Predstavitev krovnega dokumenta Pridite in poglejte (Vir: katoliska-cerkev.si)
Septembra letos smo v Cerkvi na Slovenskem začeli novo pastoralno leto, v okviru katerega bomo na različnih nivojih – od posameznih škofij, dekanij, župnij, skupin, redovnih skupnosti ter laiških gibanj, skupnosti in združenj – proučevali krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte. Duhovniki in nekateri pastoralni sodelavci so dokument obravnavali na letošnjem pastoralnem tečaju, konec meseca bo o vsebini dokumenta potekala nacionalna konferenca o mladinski pastorali, širši javnosti pa je bil predstavljen tudi na novinarski konferenci.
Novinarska konferenca je bila v četrtek, 20. septembra 2012, ob 11.30, v pritličju nadškofijskega ordinariata na Ciril-Metodovem trgu 4 v Ljubljani. Na njej sta sodelovala ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK nadškof Anton Stres in p. Branko Cestnik, ki ga je SŠK imenovala za moderatorja pastoralnega načrta. P. Cestnik je bil koordinator Strateškega sveta za pripravo slovenskega pastoralnega načrta, ki je napisal dokument, o tematiki pa je predaval tudi na pastoralnem tečaju.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/predstavitev-krovnega-dokumenta-pridite-in-poglejte, kjer najdete tudi zvočni posnetek tiskovne konference ob predstavitvi dokumenta Pridite in poglejte
M. Debevec, Predstavljen krovni pastoralni načrt za Cerkev na Slovenskem (Vir: radio.ognjisce.si)
Septembra smo v Cerkvi na Slovenskem začeli novo pastoralno leto, ko bomo na različnih ravneh – od posameznih škofij, dekanij, župnij, skupin, redovnih skupnosti ter laiških gibanj, skupnosti in združenj – proučevali krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte. Duhovniki in nekateri pastoralni sodelavci so dokument obravnavali na letošnjem pastoralnem tečaju, konec meseca pa bo o vsebini dokumenta potekala nacionalna konferenca o mladinski pastorali. Širši javnosti sta ga ljubljanski nadškof Anton Stres in moderator načrta p. Branko Cestnik predstavila na dopoldanski novinarski konferenci.
Kaj storiti, da pastoralni načrt ne bo le zaprašen dokument, je bilo ključno vprašanje skupine, ki je načrt oblikovala. Njegovo izdelavo je naročil že plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, nato pa so dlje časa premišljevali, kako ga temeljito pripraviti. Prispeval naj bi namreč k prenovi Cerkve na Slovenskem, da bi bolj zrelo in odgovorno odgovorila na izzive sekularizirane družbe. Pri tem pa naj si pomagali z medsebojno podporo in sodelovanjem. Nadškof Stres je dejal: „Te sekularizacije na kaže pasivno prenašati, ampak je treba nanjo aktivno odgovoriti. In aktivni odgovor na to je poglabljanje osebne vernosti, v okolju, kjer tradicionalna vernost peša in ni usposobljena upirati se pritiskom sekularizacije se pravi miselnosti, da se lahko živi, kakor da Boga ni“.
Različne skupine, ki so živi del Cerkve, naj bi v naslednjih petih letih poskušale odgovoriti na izzive, ki so opisani v omenjenem dokumentu. Poti do teh ciljev so različne, glede na njihovo specifičnost. Po besedah nadškofa Stresa gre torej za dolgotrajen proces. „Ne načrtujemo od zgoraj, ampak spodaj, po župnijah. Zato k temu načrtovanju vključimo vse ljudi, vse člane Cerkve, ki se problemov zavedajo. Med našimi ljudmi je ogromno dobre volje, velikokrat sem doživel na raznih sestankih, kako bi ljudje radi delali in nekaj zares naredili.“
Dokument je po besedah koordinatorja p. Branka Cestnika nastajal skozi vse leto, oblikoval pa ga je strateški svet 25-ih članov. Ko niso več vedeli, kako naprej, so se zatekli v molitev in tako našli odgovore. „Del pastoralnega načrtovanja je čustveno karizmatična komponenta, kjer moraš kot načrtovalec opraviti neki notranji proces. Čustveni proces pomeni, da se navdušiš, da dobiš pogum za obračun s samim sabo, karizmatični moment pa je tipičen za pastoralno načrtovanje saj pomeni odprtost Svetemu Duhu“, je poudaril Cestnik.
