Mojca M. Štefanič, Papež: Usmiljenje ni nekakšna 'krepostna dobrotljivost' (Vir: Družina)
Usmiljenja po besedah papeža Frančiška ne smemo napačno razumeti kot nekakšne 'krepostne dobrotljivosti' ali pa zgolj kot občutek oz. čustvo. Usmiljenje je 'resnična moč, ki lahko človeka in svet reši pred rakavo rano greha ter pred moralnim in duhovnim zlom', kot je sveti oče pojasnil v svojem nagovoru med včerajšnjo molitvijo angelovega češčenja na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Kdor v svojem srcu nima usmiljenja, ni povezan z Bogom, tudi če upošteva vse Njegove zapovedi. Navsezadnje nas bo do odrešenja privedla le ljubezen, ne pa zgolj upoštevanje Božjih zapovedi.
Papež je v svojem nagovoru izhajal iz petnajstega poglavja Lukovega evangelija, ki vsebuje tri prispodobe: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi ter o očetu in dveh sinovih, 'razsipnem' sinu in sinu, ki se ima za pravičnega, svetega.
Kristjane je pozval, naj končno 'prerastemo' načelo 'zob za zob'. Kdor živi po tem zakonu, je pojasnil papež Frančišek, se ne bo nikoli izognil 'spirali zla'. Božje pravičnosti ne smemo zamenjati s človeškimi predstavami. Ljudje si pogosto domišljajo, da bi moral Bog ravnati po njihovih merilih in kaznovati grešnike, jih obsoditi na smrt, ne pa jim odpuščati. Kdor tako razmišlja, pa ne sodi v Očetovo hišo, je prepričan sveti oče. Zlo je hinavsko in potuhnjeno in ljudi nagovarja, da lahko s svojo 'človeško pravičnostjo' odrešijo svet. Dejansko pa to lahko stori le Božja pravičnost, ki se razodeva v križanem Jezusu. Njegovo sporočilo se glasi, da je Bog za človeka daroval lastno življenje. To največje dejanje Božjega usmiljenja je Božja pravičnost.
Ob zaključku nagovora se je sveti oče na zbrane vernike obrnil s prošnjo, naj vsak pri sebi pomisli na osebo, s katero se ne razume, na katero je jezen, ki je ne mara in v tišini moli zanjo ter postane do nje usmiljen. Trg sv. Petra se je tako odel v tišino in tiho, zbrano molitev, nato pa so se vsi verniki skupaj s papežem Frančiškom obrnili na Marijo, Mater usmiljenja.
Usmiljenje je ena izmed osrednjih teoloških tem papeža Frančiška. Med prvo molitvijo angelovega češčenja po izvolitvi na papeški prestol je novi papež 17. marca letos k usmiljenju pozval vse kristjane.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/papez:-usmiljenje-ni-nekaksna-%27krepostna-dobrotljivost%27
AS, Msgr. Vincenzo Paglia: Poroka spodbuja kvaliteto odnosa (Vir: Družina)
„V Italiji 80 odstotkov mladih daje prednost poroki pred sobivanjem. V Franciji 77 odstotkov mladih želi imeti enega sopotnika do konca življenja, na Poljskem si 85 odstotkov mladih ne more predstavljati življenja brez družine“, so le nekateri pozitivni statistični podatki, ki jih je zbral predsednik Papeškega sveta za družino, msgr. Vincenzo Paglia.
Njegov govor, namenjen udeležencem 8. mednarodne konference, ki letos nosi naslov „Družina v sodobni Evropi“, je prebral podtajnik Carlos Simón Vazquéz. Dvodnevno srečanje je potekalo v Krakovu na Poljskem, organizirala pa ga je tamkajšnja Papeška univerza Janeza Pavla II., skupaj z nekaterimi drugimi evropskimi sveti in fundacijami.
