H. Š., Svet povezan v molitvi in postu za mir (Vir: Radio Ognjišče)
Ves svet se je povezal v dnevu molitve in posta za mir v Siriji in na Bližnjem vzhodu, ki ga je pred tednom dni razglasil papež Frančišek. Njegovi pobudi so se pridružili številni verniki in ljudje dobre volje. Pri bdenju na trgu pred vatikansko baziliko se je zbrala množica ljudi.
"Na ves glas ponavljam: s kulturo spopadov, s kulturo sporov se ne ustvarja sožitja v nekem ljudstvu in tudi ne med ljudstvi, temveč s kulturo srečanja, kulturo dialoga. To je edina pot do miru. Naj se visoko dviga krik po miru, da bo dosegel srca vseh in bodo odložili orožje ter se pustili voditi hrepenenju po miru. Zato, dragi bratje in sestre, sem se odločil letošnji 7. september, dan pred praznikom rojstva Marije, Kraljice miru, za vso Cerkev razglasiti kot dan posta in molitve za mir v Siriji in na Bližnjem vzhodu." Te besede je sveti oče Frančišek izrekel preteklo nedeljo med nagovorom pri molitvi Angelovega češčenja. Danes so bile znova prebrane tik pred začetkom bdenja, ki so ga na pripravili na Trgu svetega Petra v Vatikanu.
Na papežev poziv k molitvi in postu za mir so se odzvale krajevne Cerkve po svetu, številna združenja, skupnosti in gibanja. Predsednik papeškega sveta za družino, nadškof Vincenzo Paglia, je k udeležbi pisno povabil tudi krščanske družine. "Verjamem, da je pomembno, da poziv papeža Frančiška k miru doseže družine po vsem svetu, kajti družine so kraj, kjer se porajajo življenje, mir, solidarnost in bratstvo," je zatrdil msgr. Paglia v pogovoru za Radio Vatikan. Za vse vernike, torej tudi za krščanske družine, moliti k Bogu "pomeni vzeti v roke enega izmed krmil zgodovine, kajti molitev spreminja zgodovino, vztrajna molitev h Gospodu se zareže v globino zgodovinskih dogodkov". Msgr. Paglia meni, da nam to pomaga razumeti prav gesta posta. Če se nekaj ne spremeni, če se ne ustavi iskanja zgolj lastne, bodisi individualne ali skupne zadovoljitve, bo težko priti do miru. To, da se otroci in ostareli, mladi in odrasli zberejo skupaj v postu in molitvi, da bi se vojna prenehala, je "veliko znamenje civilizacije in ne samo vere". Predsednik omenjenega vatikanskega dikasterija še pravi, da bi starejše generacije dale največjo lekcijo svojim otrokom in bi tako prispevale k boljši prihodnosti našega planeta, če bi jim pripovedovale o drami vojne, ki so jo same doživele na lastne oči. Seveda je za to potrebna tudi velika modrost, da se najde prave besede. A na ta način bi se najmlajši zavedli trpljenja mnogih svojih vrstnikov zaradi vojn. V starejših bi po drugi strani s pripovedovanjem rasla zavest, da se ta tragedija ne sme nikoli več ponoviti.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11599/
Bogomir Štefanič, Res »država v državi«? (Vir: Družina)
Stopnjujejo se pritiski za razgradnjo cerkvenih »vzporednih struktur«
Svetovani odstop ljubljanskega in mariborskega ordinarija, uresničen ob koncu julija, je sprožil več procesov, ki bodo zaznamovali (ne le) bližnjo prihodnost Cerkev na Slovenskem.
Na prvem mestu je proces iskanja njunih naslednikov, pri katerem ima pomembno vlogo vrsta ljudi. Jasno je sicer, da ima dokončno sodbo o tem, kdo bo najbolj primeren za opravljanje nalog ordinarijev na sedežih obeh metropolij, apostolski sedež, kar pomeni, da bodo kandidati pri pristojni kongregaciji zelo verjetno »presejani« skozi sito meril, kakršne s svojim načinom vodenja Cerkve vzpostavlja papež Frančišek. Ali bosta nadškofa zaradi tega res sprejeta kot »presenečenje«? Morda, a to je že predmet špekulacij.
