TEOLOŠKI KOTIČEK

Bogoslužna priprava na božič – božična osemdnevnica  (Vir: Katoliška Cerkev)

Sklepno obdobje adventnega časa v Katoliški Cerkvi začenjamo 17. decembra z božično osemdnevnico, ki predstavlja neposredno bogoslužno pripravo na božič. Bogoslužna priprava v obliki osemdnevnice vernikom želi približati hrepenenje in pričakovanje Gospodovega rojstva. Pomembno vlogo in slovesni ton v tem času pri bogoslužju dajejo posebne antifone, imenovane tudi O – odpevi, ki so odpevi pred Marijinim slavospevom Magnificat (prim. Lk 1,47–55). Antifone razlagajo prispodobe iz bogate svetopisemske simbolike, ki napoveduje Jezusovo rojstvo. Njihov namen je pospešiti in spodbuditi veselo pričakovanje. V osmih dneh se zvrstijo naslednje antifone, pri čemer se vsaka izmed njih začne z odpevom: O Modrost, O Gospod in Voditelj, O korenina Jesejeva, O ključ Davidov, O Vzhajajoči, O Kralj narodov ter O Emanuel.
Pojma božična osemdnevnica ne smemo enačiti s pojmom božična osmina. Prva predstavlja neposredno pripravo na božič, druga pa je obdobje osmih dni, ki jih v bogoslužju obhajamo po božiču.
 
Strokovna razlaga božične osemdnevnice in O – odpevi
Liturgična navodila govorijo le o posebni pripravi na praznovanje Gospodovega rojstva. Ta priprava se začne 17. decembra in znaša le osem dni priprave. Ker je 24. decembra že sveti večer, se ta priprava praktično omeji na en teden. Prav temu tednu ustreza sedem spevov, ki se v latinščini imenujejo Antiphonae Majores ali O – antifone, tudi O – odpevi, saj se sleherna začne s črko »O«, s katero ob hrepenenju izražamo tudi začudenje.

Te antifone pozna Cerkev že iz časa Amalarija iz Metza (+ 851 po Kr.), ki je predstavnik alegoričnega načina razlaganja bogoslužja. O antifonah pravi takole: »Antiphonae, quae habent omnes O in capite, signum quoddam admirabile et investigabile ostendunt nobis in his diebus celebrari.« To so:O Sapientia, O Adonai, O radix Jesse; O clavis David, O Oriens, O Rex gentium, O Emmanuel, ki se vMolitvenem bogoslužju nahajajo pred Marijinim hvalospevom – Magnificat, pri maši pa stojijo kot vrstica pri aleluji. Tem sedmim antifonam je za 24. december dodana antifona iz prvih večernic praznika Gospodovega rojstva Cum ortus fuerit sol de caelo (Ko bo jutri sonce vzšlo, bomo videli najvišjega Kralja, ki prihaja …) tako, da jih je osem. Iz tega sledi, da gre za osemdnevno pripravo na praznik Gospodovega rojstva.

Iz zgodovine razvoja bogoslužja vemo, da je rimski obred poznal le sedem O – antifon, medtem ko so druge Cerkve poznale podobne antifone in tudi več kot rimska Cerkev: devet ali celo dvanajst. Po tej različnosti se je kljub rimskim sedmim antifonam ustalil izraz novena kot priprava na praznik za razliko od octava, ki je osemdnevno praznovanje praznika.

Rimske O – antifone pripisujejo papežu Gregorju Velikemu (540–604 po Kr.) in tvorijo v akrostihu od zadaj naprej zanimivi besedi »ero cras«, (v bodoče bo … ali jutri bo …), izraz upanja, ki ga sedaj vsebuje antifona za zadnji dan devetdnevnice. Skratka, izraz novena ali devetdnevnica ima simbolni pomen. To je sveti čas pobožnega in veselega pričakovanja.

Strokovno razlago je pripravil profesor liturgike na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Slavko Krajnc.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/bogosluzna-priprava-na-bozic-bozicna-osemdnevnica


AKTUALNE NOVICE

Frančiškova poslanica za 48. svetovni dan miru: »Ne več sužnji, ampak bratje« Vir: Radio Vatikan)

»Ne več sužnji, ampak bratje« nosi naslov poslanica papeža Frančiška za 48. svetovni dan miru, ki ga bomo obhajali 1. januarja prihodnje leto. Naslov se navdihuje v pismu apostola Pavla Filemonu. Poslanico svetega očeta so danes predstavili na tiskovnem uradu Svetega sedeža. Obhajanje svetovnega dneva miru na prvi dan v novem letu se je začelo leta 1967 in sicer na željo Pavla VI. Poslanica, ki jo papež ob tej priložnosti napiše na posebej izbrano temo, vedno opozarja na bistveno vrednoto miru in nujnost neutrudnega prizadevanja za to, da bi mir dosegli.

