Izjava Sveta krščanskih Cerkva in Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji glede predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o verski svobodi (Vir: katoliska-cerkev.si)
Predstavniki Katoliške Cerkve, Evangeličanske Cerkve in Srbske Pravoslavne Cerkve, ki od leta 1994 sestavljamo Svet krščanskih Cerkva v Sloveniji, ter Islamska skupnost v Republiki Sloveniji smo na dopisni seji v petek, 8. junija 2012, sprejeli naslednjo izjavo o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o verski svobodi:
Predstavniki Katoliške, Evangeličanske in Srbske Pravoslavne Cerkve ter Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji izražamo zaskrbljenost zaradi predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o verski svobodi, ki ga je 18. maja 2012 v Državni zbor vložila skupina štirinajstih poslancev s prvopodpisano Majdo Potrata.
Po našem mnenju predlagatelji niso navedli nobenih ustavnopravnih razlogov, da bi spremenili dosedanjo zakonodajno ureditev. Ustavno sodišče je v oceni ustavnosti tega zakona 15. aprila 2010 ugotovilo, da je zakon skoraj v celoti skladen z Ustavo RS, razen na treh mestih, kjer pa je že samo odpravilo neskladnosti. Po mnenju največjih verskih skupnosti je obstoječi Zakon o verski svobodi primeren in ni nikakršnih ustavnopravnih razlogov za takšen zakonodajni poseg vanj, zlasti ne v smislu predloga skupine omenjenih poslancev. Ugotavljamo, da njihov predlog občutno znižuje dosežene standarde varovanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji in je v posameznih delih v nasprotju z Ustavo RS.
Menimo, da predlog poslancev pomeni nedemokratičen poseg v zakon, ki ureja uresničevanje verske svobode kot ene od temeljnih človekovih pravic. Predlagatelji sprememb bi se pri tem morali dejavno posvetovati s Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi kot tistim delom civilne družbe, ki jih te spremembe (pri)zadevajo, ter jih tudi upoštevati, saj so pomembno sodelovale pri sestavljanju sedaj veljavnega Zakona o verski svobodi. Ideološko obremenjena politika poskuša Zakon o verski svobodi spremeniti v smislu zniževanja evropsko priznanih standardov verske svobode ter mimo volje tistih, ki jih zakon zadeva. Takšno ravnanje po našem prepričanju pomeni kršitev načela prava Evropske unije, ki določa vzdrževanje odprtega, preglednega in rednega dialoga države s Cerkvami in verskimi skupnostmi.
Ugotavljamo, da so vse primerljive evropske države v zadovoljstvo Cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih članov tovrstna vprašanja že zdavnaj uredile, sodoben Zakon o verski svobodi pa je bil v Državnem zboru RS sprejet šele 2. februarja 2007. Omenjene krščanske Cerkve v Sloveniji in Islamska skupnost v Republiki Sloveniji pričakujemo trden pravni položaj na področju verske svobode in izvrševanje obstoječih pravic in dolžnosti. Tega pa nenehno spreminjanje temeljnega zakona, ki opredeljuje izvajanje verske svobode v vseh njenih štirih razsežnostih: individualni in kolektivni, zasebni in javni, nikakor ne zagotavlja. Odločno odklanjamo politizacijo vere in verskih skupnosti, ki bi jo parlamentarno obravnavanje sprememb tistega, česar ni potrebno spreminjati, vnovič spodbudilo.
