God bl. Antona Martina Slomška (Vir: Katoliška Cerkev)
Pogled v zgodovino
V Cerkvi na Slovenskem po beatifikaciji Antona Martina Slomška (1999) praznujemo Slomškovo nedeljo. Slomškov god obhajamo 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.
Življenjepis bl. Antona Martina Slomška
Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.
Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.
Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.
Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov ... Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.
Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.
Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.
Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.
Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/god-bl-antona-martina-slomska
Marjana Debevec, Papež o vprašanju ločenih (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je na srečanju z duhovniki spregovoril tudi o vlogi družin in položaju ločenih, ki si potem ustvarijo nove skupnosti. Verniki bi se po njegovih besedah v župnijah morali počutiti doma. Duhovniki pa naj bi te pare spremljali z vso ljubeznijo in sprejetostjo. Vprašanju zakonske pastorale z antropološkega vidika bo posvečena prihodnja sinoda škofov, pa tudi srečanje srečanje papeža Frančiška s kardinali, ki naj bi mu pomagali voditi Cerkev. Potekalo bo od 1. do 3. oktobra.
Problem zakonske pastorale je po papeževih besedah zelo obsežen. Glede ločenih je v Cerkvi takole: če so samo ločeni in ostanejo samski, lahko prejemajo obhajilo, če pa se znova poročijo, ga ne morejo. Vendar pa po papeževih besedah temeljni problem ni le v prejemanju evharistije ali ne. Gre namreč za velik problem odgovornosti Cerkve do družin, ki živijo v teh okoliščinah, je poudaril. Cerkev mora zato po njegovih besedah narediti nekaj v smeri reševanja problema ničnosti zakonov. Prav te družine so namreč po njegovih besedah tista življenjska obrobja, kamor se mora odpraviti Cerkev.
O tem je spregovoril tudi na pogovoru z novinarji na poti iz Brazilije. „Mislim, da moramo na to vprašanje pogledati v luči celotne zakonske pastorale. Zato sta potrebni dve stvari. Najprej bo to ena od tem, o kateri se bomo posvetovali z osmimi kardinali 1., 2. in 3. oktobra. Govorili bomo namreč o tem, kako iti naprej v zakonski pastorali.“ Omenja tema bo vodilo tudi prihodnje sinode škofov, o čemer se je papež Frančišek pogovarjal s tajnikom sinode škofov. „Ko sva se pogovarjala, sva prišla do zaključka, da naj bi obravnavali vero in kako nam le ta pomaga načrtovati v družini. Poglobili bomo torej zakonsko pastoralo“. Cerkev je torej na poti do globlje zakonske pastorale, ki pa vključuje številna zelo različna vprašanja. „Naj povem samo en primer. Moj predhodnik kardinal Quarrancino je dejal, da je po njegovem mnenju polovica zakonov ničnih. Zakaj je tako govoril? Ker se mnogi poročijo še povsem nezreli, ne zavedajo se v polnosti, da gre za vse življenje, ali pa se poročijo, ker je pač takšno splošno mnenje v družbi. Tudi to zadeva zakonsko pastoralo“, je novinarjem še dejal papež Frančišek. Po njegovih besedah bo zato znova treba pregledati pravno vprašanje ničnosti zakonov, saj cerkvena sodišča ne zadoščajo.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11678/
Marta Jerebič, Papež Frančišek: Kdor vlada, mora ljubiti svoj narod (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je pri današnji jutranji maši spregovoril o politikih oziroma voditeljih. Dejal je, da sta ponižnost in ljubezen do naroda nujno potrebni značilnosti za vladajoče. Državljani, še posebej katoličani, pa se morajo za politiko zanimati.
Politika je, kot pravi družbeni nauk Cerkve, ena najvišjih oblik ljubezni, ker pomeni služenje skupnemu dobremu. Zato si po papeževih besedah ne moremo umiti rok in reči, da nas to ne zanima. “Nihče ne more reči: Jaz nimam nič pri tem, saj oni vladajo. Ne, jaz sem odgovoren za njihovo vladanje in moram narediti najbolje, kar lahko, da bi oni dobro vladali, in moram storiti več, da sodelujem v politiki, kolikor lahko," je dejal papež in dodal: "Dober katoličan se vmešava v politiko, od sebe daje najboljše, da tisti, ki vlada lahko vlada. In kaj je tisto, kar lahko mi ponudimo vladajočim? Molitev."
