Sinodalni očetje mladim
»Na vas, mladi z vsega sveta, se sinodalni očetje obračamo z besedo upanja, zaupanja in tolažbe. Te dni smo zbrani, da bi poslušali glas Jezusa, »večno mladega Kristusa ter v Njem prepoznali vaše številne glasove, vaše vesele vzklike, trenutke tožbe in tišine.« Tako se začenja pismo sinodalnih očetov mladim ob zaključku XV. generalnega zasedanja redne škofovske sinode o mladih, ki je v oktobru potekalo v Rimu.
|
|
Papeževa kateheza o zvestobi
Zapoved Ne prešuštvuj je poziv k zvestobi. Noben človeški odnos ni pristen brez zvestobe in vdanosti, je dejal papež Frančišek. »Ne more se ljubiti samo dokler mi koristi, kajti ljubezen se izraža ravno onkraj praga lastne koristi, ko se daje vse brez zadržka.Zvestoba je značilnost svobodnega, zrelega in odgovornega človeškega odnosa. Tudi prijatelj se pokaže pristen, ker tak ostane v vsakem primeru, sicer ni prijatelj.
|
|
Dragi svetniki, kakšna so nebesa?
»Danes sem bila v nebesih, v duhu, in videla sem nepredstavljivo lepoto in srečo, ki nas čakata po smrti. Videla sem, kako vsa bitja nenehno častijo in slavijo Gospoda. Videla sem, kako velika je sreča v Gospodu, ki se širi na vsa bitja in jih osrečuje; in vsa čast in slava, ki izvirata iz te sreče, se vračata k svojem izviru; in vstopijo v Božje globine, premišljujejo o notranjem življenju Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, ki ga ne bodo nikoli razumela ali dognala.
|
|
|
Modrost časa, v pogovoru s papežem
V sredo je izšla knjiga p. Antonia Spadara z naslovom »Frančišek. Modrost časa. V pogovoru s papežem Frančiškom o pomembnih življenjskih vprašanjih«. Nastala je na podlagi 250 intervjujev z ostarelimi iz več kot 30 držav z vseh celin, ki so sodelovali v globalnem projektu za novo zavezo med generacijami. Uvod v knjigo je napisal papež Frančišek, ki je z bralci želel podelil tudi osebne izkušnje.
|
|
Verujem v večno življenje
V mesecu novembru nas praznika vseh svetnikov in spomina vseh vernih rajnih vabita k razmišljanju o življenju, ki nas čaka po smrti, v večnosti. »Ali verujem v večno življenje, ali verujem, da me bo Bog, ko se izteče moj čas, sprejel v nebeško srečo, ali verujem da bom takrat iz oči v oči srečal/-a z Njega, ki me je ustvaril in odrešil?« Se zavedam, da je Ljubezen moč, ki nas odtegne od samih sebe, da bi nas darovala Bogu in bližnjim?
|
|
Kako o smrti govoriti z otroki
Starša sta imela tri otroke. Najstarejši je že hodil v šolo, druga dva sta bila mlajša. Nekaj mesecev po tem, ko je mamica zanosila, sta otrokom povedala, da bodo dobili sestrico. Otroci so bili novice silno veseli. Dva meseca pozneje je prišlo do spontanega splava. Ko smo se srečali, mi je najstarejši zaupal: »Sestrica je umrla«. Starša sta otrokom razložila, da je sestrica, ki so jo pričakovali, zbolela in umrla. Ko so se zbirali k molitvi, so vedno dodali tudi prošnjo zanjo.
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Etična vzgoja otrok
268. Prav tako je nujno potrebno, da otroka ali doraščajočega pripravimo do spoznanja, da imajo slaba dejanja posledice. V človeku je treba prebuditi zmožnost, da se prestavi v položaj drugega in boleče začuti njegovo trpljenje, če mu je kdo povzročil bolečino. Nekatere kazni za nesocialno, napadalno ravnanje imajo prav ta namen. Pomembno je, da otroka s poudarkom vzgajamo za to, da prosi za odpuščanje in popravi škodo, ki jo je povzročil drugemu. Če bo vzgoja pomagala v zorenju osebne svobode, bo otrok kasneje, ko bo odrasel, uvidel, da je bilo zanj dobro, da je zrasel v družini in tudi sam prenašal zahteve, ki jih terja vsak vzgojni proces.
269. Opominjanje je spodbuda, če hkrati cenimo in dajemo priznanje prizadevanju in če otrok odkrije, da njegovi starši ohranjajo potrpežljivo zaupanje. Otrok, ki je bil deležen ljubeče graje, čuti, da ga upoštevajo, zaznava, da je nekdo, da njegovi starši priznavajo njegove zmožnosti. To ne zahteva, da bi bili starši brez napake, temveč da znajo ponižno priznati svoje omejitve in pokažejo svoje prizadevanje, da bi se poboljšali. Vendar eno od pričevanj, ki jih otroci potrebujejo od staršev, je to, da ne dopuščajo, da bi jih vodila jeza. Otroka, ki je naredil kaj slabega, je treba opomniti, a nikoli kot nasprotnika ali kot koga, na katerega stresemo svojo jezo. Poleg tega mora odrasli vedeti, da so nekatera slaba dejanja povezana s slabostmi in omejitvami, ki so tipične za določeno starost. Zato bi bilo nenehno kaznovanje, pri katerem ne bi upoštevali različne teže dejanj, škodljivo in bi sprožilo malodušnost in slabo voljo: »In vi, očetje, ne jezite svojih otrok« (Ef 6,4; prim. Kol 3,21).
270. Temeljnega pomena je, da z disciplino ne pohabimo otrokovih želja, ampak da z njo prebudimo željo po stalnem izpopolnjevanju. Kako je mogoče povezati disciplino z notranjim nemirom? Kako doseči, da bo disciplina otroka spodbujala, da ubere pravo pot, in da je ne bo doživljal kot zid, kot zanikanje, ali razsežnost vzgoje, ki ga dela zavrtega? Treba je najti ravnovesje med skrajnostma, ki sta obe enako škodljivi: ena je, če bi hoteli zgraditi svet po otrokovi meri in njegovih željah, kar potem zraste v občutek, da ima pravice, ne pa odgovornosti; druga skrajnost pa je, ko bi otroka pripeljali do tega, da bi živel brez zavesti o svojem dostojanstvu, svoji enkratni istovetnosti in svojih pravicah, da bi ga mučile dolžnosti in bi bil odvisen od izvrševanja želja drugih.
|
|
|
Božja beseda
31. nedelja med letom, zahvalna nedelja
»Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: 'Nisi daleč od Božjega kraljestva.'« (Mr 12,34)
5 Mz 6,2-6;
Ps 18;
Heb 7,23-28;
Mr 12,28b-34
|
| |
|
|
|
|