V poslušanju Božjega načrta o človeštvu
Papež na začetku letošnje poslanice povabi k poslušanju Božjega načrta o človeštvu. Iz Svetega pisma najprej navede omenjeni odlomek apostola Pavla Filemonu: »Morda je bil zato (Onezim) za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu« (Flm 1,15-16). Onezim je namreč kot kristjan postal Filemonov brat. Spreobrnjenje h Kristusu, kar pomeni začetek novega življenja kot Kristusov učenec, je pravzaprav novo rojstvo, ki poraja bratstvo kot temeljno vez družinskega življenja, kakor tudi osnovo za družbeno življenje. Nadalje sveti oče navaja, da je osnova za bratstvo in sestrstvo že v stvarjenju človeka kot moškega in žensko. Žal pa je med prerojenjem v Kristusu ter stvarjenjem negativna resničnost greha, ki »večkrat prekine bratstvo, ki izhaja iz stvarjenja in nenehoma pači lepoto ter vzvišenost biti bratje in sestre iste človeške družine.

Raznovrstni obrazi suženjstva včeraj in danes
Nadalje papež Frančišek predstavi različne obraze suženjstva tako iz preteklosti kot v sedanjosti. »V zgodovini človeštva so bila obdobja, ko je bilo suženjstvo splošno sprejeto in urejeno z zakonom.« Sedaj uradno ni več suženjstva, lahko pa v številnih oblikah odnosov prepoznamo oblike zasužnjevanja. V mislih svetega očeta so tako na številnih področjih podjarmljeni delavci, delavke, mladoletni, številni migranti, osebe prisiljene v prostitucijo, otroci in odrasli, žrtve trgovine z ljudmi ali trgovine s človeškimi organi. »Ne nazadnje pa mislim tudi na vse tiste, ki so jih teroristične skupine ugrabile ter jih podjarmile za njihove namene kot bojevnike ali pa dekleta in žene kot spolne sužnje. Številni med njimi izginejo, so večkrat preprodani, trpinčeni, pohabljeni ali ubiti.«

Globlji vzroki suženjstva
»Bodisi danes kot včeraj je vzrok suženjstva v pojmovanju človeške osebe, ki omogoča, da se z njo ravna kot s predmetom. Ko greh pokvari človekovo srce in ga oddalji od njegovega Stvarnika in od njemu podobnih, teh več ne zazna, kot bitja, ki imajo isto dostojanstvo, kot bratje in sestre človeškega rodu temveč kot predmete.« Poleg tega ontološkega vzroka »zavračanja človečnosti v drugem«, papež Frančišek navaja še druge vzroke. Ti so revščina, pomanjkanje dostopa do vzgoje, dela. Tudi pokvarjenost tistih, ki so pripravljeni na vse, samo da se obogatijo, sveti oče navaja kot vzrok za suženjstvo. Nadalje so vzroki za suženjstvo oboroženi spopadi, nasilje, kriminal in terorizem.

Skupen boj proti suženjstvu
Papež Frančišek v svoji poslanici nadalje navaja, da je na prvi pogled zaznavna do tega pojava neka splošna ravnodušnost, a hkrati pokaže na izredno veliko tiho delo številnih redovnih skupnosti, še posebej ženskih, ki ga že leta in leta opravljajo v prid žrtvam suženjstva. Potem ko pokaže na to neizmerno delo, pa povabi k boju proti suženjstvu tudi na institucionalnem nivoju tako na ravni države kot na ravni medvladnih organizacij. Sveti oče nadalje pozove vsa podjetja, da zagotovijo pogoje za človeka vredno delo in pozove civilne nevladne organizacije, naj ozaveščajo glede tega tako potrošnike, kakor tudi vse prebivalstvo, da se uprejo in izkoreninijo kulturo podjarmljenosti. Na tem mestu papež omenja tudi prispevek Svetega sedeža.