Sveti oče je zato povabil ljudi, naj molijo za svoje voditelje. Kristjan, ki ne moli za voditelje, ni dober kristjan, je poudaril papež in dodal, da je treba še toliko bolj moliti, če je voditelj slab.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11669
Peticija proti poskusom na človeških zarodkih
Evropska državljanska pobuda Eden izmed nas: S svojim podpisom zaščitimo človeško življenje
Na podlagi odločitve Sodišča Evropske unije v primeru Brüstle proti Greenpeace-u človeški zarodek (embrij) predstavlja začetek razvoja človeškega življenja. Evropska državljanska pobuda Eden izmed nas (One of Us) Evropsko unijo zato poziva k prenehanju financiranja dejavnosti, ki vodijo v uničenje človeških zarodkov, zlasti na področju raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja.
S to pobudo želijo doseči spremembo finančne uredbe Evropske unije, ki določa porabo njenega proračuna. Prepoved takšnega financiranja bo prispevala k večji usklajenosti znotraj EU. Za uspešnost pobude morajo državljani Evropske unije do 1. novembra 2013 zbrati milijon podpisov. Trenutno so jih v vseh državah zbrali 54.000.
Gre predvsem za raziskave na embrionalnih matičnih celicah, ki jih raziskovalci pridobijo iz človeških zarodkov in jih po končanem postopku zavržejo. Po trenutni zakonodaji obstaja nevarnost, da bo v nekaterih državah EU (v Veliki Britaniji, Belgiji in na Švedskem) omogočeno financiranje raziskav na embrionalnih matičnih celicah, v katerih bi lahko raziskovalci ustvarjali človeške zarodke v industrijske in komercialne namene.
Sporno je tudi doniranje skupnega evropskega denarja na področju t. i. reproduktivnega zdravja državam v razvoju. Evropska unija splava kot sredstva za uravnavanje rojstev načeloma ne spodbuja, a iz skupne blagajne pogosto financirajo programe, ki spodbujajo dostopnost do splava, kontracepcije in sterilizacije.
Možnosti za podpis pobude
-
Elektronsko prek spleta na povezavi.
-
Po navadni pošti. Na povezavi je na voljo obrazec, ki ga zainteresirani lahko pošljejo na naslov: Škofijski urad za družino, Ciril Metodov trg 4, 1000 Ljubljana
40 dni za življenje
Danes, 24.9., se začenja že tradicionalna jesenska akcija 40 dni za življenje. Gre za ekumensko pobudo posta in molitve za življenje ter proti splavu in evtanaziji.
Gre za 40-dnevno kampanjo, ki prek molitve in posta posameznikov, neprekinjenega bdenja skupin in mirnega osveščanja v lokalnih skupnostih opozarja na problem splava. Od leta 2007 do lanske akcije je bilo organiziranih že 10 tovrstnih akcij, med sadovi pa organizatorji navajajo najmanj 5.928 rešenih življenj, 24 zaprtih klinik za opravljanje splavov, 69 odpovedi delavcev, ki so zapustili klinike in prenehali opravljati splave, na stotine staršev, ki jim je bilo prihranjena travma splava, in mnoge ljudi z izkušnjo splava, ki so vstopili v proces zdravljenja. Tako po svetu kot tudi pri nas v Sloveniji se ustanavljajo molitvene skupine za življenje.
V zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo opravljenih več kot milijarda splavov samo s kirurškim posegom. 7. oktobra letos bo minilo 36 let, odkar je tudi v Sloveniji dovoljen "splav na zahtevo". Leta 1982 je bilo v Sloveniji končanih kar 41,6 odstotkov vseh nosečnosti, kar pomeni, da je pred rojstvom umrlo skoraj pol Slovencev, ki bi se sicer takrat rodili. V Sloveniji skupno manjka približno 350.000 predstavnikov generacije mlajših od 35 let. Tudi tokrat se v Sloveniji nekateri posamezniki v duhu pridružujejo tej pobudi. Pobudniki akcije v Sloveniji pa so prevedli tudi nekaj gradiv z molitvenimi nameni in premišljevanji, ki jih je pripravil predsednik gibanja Duhovniki za življenje, Frank Pavone.