Po tem, ko je msgr. Paglia omenil, da so sanje današnjih mladih še vedno poroka in družina, je izpostavil tudi trenutno stanje sodobnih odnosov. To je v nasprotju z željami in upi mladih. Spomnil je na nekatere sodobne sociologe, ki današnje stanje poimenujejo: „tiranija posameznikov“ ali pa „idolatrija jaza“. Vse to je v nasprotju s svetopisemskimi besedami, ki pravijo, da „ni dobro človeku samemu biti“. Današnja kultura daje poudarek na „dobro je sam biti“, je še dodal msgr. Paglia. Obenem je tudi spregovoril o demografski krizi v Evropi, za katero je povedal, da nima vzroka samo v finančnem zlomu. Izpostavil je Afriko, kjer se kljub minimalnemu dohodku rojevajo toliki otroci. „Kar v Evropi manjka,“ je še omenil msgr. Paglia, „ni v prvi vrsti denar, ampak upanje“. Po njegovih besedah Evropejcem prihodnost vzbuja strah. Med drugim nas muči notranja praznina in izguba smisla življenja. Znamenje in sad te tesnobe pa je msgr. Paglia opazil v upadu rojstev, duhovnih poklicev, tudi v pomanjkanju moči za vseživljenjsko zavezo.
Msgr. Vincenzo Paglia je med drugim postavil v ospredje dejstvo, da družina ostaja temeljni in neizogibni steber družbenega življenja. „V globaliziranem svetu potrebujemo več družin in ne manj,“ je poudaril predsednik Papeškega sveta za družino. „Družina ostaja genotip družbe“, kakor je to že pred tisoč leti zapisal Cicero. V pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu je zapisano, da je „družina neke vrste šola za bogatitev človečnosti“. Vincenzo Paglia je nato podrobno razložil, kako te trditve držijo. Najprej se je ustavil ob zakonski zvezi, ki daje „vrednost človeškim osebam in družbi. Poroka spodbuja kvaliteto odnosa in ima pozitivne posledice za otroke in za odrasle same. To tako na biološkem, psihološkem, ekonomskem in socialnem področju. Zakonska zveza je odločilna tudi za uspešno socializacijo otrok“. Dalje je izpostavil blaginjo medgeneracijskih odnosov. „Otroci, ki živijo z obema od svojih bioloških staršev, uživajo boljše fizično in psihično zdravje ter imajo večje zaupanje v življenje.“ Kar zadeva delo in družino je msgr. Paglia povedal, da slednja predstavlja zelo bogat vir za svet dela. O sami kombinaciji družina in delovni urnik staršev pa je dodal, da bi družba morala najprej „prepoznati pomembnost družine in nato organizirati delovni urnik v prid le-te“. Kot zadnje je predsednik Papeškega sveta za družino izpostavil vez med družino in družbenim kapitalom. „Družina ustvarja zaupne odnose, sodelovanje in vzajemnost ter gradi zunanje mreže odnosov.“ Vse to pa so glavne lastnosti povezovalnega in vezivnega družbenega kapitala.
Za konec je še povedal, da je družina predvsem „prva šola ljubezni in hvaležnosti“, še posebej v družinah, katerih člani so bolni ali invalidi. Zatorej je in ostaja prvi instrument za humanizacijo oseb in družbenega življenja.
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/svet/11665/
Marjana Debevec, Kardinal Sandri o sadovih papeževe molitve za mir
V Kazahstanu je svoj 5 dnevni obisk sklenil prefekt Kongregacije za Vzhodne Cerkve kardinal Leonardo Sandri. Majhni Katoliški skupnosti, med katerimi je večina grko katoličanov, je prenesel pozdrave in spodbude papeža Frančiška. V Astani pa je blagoslovil cerkev sv. Jožefa.
Poleg najštevilčnejše grkokatoliške skupnosti, je kardinal Leonardo Sandri obiskal tudi katoličane latinskega obreda. V mošeji v Astani se je srečal z imamom, obiskal pa je tudi pravoslavno rusko katedralo, kjer je doživel bratsko srečanje, kot je povedal za Radio Vatikan. Ob tem je opisal položaj katoliške manjšine in njihove odnose z muslimansko večino. „Hvala Bogu je Kazahstan dežela, kjer versko življenje temelji na verski svobodi, dialogu in medsebojnem spoštovanju. K temu duhu razumevanja med verstvi, še posebej v odnosu do islama, veliko prispevata tudi katoliška in pravoslavna skupnost “. Kardinal Sandri je katoličanom prenesel papeževe pozdrave, blagoslov in njegovo bližino. „Mi pa smo se povezali s papežem v molitvi za mir na svetu in še posebej za mir v Siriji. Vsem sem uspel prenesti to sporočilo miru, evangeljske prenove in preprostosti.“ Ob tem je kardinal Sandri še povedal, da se je po rusko ameriškem dogovoru glede uničenja kemičnega orožja v Siriji v vseh prižgalo upanje. „Vsi smo polni upanja, da je tudi papeževa pobuda posta in molitve za mir prispevala k temu, da so se spremenila srca tistih, ki sprejemajo odločitve, tako na eni, kot na drugi strani, da bi ohranili mir, se izognili nasilju, žrtvam, še posebej med najšibkejšimi v tem dramatičnem spopadu v Siriji“, je še prepričan prefekt Kongregacije za Vzhodne Cerkve kardinal Leonardo Sandri.