Globalizirati je potrebno bratstvo in ne suženjstva ter ravnodušnosti
»V svojem delu 'oznanjevanja resnice Kristusove ljubezni v družbi', si Cerkev v svojem delovanju karitativnega značaja nenehno prizadeva izhajati iz resnice o človeku«, je v poslanici zapisal sveti oče in navedel iz okrožnice papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju, primer svete Jožefine Bakhita, ki je bila rojena leta 1869 v Darfurju v Sudanu. »Pri devetih letih so jo trgovci s sužnji ugrabili, do krvi pretepli in petkrat prodali na sudanskih trgih s sužnji… Osvoboditev, ki jo je sama prejela po srečanju z Bogom v Jezusu Kristusu, je morala podarjati naprej; ta osvoboditev mora biti podarjena tudi drugim, kolikor mogoče mnogim.«

Sveti oče zaključi poslanico z besedami: »Vemo, da bo Bog vprašal vsakega od nas: 'Kaj si storil svojemu bratu?' (prim. 1Mz 4,9-10). Povsod navzoča ravnodušnost, ki otežuje življenja številnih bratov in sester, od nas vseh zahteva, da postanemo ustvarjalci povsod navzoče solidarnosti ter bratstva, ki jim bo lahko povrnila upanje ter bodo lahko pogumno stopili na pot skozi probleme današnjega časa ter z novim pogledom, ki ga to prinaša in ga Bog polaga v naše roke.«
 
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/12/10/fran%C4%8Di%C5%A1kova_poslanica_%C2%BBne_ve%C4%8D_su%C5%BEnji,_ampak_bratje%C2%AB/1114231


 
V.J., M.J., Vprašalnik o družini tudi za redno sinodo (Vir: Radio Ognjišče)

Vatikan bo v sklopu priprav na redno sinodo o družini, ki bo potekala prihodnjo jesen, na katoličane po vsem svetu naslovil nov vprašalnik. Ta obsega 46 vprašanj, ki zadevajo družinsko življenje. Med njimi so tudi vprašanja o znova poročenih ločencih in istospolno usmerjenih. Škofovske konference bodo morale o ugotovitvah vprašalnikov Vatikanu poročati do sredine aprila. To bo potem služilo za delovni dokument, ki naj bi bil pripravljen do poletja.

Namen 46 vprašanj o zakonu, družini in spolnosti je odkrivati morebitne luknje v sklepnem dokumentu izredne sinode, ki je potekala oktobra. Odgovore bodo pristojni v Vatikanu vnesli v delovno gradivo za prihodnjo redno sinodo o družini, ki bo od 4. do 25. oktobra 2015 v Vatikanu potekala pod naslovom Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in današnjem svetu.

46 vprašanj, pravzaprav sklopov vprašanj, posega na široko. Segajo od načinov, ki jih izbira Cerkev, da bi bila blizu družinam 'v skrajnih položajih', do priprave na zakon in vprašanja o dušnopastirski pozornosti do homoseksualcev. Kratek odstavek zadeva nerazvezljivost zakona, pri čemer povprašuje predvsem po načinih, kako bi naredili, da bi zakon pojmovali kot pot samouresničenja, ne pa kot samoomejevanja.

Tri vprašanja obravnavajo družine v neurejenih razmerah. Med drugim je postavljeno vprašanje, kako lahko verniki do ljudi v takšnem življenjskem položaju 'pokažejo držo sprejemanja in zaupljivega spremljanja, ne da bi se kdajkoli odrekli oznanjevanju in zahtevam evangelija'. In kako bi bilo mogoče narediti postopek ugotavljanja ničnosti zakona širše dostopen, nemara celo brezplačen?

Kar zadeva homoseksualne ljudi, želi vprašalnik iz Vatikana zvedeti, kako se je mogoče 'ob izogibanju vsakemu krivičnemu diskriminiranju' zavzeti za take ljudi v luči evangelija in jim osvetliti zahteve Božje volje v njihovem položaju.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/161/aktualno/15709/ 
 

Barbara Fužir, Luč miru iz Betlehema v Sloveniji (Vir: Katoliška Cerkev)

Koliko nam je mar? Luč miru iz Betlehema kmalu spet v Sloveniji
Letošnje geslo Luči miru iz Betlehema nagovarja in zahteva opredelitev. Za Tvoj dar mi je ... mar. Koliko nam je resnično mar? Je mir le obrabljena beseda, ki jo uporabljamo, ko pripravljamo velike govore in gradimo gradove v oblakih? Ali pa je to beseda, dejstvo, dar – za katerega smo pripravljeni tudi kaj storiti?