Gradiva za molitev:
Več na: http://www.40daysforlife.com/
Vera ni samo molitev, je tudi veselje (Vir: Radio Ognjišče)
Stična je gostila že 32. festival Stična mladih z geslom »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan, pridigal pa je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Srečanje več kot 7000 mladih se je nato nadaljevalo z veselim druženjem ob koncertu Stična benda in drugih glasbenih gostov.
Stična ni dogodek, je dogajanje, saj priprave na srečanje katoliške mladine potekajo vse leto, v zadnjih dneh pa zelo intenzivno.
Mladi prostovoljci so že od četrtka pripravljalizadnje podrobnosti za prijatelje. Nekateri so prespali kar na odru, saj je veliko dragocene opreme, ki jo je bilo treba paziti. Marta Habe je povedala, da so jo v jutru prevzeli ljudje, ki so prihajali k maši, da bi molili za mlade, ki v Stični iščejo poti, kako živeti svojo vero: "V domači župniji slišimo orgle, tudi to nam je všeč, toda mladi želimo, da je drugače, da je bolj naše in živahno. In če res poslušamo Sv. Duha, je to res prava smer."
Bratje kapucini so pripravili zanimivo stojnico, kje so mladi lahko na svoj način predstavili karizmo sv. Frančiška in kapucine. "Frančišek živi, včasih pa se zajoka, ker vidi, da se ljudje drug drugega bojimo. A zbira nas skupaj, tudi v Stični," je na vprašanje, kako današnji čas doživlja sv. Frančišek, odgovoril br. Jožko Smukavec.
"A ob dnevih, kot je današnji, bi bil prav sv. Frančišek gotovo na odru in bi vodil sceno, saj je bil znan kot vodja asiške mladine," je prepričan br. Vlado Kolenko: "Tu je energija Sv. Duha, to je žur, ki je drugačen in všeč mi je bilo, ker so nam ob vstopu pogledali v torbe in preverili, ali naše veselje prihaja iz srca ali od kje drugje. Tu je veselje srca. Veselje, ki ga človek še kako potrebuje."
Stične ni brez Stična benda, letos sta tam dva. Izkušeni mladi glasbeniki namreč predajajo svoje poslanstvo še mlajšim. "Mislim, da so boljši, kot smo bili mi, ko smo prvič igrali na tem odru," pravi Andrej Jerman.
Vse poti že nekaj dni vodijo v Stično, a mladi so uporabili tudi vsa zanimiva sredstva, da so prišli tja. Ne le prevozna, skavti iz Litije so včeraj peš poromali v Stično in prespali pod kozolcem in na travniku. "Skavt je vedno dobro pripravljen, ne pozna slabega vremena, pozna samo dobro in slabo opremo," so z veseljem povedali in pokazali, da imajo s seboj tudi najpomembnejšo opremo - dobro voljo, ki naj poživi našo Cerkev.
Program se je začel ob pol desetih dopoldne, in sicer s programi za dijake in študente ter mlade v poklicih, sledile so raznovrstne delavnice z zanimivimi gosti, nato ob 14.15 sveta maša. Sklepni koncert pa je pripravil Stična band. V času srečanja so lahko udeleženci igrali nogomet, molili v opatovi kapeli, prejeli zakrament sprave ali pa preprosto klepetali s svojimi prijatelji in znanci.
Letošnji festival je bil že 32. po vrsti in je potekal pod geslom: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19), v povezavi z mladimi, ki so bili poleti zbrani ob papežu Frančišku na svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru.
Znaten del programa je bil sestavljen iz delavnic, ki so jih organizatorji razdelili v tri sklope: Govorim z Bogom, Misijonar po svetu in Misijonar v vsakdanjem življenju
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11705/
Ksenja Hočevar, Film o čudežni ozdravitvi s. Tončke (Vir: Druzina.si)
Prvi zapisan čudež se je na Brezjah zgodil 22. septembra 1863, ko je čudežno ozdravela Mica Tavčar iz Begunj, za njo je na Brezjah čudežno ozdravelo še kar nekaj bolnikov. Med njimi leta 1938 tudi še živeča Tončka Krajnik, redovnica v redu sester usmiljenk, in o njeni zgodbi je režiser David Sipoš posnel polurni dokumentarno igrani film.