Poleg omenjenega krovnega dokumenta so izdali tudi knjižico z naslovom Naše poslanstvo, ki vsebuje navodila vernikom, kako dokument brati skupaj v župniji. P. Branko Cestnik je povedal, da je med pastoralnimi delavci, kjer je predstavljal načrt, našel veliko hrepenenje po nečem novem. Hkrati pa je med njimi tudi nezaupanje, ali bomo ta načrt res izpeljali do konca, ali pa ga bomo na pol poti opustili. Tudi duhovniki, ki naj bi bili prvi nosilci in pobudniki omenjenega načrta, so željni sprememb, saj se na župnijah iz leta v leto srečujejo z upadanjem vernosti in drugimi vplivi sekularizacije.
Dokument je po besedah nadškofa Stresa izraz zaupanja. Če bomo namreč vsi skupaj verjeli, da je mogoče nekaj narediti, bomo to tudi naredili. Hkrati pa se moramo po njegovih besedah zavedati, da gre za uresničljivo perspektivo.
Razlika med poslovnim in pastoralnim načrtovanjem je po besedah nadškofa Stresa v tem, da pri slednjem ne želimo doseči nekaj, kar smo si sami zamislili. Prva naloga je torej prisluhniti Sv. Duhu, ki vodi Cerkev. Odkrili naj bi namreč kaj Gospod pričakuje od nas v tem svetu. Zato pa mora po besedah nadškofa Stresa načrtovanje spremljati molitev. Temeljni namen dokumenta je namreč v tem, da vsi postanemo bolj navdušeni, veseli kristjani in bliže Kristusovim vrednotam.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/aktualno/8748/
AS, Ob relikvijah bl. Slomška približno 3000 vernikov (Vir: radio.ognjisce.si)
„Slomškovo leto letos obhajamo pod geslom Svetost prenavlja svet. Svetost je za nas verne ljudi uresničitev človeka in sicer v vsej polnosti,“ je ob 150-letnici Slomškove smrti pred mariborsko stolnico poudaril mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek. Sedmi Slomškov naslednik je vse povabil k edinosti, enotnosti in k morali, kakor je vabil tudi bl. Anton Martin Slomšek. Nuncij Juliusz Janusz pa je v pridigi dejal, da je učinkovitost Slomškove pastoralne aktivnosti temeljila na njegovi svetosti.
Z molitvijo za domovino bogoslovcev in redovnic pred relikvijami bl. Antona Martina Slomška v stolnici, se je začela priprava na spominsko sveto mašo ob 150-letnici smrti bl. Slomška. Molitvene skupine so molile za svetost poklicanih, nove duhovne poklice, družine in za življenje, molitev pred relikvijami pa je sklenil sedmi Slomškov naslednik nadškof Marjan Turnšek, ki je z verniki molil za novo evangelizacijo in Slovenski pastoralni načrt. Nato so so relikvije bl. Slomška prenesli na oltar pred stolnico, temu je sledil uvodni program, ki so ga oblikovali sodelavci Radia Ognjišče, slovesna sveta maša pa se je začela ob 16. uri, udeležilo pa se je je približno 3000 vernikov.