škof mag. Geza Erniša
Evangeličanska Cerkev
paroh Tomo Ćirković
Srbska pravoslavna Cerkev
predsednik SŠK nadškof dr. Anton Stres
Katoliška Cerkev
mufti dr. Nedžad Grabus
Islamska skupnost v Republiki Sloveniji
Vir: http://katoliska-cerkev.si/izjava-sveta-krscanskih-cerkva-in-islamske-skupnosti-v-republiki-sloveniji-glede-predloga-zakona-o-spremembah-in-dopolnitvah-zakona-o-verski-svobodi
Božji »da« človeku je zanesljiv in trajen, Kateheza Benedikta XVI. pri splošni avdienci 30. maja (Vir: Druzina.si)
V naših katehezah premišljujemo o molitvi v pismih sv. Pavla in skušamo krščansko molitev razumeti kot resnično in osebno srečanje z Bogom Očetom v Kristusu po Svetem Duhu. Na tem srečanju se zvesti »da« Boga človeku srečuje z zaupnim »amen« verujočih. To dinamiko bom osvetlil z drugim pismom apostola Pavla Korinčanom. V tem gorečem pismu sv. Pavel piše krščanski skupnosti, ki je večkrat posumila v njegov apostolat, in jim odpre svoje srce, da bi jim zagotovil svojo zvestobo Kristusu in evangeliju. To Drugo pismo Korinčanom se prične z eno izmed najbolj vzvišenih molitev blagoslova v Novi zavezi, ki se glasi: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog« (2 Kor 1,3–4).
Sv. Pavel torej doživlja veliko stisko, saj je moral skozi veliko težav in trpljenja, toda nikoli ni obupal, saj sta ga podpirali milost in bližina Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je postal apostol in priča in je v njegove roke izročil vse svoje življenje. Ravno zaradi tega sv. Pavel začenja to pismo z molitvijo blagoslova in zahvale Bogu. V njegovem apostolskem življenju namreč ni bilo trenutka, v katerem ne bi čutil podpore usmiljenega Očeta, ki je Bog vsake tolažbe. Kot sam pravi v tem pismu, je veliko pretrpel, toda v vseh težkih okoliščinah, ko se je zdelo, da ni videl več izhoda, je prejel božjo tolažbo in pomoč. Med oznanjevanjem Kristusovega oznanila je doživel tudi preganjanja, bil je celo zaprt, toda vedno je čutil notranjo svobodo, Kristusovo navzočnost in gorečo željo po oznanjevanju evangeljskega sporočila upanja. Tako piše iz zapora svojemu zvestemu sodelavcu Timoteju: »Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli odrešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, z večno slavo (2 Tim 2,9b–10). V svojem trpljenju za Kristusa doživlja božjo tolažbo. Piše: »Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba« (2 Kor 1,5).
V blagoslovu, ki nas uvaja v Drugo pismo Korinčanom, je poleg trpljenja poudarjena tolažba, ki je ne moremo razumeti kot zgolj navadno olajšanje, temveč predvsem kot opogumljanje in spodbujanje, da ne klonimo pod težo skrbi in težav. Vabi nas, da v vsakem življenjskem položaju ostanemo zedinjeni s Kristusom, ki prevzema nase vse trpljenje in ves greh sveta, da bi nam prinesel luč, upanje in odrešenje. Tako nam Jezus pomaga, da tudi mi postanemo sposobni tolažiti tiste, ki se znajdejo v raznih težavah. Močna povezanost s Kristusom v molitvi in zaupanje v njegovo navzočnost nas usposobita, da bližnjim lajšamo trpljenje in stiske. Sv. Pavel piše: »Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?« (2 Kor 11,29). To lajšanje ni sad preproste dobrohotnosti, niti zgolj človeške velikodušnosti ali altruističnega duha, temveč izvira iz Gospodove tolažbe, iz neomajne podpore »presežne moči, ki prihaja od Boga in ne od nas« (2 Kor 4,7).
Naše življenje in naše poti pogosto zaznamujejo težave, nerazumevanje in trpljenje. Tega se vsi zavedamo. Toda v zvestem odnosu z Gospodom, v vztrajni vsakodnevni molitvi smo tudi mi lahko deležni božje tolažbe. To pa krepi našo vero, ker na ta način lahko zares doživimo božji »da« človeku, vsem nam, meni in tebi v Kristusu. Okusimo lahko zvestobo njegove ljubezni, ki gre tako daleč, da nam je daroval svojega Sina na križu. Sv. Pavel zatrjuje: »Božji Sin Jezus Kristus, ki je bil med vami oznanjen po nas, po meni, Silvánu in Timóteju, ni postal ''da'' in hkrati ''ne'', ampak se je v njem zgodil ''da''. Vse Božje obljube imajo v njem svoj ''da''. Zato se po njem prek nas dviga k Bogu v slavo tudi ''amen''« (2 Kor 1,19–20). Božji »da« ni polovičen, ni nekaj med »da« in »ne«, temveč je preprost in zanesljiv »da«. In temu njegovemu »da«, v katerega smo se prepričali, odgovarjamo z našim »da«, z našim »amen«.
