Frančišek: Ob srečanju z Rohingami sem jokal
Papež Frančišek se je, kot že običajno, na povratnem letu iz Bangladeša srečal z novinarji. Na vprašanje, zakaj ni omenil besede Rohinga v Mjanmaru je dejal, da se z generali ni hotel pogajati o resnici. Njegovo sporočilo pa je bilo jasno. Novinarju na letalu je sveti oče pojasnil, da je bilo njegovo stališče znano že vnaprej, saj je o Rohingah govoril že v Rimu. Vendar pa je zanj v komunikaciji z drugimi pomembno predvsem to, da sogovornika doseže sporočilo. Zato je treba delati korak za korakom.
|
|
V tem adventu se moram spremeniti jaz
Ko se je letos pričel adventni čas, sem bila obupana zaradi prepirov med mojimi otroci. Moji otroci imajo diplome v tem, kako živcirati bratce in sestrice ... Zato sem zapisala imena vseh družinskih članov in jih vrgla v skledo. Nato smo zmolili k Svetemu Duhu in ga prosili, naj on vodi našo izbiro ter povlekli ven vsak eno ime. Naša naloga je bila, da smo skušali za osebo, katere ime smo izvlekli, narediti čim več prijaznih dejanj. Mislila sem si, da bo ta izziv težak, a sem odkrila, da imajo moji otroci v sebi tudi sposobnost delati za drugega lepa dejanja ...
|
|
Praznujmo praznik Marijinega spočetja
V nekaterih krajih je že zapadel sneg. V nekatere prihaja. Drugod je mrzlo, sivo in pusto. December je tu in z njim dolge temne noči. Sedaj je advent, čas čakanja v temi. Poskušajte biti potrpežljivi, kadar morate v življenju čakati … V tem tednu obhajamo praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. In česa se na ta praznik spominjamo?Marija se imenuje nova Eva, ker je Marija Bogu zaupala za razliko od prve Eve, ki Boga ni ubogala. Da bi se veselili Marijine vere, zaupanja in pokorščine, naredite »drevo nove Eve«.
|
|
|
Z otroki na poti v adventno skrivnost
Za otroke je adventni čas posebno dragocen, saj se v njem učijo umetnosti pričakovanja. Poln je skrivnostnosti in vprašanj, kako je Bog postal otročiček, ki je rasel v Marijinem naročju. Čarobnost tega temnega obdobja leta, zavetje doma vseeno napolni s posebno toplino. Vsi pa se vadimo potrpežljivosti v pričakovanju Jezusovega rojstva. In kako lahko v našem domu pripomoremo k temu, da bo to za naše otroke res bogat čas cerkvenega leta?
|
|
Lepota adventnih zornic
Adventni čas je decembrski čas, ko se liturgični čas odraža tudi v naravi. Tema je zagrnila svet, in vsak dan je je več. Kljub temu ostaja upanje, da se bodo dnevi začeli daljšati in bo sonce premagalo noč. Zemlja razkriva, da je v tem temnem kraju luč in da luč zmaguje. V Cerkvi se ta resničnost kaže še bolj očitna s starim izročilom zornic. Te maše v čast Blažene Device Marije so svoje ime dobile po času svojega obhajanja. … Obhajajo se namreč v temi, še pred zoro, ponekod za razsvetljavo uporabljajo samo sveče. Simbolika te maše je izjemen izraz adventnega časa.
|
|
Molitveni namen za mesec december
V mesecu decembru, ko verniki s hrepenenjem pričakujemo prihod novorojenega Odrešenika, nas Cerkev prav posebej kliče, da se pridružimo apostolatu molitve, ki združuje milijone vernikov po vsem svetu v molitvi s skupnimi nameni. V letošnjem decembru bomo po papeževem namenu molili za ostarele: Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov. Molitvi pridružimo tudi naša dobra dela in pozornost do ostarelih. Zagotovo je bodo veseli.