O čudežnem ozdravljenju Krajnikove deklice iz Godešiča pri Škofji Loki smo v Družini pisali že pred dobrimi 15 leti, ko sta se s. Tončka in njena sestra Rezka, tudi redovnica, vrnili iz Argentine, kamor sta prek Koroške kot begunki odšli po drugi svetovni vojni. V Argentini sta vstopili v samostan, s. Tončka je doštudirala in delala na pomembnih položajih v različnih argentinskih šolskih zavodih, po prihodu v domovino, sredi devetdesetih letih, pa v Šentjakobu ob Savi poučuje verouk in vodi duhovne vaje.
Filmska zgodba, ki jo je režiser Sipoš snemal od junija 2012 do marca 2013, se začne s sedanjostjo, s pripovedovanjem s. Tončke o življenju in delu v Argentini ter izkušnjah in znanju, ki jih je prinesla leta 1995 s seboj, ko se je vrnila v domovino. Od sedanjega utripa se zgodba pomika nazaj, do vojnih časov in trpljenja Krajnikove družine, spominov s. Tončke in rezke na starše in brate, vrhunec pa film doseže z igranim prizorom v brezjanski cerkvi, ko mlada družina prinese k Mariji bolnega otroka in ta ob povzdigovanju ozdravi. Film je prepleten s »katehetsko uro« s. Tončke, ko skupini radovednih otrok pripoveduje spomine na svojo bolezen in ozdravljenje.
Napadel jo je pes, strah ji je prinesel hude posledice
Stara je bila sedem let, ko je raznašala po vasi časopis Bogoljub. Napadel jo je vaški pes, ki se je strgal z verige. Tončka se je ustrašila in posledice so bile hude: tresla se je, ves čas panično jokala, ponoči se je zbujala. Mati je čez nekaj dni poklicala zdravnika, ta pa ji je dal zdravilo, ki je Tončki sicer odgnalo panični strah, posledice pa so bile fizične in iz dneva v dan hujše: ob uri, ko jo je napadel pes, je dobivala napade, vsak je trajal šest ur in ob vsakem napadu je bila bolj hroma: zaradi zamaknjenih ust ni mogla jesti, oglušela je, ni mogla več hoditi, ne premikati rok … »Dober mesec sem bila v bolnišnici, tam sem spoznala sestre usmiljenke!« pove v filmu s. Tončka. Spomni se zdravnika, ki je rekel očetu: »Jaz sem ateist, a povem vam, da se take bolezni zdravijo samo v Lurdu in Fatimi!« Pri Krajnikovih doma so imeli podobo brezjanske Marije in Tončka je vedno z enim prstkom, ki ga je še lahko premikala, kazala nanjo. Tudi v času, ko je poslušala, kako se domači pogovarjajo, da bi romali v Lurd … 13. novembra 1938 so najeli avto in šoferja, ki jih je odpeljal na Brezje. Drobceno hromo sedemletno deklico so zavito v deko položili »kot kupček«, kot se v filmu izrazi s. Tončka, na stopnice v baziliki. Med povzdigovanjem – maševal je p. Otmar – deklica reče mami: »Poglej, mami, jaz imam pa rokco. Poglej, migam, moja rokca je zdrava.« Mama, verna in polna zaupanja v marijo, reče otroku: »Pa še gor vstani!« In deklica je vstala in se začela zahvaljevati Mariji. Cerkev je bila nabito polna, vsi so videli, kako so starši prinesli k oltarju bolnega otroka in bili so priče čudežu ozdravitve.
»Kadar se taki čudeži godijo, pridejo hudi časi!«
P. Otmar je po maši dejal, da na Brezjah še niso bili priče takšni ozdravitvi in dodal stavek, s katerim se film približa koncu: »Kadar se taki čudeži godijo, pridejo hudi časi!« res so prišli, a ne takoj. Tistega dneva se Tončka še kako dobro spominja. Šli so v gostilno in lahko je jedla palačinke. Spomni se tudi, da je v gostilni k njej prišla moderno oblečena gospa in staršem povedala, da se je tisti dan na Brezjah zgodil še en čudež: ko je njen mož videl ozdravitev deklice, je šel po več desetletjih k spovedi. Ko so se pripeljali v Godešič, je Tončko čakal brat Ivan in jo s kolesom vozil po vasi ter vpil: »naša Tončka je ozdravela!« Vsi so že vedeli, da sem ozdravela, ne vem, kako je v tistih časih novica tako hitro potovala. V naslednjih dneh je prihajalo veliko ljudi, ki jo je hotelo videti. Prišli so tudi trije gospodje, lepo oblečeni. Hoteli so z njo govoriti na samem. Obljubljali so ji šolanje, veliko denarja in da bo postala slavna. »«kaj pa naj naredim, da to dobim?« jih je vprašala. »Govoriti moraš, da nikoli nisi bila bolna, da še nikoli nisi bila na Brezjah.« Sedemletnica se je uprla in zbežala od njih. S. Tončka Krajnik je še danes, pri svojih 83 letih, živahna, zgovorna, ustvarjalna in duhovita, predvsem pa verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti pri Bogu izprosila zdravja.