„Ljudje se običajno spominjajo smrti svojih dragih z žalostjo in hrepenenje toda mi, ki smo Kristusovi učenci in se zavedamo, da je smrt Božjega sina vzpostavila mir med ljudmi in Bogom in odprla vrata nebes, se spominjamo smrti blaženega kot dneva njegovega rojstva za nebesa,“ je v nagovoru poudaril nuncij Janusz in dodal, da je bil bl. Slomšek zelo odločen mož. „Z njegove strani je bil potrebna velika odločnost, da je vodil Kristusovo čredo in da je spodbujal Slovence naj ohranjajo svoj jezik in svojo nacionalno identiteto v obdobju, ko Slovenija še ni bila neodvisna. Učinkovitost njegove pastoralne aktivnosti ni bila toliko sad njegove bistrosti marveč je temeljila na njegovi svetosti in na zaupanju v Boga. Rečemo lahko, da je deloval v moči, ki mu jo je podelil Gospod,“ je dejal nuncij. Poudaril je tudi, da družba, zlasti pa Katoliška cerkev, danes priznavata zasluge tega izjemnega državljana Slovenije, saj ob vsaki priložnosti najdemo zglede iz njegovega življenja, ki jih lahko posnemamo. „Čas, v katerem je živel, ni bil manj težak kot današnji. Z njegove strani je bila potrebna velika odločnost, da je vodil Kristusovo čredo in spodbujal Slovence, naj ohranjajo svoj jezik ter nacionalno identiteto v obdobju, ko Slovenija še ni bila neodvisna,“ je dejal nuncij, ki je v Mariboru spregovoril tudi o tem, da je treba v življenju pokazati več pokore, molitve in ponižnosti. „Prav teh kreposti danes pogosto manjka v življenju Cerkve. Ko Cerkev spominja, da je treba spoštovati božje in cerkvene zapovedi, in zahteva, da sprejmemo posledice neodgovornega ravnanja tudi s pokoro v dobro vseh nas in Cerkve, moramo to sprejeti. Napake je namreč treba popravljati in vsaj na ta način povrniti svojo verodostojnost. Človeško je namreč delati napake, če pa se nočemo popraviti, to prihaja iz zla.“…
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/aktualno/8759/
Nagovor predsednika SAZU akademika Jožeta Trontlja na slavnostni akademiji ob 150-letnici smrti bl. škofa Antona Martina Slomška (Vir: katoliska-cerkev.si)
… Slomšek je izjemno svetla osebnost v naši zgodovini. Med najodličnejšimi dobrinami njegove zapuščine je vzgajanje rodov Slovencev v spoštovanju večnih vrednot, ki veljajo celo širše kot vrednote krščanstva, saj so bolj ali manj univerzalne. Že dolgo ni bilo na naših tleh dobe, ko bi bile te vrednote potrebnejše, ko bi bilo bolj nujno, da jih ponovno vzamemo kot vodilo pri naših izbirah in odločitvah. Slomšek je bolj kot današnji Slovenci razumel pomen moralnih vrednot za blaginjo naroda. Razumel ga je več kot sto let pred škodljivo teorijo o prednostih permisivne vzgoje. Ameriški pediater dr. Benjamin Spock, ki so mu pripisali to zablodo, je opozoril, da je bil napačno razumljen, a škoda je bila storjena, zmotni nauk se je prijel in ostaja med nami. Mnogi pa so se na podlagi bolečih izkušenj že zavedeli: otroci morajo spoznati, do kod segajo meje dopustnega. Seveda se pouk lahko opravi z ljubeznijo, brez nepotrebne trdote in brez rušenja otrokovega dostojanstva. Tako razumemo tudi Slomškovo šibo – kot obzirno opozorilo, ne kot napad na integriteto otrokove osebnosti. Danes se ne zatekamo več h grožnjam telesne kazni, opozorila imajo drugo obliko, potreba po njihovi dosledni rabi pa ostaja. Permisivna vzgoja že sama po sebi napeljuje k večji sebičnosti in šibkejšemu čutu odgovornosti, k brezobzirnemu širjenju osebnih svoboščin na škodo drugih. Nedvomno ima dolgoročne splošne slabe učinke na družbo.
Morda še veliko večja škoda kot s permisivno vzgojo je bila storjena pri nas z uveljavitvijo koncepta, da pouk o etičnih vrednotah ne sodi v šole, ker morajo šole ostati vrednotno nevtralne. Vrednotna nevtralnost pa je nesmiselna puhlica. V resnici je prišlo do izrinjenja vzgojnih vsebin iz šol. Ni treba razlagati, kaj je to pomenilo za generacije naših otrok in mladostnikov. Dobri zgledi, podprti s pravo besedo, so nujni, ob njih se oblikuje osebnost mladostnika. Če tega ni, če vzgojne spodbude ne pridejo ob pravem času, se zrela, odgovorna osebnost ne bo nikoli razvila. Škode ne trpi samo prizadeti, ampak še bolj ljudje okrog njega. Tudi to škodo bi bilo mogoče preprečiti, če ne bi zavrgli modrosti starega učitelja. Slovenija ni edina država z usodnimi posledicami napačno pojmovane ideološke nevtralnosti šole. Prav zdaj jo po dolgem času – ob aplavzu velike večine prebivalstva – skuša popraviti Francija.