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Materinska in očetovska ljubezen
174. Dejansko so »matere (…) najmočnejše sredstvo proti širjenju sebičnega individualizma (…) So tiste, ki pričujejo za lepoto življenja.« Ni dvoma, da bi bila družba brez mater (…) nečloveška družba, kajti matere ves čas znajo, tudi v najhujših trenutkih, pričevati za nežnost, predanost in moralno moč. Pogosto matere posredujejo najglobljo versko vzgojo: v prvih molitvah, prvih pobožnih kretnjah, ki se jih otrok nauči (…) Brez mater »ne samo da ne bi bilo novih vernikov, ampak bi vera izgubila velik del svoje preproste in globoke topline (…) Drage matere, hvala, hvala za to, kar ste v družini, in za to, kar podarjate Cerkvi in svetu.«
175. Mati, ki otroka obdaja z nežnostjo in sočutjem, mu pomaga vzpostaviti zaupanje in skusiti, da je svet prostor, ki ga sprejema kot dobrodošlega. To omogoča razvijanje občutka lastne vrednosti, ki pospešuje zmožnost za prijateljski odnos in usposablja za vživljanje v drugega. Očetov lik pa z druge strani pomaga zaznavati meje resničnosti. Močneje ga zaznamuje zmožnost za orientiranje, s spodbujanjem k sprejemanju naporov in angažiranju, ko je treba oditi v širni in zahtevni svet. Oče z jasno moško identiteto, ki v odnosu do žene izkazuje naklonjenost in podporo, je prav tako potreben kot materina skrb. Obstajajo spremenljive vloge in naloge, ki se v vsaki družini prilagodijo konkretnim okoliščinam, vendar pa jasna in točno določena prisotnost obeh likov – ženskega in moškega – ustvarja prostor, ki je najbolj primeren za otrokov razvoj.
176. Govori se, da živimo v »družbi brez očetov«. V zahodni kulturi naj bi bil očetov lik simbolično odsoten, izmaličen, medel. Zdi se, da je pod vprašaj postavljena sama moškost. Prišlo je do razumljive zmede, kajti »na prvi pogled smo to doživeli kot osvoboditev: osvoboditev od očeta kot gospodarja, od očeta kot zastopnika od zgoraj predpisanega zakona, od očeta, ki strogo bdi nad srečo svojih otrok in je ovira za dosego enakopravnosti in neodvisnosti mladega človeka. V preteklosti je v nekaterih hišah vladal avtoritarizem, včasih celo zatiranje.« A »kot se pogosto dogaja, ljudje padamo iz ene skrajnosti v drugo. Zdi se, da težava naših dni ni več toliko zaščitniška prisotnost očetov, ampak bolj njihova odsotnost, oziroma izginotje. Marsikdaj so očetje tako zelo osredotočeni nase in na svoje delo, včasih na samouresničevanje, da na družino kar pozabijo. In tako puščajo otroke in mlade same.« Očetovo navzočnost in njegovo avtoriteto krni tudi to, da se vse več časa posveča sredstvom komunikacije in tehnologiji zabave. Poleg tega je danes avtoriteta sama po sebi nekaj spornega in odrasli so pogosto tarča ostrega preverjanja mladih. Očetje se pogosto sami odpovedujejo temu, kar jim je dajalo gotovost, s tem pa otrokom ne dajejo nikakršne zanesljive in dobro utemeljene usmeritve. Ni zdravo, če starši in otroci zamenjajo vloge. To je škodljivo za zdrav proces zorenja, skozi katerega morajo otroci iti, in jim odreka ljubezen, ki jih usmerja in jim pomaga rasti.
177. Bog postavlja očeta v družino zato, da bi ta z dragocenimi značilnostmi svoje moškosti »bil blizu svoji ženi in z njo delil vse: veselja in bolečine, napore in upanja. Pa tudi zato, da bi bil blizu svojim otrokom pri njihovi rasti: kadar se igrajo in kadar resno delajo, ko so sproščeni in ko so zaskrbljeni, ko se izražajo in ko ostajajo tiho, ko si upajo in ko se bojijo, ko naredijo kak napačen korak in ko spet najdejo pravo pot – je oče vedno navzoč. Ko rečemo, da je 'navzoč', to ne pomeni, da nadzira! Kajti očetje, ki otroke premočno nadzorujejo, jih zatirajo«. Nekateri očetje se počutijo nekoristne, nepotrebne, vendar je resnica, da »otroci (…) potrebujejo očeta, ki čaka nanje, ko se po svojih neuspehih vračajo nazaj. Sicer otroci naredijo vse, da tega ne bi priznali in pokazali, vendar vseeno očeta potrebujejo. Ni dobro, da otroci rastejo brez očeta in tako prehitro nehajo biti otroci.«
|
|
|
Božja beseda
2. adventna nedelja
»Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Mr 1, 7)
Iz 40,1-5.9-11
Ps 85
2 Pt 3,8-14
Mr 1,1-8
|
|
|
|
|