Ljudje se čudeža še spomnijo
»Kak je lepo!« je po koncu filma potiho zavzdihnila s. Tončka, naglas pa je povedala, da to, kar se ji je zgodilo, ni njena zasluga, ampak molitev in prošnja njenih staršev. Ni želela, da bi se o njej posnel film, a p. Leopold Grčar ji je »prefrigano«, kot se je izrazila, dejal, da če ima rada Marijo, bo sodelovala. »Zdaj je narejeno. Molite zame, tako grešen človek sem. Film je lep, je resničen, zdaj pa lahko umrem,« je pristavila.
Da je bilo resničen čudež zahtevno prenesti v filmsko zgodbo, je dejal režiser Sipoš: »Kako povedati zgodbo, ki se je zgodila leta 1938, da bo zanimiva za sodobnega gledalca.« A, da je imel do čudežev in božjih posredovanj na zemlji odnos že iz domače družine, je povedal, saj so veliko romali po milostnih krajih. Ko se je seznanil s sestro Tončko, je odkril, da je njena zgodba še vedno živa, saj je še danes aktivna sestra, učiteljica in vzgojiteljica. »Vedel sem, da snemamo portret sestre, ki se je je Bog v otroštvu tako zelo dotaknil, da je sadove čudeža nosila in živela vse svoje življenje.«
Po projekciji filma – polurni film so v dvorani krajevne skupnosti, ki sprejme okoli tristo ljudi, morali predvajati dvakrat, saj so ob prvi projekciji mnogi ostali zunaj – je gvardijan p. Robert Bahčič navedel besede nadškofa Šuštarja, ki jih je zapisal ob prvem obisku Brezij: »Marija je pomagala, Marija bo pomagala, Marija vedno pomaga« in dejal, da je tudi to Marijin čudež, »da imamo med seboj s. Tončko.« V pogovoru s s. Tončko in njeno sestro s. Rezko, ki sta si film ganjeni ogledali, se je oglasila gospa, ki je bila tisto nedeljo, 13. novembra 1938 s starši v brezjanski baziliki in se čudeža dobro spominja. Oglasil se je tudi Anton Tomažič, ki mu je o čudežu večkrat pripovedovala mama, tudi ona je bila na Brezjah.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/film-o-cudezni-ozdravitvi-s-toncke
Branko Cestnik, Rezerva je v solidarnosti in vaški složnosti (Vir: http://branenacesti.blogspot.com/2013/09/rezerva-je-v-solidarnosti-in-vaski.html)
Pred približno 25 leti je v moji rojstni vasi nekemu kmetu zaradi udara strele sredi noči pogorelo celotno ostrešje srednje velikega hleva in vsa zaloga sena. Še dobro, da so živino sosedje in gasilci vso rešili. Če je ne bi, bi bila že tako huda nesreča podvojena. Kaj se je zgodilo potem? V tednu dni so sovaščani pripeljali les, zgradili novo ostrešje, ga pokrili in navozili toliko sena, kolikor ga je bilo prej. Teden dni po požaru je na požar spominjal le počrneli gornji del hlevske fasade. Temu se reče vaška složnost. To je solidarnost.
Danes smo zaradi kriznega stanja vsi vznemirjeni. Sprašujemo se, kako preživeti, ko ni služb, ko gospodarstvo hira, ko država ne pomaga, ko nas narava tepe zdaj s sušo zdaj z nevihtami, ko se zdi, da bo jutri še slabše. Odgovor je star kot človeštvo: ko je težko, je treba stopiti skupaj. Moderna beseda za stopiti skupaj, si stati ob strani in si pomagati, je solidarnost. Beseda izhaja iz latinskega pridevnika „solidus“, kar pomeni trden, cel, poln.