Prejšnji teden sem prebil v Parizu na zasedanju Mednarodnega odbora za bioetiko pri Unescu, ki je za to področje v svetovnem merilu najuglednejše telo. UNESCO je sprejel stališče, da je med prvimi nalogami v današnjem svetu ponovna vzgoja ljudi v etičnih vrednotah. Znanost, tehnologija in razvoj človeške družbe na temelju liberalne ekonomije so nas pripeljali v skoraj nerešljive težave. Mnogi vidimo edini izhod v vrednotni preobrazbi globalne družbe. Tu naj bi ponovno prišlo do veljave človeško dostojanstvo skupaj z ostalimi ključnimi univerzalnimi vrednotami. UNESCO je prav etiko vzel kot svojo prvo prioriteto, kot poudarjajo z besedo flagship, admiralska ladja. Zaradi globalne gospodarske krize uvaja letos izjemno ostre varčevalne ukrepe. Vrsta programov, celo oddelkov, bo skrčenih ali ukinjenih. A programi etike so prav ta čas prejeli celo dodaten denar iz rezervnega sklada za nujne ukrepe. To moramo razumeti kot pomembno sporočilo državam sveta o izrednem svetovnem položaju, v katerem je nujno potrebno na novo premišljeno etično ukrepanje. To sporočilo države razumejo, kljub velikanskim medsebojnim razlikam v kulturah, religijah, družbenih sistemih, stopnjah razvitosti in materialne blaginje. Edino upanje za preživetje sedanje civilizacije je, da se te velikanske razlike zmanjšajo, ne več toliko s pomočjo znanstvenega in tehnološkega razvoja ali tržnega gospodarstva, ampak predvsem prek vse večjega sprejemanja in zbliževanja etičnih vrednot.
Blaženi Anton Martin Slomšek bi z vsemi podrobnostmi današnjega sistema vrednot morda ne bil zadovoljen. Svet je danes res precej drugačen, ko je bil pred več kot poldrugim stoletjem. Tako so tudi pritiski na tradicionalne vrednote drugačni, predvsem so mnogo močnejši. Ko bi bil Slomšek danes med nami, bi ga hudo skrbeli. Tem bolj pa bi bil vesel vse večjega splošnega priznavanja nujnosti, da se etične vrednote uveljavijo bolj kot kadar koli v preteklosti in da se uveljavijo globalno. V tem bi skupaj z nami videl upanje, da jih bomo v večji meri sprejeli tudi Slovenci.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/nagovor-predsednika-sazu-akademika-jozeta-trontlja-na-slavnostni-akademiji-ob-150-letnici-smrti-bl.-skofa-antona-martina-slomska
Socialni teden 2012 (Vir: casnik.si)
Video posnetki nekaterih dogodkov so na voljo na naslednjih povezavah:
- P. dr. Anselm Grün: Vodim, torej sem
Opis dogodka: Pater Anselm Grün je med drugim tudi avtor knjige Vodimo ljudi: prebujamo življenja, ki je izšla pri Založbi Družina. Z njim smo vse pogovarjali o vodenju v podjetjih, civilni družbi, skupinah, državi in družini. P. dr. Grün je na začetku pripravil kratek uvod, sledil pa je pogovor z udeleženci. Dogodek pripravila: Socialna akademija.
- P. dr. Anselm Grün: Bog, vest in denar
Opis dogodka: Ob izidu knjige Bog, vest in denar smo se s p. Anselmom pogovarjali o bistvenih vprašanjih, s katerimi se v poslovnem in zasebnem življenju srečujemo vsi: uspeh in odgovornost, gospodarstvo in blaginja, kultura in vrednote. Dogodek pripravila: Založba Družina.