Naša vera ni v prvi vrsti človekov dosežek, temveč zastonjski božji dar, ki izhaja iz njegovega zvestega »da«, ki nas usmerja, kako naj živimo, da bi ljubili Njega in svoje bližnje. Vsa zgodovina odrešenja je nenehno razodevanje te božje zvestobe, ki vztraja ne glede na našo nezvestobo in naše zanikanje. Kot trdno verjamemo po apostolovih besedah v Pismu Rimljanom: »Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica« (Rim 11, 29).
Božji način delovanja, ki je precej drugačen od našega, nas lahko napolni s tolažbo, močjo in upanjem, ker Bog nikoli ne prekliče svojega »da«. Ko se v medčloveških, pogosto tudi družinskih odnosih srečujemo z zavračanjem, bi si najraje nehali prizadevati za zastonjsko ljubezen, ki od nas terja napore in žrtve. Bog pa se nikoli ne naveliča delati z nami, nikoli ne izgubi potrpljenja z nami. S svojim neskončnim usmiljenjem nas vedno prehiteva in stori prvi korak. Njegov »da« je popolnoma zanesljiv. S skrivnostjo križa nam je pokazal mero svoje ljubezni, ki ne preračunava in ni omejena. Sv. Pavel v Pismu Titu piše: »Pojavili sta se dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika« (Tit 3,4). Da bi se ta »da« obnavljal vsak dan, »nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog« (2 Kor 1,21b–22).
Sveti Duh je tisti, ki nas nenehno spominja na božji “da” v Jezusu Kristusu in ki v našem srcu poraja željo, da bi mu sledili, da bi nekega dne, ko bomo deležni prebivališča v nebesih, popolnoma vstopili v njegovo ljubezen. Ni človeka, ki bi ga ta zvesta božja ljubezen spregledala, saj je zmožna čakati tudi na tiste, ki mu še vedno odgovarjajo »ne« zaradi zavračanja ali otrdelega srca. Bog nas čaka, vedno nas išče, želi si nas imeti v občestvu s seboj, da bi vsakemu podaril polnost življenja, upanja in miru.
Na ta zvesti božji »da« odgovarja »amen« Cerkve, ki odmeva v vsakem liturgičnem dejanju. »Amen« je odgovor vere, s katerim se vedno sklene naša osebna in občestvena molitev in ki izraža naš »da« božji pobudi. Pogosto v svoji molitvi izgovarjamo »amen« zgolj iz navade, ne da bi se zavedali njegovega globokega pomena. Beseda izhaja iz hebrejskega in aramejskega »'aman«, ki pomeni »utrditi«, »okrepiti«, s tem tudi »biti prepričan«, »povedati resnico«. Če beremo Sveto pismo, zasledimo, da je »amen« vedno na koncu psalmov z blagoslovi in hvalospevi, kot na primer v Psalmu 41: »Mene pa si zaradi moje popolnosti podpiral, postavljaš me pred svoje obličje na veke. Slavljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od vekomaj do vekomaj! Amen, amen« (prim. 13–14). Na drugih mestih izraža pripadnost Bogu v trenutkih, ko se izraelsko ljudstvo, polno veselja, vrača iz babilonskega suženjstva in izgovarja svoj »da«, svoj »amen« Bogu in postavi. V Nehemijevi knjigi beremo, kaj se je ob tem zgodilo: »Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. Ezra je hvalil Gospoda, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« (Ne 8,5–6).
Že od samega začetka je »amen« judovskega obredja postalo »amen« prvih krščanskih skupnosti. Najodličnejša krščanska liturgična knjiga – Razodetje, ki ga je napisal sv. Janez, se začenja z »amen« Cerkve: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen« (Raz 1,5b–6). Tako beremo v prvem poglavju Razodetja. Ta knjiga pa se tudi sklene s klicem: »Amen, pridi Gospod Jezus« (Raz 22,21).