Solidarnost ni izum filozofov in duhovnih učiteljev. Solidarnost je zapisana v našo naravo. Kakor imamo roke, da delamo, in glavo, da mislimo, imamo v našem duhu „inštaliran“ poseben „organ sočutja“, da si pomagamo. Ta „organ sočutja“ oz. solidarnost ni zasidrana v našem srcu zaradi lepšega, temveč zato, ker je koristen. Ljudem koristi biti skupaj, podpirati šibkega in pomagati vsakemu. Tako zmoremo več, kot zmore en sam, tako pravzaprav preživimo. Solidarnost nas kot skupnost dejansko naredi bolj trdne, cele, polne, učinkovite.
Poleg koristi pa solidarnost prinaša še drugo sporočilo – višje sporočilo. Ko se zavzemamo za siroto, za težke bolnike, za onemogle in ostarele, za tako ali drugače prikrajšane, se zanje zavzemamo, ker so – kot rečemo – enako ljudje. Četudi ne morejo delati in konkretno prispevati k skupnemu dobremu, ostajajo med nami in mi jim priznamo enako čast kot aktivnim članom družbe. Na ta način vsakega človeka razglasimo za nosilca neskončnega dostojanstva. Z drugimi besedami: ko živi solidarnost, tudi človek ostaja človek, ne glede na to, kakšen je, kaj je in koliko česa ima.
Poseben način solidarnosti je vaška složnost. Slednja ima na Slovenskem veliko tradicijo. Čeprav pravimo, da smo Slovenci po značaju prepirljivi ljudje in da so nas moderni časi naredili večje egoiste, mislim, da se vaška složnost ni povsem izgubila. Še več: mislim, da je zdaj pravi čas, da jo odkrijemo in s to vrednoto navdihujemo tudi širši narodni prostor.
S tem v zvezi nikakor ne smemo dopustiti, da bi nas na vasi ločeval kdo od zunaj. Ne nestabilna država ne nacionalna politika ne dvopolna ideologija ne veliki in na pol skrivni interesni lobiji ne smejo prodreti med nas in ustvarjati razdora. Nevarnost ni majhna. Bolj se v Sloveniji gospodarska kriza poglablja, večji je politični razdor. In večji je razdor, večja je gospodarska kriza. Če bomo tudi na našem tradicionalno složnem štajerskem podeželju pristali na to logiko začaranega kroga, ki je zavladala v oblastnoupravnem središču Ljubljani, je z nami konec. Sprtim nam niti v svoji rojstni vasi ne bo lepo živeti. Solidarnost se bo začela krhati, s tem pa bo naša skupna obramba pred krizo vse manjša.
Proces bi moral biti obraten. Namesto da se iz metropole na deželo širi duh prepira in sovraštva, bi se moral iz naših vasi v metropolo razširiti duh sodelovanja. Če se po bifejih v vojniški občini za točilno mizo še vedno lahko srečata in pogovarjata levi in desni, zakaj se ne bi moglo to zgoditi v Ljubljani med odgovornimi politiki in ideologi? Na primer na Frankolovem je Mladinsko društvo izpeljalo velik projekt rock koncerta, na katerem je nastopala celo skupina Siddharta. Je zato, ker ima večina Frankolovčanov raje harmoniko kot električno kitaro, mladim kdo metal polena pod noge? Je bila razlika med narodnozabavno in rock’n’roll kulturo povod za nagajanje? Ne. Obratno. Med vaščani je prevladalo mnenje: ker mladi delajo nekaj velikega, jih je treba z vsemi močmi podpreti, njihov uspeh je uspeh celega Frankolovega. Če je torej tak „medkulturni“ dialog možen na vasi, zakaj ga ne bi bili sposobni medijsko vplivni intelektualci v naših univerzitetnih središčih?
Naše podeželje morda ravno zato, ker velja za bolj konservativno oz. počasno za spremembe, je kljub vsemu v veliki meri še ohranilo tisto zdravo pamet in tisti zdrav način sožitja, ki bi v tem času bil še kako potreben vsem. Zavedajmo se te rezerve. Kriza nas bo v bodoče morda res vse skupaj naredila bolj revne. Vendar nikakor ne smemo dovoliti, da bi koga od nas do konca ponižala in žalila v njegovem dostojanstvu. Stopimo skupaj, pomagajmo najbolj šibkim, spoštujmo različnost in vsi bomo kljub težkim časom ohranili vedrino duha ter veselje do bivanja v svojem kraju.
|
|
|
|
|
|