- Uvodna okrogla miza Socialnega tedna 2012: Ali Slovenijo vodijo odgovorni ljudje?
Gostje: dr. Jože Ramovš, antropolog, socialni delavec in psihoterapevt; Rok Praprotnik, namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije in p. mag. Branko Cestnik, duhovnik in kolumnist. Okroglo mizo je povezovala Urška Makovec. Dogodek pripravila: Socialna akademija.
- Predavanje Silve Matos: Ko otroci odidejo: med zaupanjem in kontrolo
Predavateljica Silva Matos je univerzitetna diplomirana psihologinja in mama štirih odraslih otrok. Dogodek sta pripravila: Župnija Sveti Duh pri Škofji Loki in Mladinsko informacijski center (MIC).
- Okrogla miza: Krivulje življenja — tri generacije na istem kavču
Skupina mamic Domačice je tudi letos v župniji Ljubljana-Ježica pripravila okroglo mizo z naslovom Krivulje življenja — tri generacije na istem kavču. Na njej so gostovali dr. Angelca Žerovnik, pedagoginja, p. Miha Sekolovnik, kapucin in družinski terapevt ter Melita Čušin, mama šestih otrok. Okroglo mizo je povezovala Anja Hlača Ferjančič. Dogodek sta pripravila: Skupina mamic Domačice in Župnija Ljubljana — Ježica.
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/09/24/socialni-teden-2012-video-posnetki-nekaterih-dogodkov/
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
3. V službi gospodarstva
563. Spričo sedanjega zapletenega gospodarskega dogajanja se bo krščanski laik v svojem delovanju ravnal po načelih družbenega nauka Cerkve. Nujno je, da ta načela pozna in se jim prepusti tudi v samem gospodarskem delovanju: ko takšnih načel – prvo med njimi je središčna vloga človeške osebe – ne spoštujemo, je ogrožena kakovost gospodarske dejavnosti.
Kristjanovo prizadevanje se bo pokazalo tudi v moči kulturnega razmišljanja, osredotočenega predvsem na presojanje sedanjih vzorcev gospodarskega in družbenega razvoja. Zoževanje razvojnih vprašanj izključno na vprašanje tehnike bi lahko pripeljalo do izpraznitve njegove prave vsebine, ki, nasprotno, zadeva »dostojanstvo posameznika in naroda«.
564. Gospodarski izvedenci, izvajalci in trezni politiki morajo čutiti nujno potrebo po vnovičnem razmisleku o gospodarstvu. Ob tem morajo po eni strani presojati pretresljivo gmotno revščino milijonov, po drugi pa dejstvo, »da sedanje gospodarske, družbene in kulturne strukture vse premalo upoštevajo zahteve pristnega razvoja«. Upravičene zahteve gospodarske dejavnosti bo treba bolje uskladiti z zahtevami po političnem sodelovanju in socialni pravičnosti. To dejansko pomeni, da je treba splesti solidarno mrežo gospodarske, politične in družbene soodvisnosti, ki jo sedanji procesi globalizacije skušajo razširiti. V tem prizadevanju za ponovni premislek, ki se z razčlenjevanjem profilira in želi vplivati na razumevanje gospodarske stvarnosti, so na gospodarskem področju dragocena združenja krščanskega navdiha: združenja delavcev, podjetnikov in gospodarstvenikov.
4. V službi politike
565. Za krščanske laike je politično delo kakovosten in zahteven izraz krščanskega javnega delovanja v službi drugih. Prizadevanje za skupno dobro v duhu služenja, razvoj pravičnosti s posebno pozornostjo do revščine in trpljenja, spoštovanje avtonomije zemeljskih stvarnosti, načelo subsidiarnosti, pospeševanje dialoga in miru v okviru solidarnosti: to so smernice, ob katerih se morajo navdihovati krščanski laiki pri svojem političnem delovanju. Vsi verniki, nosilci državljanskih pravic in dolžnosti, so dolžni le-te spoštovati; tisti, ki imajo neposredne in institucionalne naloge pri reševanju zapletenih vprašanj o javnih zadevah bodisi v krajevnih upravah bodisi v narodnih ali mednarodnih ustanovah, pa jih morajo še posebej upoštevati.