Več: http://radio.ognjisce.si/sl/146/svet/11676/
AS, MJ, TU SŠK, Škof Glavan: Friderik Irenej Baraga je zgled herojske vere (Vir: Radio Ognjišče)
Obhajali smo nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, med katere sodijo škof Friderik Irenej Baraga, škof Janez Frančišek Gnidovec, nadškof Anton Vovk in duhovnik Andrej Majcen SDB. V ospredju praznovanja je bil letos lik Božjega služabnika škofa Ireneja Friderika Barage.
Praznovanje je letos potekalo v župnijski cerkvi sv. Martina v Stražišču pri Kranju. Ob 15. uri je bila v cerkvi molitev rožnega venca, ki je bila obogatena z odlomki iz Baragovih pisem. Ob 16. uri pa se je začelo somaševanje škofov in duhovnikov, ki ga je vodil novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan.
Škofu Glavanu sta se pri oltarju poleg mnogih duhovnikov in redovnikov pridružila tudi celjski škof Stanislav Lipovšek in ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.
Po maši bo v cerkvi akademija, v okviru katere bo v ospredju lik častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Barage, ki je v Šmartinu pri Kranju med letoma 1824 in 1828 opravljal službo kaplana. O njem je spregovoril zgodovinar Metod Benedik.
Škof Glavan je v nagovoru dejal, da življenju Friderika Ireneja Barage ni bilo vere brez del. „Njega imamo lahko za zgled herojske vere. Pravzaprav so vsi svetniki heroji vere. Urednik slovenskega verskega časopisa Zgodnja danica je že leta 1869, torej leto po Baragovi smrti, pozival slovensko mladino, naj si za vzor herojske vere izbere Baraga. Baraga je poglobil vero že kot študent prava ob apostolu Dunaja, sv. Klemenu Dvoržaku (1751–1820). Ta vera je bila tako trdna in neomajna, da so ljudje, ki so prišli z njim v stik, imeli občutek, da pred seboj gledajo Božje stvarnosti. Kot praktičen človek in vnet misijonar je bil vedno sredi sveta, a njegov pogled, mišljenje in ravnanje je kazalo, da ni od tega sveta.“
Škof Glavan je še poudaril, da Baragovo skrb za evangelizacijo in poglobljeno življenje vernikov izraža njegovo geslo „Le eno je potrebno“. „Ugotavljal je, da so se oblasti sicer trudile na več načinov, kako pomagati poganom, da bi se odvadili raznih strasti in razvad, a so le malo dosegle. »Samo naši sveti Božji veri je mogoče napraviti pogane za dobre ljudi. Le vsak, ki se je odločil sprejeti našo sveto vero, spremeni svoje celotno življenje,« je ugotavljal že na začetku svojega misijonskega delovanja.“
Apostolski administrator ljubljanske nadškofija škof Glavan je spomnil tudi na novo evangelizacijo. „Bistvo nove evangelizacije je, da mora biti nova po gorečnosti, po pristopih in v metodah. Bolj gorečega in iznajdljivega oznanjevalca, kot je bil Baraga, si težko predstavljamo. On si je že doma v Sloveniji in v misijonih prizadeval, da je evangeliziral tudi z novim pristopom in metodami, da je oblikoval celostne, popolnoma v Bogu zakoreninjene vernike, ki se hkrati trudijo za res človeka vredno življenje.“
Iz Baragovega življenja, njegove evangelizacije in spisov ter iz navodil za leto vere, ki ga obhajamo letos, lahko po besedah škofa Glavana sklepamo, da se moramo bolj okleniti temeljitega verskega izobraževanja na osnovi Katekizma Katoliške Cerkve, družinske in osebne molitve na osnovi osebne vere, prejemanja zakramentov – zlasti evharistije, in češčenja Matere Božje, ki je vzornica vere.