Vloga nuncija
Najprej je seveda treba priti do konkretnih imen kandidatov, to pa je tista faza v izbirnem postopku, v kateri ima nenadomestljivo vlogo apostolski nuncij. Določila Zakonika cerkvenega prava mu dajejo jasne pristojnosti. Pri imenovanju krajevnega škofa mora »posamič raziskovati o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu, in skupaj s svojim mnenjem sporočiti apostolskemu sedežu, kaj predlagajo metropolit in podrejeni škofje pokrajine, kateri pripada škofija, ki naj dobi škofa, ali s katero sestavlja skupnost, pa tudi predsednik škofovske konference; papeški odposlanec naj poleg tega vpraša za svet nekatere iz zbora svetovalcev in stolnega kapitlja in, če meni, da je koristno, posamič in tajno poizve tudi za mnenje drugih iz obojega klera in tudi laikov, ki se odlikujejo po modrosti« (kanon 377 ZCP).
Če to naročilo prevedemo v konkretne slovenske razmere, je jasno, da so za mnenje o novih ordinarijih vprašani novomeški škof mons. Andrej Glavan, ki ta čas vodi škofovsko konferenco, in drugi dejavni škofje, saj gre za izbiro obeh metropolitov. Nuncij je oziroma bo k posvetovalnemu sodelovanju povabil tudi duhovnike, ki zasedajo pomembne položaje v škofijskih kurijah. Marsikomu pa se zastavlja vprašanje, ali se je/bo nuncij odločil, »da je koristno« za mnenje povprašati tudi bolj ali manj širok krog laikov. Turbulentne razmere v Cerkvi so sprožile dokaj burno notranjecerkveno razpravo, v kateri prihajajo na površje različna laiška stališča, kako naprej s kritične točke, na kateri se je znašlo katoliško občestvo. V takih razmerah bi bilo prav, da bi papeški odposlanec prisluhnil tem glasovom, presodil, kateri se »odlikujejo po modrosti«, in jih tudi upošteval pri oblikovanju predloga, poslanega apostolskemu sedežu.
Odgovornost vseh, ki kakor koli sodelujejo v postopku izbire novih ordinarijev, je velika; sad te odgovornosti pa morata biti človeka, ki bosta usposobljena in dovolj pogumna reči »da« služenju krajevnima Cerkvama v enem težjih trenutkov njune zgodovine.
Izrivanje cerkvenih pobud
Njuno delo bo zanesljivo oteževalo dejstvo, da želijo vplivni politični, gospodarski in akademski krogi notranjecerkveno negotovost, ki jo je poleg »mariborske sramote« poglobil umik in (začasno?) utišanje dveh ključnih cerkvenih intelektualcev, izkoristiti za vnovično in, če le mogoče, dokončno marginalizacijo Cerkve na Slovenskem.
Tovrstna prizadevanja za njeno izločitev iz družbe že nosijo poteze svojevrstne vojne napovedi Cerkvi kot domnevni »državi v državi«. Gre za odkrit obračun s t. i. vzporednimi strukturami, ki so si jih po (polovičarski) slovenski demokratizaciji »drznile« ustanoviti cerkvene pravne osebe. Mariborski cerkveno-gospodarski polom namreč nekateri manipulativno izkoriščajo za rušilno problematiziranje cerkvenih prizadevanj na vzgojno-izobraževalnem, socialno-varstvenem, medijskem, gospodarskem in še kakšnem področju.
Takšno držo morda najbolje ponazarjajo besede dr. Sreča Dragoša iz t. i. Odbora za pravično in solidarno družbo (tiste združbe torej, ki je pri vratih ljubljanske stolnice z nekakšnimi tezami nedavno uprizorila farsično ponavljanje Martina Lutra). Na nacionalni televiziji je v silni skrbi zaradi mariborskih dolgov celotni Cerkvi na Slovenskem očital, da se je šla spodletelo podjetništvo (samo) zato, ker je želela restavrirati stanje pred drugo svetovno vojno, in sicer z vzpostavljanjem »vzporednih inštitucij«, kot so šole, vrtci, visokošolske ustanove, katoliški mediji, gospodarske družbe, ki se ukvarjajo s turizmom … (Ne moremo si kaj, da v teh besedah ne bi prepoznali tudi kriminalnega poziva k omejevanju dejavnosti gospodarske družbe Družina, ki segajo od izdajanja medijev do romarsko-turistične ponudbe).