566. Odgovorne naloge v družbenih in političnih ustanovah zahtevajo resno in izoblikovano prizadevanje, ki bo s pomočjo prispevkov v politični razpravi, z načrtovanjem in dejanskimi odločitvami znalo izluščiti absolutno potrebo po moralni kvalifikaciji družbenega in političnega življenja. Neustrezna pozornost do nravne razsežnosti vodi v razčlovečenje skupnega življenja ter družbenih in političnih ustanov, ker utrjuje »strukture greha«. »Živeti in delovati politično v skladu z lastno vestjo ni suženjsko prepuščanje stališčem, tujim političnemu udejstvovanju ali kaki obliki konfesionalizma, ampak je izraz, s katerim kristjani dajejo svoj dosledni prispevek, da bi se skozi politiko vzpostavil pravičnejši družbeni red, bolj skladen z dostojanstvom človeške osebe.«
567. V obnebju političnega udejstvovanja krščanskih laikov zahteva posebno skrb priprava na izvrševanje oblasti, ki jo morajo verujoči sprejeti, zlasti ko jih v skladu z demokratičnimi pravili k tej dolžnosti kliče zaupanje sodržavljanov. Spoštovati morajo demokratični sistem, ker »zagotavlja udeležbo državljanov pri političnih odločitvah in podložnikom zagotavlja možnost, da svoje vlade volijo in nadzorujejo, kakor tudi to, da jih, kadar se pokaže potreba, miroljubno zamenjajo«. Zavračati pa morajo močne tajne skupine, ki si prizadevajo, da bi določale ali spreminjale delovanje zakonitih ustanov. Izvajanje oblasti si mora nadeti značaj služenja, ki ga je treba vedno opravljati v mejah nravnega zakona za doseganje skupnega dobrega: kdor izvaja politično oblast, mora sile vseh državljanov usmerjati v ta cilj, seveda ne oblastno, marveč z močjo moralne sile, okrepljene s svobodo.
568. Krščanski laik je poklican, da v dejanskih političnih razmerah naredi, kar je mogoče, da bi prišlo do uresničevanja načel in moralnih vrednot, lastnih družbenemu življenju. To terja osebno in občestveno metodo presojanja, izraženo v nekaterih bistvenih točkah: poznanje razmer, razčlenjenih s pomočjo družbenih ved in z ustreznimi sredstvi; sistematično razglabljanje o stvarnosti v luči nespremenljivega evangeljskega oznanila in socialnega učenja Cerkve; upoštevanje značilnosti posameznih izbir, usmerjenih, da bi pozitivno vplivale na razvoj sedanjega položaja. Iz zavzetega spremljanja in razlaganja stvarnosti se lahko rodijo konkretne in učinkovite delovne izbire; tem ne smemo nikoli pripisovati absolutne vrednosti, ker ni mogoče nobenega zapletenega vprašanja rešiti dokončno. »Vera ni nikoli zahtevala, da bi z okorelo shemo obrzdala družbenopolitične vsebine, saj se je zavedala, da zgodovinska razsežnost, v kateri živi človek, zahteva preverjanje nepopolnih in pogosto spreminjajočih se razmer.«
569. Značilno polje opredeljevanja ustvarja delovanje demokratičnega sistema, ki ga danes številni pojmujejo agnostično in relativistično, kar navaja k občutku, kot da je resnica nekaj, o čemer odloča večina in kar je odvisno od političnega ravnotežja. V podobnem okviru je opredeljevanje še posebej naporno, ko ga skušamo doseči na področjih, kot sta nepristranskost in pravilnost informacij, znanstveno raziskovanje ali gospodarske odločitve, ki vplivajo na življenje najrevnejših ali na stvarnosti, ki navajajo na temeljne in nedotakljive nravne zahteve, kot so svetost življenja, neločljivost zakona in prvenstvo družine, zasnovane na zakonu med enim možem in eno ženo.