Molitev je srečanje z živo osebo, ki jo lahko poslušamo in se z njo pogovarjamo. Molitev je srečanje z Bogom, ki vedno znova obnavlja svojo neomajno zvestobo, svoj »da« človeku, vsakemu izmed nas, da bi nam sredi viharjev življenja ponudil svojo tolažbo in nam v občestvu s seboj zagotovil življenje, ki je polno veselja in vsega dobrega, ki bo svojo polnost doseglo v večnem življenju.
V molitvi smo poklicani, da izrečemo svoj »da« Bogu, da bi odgovorili z »amen«, ki izraža pripadnost in zvestobo vsega našega življenja Njemu. Te zvestobe ne bomo nikoli mogli doseči zgolj z lastnimi močmi, ker ni dosežek našega vsakdanjega prizadevanja. Prihaja od Boga in je utemeljena na Kristusovem »da«, ki je zatrdil: moja hrana je izvršiti Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). V ta Jezusov »da«, v sprejemanje božje volje moramo vstopiti tudi mi, da bi tudi mi s sv. Pavlom lahko rekli, da nismo več mi, ki živimo, temveč je Kristus, ki živi v nas. Takrat bo »amen« naše osebne in občestvene molitve obdal in spremenil vse naše življenje, ki bo postalo življenje, polno božje tolažbe, prežeto z večno in neomajno ljubeznijo.
Prevedel: Igor Vojinovič
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/57983AB78F793ADBC1257A1A003F11E7?OpenDocument
Slovesni praznik Srca Jezusovega (Vir: katoliska-cerkev.si)
V Katoliški Cerkvi bo v petek, 15. junija 2012, obhajali slovesni praznik Srca Jezusovega. Praznik ni datumsko določen, saj ga praznujemo osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi.
Pomen in vsebina praznika skušata prodreti v jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega po verovanju in nauku Cerkve pritekajo vsa velika dela za naše odrešenje, posebno pa Kristusova daritev na križu. Prvi vir, povezan s češčenjem Jezusovega Srca, se omenja v Novi zavezi in govori o apostolu Janezu, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13,15; 21,20). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebej sveti Bernard, sveti Bonaventura in sveti Bernardin. V tistem času so nastale tudi številne pesmi, litanije in upodobitve. V 14. stoletju se je pobožnost nekoliko zmanjšala, ponovno pa so jo poživili v 16. in 17. stoletju. Za to ima pomembno zaslugo Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval za začetnika liturgičnega češčenja Srca Jezusovega. Češčenje se je spodbujalo in širilo tudi z videnji mistikinje svete Marjete Marije Alacoque (1647–1690). Papež Pij IX. (1846–1878) je leta 1856 dovolil praznovanje praznika Srca Jezusovega za celotno Cerkev.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-srca-jezusovega
Kathpress/M.Š., V Varšavi ekumensko bogoslužje ob začetku evropskega nogometnega prvenstva (Vir: druzina.si)
Ob začetku evropskega nogometnega prvenstva konec minulega tedna so se v Varšavi tamkajšnji kristjani pri ekumenskem bogoslužju zbrali v molitvi za vse igralce, trenerje, sodnike in nogometne navijače. Narodni katoliški športni duhovnik Edvard Plen je športnike v varšavski stolnici pozval k medsebojnem spoštovanju in solidarnosti. Obenem je poudaril, da nogometno prvenstvo ne sme voditi k zapostavljanju ‘dolžnosti do Boga in do bližnjega’. Ekumensko bogoslužje so vodili varšavski pomožni škof Marek Solarczyk ter pravoslavni, protestantski in starokatoliški duhovnik.
Bogoslužje ob začetku nogometnega prvenstva so darovali tudi v Poznanu na zahodu Poljske, prizorišču nekaterih tekem letošnjega prvenstva. Nogometaši so prvo tekmo odigrali minuli petek, ko sta se pomerili moštvi Poljske in Grčije in tekmo zaključili z neodločenim izidom, zaključek prvenstva pa je predviden 1. julija v ukrajinski prestolnici Kijev.
Za razliko od evropskega nogometnega prvenstva leta 2008 v Švici in Avstriji ter leta 2006 v Nemčiji se tokratnega osrednjega bogoslužja v Varšavi ni udeležil nobeden izmed visokih predstavnikov poljskega političnega, športnega in družbenega življenja.
