnil na nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ki je pogosto kritiziral politične stranke. Dejal je, da je predsednik s tem napadel enega glavnih elementov demokratičnega političnega sistema. „Predsednik države mora podpirati in krepiti strankarsko življenje v državi, če hoče, da bo ohranjal demokratičen pluralni družbeni red te države katere predsednik je. Zato ljudje, ki na ta način pristopajo k strankarskim vprašanjem, niso primerni za predsednika države oziroma so škodljivi kot predsednik države, ker vnašajo na to področje še dodatno diferenciacijo.“
Moralni teolog dr. Ivan Štuhec si želi takšnega predsednika države, „ki bi jasno videl, kateri so bili tisti temeljni dogodki v zgodovini slovenskega naroda, ki so pripeljali do samostojne države, in katerim dogodkom lahko pripišemo to zgodovinsko vrednost, da bodo za vedno ostali kot tlakovci, po katerih smo si trasirali pot do samostojne države. Predsednik države je vrhovni varuh institucije, ki ji rečemo država, zato bi moral biti to nekdo, ki bi mu bilo, kar se teh vprašanj tiče, zelo jasno, kako smo prihajali do te države, kateri dogodki in osebnosti so bili ključni in da tukaj ne pride do deviacij, do kakršnih je v zadnjih 20 letih prihajalo. Torej, da se hočejo tisti, ki so bili najbolj proti samostojni Sloveniji, vedno znova predstavljati, da so pravzaprav oni bili predhodniki samostojne Slovenije v času revolucije.“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/132/slovenija/8193/
Hollande odprl razpravo o evtanaziji (Vir: druzina.si)
Francoski predsednik Francois Hollande je pričel narodno razpravo o evtanaziji. Kot so poročali francoski mediji, je Hollande napovedal ustanovitev posebne delovne skupine za etiko, ki se bo ukvarjala z zaključkom človekove življenjske poti. Po medijskih navedbah naj bi skupini predsedoval Didier Sicard, nekdanji vodja francoske komisije za etiko. Do decembra bo skupina priredila več odprtih razprav, v katerih naj bi pridobili tudi javnomnenjsko stališče do evtanazije.
Predsednik Hollande je ob tem pokazal pripravljenost, da priskrbi finančna sredstva za potrebe paliativne medicine. Bolečine dveh tretjin umirajočih je mogoče omiliti z ustreznimi zdravili, je Hollande po navedbah medijev poudaril ob obisku paliativnega oddelka v bližini Pariza. Od tega cilja pa naj bi bili vendarle še precej oddaljeni.
Hollande je izpostavil pomen zakona, v veljavi od leta 2005, ki dopušča pasivno evtanazijo. Obenem je zastavil vprašanje, ali v izjemnih primerih ne bi mogli stopiti koraka naprej in pomagati ljudem, ki trpijo neublažljive bolečine. Izrazil je željo, da bi sa na to temo razvila ‘dostojanstvena’ razprava.
Sicard kot predvideni predsednik nove delovne skupine za etiko je že leta 2000 zagovarjal izjeme, ki bi jim zakon dopuščal dejavno evtanazijo. Hollande je v svojem predvolilnem boju med drugim zagovarjal dopustnost dejavne evtanazije za tiste neozdravljivo bolne paciente, ki jasno izrazijo željo po zaključku svojega življenja, s čimer je poskrbel za ostro kritiko s cerkvene strani.
Po veljavnem zakonu iz leta 2005 je dejavna evtanazija v Franciji kaznivo dejanje. Zdravniki pa lahko obravnavo neozdravljivo bolnih pacientov na njihovo željo prekinejo ali omejijo.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/9C1208FE98C497DBC1257A4100290FCE?OpenDocument
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
I. Pastoralno delovanje na družbenem področju
d) Nosilci družbene pastorale
538. Pri uresničevanju svojega poslanstva pošilja Cerkev na delo vse božje ljudstvo. V različnih povezavah in v vsakem izmed svojih članov posebej mora božje ljudstvo, zvesto darovom in oblikam izražanja, ki so lastne vsakemu duhovnemu poklicu, odgovarjati na dolžnost oznanjevanja evangelija in evangeljskega pričevanja (prim. 1 Kor 9,16), v zavesti, da »poslanstvo zadeva vse kristjane«.
Tudi pastoralno delo na družbenem področju je namenjeno vsem kristjanom, ki so poklicani, da postanejo dejavni nosilci pričevanja družbenega nauka in da se polno vključijo v potrjeno izročilo z »delovno vnemo milijonov, ki jih je spodbudilo in vodilo socialno učiteljstvo Cerkve, da so se dali na voljo služiti svetu«. Kristjani današnjega časa, ki delujejo posamič ali na različne načine povezani po skupinah, združenjih in gibanjih, se morajo znati izpostaviti kot »veliko gibanje za obrambo človeške osebe in varstvo njenega dostojanstva«.
539. V krajevni Cerkvi je za evangelizacijo na področju družbene pastorale prvi odgovoren škof. Pomagajo mu duhovniki, redovniki in redovnice ter krščanski laiki. Škof mora spodbujati učenje in širjenje družbenega nauka v skladu s krajevnimi potrebami; za to si priskrbi primerne ustanove.
Škofova pastoralna dejavnost se mora uresničevati prek duhovnikov, ki so v krščanski skupnosti deležni njegove učiteljske, posvečevalne in vodstvene službe. S sestavljanjem primernih vzgojnih načrtov se mora duhovnik seznanjati z družbenim naukom in v članih svojega občestva pospeševati zavest o pravici in dolžnosti, da bodo dejavni nosilci tega nauka. Z obhajanjem zakramentov, zlasti evharistije in sprave, duhovnik pomaga živeti družbeno prizadevanje kot sad odrešenjske skrivnosti. Spodbujati mora pastoralno dejavnost v območju družbenega in si s posebno skrbjo prizadevati za vzgojo in duhovno spremljanje vernikov, angažiranih v družbenem in političnem življenju. Duhovnik, ki opravlja dušnopastirsko službo v raznih cerkvenih združenjih, zlasti v tistih s socialnim apostolatom, je dolžan spodbujati njegovo rast s poučevanjem družbenega nauka.
540. Na socialnem področju pastoralno deluje v skladu s svojimi karizmami tudi nekaj Bogu posvečenih oseb. Njihovo sijajno pričevanje, zlasti v razmerah najhujše revščine, je opomin vsem, naj se oklenejo vrednot svetosti in velikodušne službe bližnjemu. Popolna nesebičnost redovnikov se ponuja kot slikovito in preroško znamenje družbenega nauka: ko se nesebično predajajo službi skrivnosti Kristusove ljubezni do človeka in sveta, prehitevajo in s svojim življenjem razkrivajo nekatere poteze novega človeštva, ki jih želi družbeni nauk milostno posredovati. Ljudje z obljubami čistosti, uboštva in pokorščine se predajajo službi pastoralne ljubezni predvsem z molitvijo. V njeni moči razmišljajo o božjem načrtu s svetom in rotijo Gospoda, naj odpre srce vsakega človeka, da sprejme dar novega človeštva, ki je cena Kristusove žrtve.
|
|
|
|
|
|
|