V takšnih okoliščinah koristijo nekatera temeljna vodila: razlikovanje in hkrati povezovanje med zakonodajnim in moralnim redom; zvestoba lastni istovetnosti in hkrati pripravljenost na dialog z vsemi; nujnost, da se v presojanju in družbenem udejstvovanju kristjan drži tristopenjske, a nedeljive zvestobe do naravnih vrednot – spoštujoč zakonito avtonomijo zemeljskih stvarnosti –, do moralnih vrednost – spodbujajoč zavest o notranji etični razsežnosti vsakega družbenega in političnega vprašanja – ter do nadnaravnih vrednot – uresničujoč svojo nalogo v duhu evangelija Jezusa Kristusa.
570. Ko se na področjih in v stvareh, ki vodijo k temeljnim etičnim zahtevam, predlagajo ali izvajajo zakonska in politična načela, ki so v nasprotju z načeli in moralnimi vrednotami, cerkveno učiteljstvo uči, da »dobro oblikovana krščanska vest nikomur ne dovoljuje, da bi z lastnim glasom podprl udejanjanje političnega programa ali posamičnega zakona, ki spodkopava bistveno vsebino vere in morale s predstavljanjem alternativnih predlogov ali predlogov, ki so takšni vsebini nasprotni«.
Ob presojanju primera, ko ni bilo mogoče preprečiti udejanjanja takšnih političnih programov ali preprečiti ali razveljaviti takšnih zakonov, cerkveno učiteljstvo uči, da bi lahko državnozborski poslanec, čigar odločno osebno nasprotovanje tem zakonom je bilo jasno in vsem znano, zakonito podprl predloge, ki bi vodili k omejevanju škode takšnih programov in takšnih zakonov ter tako k zmanjševanju slabih učinkov na kulturnem področju in v javni morali. S tem v zvezi je značilen zakon o splavu. Njegovega glasu nikakor ni mogoče razlagati kot podporo krivičnemu zakonu, marveč samo kot prispevek, s katerim naj bi se zmanjšale slabe posledice zakonodajnega ukrepa, za katerega v polnosti odgovarja tisti, ki ga je uzakonil.
Ne smemo pozabiti, da je v mnogoterih okoliščin, v katerih so v igri temeljne moralne zahteve, ki se jim ni mogoče odreči, krščansko pričevanje treba imeti za dolžnost, ki se ji ni mogoče odpovedati in lahko v imenu ljubezni in človeškega dostojanstva privede tudi do žrtvovanja življenja samega, do mučeništva. Zgodovina dvajsetih stoletij, tudi tega zadnjega, je bogata z mučenci za krščansko resnico, s pričevalci vere, upanja, evangeljske ljubezni. Mučeništvo je pričevanje o lastnem osebnem priličenju križanemu Jezusu, ki se izraža, kakor uči evangelij, do najvišje oblike, do prelitja lastne krvi: »Če pšenično zrno ... pade v zemljo in ... umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).
571. Politično udejstvovanje kristjanov pogosto povezujemo z »laičnostjo« oziroma z razlikovanjem med političnim in religioznim območjem. Takšno razlikovanje je »vrednota, ki jo je pridobila in priznala Cerkev in pripada dediščini dosežene civilizacije«.Katoliški moralni nauk seveda odločno odklanja laičnost, ki bi jo razumeli kot neodvisnost od nravnega zakona: »’Laičnost’ namreč kaže najprej naravnanost tistega, ki spoštuje resnice, vznikle iz naravnega spoznanja o človeku, živečem v družbi, četudi te resnice hkrati uči neka točno določena religija, kajti resnica je ena.« Pravica in dolžnost vseh članov družbene in politične skupnosti je, da z zakonitimi sredstvi iskreno iščejo, pospešujejo in branijo moralno resnico, ki zadeva družbeno življenje – pravičnost, svobodo, spoštovanje življenja in drugih človekovih pravic.
