AS, Nadškof
Stres o novem netenju sovražnega govora pri nas
(Vir:
radio.ognjisce.si)
"Tovrstna
razprava v Državnem zboru je posledica večmesečne
sovražne kampanje, za katero stoji tako imenovana
Koalicija za ločitev Cerkve in države, ki pa je v
bistvu eno veliko zavajanje," se je na včerajšnjo
razpravo na komisiji državnega zbora za peticije
ter za človekove pravice in enake možnosti o
peticiji za odpravo državnega financiranja
katoliške Cerkve in ostalih verskih skupnosti
odzval predsednik Slovenske škofovske konference,
ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. V
pogovoru za Radio Ognjišče je spomnil še na
nenehno oživljanje zgodovine, ki je za seboj
pustila na deset tisoče mrtvih.
Nadškof
Stres je poudaril, da gre pri peticiji, s katero
želijo udejanjiti 7. člen ustave, ki govori o
ločitvi Cerkve in države, s tem pa naj bi
prepovedali vsakršno subvencioniranje in
financiranje tako katoliške Cerkve kot ostalih
verskih skupnosti, za „čisto navadno laž in
zavajanje“. Dodal je, da je njihova razlaga ustave
popolnoma napačna.„Znano je, kdo v naši državi
razlaga ustavo. Ustave ne razlagajo na
verodostojen in dokončen način gospod Vlado Began
in podpisniki te peticije. Ustavo v Republiki
Sloveniji na verodostojen način razlaga ustavno
sodišče, ki je v najmanj treh odločbah, tudi v
zadnji, ko je šlo za vprašanje zakona o verski
svobodi, jasno odločilo, da financiranje ali pa,
na primer, subvencioniranje določenih dejavnostih
neke verske skupnosti ni v nasprotju s slovensko
ustavo.“ Nadškof Stres je tudi dejal, da je
ločitev Cerkve od države načelo, „ki ga
spoštujemo in sprejemamo vsi, tudi Sveti sedež. To
načelo je povzeto v t. i. vatikanskem sporazumu,
kjer je rečeno, da sta obe, Cerkev in država,
vsaka v svojem redu avtonomni in med seboj
neodvisni, vendar to nikakor ne pomeni, da država
ne bi smela finančno pomagati nekaterim
dejavnostim Cerkve. Pri tovrstni razlagi gre za
čisto banalno in primitivno zavajanje slovenske
javnosti.“ Ljubljanski nadškof še ponavlja,
da ravnanje države v teh primerih ni protiustavno
in da bi lahko tovrstna namigovanja poimenoval kar
„sovražni govor“.
Predstavnik
Koalicije za ločitev države in Cerkve Vlado Began
je na seji komisije na podlagi podatkov v
Supervizorju pojasnil, da katoliška Cerkev letno
dobi od 20 do 25 milijonov evrov javnih sredstev,
na podlagi podatkov geodetske uprave pa ima za
približno 800 milijonov evrov nepremičnin. Nadškof
Stres je operiranje s takšnimi podatki zavrnil z
besedami, da gre tudi pri tem za„čisto navadno
zavajanje, kajti v številke so vključene
najrazličnejše subvencije, med njimi tudi tista,
najpomembnejša, v katero se največkrat zaletavajo,
to je finančna pomoč katoliškim šolam. Ta finančna
pomoč ni nobeno financiranje Cerkve, s tem država
samo subvencionira oziroma plačuje javni program,
ki ga izvaja katoliška šola. Isti program oziroma
isto vsoto bi država plačala tudi za določeno
število učencev, ki bi namesto v katoliško šolo
hodili v neko drugo javno šolo.“ Metropolit
je tudi poudaril, da je vse tisto, kar je v
katoliški šoli specifičnega, plačano iz sredstev,
ki jih šola pridobi sama, nikakor pa dodatni
progami niso financirani s strani države. „Za
to ne gre niti en evro iz javnih sredstev,“
je jasen nadškof Stres. Kot dodaja, gre pri tem
„zopet za strahovito in zavestno
zavajanje“.
Nadškof Stres je še dejal,
da Koalicija za ločitev Cerkve in države ter
Društvo za zaščito Cerkve nenehno izvajata
sovražno propagando tudi na javnih mestih, kjer
delita svoje publikacije. „To je prav gotovo
nevzdržno in nedopustno. Glede na stanje v naši
državi je verjetno tako, da mi, ki smo žrtve tega
sovražnega govora, nimamo nobene možnosti, da bi
prišli do prepovedi takšnega sovražnega delovanja.