Katoliška Cerkev na Poljskem želi letošnje nogometno prvenstvo izkoristiti tudi za evangelizacijo. Na stotine prostovoljcev nogometnim navdušencem v Varšavi, Gdansku, Wroclawu in Poznanu te dni deli več kot šestdesetstransko revijo o evangelizaciji. V reviji je seznam vseh bogoslužij za nogometne privržence in krajev, kamor se lahko zatečejo k molitvi. Poleg tega pa bodo obiskovalci prvenstva deležni tudi brošure z naslovom ‘Evangelij za športnike in športne navdušence’, v kateri so med drugim zbrane molitve in misli nekdanjega papeža Janeza Pavla II. (1978-2005).
V času evropskega nogometnega prvenstva se lahko nogometni navdušenci udeležijo bogoslužij v angleškem in drugih jezikih. V pristaniškem mestu Gdansk, kjer je nastanjena nemška reprezentanca, so denimo poskrbeli za vse nemško govoreče nogometne privržence, ki lahko tam v času prvenstva v svojem jeziku opravijo tudi sveto spoved.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/845260806F595258C1257A1A002C2D8F?OpenDocument
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
I. Pastoralno delovanje na družbenem področju
531.Družbeni nauk mora biti osnova žive in vztrajne vzgojne dejavnosti, zlasti tiste, ki je namenjena krščanskim laikom. Ta vzgoja mora upoštevati njihovo prizadevanje v civilni družbi:»njihova dolžnost (je), da po lastni pobudi, ne da bi šele čakali naročil in navodil, začno prekvašati s pravim krščanskim duhom miselnost in nravi, zakone in strukture skupnosti, kjer živijo«. Prva ravenvzgojnega delovanja mora krščanske laike usposobiti za učinkovito soočenje z vsakdanjimi nalogami na kulturnem, družbenem, gospodarskem in političnem področju. V njih mora razviti čut dolžnosti, ki ga bodo potrebovali v službi skupnemu dobremu. Druga ravenzadeva vzgojo politične zavesti, ki naj bi krščanske laike pripravila na izvajanje politične oblasti: »Tisti, ki so sposobni ali se morejo usposobiti za težko in hkrati nad vse častno politično delovanje, naj se nanj pripravljajo in naj se mu z vnemo predajajo, ne da bi gledali na lastno ugodje in gmotne koristi.«
532. Krščanske vzgojne ustanove smejo in morajo razvijati dragoceno vzgojno službo. Pri tem si morajo še posebej skrbno prizadevati za inkulturacijo krščanskega oznanila oziroma za rodovitno srečanje med evangelijem in različnimi vrstami vrednot. Družbeni nauk je nujno sredstvo za učinkovito krščansko vzgojo v ljubezni, pravičnosti, miru pa tudi za to, da bi dozorela zavest o moralnih in družbenih dolžnostih v okviru različnih kulturnih in poklicnih dejavnosti.
Važen zgled vzgojne ustanove so »socialni tedni« katoličanov, ki jih je cerkveno učiteljstvo vedno podpiralo.Ti tedni so kvalificiran prostor, v katerem pride do izraza rast krščanskih laikov, prostor, ki lahko odlično prispeva k obnovi časnega reda.Pobuda, ki jo že vrsto let preizkušajo v raznih deželah, je pravi kulturni laboratorij, v katerem se posredujejo in primerjajo razmišljanja in izkušnje, preučujejo dejanski problemi in odkrivajo nove smernice delovanja.
533. Nič manj pomembno ne sme biti prizadevanje za uporabo družbenega nauka pri vzgoji duhovnikov in pripravnikov na duhovništvo, ki si morajo v okviru priprav na službeno duhovništvo pridobiti kvalificirano znanje o učenju in pastoralnem delovanju Cerkve na družbenem področju in živo zanimanje za družbena vprašanja svojega časa. Dokument Kongregacije za katoliško vzgojo Smernice za študij in poučevanje družbenega nauka Cerkve v duhovniški vzgoji podaja natančne smernice in pravila za pravilno in primerno nastavitev študija.
|
|
|
|
|
|
|