Poslanica
»Hvala, Prijatelj.
Dobil sem Tvoj dar.
Prižgal si ga v Betlehemu in poskrbel,
da je prišel do mene. Sprašujem se,
zakaj sem ga dobil.«
»Dobil si priložnost. Bodi odgovoren
in pusti svoj pečat. Poskusi.
Koliko ti je mar?«

Luč miru iz Betlehema povezuje. Nosilec akcije je Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, partnerske organizacije pa so Zveza tabornikov Slovenije - nacionalna skavtska organizacija, Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov in člani Slovenske zamejske skavtske organizacije. Mir širijo skupaj – vsem.

Luč miru naj sveti tudi doma
Namen akcije Luč miru iz Betlehema je, da bi na božični večer gorela v čim več družinah v vseh državah Evrope in jim prinašala mir. Družina je okolje, skupnost, ki vzgaja v vrednotah. Kraj, kjer se otrok nauči smernic, ki ga vodijo skozi življenje.

Vsako leto prinesemo Lučko miru od skavtov zato, da podpremo akcijo, da tudi mi postanemo delček ogromne decembrske skavtske zgodbe, njenega humanitarnega sporočila in daru. Doma se pozna, da Lučka sama po sebi prinese neko toplino v prostor in med družinske člane. Nesemo jo še staršem, babicam, dedkom, prababicam, pradedkom ... Res je prijetno videti tople plamenčke, ki so razporejeni po oknih, ko se pripeljemo v zimskih mesecih domov iz službe in je že tema. Vsak dan znova se zazremo v njih, jih opazimo, ozavestimo, da je to v bistvu tista lučka z veliko začetnico - Lučka "miru".  Odkar so v hiši še otroci, pa je Lučka še posebej zanimiva atrakcija meseca, "Lučka, lučka!". Učimo se, da je to drugačna lučka, ki je ne smemo pihnit, ampak jo moramo skrbno čuvat, da plamen miru ne ugasne - kar je poseben izziv za razumevanje pri otrocih.

Družina Tehovnik iz Vrhnike 
 
Ker nam je mar
Letošnji dobrodelni izkupiček bo namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrokom in mladostnikom, ki živijo v materialni stiski in potrebujejo finančno pomoč. Podarjen bo preko projekta Botrstvo.

Kje lahko dobim plamen Luči miru iz Betlehema?
Luč miru iz Betlehema bo iz Dunaja v Sloveniji prispela v nedeljo, 14. decembra, kjer jo bomo sprejeli na regijskih sprejemih.
Ljubljanski nadškof bo Luč miru iz Betlehema sprejel pri maši  17. 12. 2014, ob 19:00, v cerkvi Marijinega oznanjenja (Prešernov trg)..
Alpe Adria izmenjava Luči miru iz Betlehema je tradicionalno srečanje odraslih skavtov iz Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Italije, ki vsako leto pred božičem poteka v drugi državi.  Letošnje srečanje organizirajo slovenski odrasli skavti, 20. 12. 2014 ob 9:00, v Celju pod geslom Prinašam luč, podarjam mir.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/luc-miru-iz-betlehema-v-sloveniji-2014

 
Narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje (Vir: Katoliška Cerkev)

Praznik nedolžnih otrok 28. december je tudi Narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje. Ob tem dnevu vabimo župnijska občestva in posameznike k molitvi za spoštovanje človeškega življenja od spočetja in za ozdravljenje ran od splava.

Molitev
Molitvena ura

Več informacij na: e-pošti: [email protected] in: Božji otroci
 
Več na: http://katoliska-cerkev.si/narodni-dan-molitve-za-nerojeno-clovesko-zivljenje-2014
 

Katja Cingerle, »Ljubezni se ne da dokazati« (Vir: Družina)

V galeriji Družina je uredništvo Božjega okolja pripravilo večer z upokojenim mariborskim nadškofom Marjanom Turnškom, ki je spregovoril o božji ljubezni. Moderator Simon Purger, član uredništva revije Božje okolje, je nadškofa vprašal, kako spoznamo, da nas ima Bog rad, o mladih, ki ljubezen dojemajo drugače in o evharistiji. 

Marjan Turnšek je najprej spregovoril o zgodbi Adama in Eve. Razložil je, da sta prva človeka izgnala Boga iz raja, torej iz svojega srca, Bog pa je odšel, ker ju je imel rad in sta si tako želela. Toda Bog gre iskat svoje izgubljene ovce in jih kot dobri pastir prinese nazaj. Tako je šel človeka iskat, našel pa ga je v grehu, ki ga je prevzel nase. Kot primer izgubljene in znova najdene ovce je nadškof navedel Petra in Pavla. Peter, ki je zatajil Jezusa, je nato postal prvi papež Cerkve, Pavel pa je najprej preganjal kristjane, pozneje pa se je pridružil Jezusovim učencem.