Prva gotovo je to netenje sovraštva do Cerkve. Če
je kaj nezakonitega in če je kaj v nasprotju s
slovensko ustavo, potem to ni tista finančna
pomoč, ki jo daje država katoliški Cerkvi in
ostalim verskim skupnostim, čeprav se pri nas
govori samo o katoliški Cerkvi, o ostalih se sploh
ne govori, je to netenje sovraštva in sovražnega
govora, ki ga izvajajo najbolj aktivni dejavniki
te koalicije, ki je prišla celo do besede v
parlamentu, kar je tudi po svoje čisti anahronizem
in je nekaj, kar se ne bi smelo
zgoditi.“
Nadškof Stres je komentiral
tudi nedavne ideološke razprave. Dejal je, da so
to razprave, ki presenečajo vsakega, „ki je
majčkeno na evropski ravni“. Dodal je, da
mnogi tuji diplomati, s katerimi se je srečal tudi
osebno, z žalostjo ugotavljajo in so presenečeni,
da v Sloveniji še nismo končali druge svetovne
vojne. „Takšne razprave, kot so pri nas, ne
srečate v nobeni evropski državi, ki so prav tako
imele drugo svetovno vojno.“ Spomnil je, da
so se te države soočile s polpreteklo zgodovino in
da so svoje mrtve dostojno pokopale tako, da danes
gledajo naprej in ne nazaj.„Pri nas gre
dejansko za to, da naše leve politične sile nimajo
očitno našim sodobnikom povedati nič drugega,
razen tega, da še naprej oživljajo travme in
razprtije, tudi hude razdore, ki so povzročile na
deset tisoče mrtvih v Sloveniji. Danes, po 70.
letih od konca druge svetovne vojne, še vedno te
stvari ne znamo zaključiti. To je tisto, kar je
nesprejemljivo, in vsi tisti, ki obnavljajo in
hočejo pri življenju ohraniti staro partizansko
ideologijo izpred 70 let, prav gotovo ne delajo za
prihodnost Slovenije.“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/132/slovenija/8169/
HŠ, Papež: Z
odprtim srcem lahko prepoznamo Boga v vsakdanjem
življenju (Vir:
radio.ognjisce.si)
V Castel
Gandolfu, kjer papež preživlja poletni oddih, se
je na dvorišču tamkajšnje apostolske palače zbrala
množica romarjev, ki je skupaj s svetim očetom
zmolila Angelovo češčenje. Pred tem je prisluhnila
besedam Benedikta XVI., ki je v svojem nagovoru
razložil današnji evangeljski odlomek. Potem ko je
Jezus že nekaj časa pridigal in ozdravljal drugod,
se je vrnil v Nazaret in začel učiti v tamkajšnji
shodnici, a ga domačini niso sprejeli. Kot je
poudaril papež, nas želi ta odlomek spomniti, da
Boga v našem vsakdanjem življenju lahko prepoznamo
in spoštujemo njegovo voljo, če imamo odprto in
preprosto srce, ki ga hrani resnična
vera.
Sveti oče je v nagovoru pred
molitvijo Angelovega češčenja zbrane vernike na
dvorišču poletne rezidence in vse, ki so ga
spremljali prek sredstev družbenega obveščanja,
nagovoril z besedami: "Na kratko se želim
ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob
besedilu, iz katerega je vzet znamenit pregovor
Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem
kraju), kar pomeni, da noben prerok ni dobro
sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati
(prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus,
okoli trideset let star, zapustil Nazaret in že
kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s
čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v
shodnici. Sokrajani so strmeli zaradi njegove
modrosti, saj so ga poznali kot Marijinega sina in
tesarja, ki je živel med njimi. Namesto, da bi ga
sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali (prim.
Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost
na človeškem nivoju onemogoča iti preko in se
odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede
tega za zgled izkušnjo prerokov v Izraelu, ki so
bili prav v svoji domovini predmet prezira in se
poistovetil z njimi. Jezus zaradi te duhovne
zaprtosti v Nazaretu ni mogel tam storiti nobenega
čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in
jih odzravil (Mr 6,5). Kristusovi čudeži namreč
niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje
ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča
s človekovo vero. Origen piše: Kakor obstaja
naravna telesna privlačnost enih do drugih in
magneta privlačnost do železa, tako vera privlači
božansko moč (Razlaga Matejevega evangelija
10,19). Torej zdi se, da je moral Jezus dati
povod, kot pravimo, za negativni sprejem v
Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo
opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist
namreč piše, da se je Jezus čudil njihovi neveri
(Mr 6,6). Strmljenju krajanov, ki so se pohujšali,
sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem
smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben
prerok ni dobro sprejet v domačem kraju, je ostala
zanj zakrknjenost src domačinov zastrnjena,
nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice?
Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel
deliti z našo človeškostjo? Dejansko pa je človek
Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v
polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga
znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično
Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On
največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in
njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.
Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to
resničnost, zato blagor njej, ki je verovala
(prim. Lk 1,45). Marija se ni pohujšala nad svojim
Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere,
ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako
človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od
nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi
človeškosti popolno razodetje
Boga."
Sveti oče je po molitvi in
blagoslovu še dejal: "Dragi bratje in sestre,
vesel sem, da vas lahko sprejmem tu v Castel
Gandolfu, kamor sem prišel pred nekaj dnevi. Srčno
pozdravljam tukajšno skupnost ter vsem družinam
želim, da bi lahko imele trenutke počitka za
nabiranje novih fizičnih in duhovnih moči."
Papež je še pozdravil sestre svete Elizabete, ki
so se iz vsega sveta zbrale ob 10. obletnici
svojih večnih zaobljub.
Vir: Radio
Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/132/aktualno/8173/
Higgsov bozom:
delec, ki odpira vprašanje Boga (Vir:
druzina.si)
V svetu fizike
je v javnost prišel dokaz o obstoju Higgsovega
bozoma, ali ‘Božjega delca’, kakor so ga
ljubkovalno poimenovali. Kot so zapisali pri Radiu
Vatikan, gre za najmanjši delec v fiziki, ki
razloži, kako osnovni gradniki snovi pridobivajo
maso. Dokaz je ponovno sprožil razpravo o odnosu
med vero in znanostjo, o problemu začetka stvari
in o vprašanju Boga. Werner Arber, predsednik
Papeške akademije za znanost, in jezuit Gabriele
Gionti, teoretični fizik pri Vatikanski zvezdarni,
sta v pogovoru za Radio Vatikan to podrobneje
pojasnila.
Arber to odkritje pojasnjuje z
vidika naravnih znanosti in opozarja, da vsak
zapleten organizem zahteva posebno pozornost. Da
smo z dokazom Higgsovega bozoma znanstveno
dokazali obstoj Boga, je napačna trditev. Z
verskega vidika pa moremo reči, da je vsak delec,
tudi atom, ‘božji delec’. Nobelov nagrajenec je
zatrdil, da je pri znanstvenem delu zelo pomembno
mednarodno sodelovanje, še posebej, ko gre za zelo
zapletene poskuse, ter dodal, kako pomembno je, da
se tako delo opravlja v različnih laboratorijih,
kajti le na takšen način je moč doseči zadovoljive
rezultate.
Na vprašanje, kaj nam ta
znanstveni dokaz pove o veri, Gabriele Gionti
odgovarja: »Če je neka oseba verna in veruje v
dobrega Boga, ki je ustvaril vesolje, potem je
njena vera potrjena s tem, da obstaja simetrija v
naravi in da ima ta razumsko strukturo«. Simetrija
v naravi lahko posredno dokazuje obstoj dobrega
Boga, ki je ustvaril ta svet, ‘vsekakor pa to ni
znanstveni dokaz’, ampak zgolj potrditev domneve
vere. Torej, ‘če nekdo veruje, je to potrditev
vere, ne pa znanstvena
potrditev’.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/E61BF6790846AF7DC1257A37002E6E5E?OpenDocument
Vratar za Boga
(Vir: druzina.si)
Na
Hrvaški spletni strani bitno.net so objavili
zanimiv intervju s hrvaškim reprezentančnim
vratarjem Pletikoso. V njem se bolj kot nogometu
in karieri posvečajo njemu kot družinskemu človeku
in njegovi veri.
Stipe Pletikosa je odraščal v
petčlanski družini, v enosobnem stanovanju, zato
se je že od malih nog učil skromnosti. Oče je bil
v njegovem otroštvu zelo pomemben lik in spominja
se, da mu nikdar ni primanjkovalo očetove ljubezni
– skupaj sta hodila na tekme nogometa pa tudi
drugih športov.
Prav očetova bolezen in smrt je
bil zanj trenutek, ko je prestopil iz
tradicionalne vere na bolj oseben odnos z Bogom.
Do takrat je živel v duhu današnjega časa, saj so
mu bila vrata greha kot popularnemu nogometašu na
stežaj odprta.