Da je prav v tem bistvo problema, je v kolumni za Planet Siol.net opozoril sociolog dr. Matevž Tomšič: pravi razlog proticerkvenega aktivizma je po njegovem prepričanju – ki ga z njim delimo – »obramba monopolov; vse te /tj. vzgojne, izobraževalne, medijske …/ institucije morajo še naprej ostati pod nadzorom tranzicijske levice. In vsi, ki bi lahko predstavljali konkurenco – s Cerkvijo vred –, predstavljajo grožnjo tem monopolom.«
Kakšna bo drža Svetega sedeža?
Odrekati katoliškemu občestvu možnost, da po svojih močeh prispeva k pluralnosti vzgojnega, izobraževalnega, medijskega, humanitarnega in še kakšnega področja javnega življenja, je v izrazitem nasprotju z ustavno zajamčenimi pravicami. Naj ob tem znova spomnimo: vstopanje Cerkve denimo na vzgojno-izobraževalno področje ni bil nekakšen »soloprojekt« hierarhije v želji po predkoncilsko naravnani rekatolizaciji Slovenije, temveč je zraslo iz potreb in zahtev občestva, zlasti staršev. Cerkveno vodstvo se je praviloma celo balo in branilo takih projektov, saj je bilo vnaprej jasno, da bodo terjali veliko sredstev in naporov, s tem pa v okoliščinah, ki jih zaznamuje nestabilno državno-cerkveno razmerje, prinašali tudi precejšnja tveganja.
Očitno se ta tveganja v sedanjem času, ko slišimo pogromaške pozive k splošnemu razlaščanju Cerkve (spomnimo samo na plenilsko izjavo bohinjskega župana za Nedeljski dnevnik, češ da je »Cerkev zdaj že toliko dolžna, da bi ji vsaka pametna in poštena država gozdove preprosto zarubila«) in k radikalnemu spreminjanju zakona o verski svobodi dodatno stopnjujejo.
V takšnih razmerah se bo očitno treba pogosteje sklicevati na mednarodni sporazum, ki sta ga sklenila Slovenija in Sveti sedež. V njem med drugim beremo, da ima katoliška Cerkev »polno svobodo posedovanja lastnih sredstev obveščanja« in »pravico ustanavljati in upravljati šole vseh vrst in stopenj, dijaške in študentske domove ter druge izobraževalne in vzgojne ustanove«.
Upati je, da bo Sveti sedež v vroči jeseni, ki se pod sedanjo oblastno in »vstajniško« garnituro napoveduje v državno-cerkvenem razmerju, pokazal skrb ne le za notranjo konsolidacijo Cerkve (kar naj bi doseglo imenovanje najprimernejših ljudi na izpraznjena metropolitska sedeža), temveč se bo v duhu vatikanskega sporazuma pravočasno in dovolj odločno zavzel tudi za varovanje družbenega položaja katoličanov, ki bi morali po prepričanju slovenskih »levičarjev« ostati za tesnimi zidovi cerkva in zakristij. Kot v »starih dobrih časih«, po katerih se jim nenehno kolca.
Vir: Družina
Mojca M. Štefanič, Evropski škofje počastili 'očeta Evrope' Schumana (Vir: Družina)
Predsednik Sveta škofovskih konferenc pri Evropski zvezi (CCEE), kardinal Peter Erdö, je pred 50 leti umrlega Roberta Schumana (1886-1963), ki je tlakoval pot združevanju Evrope, označil kot politika s krščanskim prepričanjem. Schumanove evropske ideje, skupaj z Adenauerjevimi in De Gasperisovimi, kljub protislovju trenutnega položaja v Evropi še vedno predstavljajo 'izvir upanja', je minulo nedeljo pojasnil kardinal iz Budimpešte med slovesnostjo v francoskem Metzu, kot je poročala nemška katoliška agencija KNA. Stališča očetov združene Evrope temeljijo na njihovih krščanskih koreninah.