Biti moramo skupaj 
Človek je bil ustvarjen za ljubezen. Adam ni mogel vedeti, kdo je, ko je bil sam. Bistven odnos je odnos ljubezni do sočloveka, je povedal nadškof. Vsi odnosi imajo smisel, če so napolnjeni z ljubeznijo... Adam in Eva sta v svoji omejenosti n svobodi začela razmišljati drugače, a sta ugotovila, da ju njuna odločitev ni osrečila. Biti moramo skupaj, blizu drug drugemu, kot Marija, ki se je prepustila božji volji, nato pa odšla k Elizabeti, saj sebe ni postavila na prvo mesto, v svoje življenje in božji načrt pa je sprejela tudi Jožefa.

Kot Adama in Evo ni osrečila njuna zadovoljitev tudi nas ne bo osrečil nov avtomobil ali polna košara dobrot, čeprav nam oglaševalci to zatrjujejo, vendar nam že zdrava kmečka pamet pravi nasprotno - merilo sreče ni samo čustveno zadovoljstvo. Če imamo dve možnosti, nam Turnšek svetuje težjo, ker je v njej več ljubezni. 

Težko je dokazati božjo ljubezen, če ji ne damo priložnosti, da bi se ji prepustili, je dejal upokojen nadškof. Ljubezni ni mogoče dokazati, izsiliti, ampak jo moramo doživeti. Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, tudi zlo. Z božjo ljubeznijo lahko negativno situacijo obrnemo v dobro.

Jezus se je sklonil k nam
Božja ljubezen ozdravlja rane, zaradi katerih človek dvomi vanjo. Bog se nam je učlovečil in nam prišel pokazat, kako naj ljubimo. »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«, je dejal, kar ni povezano z učenjem, temveč z zgledom. Krščanska družina je temeljna šola, v kateri posameznik začuti, da ga ima Bog rad. Kristus je sprejel fizično človeško telo in ljubil ljudi okrog sebe po človeško z gesto, dotikom, dejanji, kar so navzoči začutili. Če bi ljubil po božje, ne bi razumeli, zato se je moral sklonit k njim. Govoril je po človeško, tako tudi objemal, a ko je nekoga stisnil k sebi, ga je v resnici objel Bog. Ko pa je Jezus odšel v nebeško kraljestvo, ni več imel človeškega telesa, zato je potreboval Cerkev na Zemlji. V njej pa so ljudje in ljudje smo slabotni in grešni, vendar nas skozi greh, in ne kljub temu, Jezus odrešuje. »Treba je prositi za dar vere«, je prepričan Turnšek, ki v božičnih razsvetljavah vidi cirkus brez Boga.

Evharistični glagoli
»Kaj pa evharistija? Kaj vam pomeni?« je vprašal upokojenega mariborskega nadškofa Simon Purger. »Evharistija je vse,« je preprosto odgovoril Turnšek in jo razložil skozi štiri evharistične glagole, ki izhajajo iz zadnje večerje: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov, ga razlomil in rekel: 'Vzemite, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« 

Vzeti: Vzel je točno določen kruh, izbral ga je kot smo mi izbrani mnogokrat (npr. mož izbere ženo), kar nas veseli, zato je težko biti zavrnjen, neizbran.

Razlomiti: s tem izrazimo bolečino, zadnje dejanje razlomljenosti pa je smrt. Od nas je odvisno, ali bomo uničeni ali razlomljeni v ljubezni do drugih.

Blagosloviti: blagoslov je vsaka dobra beseda, saj to tudi blagoslov pomeni v staro cerkveni slovanščini (slovo = beseda).

Dati: Jezus je dal kruh učencem in jim tako dal zgled. Tudi oni naj delajo tako kot on. 

Kar je Jezus izrazil z besedami, je zapisano v Svetem pismu, a kar so učenci z njim doživeli, mi doživimo pri zakramentih, je razložil Turnšek. Pri maši se pogovarjamo z Bogom, vedno pa bi se morali vprašati, kakšni smo v tistem trenutku pred molitvijo, kaj čutimo in po kaj smo prišli k maši, saj je maša lahko odpuščanje, zahvala, daritev …, začutimo pa tisto, po kar smo prišli. 

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBljubezni-se-ne-da-dokazati%C2%AB