Moliti ga je naučila mama in
Pletikosa je prepričan, da je prav prek nje prvič
začutil božji dotik. Sedaj sam rad moli rožni
venec in takoj, ko ga nekoliko opusti, začuti, da
je bolj dovzeten za vsakodnevne skušnjave
V
intervjuju spregovori tudi o svojem odnosu do
Svetega pisma, o usklajevanju vere s poklicnim
življenjem, v katerem veliko potuje in se seli in
kako mu prav vera pomaga zdržati napore, predvsem
psihološke, ko vsi okrog njega pričakujejo le
zmage.
Povzeto po
www.bitno.net
Celoten intervju najdete nahttp://www.bitno.net/vjera/stipe-pletikosa-vazno-je-svjedociti-vjeru-1-dio/
Več
na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/E2DD0CACEF8C17D9C1257A3300322A89?OpenDocument
TEOLOŠKI
KOTIČEKDružbeni nauk in
prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija
družbenega nauka Cerkve)
I.
Pastoralno delovanje na družbenem
področjud) Nosilci družbene
pastorale
538.
Pri uresničevanju svojega poslanstva pošilja
Cerkev na delo vse božje ljudstvo. V
različnih povezavah in v vsakem izmed svojih
članov posebej mora božje ljudstvo, zvesto darovom
in oblikam izražanja, ki so lastne vsakemu
duhovnemu poklicu, odgovarjati na
dolžnost oznanjevanja evangelija in
evangeljskega pričevanja (prim. 1 Kor 9,16), v
zavesti, da »poslanstvo zadeva vse
kristjane«.
Tudi pastoralno
delo na družbenem področju je namenjeno vsem
kristjanom, ki so poklicani, da postanejo dejavni
nosilci pričevanja družbenega nauka in da se
polno vključijo v potrjeno izročilo z »delovno
vnemo milijonov, ki jih je spodbudilo in vodilo
socialno učiteljstvo Cerkve, da so se dali na
voljo služiti svetu«.
Kristjani današnjega časa, ki delujejo posamič ali
na različne načine povezani po skupinah,
združenjih in gibanjih, se morajo znati
izpostaviti kot »veliko gibanje za obrambo
človeške osebe in varstvo njenega
dostojanstva«.
539.
V krajevni Cerkvi je za evangelizacijo na
področju družbene pastorale prvi odgovoren
škof. Pomagajo mu duhovniki, redovniki in
redovnice ter krščanski laiki. Škof mora
spodbujati učenje in širjenje družbenega nauka v
skladu s krajevnimi potrebami; za to si priskrbi
primerne ustanove.
Škofova pastoralna
dejavnost se mora uresničevati prek duhovnikov, ki
so v krščanski skupnosti deležni njegove
učiteljske, posvečevalne in vodstvene službe.
S sestavljanjem primernih vzgojnih načrtov se
mora duhovnik seznanjati z družbenim naukom in v
članih svojega občestva pospeševati zavest o
pravici in dolžnosti, da bodo dejavni nosilci tega
nauka. Z obhajanjem zakramentov, zlasti
evharistije in sprave, duhovnik pomaga živeti
družbeno prizadevanje kot sad odrešenjske
skrivnosti. Spodbujati mora pastoralno dejavnost v
območju družbenega in si s posebno skrbjo
prizadevati za vzgojo in duhovno spremljanje
vernikov, angažiranih v družbenem in političnem
življenju. Duhovnik, ki opravlja dušnopastirsko
službo v raznih cerkvenih združenjih, zlasti v
tistih s socialnim apostolatom, je dolžan
spodbujati njegovo rast s poučevanjem družbenega
nauka.
540.
Na socialnem področju pastoralno deluje v
skladu s svojimi karizmami tudi nekaj Bogu
posvečenih oseb. Njihovo sijajno pričevanje,
zlasti v razmerah najhujše revščine, je opomin
vsem, naj se oklenejo vrednot svetosti in
velikodušne službe bližnjemu. Popolna
nesebičnost redovnikov se ponuja kot slikovito in
preroško znamenje družbenega nauka: ko se
nesebično predajajo službi skrivnosti Kristusove
ljubezni do človeka in sveta, prehitevajo in s
svojim življenjem razkrivajo nekatere poteze
novega človeštva, ki jih želi družbeni nauk
milostno posredovati. Ljudje z obljubami čistosti,
uboštva in pokorščine se predajajo službi
pastoralne ljubezni predvsem z molitvijo. V njeni
moči razmišljajo o božjem načrtu s svetom in
rotijo Gospoda, naj odpre srce vsakega človeka, da
sprejme dar novega človeštva, ki je cena
Kristusove
žrtve. | | |
|
|
|
|