Nagovor škofa Andreja Glavana pri maši na nedeljo svetniških kandidatov v ljubljanski metropoliji
Spoštovani bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani redovniki in redovnice, bogoslovci, dragi verniki!
Zbrali smo se na t. i. nedeljo svetniških kandidatov. Letos jo posebej posvečamo spominu in molitvi za beatifikacijo našega velikega slovenskega rojaka, misijonarja in škofa, častitljivega Božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga (1797–1868). V letu vere stopa pred nas s svojo nepremagljivo herojsko vero, ki jo izraža tudi njegovo geslo Le eno je potrebno. Vero o neizmerni Božji ljubezni je kazal v svojih delih. V njegovem življenju ni bilo vere brez del. Prisluhnimo najprej sporočilu današnje Božje besede, zlasti Evangelija, ki nam prinaša vedno lepo in aktualno zgodbo o izgubljenem sinu, ki se ponavlja v tisočih podobnih modernih zgodbah o raznih zasvojenostih in stranpoteh.
To je lahko zgodba matere, ki ima 13 let starega sina, zasvojenega z videoigricami. Šola na stranskem tiru, celo brez hrane je že bil. Potem ko je mati preizkusila že vse mogoče, a brez uspeha, je v svoji nemoči poklicala policijo. Vse drugače ravna Bog; čaka, trpi, ljubi. Rešuje človeka, dovoli, da se oddalji od doma in se izgublja. Mi lahko pozabimo na Boga, a on nas ne pozabi. Mi se lahko oddaljimo od njega, on se ne oddalji. Največji greh je ne verovati v Božjo ljubezen in njegovo usmiljenje, v veličino njegovega odpuščanja.
To je bila napaka izgubljenega sina. Tako on kot tudi brat, ki je ostal doma, nista razumela očetove ljubezni. Prvi se je počutil kot suženj v hiši svobode! Imel je vse, pa mu ni zadostovalo. Oče mu ne zadostuje. Prav to je absurd, nesmisel, največje bogokletje. Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je zapisal: »Véliki greh, edini človekov greh je, da verjame v svojo zadostnost. Verjamemo, da zadostujemo sami sebi. Potem pa odkrijemo svojo majhnost in uboštvo.«
Sin bi se zadovoljil tudi z rožiči prašičev … Zadovolji se z malim, a tudi tega mu primanjkuje! Končno se mu odprejo oči. Spozna, da mu najbolj manjka očetova ljubezen. Kako dragocena je misel: »Človek je največji takrat, ko s ponižnim srcem izpove svoje kesanje.« – Takrat izkusi srečo povratka; srečo, ko se čuti sprejetega; srečo, ko se čuti odrešenega! Vrne se domov, da ponovno najde ljubezen in njegovo življenje postane pustolovščina ljubezni. Najdena ovca, najdena drahma, najdeni sin so znamenja edinstvene velike Božje ljubezni.[1] Če se tudi mi kdaj oddaljimo, se spomnimo, da je v življenju možen tudi povratek k Njemu, ki nam je vedno blizu, ker nas ljubi!
Iz vere v Božjo ljubezen je živel in jo z življenjem dokazoval tudi Baraga. Njega imamo lahko za zgled herojske vere. Pravzaprav so vsi svetniki heroji vere. Urednik slovenskega verskega časopisa Zgodnja danica je že leta 1869, torej leto po Baragovi smrti, pozival slovensko mladino, naj si za vzor herojske vere izbere Baraga. Baraga je poglobil vero že kot študent prava ob apostolu Dunaja, sv. Klemenu Dvoržaku (1751–1820). Ta vera je bila tako trdna in neomajna, da so ljudje, ki so prišli z njim v stik, imeli občutek, da pred seboj gledajo Božje stvarnosti. Kot praktičen človek in vnet misijonar je bil vedno sredi sveta, a njegov pogled, mišljenje in ravnanje je kazalo, da ni od tega sveta. Če beremo njegove knjige, moramo pomisliti: »To je pisal človek vere.«
Resničnost živega Boga, skrivnost učlovečenja Božjega Sina, potrebnost milosti, dejstvo večnega življenja in odgovornost za življenje, vera v zakramente, zlasti krst in evharistijo, so bile pri Baragu otipljive resničnosti. V svojem prvem angleškem pastirskem pismu l. 1853 je zapisal: »Naša prva bistvena dolžnost do Boga je dolžnost verovanja, ki je v tem, da pritrdimo vsaki besedi, ki nam jo je Bog razodel, ne da bi odklonili eno samo piko razodete vere. Nekatere resnice naše vere so tako vzvišene, da jih ne moremo razumeti z našim šibkim in omejenim razumom. Tudi te resnice moramo verovati na temelju Božjega pričevanja Boga, ki se ne more nikoli motiti, nikoli varati ali biti varan.« (Baragovo pastirsko pismo, 2 sl.)