Ko cerkveno učiteljstvo posega v vprašanja, ki zadevajo družbeno ali politično življenje, ne zapostavlja zahtev pravilnega razlaganja laičnosti, ker »noče uveljavljati politične oblasti niti odstraniti mnenjske svobode katoličanov o prigodnih vprašanjih. Hoče namreč – v skladu z njegovo lastno nalogo – poučiti in razsvetliti vest verujočih, predvsem tistih, ki se posvečajo udejstvovanju v političnem življenju, da bi bilo njihovo delovanje zmeraj v službi celovitega pospeševanja osebe in skupnega dobrega. Družbeni nauk Cerkve ni vmešavanje v vladanje posameznih držav. Seveda nalaga krščanskim laikom moralno dolžnost doslednosti, ki je lastna njihovi vesti, ki je ena sama in enotna.«
572. Načelo laičnosti zahteva, da mora država spoštovati vsako veroizpoved. Država »jamči svobodno opravljanje bogoslužne, duhovne, kulturne dejavnosti verskih skupnosti. V pluralistični družbi je laičnost prostor komunikacije med raznimi duhovnimi izročili in narodi.« Žal poznamo še vedno tudi v demokratičnih družbah izraze nestrpnega laicizma, ki nasprotujejo vsaki obliki političnega in kulturnega poudarjanja vere in skušajo razvrednotiti vsako družbeno in politično udejstvovanje kristjanov, ker se prepoznavajo v resnicah, ki jih uči Cerkev, in se pokoravajo moralni dolžnosti, da ravnajo po svoji vesti; nekateri radikalno zanikajo celo samo naravno etiko. Tega zanikanja, ki vodi v moralno anarhijo, katere posledica je očitno nasilje močnejšega nad šibkejšim, ne more sprejeti nobena oblika zakonitega pluralizma, saj spodkopava same temelje človeškega sožitja. Spričo takšnega stanja »potiskanje krščanstva na rob družbe tudi sicer ne bi moglo koristiti načrtovani prihodnosti neke družbe in soglasju med narodi, še več, po življenju bi streglo samim duhovnim in kulturnim temeljem družbe«.
573. Posebno področje opredeljevanja je za krščanske laike izbiranje političnih sredstev oziroma včlanjevanje v določeno stranko in sprejemanje drugih oblik političnega sodelovanja. Treba se je odločiti v skladu z vrednotami in pri tem upoštevati dejanske razmere. Vsekakor je treba vsako odločitev zakoreniniti v ljubezni in naravnati k iskanju skupnega dobrega. Zahteve in potrebe krščanske vere je težko umestiti v en sam politični okvir: trditve, da lahko ena sama stranka ali ena sama politična umestitev ustreza zahtevam vere in krščanskega življenja, porajajo nevarne nesporazume. Kristjan ne more najti stranke, ki bi povsem izpolnjevala etične zahteve, porojene iz vere in cerkvene pripadnosti: njegovo sprejemanje določene politične usmeritve ne bo nikoli ideološko, marveč vedno kritično, da bo stranko in njen politični program spodbujal k uresničevanju vedno primernejših oblik za doseganje skupnega dobrega, upoštevajoč pri tem tudi človekov duhovni smoter.
574. Razločevanje med zahtevami vere in družbenopolitičnimi opcijami po eni strani ter med izbirami posameznih kristjanov in onimi, za katere se odloča krščanska skupnost kot takšna po drugi strani, zahteva, da sprejemanje določene stranke ali politične koalicije razumemo kot odločitev, sprejeto v osebnem imenu, a dopustno vsaj v mejah strank in stališč, ki niso v nasprotju z vero in s krščanskimi vrednotami. Izbira stranke, politične koalicije, ljudi, ki jim želimo zaupati politično življenje, sicer obvezuje posameznikovo vest, a kljub temu ne more biti izključno posameznikova odločitev: »Naloga krščanskih skupnosti je, da stvarno presodijo posebne razmere svoje dežele, da jih osvetlijo z lučjo nespremenljive besede evangelija, da poiščejo načela za razmišljanje, smernice za presojanje in za delo v luči socialnega nauka Cerkve.« Vsekakor »nima nihče pravice prilaščati (si) cerkveno avtoriteto izključno v prid svojemu mnenju«: verniki morajo stremeti za tem, da »si v odkritosrčnem pogovoru prizadevajo drug drugemu pomagati k razjasnitvi vprašanja, pri tem pa naj ohranjajo medsebojno ljubezen in naj jim bo skupni blagor prva skrb«.
|
|
|
|
|
|
|