Evropska demokracija se ima po Schumanu zahvaliti krščanstvu; krščanska vera je namreč tista, ki prikazuje človekovo dostojanstvo tudi v svobodi posameznika, je dejal kardinal Erdö. V nasprotju s tem pa se je v preteklih letih ustvaril vtis, da se na zahodu pojavljajo 'nenehni napadi na krščanstvo in proti ustanovam, ki tvorijo temelj družbe ne le v Evropi'.
Robert Schuman je umrl pred petdesetimi leti, 4. septembra 1963, v mestu Scy-Chazelles v pokrajini Loreni. Kot francoski zunanji minister je Schuman leta 1950 pripravil načrt 'Montanunion' med Francijo in Nemčijo, uradni nadzor nad industrijo jekla in premoga v obeh državah. Skupno gospodarjenje s temeljnimi surovinami industrije orožja je zanj predstavljalo jedro dejavne mirovne politike. Ta inštrument je postal izhodišče evropskega združevanja.
Med leti 1958 in 1960 je bil Schuman prvi predsednik Evropskega parlamenta. Tik pred smrtjo mu je parlament podelil častni naziv 'oče Evrope'. V Vatikanu že teče postopek za Schumanovo beatifikacijo.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/evropski-skofje-pocastili-%27oceta-evrope%27-schumana
H. Š., Kardinal Amato za blaženo razglasil Mario Bolognesi (Vir: Radio Ognjišče)
Prefekt vatikanske kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato, je na slovesnosti v italijanskem mestu Rovigo božjo služabnico Mario Bolognesi razglasil za blaženo. Povedal je, da je vedno veliko delala in nikoli ni uživala blaginje, njena ljubezen pa je zaobjemala telo in duha.
Maria Bolognesi se je rodila 21. oktobra leta 1924 v kraju Bosaro, v bližini Roviga. Bila je nezakonska hči. Zaradi hude revščine je morala že kot otrok opravljati poljska dela, nabirati žito, rdečo peso, sekati drva. Končala je dva razreda osnovne šole, več ni zmogla zaradi nujne potrebe po delu in zaradi podhranjenosti. Že zelo majhna se je popolnoma posvetila Gospodu in Devici Mariji. Razmere v družini Marie Bolognesi so bile težka. Očim je tepel njeno mati, ta pa nato še svoje otroke. Maria se je zato oddaljila od domače hiše in se naselila v župnišče, kjer je opravljala gospodinjska dela. Tako se je začelo njeno potovanje od hiše do hiše. Vsepovsod je morala vedno trdo delati. Umrla je 30. januarja 1980 za posledicami infarkta. Njeni posmrtni ostanki so shranjeni v župnijski cerkvi svetega Sebastijana v Bosaru.
Kaj je bilo svetega v njenem življenju? Kardinal Amato je dejal, da je od malih nog "izkusila najhujšo revščino in najbolj poniževalno potisnjenje na rob". Kot je dodal, je ganljivo tudi njeno otroštvo, "saj so jo že kot deklico njeni vrstniki zavračali". Blažena Maria Bolognesi je vedno veliko delala in ni nikoli uživala blaginje. Trpela je za številnimi boleznimi, tudi zaradi strašljivih hudičevih napadov. Njeno življenje je bil neprestan boj. Od leta 1943, ko je bila stara 19 let, je za nekaj ur na dan skrbela za otroke, da so njihovi starši lahko šli na delo. Doživela je tudi mistične izkušnje. Pogosto je trpela Kristusovo trpljenje na Kalvariji. Vendar ji to ni preprečevalo, da ne bi izkazovala ljubezni do bližnjega, še posebej do otrok. Obiskovala je bolne in jim služila v bolnišnici v nočnih urah. Zbirala je tudi denar za najbolj uboge družine.
In kakšno sporočilo nam blažena Maria Bolognesi pušča danes? Prefekt Kongregacije za svetnike pravi, da je njena "ljubezen zaobjemala telo kot duha. Postala je modra svetovalka za tiste, ki so bili v dvomih, nevednosti in žalosti. Vsem je pomagala preko neprestane molitve in trpljenja. To je sporočilo, ki nam ga blažena Maria Bolognesi pušča danes".
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/svet/11598/
|
|
|
|
|
|
|