V mnogih pismih je tožil, koliko praktične in teoretične nevere srečuje. Leta 1833 je pisal na Dunaj: »Velik del prebivalstva Združenih držav ni krščen, sploh nima nobene vere.« Podobno je tudi nemški misijonar Sändel istega leta ugotavljal, da mnogi v Ameriki rojeni belci ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Tudi Ignacij Mrak, prvi Baragov naslednik v škofovski službi, je že leta 1857 ugotavljal nepoučenost in nevero. Ko je nekega delavca na žagi vprašal, če je katoličan, mu je ta odgovoril: »Jaz nimam nobene vere. Mislim, da je najboljša vera pošteno živeti.« Nato v pismu nadaljuje: »Takih, ki nimajo nobene vere, je tukaj veliko …«
Baraga je v svojem prvem pastirskem pismu učil: »Dolžnost verovanja je bistvena in njeno izpolnjevanje je potrebno za zveličanje, kajti brez vere je nemogoče ugajati Bogu (prim. Heb 11,6) … Živeti moramo iz svoje vere, v skladu z načeli svoje vere; napraviti jo moramo za pravilo našega življenja.« Vera mora usmerjati korake našega življenja. – Vedno, ko Baraga govori o veri, misli pri tem prvenstveno na osebno vero v živega osebnega Boga, na osebni odnos in šele v zvezi s tem tudi na verske resnice.
Baragovo skrb za evangelizacijo in poglobljeno življenje vernikov izraža njegovo geslo Le eno je potrebno. Ugotavljal je, da so se oblasti sicer trudile na več načinov, kako pomagati poganom, da bi se odvadili raznih strasti in razvad, a so le malo dosegle. »Samo naši sveti Božji veri je mogoče napraviti pogane za dobre ljudi. Le vsak, ki se je odločil sprejeti našo sveto vero, spremeni svoje celotno življenje,« je ugotavljal že na začetku svojega misijonskega delovanja.
Danes govorimo o novi evangelizaciji. Tudi v krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte smo zapisali: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni« (PIP 59). Bistvo nove evangelizacije je, da mora biti nova po gorečnosti, po pristopih in v metodah. Bolj gorečega in iznajdljivega oznanjevalca, kot je bil Baraga, si težko predstavljamo. On si je že doma v Sloveniji in v misijonih prizadeval, da je evangeliziral tudi z novim pristopom in metodami, da je oblikoval celostne, popolnoma v Bogu zakoreninjene vernike, ki se hkrati trudijo za res človeka vredno življenje.
Iz Baragovega življenja, njegove evangelizacije in spisov ter iz navodil za leto vere, ki ga obhajamo letos, lahko sklepamo, da se moramo bolj okleniti temeljitega verskega izobraževanja na osnovi Katekizma Katoliške Cerkve, družinske in osebne molitve na osnovi osebne vere, prejemanja zakramentov – zlasti evharistije, in češčenja Matere Božje, ki je vzornica vere. Častitljivi Božji služabnik Friderik Irenej Baraga, izprosi slovenskemu narodu v letu vere poglobitev osebne vere v vseh naših slovenskih škofijah. Amen!
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/slovenija/11638/
José Gabriel Brochero, novi argentinski blaženi (Vir: Družina)
Cerkev v Argentini je minulo soboto dobila novega blaženega, duhovnika Joséja Gabriela Brochera, ki je živel med leti 1840 in 1914. Kot poroča Radio Vatikan, je papež Frančišek ob tej priložnosti argentinskim vernikom poslal pismo, v katerem je zapisal, da gre za »pastirja z 'vonjem po ovcah', ki je postal ubog med ubogimi, ki se je vedno boril, da bi bil zelo blizu Bogu in ljudem, ki je storil in še vedno dela veliko dobrega«.
Kot še piše papež, je Brochero poznal vse kotičke svoje dvesto kvadratnih kilometrov velike župnije. Naokrog je hodil na svoji muli, obiskoval ostarele, družine in spraševal, če kaj potrebujejo. Njegov obisk je bil kot Jezusov obisk. Govoril je na način, ki so ga lahko razumeli vsi, saj so besede prihajale iz njegovega srca, iz vere in ljubezni, ki ju je gojil do Jezusa. V središču njegovega pastoralnega delovanja je bila molitev. V župniji je zgradil dom za duhovne vaje, kjer je sam dolgo molil pred razpelom, da bi spoznal, občutil in okusil neizmerno ljubezen Jezusovega srca. Bil pa je tudi duhovnik, poln ljubezni in usmiljenja, še poudarja papež v pismu. Z apostolskim pogumom, misijonarsko gorečnostjo in močjo usmiljenega srca je Brochero za Boga osvojil tudi mnoge lopove in težavnejše vaščane.
Novi blaženi je po papeževih besedah evangeljsko izredno aktualen. Je namreč 'pionir' obiskovanja geografskih in bivanjskih obrobij, da bi tudi tja prinesel Božjo ljubezen in usmiljenje. »Ni ostal v župnijski pisarni,« poudarja papež Frančišek. To pa je tisto, kar Jezus želi tudi danes. »Brochero je bil običajen človek, ranljiv, kot kdorkoli izmed nas, toda poznal je Jezusovo ljubezen, pustil je svoje srce oblikovati Božjemu usmiljenju.« Znal je izstopiti iz jame sebičnosti, ki jo imamo vsi, premagal je samega sebe. Z Božjo pomočjo je presegel tiste notranje sile, ki se jih poslužuje hudič, da bi nas priklenil na udobje, na iskanje trenutne zabave, da bi nas odmaknil od dela. Brochero je poslušal Boga, še piše papež. Izbral je delo za Njegovo kraljestvo, za skupno dobro, ki si ga neskončno dostojanstvo vsake osebe zasluži kot Božji otrok.
»Pustimo«, pismo argentinskim vernikom zaključuje papež Frančišek, da ta novi blaženi vstopi v hiše naših src, nas »povabi k molitvi, k srečanju z Jezusom, nas osvobodi verig, da bi lahko odšli ven na ulice in poiskali brata, se dotaknili Kristusovega mesa v njem, ki trpi in potrebuje Božjo ljubezen«.
Kot papežev predstavnik je obred beatifikacije v Argentini vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Kardinal je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da je novi blaženi med celotnim argentinskim narodom poznan kot »dobrotnik in pobudnik družbenega ter verskega razvoja prebivalstva«. Sobotni dogodek je imel za Argentino tako še prav poseben pomen. Kardinal Amato je nato zatrdil, da je Brochero s svojim delovanjem globoke človeškosti, oznanjevanjem evangelija in osebno svetostjo, po kateri je bil znan že za časa življenja, v zemljo svoje domovine obilno zasejal dobro: »Njegovo pridiganje se je dotaknilo src in spreobrnilo tudi najbolj zakrknjene grešnike.«
Duhovnik Brochero, je še povedal Amato, je bil zelo prevzet nad duhovnostjo svetega Ignacija Lojolskega in njegovimi Duhovnimi vajami. Te so kot 'kopel za dušo, šola za kreposti in smrt za razvade'. Novi blaženi je bil prepričan o njihovi učinkovitosti pri posredovanju luči Božje resnice, in sicer tako za um kot tudi za zmago milosti v srcih upornikov. O tem, kaj svetniško življenje in apostolat ljubezni novega blaženega učita nas, pa je kardinal Amato dejal: »Predvsem nas opozarjata, da je svetost dolžnost vseh krščenih oseb. Posebno misel Brochero namenja svojim bratom v duhovništvu, ki jih spominja na tri obveznosti: biti vztrajni v službi cerkvenega nauka in velikodušno širiti Božjo besedo, nikoli se utruditi biti usmiljeni, moliti, slaviti, častiti in odpuščati, ter opravljati duhovniško službo v veselju – v veselju namreč zacvetita ljubezen in svetost.«
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/jos%C3%A9-gabriel-brochero-novi-argentinski-blazeni
|
|
|
|
|
|
|
