Kardinal Muller: Popravka papeža ne bo
Prefekt kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller je ponovno spregovoril na temo vprašanj (t. i. dubia), ki so jih zastavili štirje kardinali o Amoris laetitia. Kardinal je izjavil, da »popravek papeža sedaj ni možen, ker vera nikakor ni ogrožena.« ... »Vsakdo, še posebno kardinali Rimskokatoliške Cerkve«, je Müller dejal za Tgcom24, »imajo pravico napisati pismo papežu. Presenečen sem bil, da je to pismo postalo javno, in tako papeža skoraj prisililo v to, da reče »da« ali »ne«. To mi ni všeč. Celo možen bratski popravek papeža se zdi malo verjeten, sedaj to ni možno, vera nikakor ni ogrožena, kot bi dejal sv. Tomaž.«
|
|
Papež Frančišek o parkiranih kristjanih
»Leni kristjani, kristjani, ki si ne želijo iti naprej; kristjani, ki se ne borijo, da bi delali stvari, ki spreminjajo; nove stvari, stvari, ki bi bile za vse nas dobre, če bi se spremenile. To so leni, parkirani kristjani: v Cerkvi so odkrili lepo parkirišče. In ko pravim kristjani, pravim laiki, duhovniki, škofje … Vsi. Parkiranih kristjanov je veliko! Zanje je Cerkev parkirišče, ki varuje življenje, in dalje gredo z vsemi možnimi zavarovanji. Vendar pa me ti kristjani, ki so pri miru, spominjajo na nekaj, kar so nam, ko sem bil otrok, govorili stari starši: ‘Bodi pozoren na mirno vodo, tisto, ki ne teče, saj je ta prva, ki se pokvari.’« Leni kristjani nimajo upanja, so »upokojeni«. Upanje je tisto, kar kristjane naredi pogumne. ... In to sidro je upanje.
|
|
Kardinal Thuan: Jezusovih pet napak
Kardinal Thuan, ki je trinajst let preživel v jetniški celici (od tega devet v samici) nekoč dejal, da je »…srečal živega Jezusa, očaral me je. Sledil sem mu, ker imam rad njegove napake.« V eni izmed svojih knjig Pričevanje upanja, piše o petih Jezusovih napakah. Za prvo napako označi Jezusov slab spomin: V času trpljenja na križu, je Jezus slišal besede razbojnika na svoji desni: »»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Če bi to rekel meni, bi mu odgovoril: »Ne bom pozabil nate, toda za svoje zločine moral plačati s tem, da kakih dvajset let preživiš v vicah.« Jezus pa nasprotno pravi: »Danes boš z menoj v raju.« Jezus pozabi na vse njegove grehe… Ne le, da odpušča, on odpušča vse...
|
|
|
Radost ljubezni: Smernice malteških škofov
»Kot so magi po srečanju z Jezusom izbrali drugo pot domov, so ti ljudje – včasih po naporni in težki poti – sposobni srečati Kristusa, ki jim ponuja prihodnost, celo takrat, kadar je zanje nemogoče, da bi hodili po isti poti kot prej.« Te besede so zapisane v začetnih odstavkih dokumenta, ki je izšel 14. januarja, in nosi podpisa škofov Charlesa Scicluna (nadškofa Malte, nekdanjega zastopnika javnega dobrega pri Kongregaciji za nauk vere) in Maria Grecha (škofa Goza). Besedilo predstvalja vrsto konkretnih pastoralnih navodil za duhovnike, kako uporabljati posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia, še posebno spremljanja in razločevanja ranjenih družin.
|
|
Umetnost potrpežljivosti v zakonu
Z možem živite v skupnem domu, toda včasih se sami verjetno vedete kot bi bili v hotelu, in včasih sebe doživljate kot nekoga, ki je v tem hotelu čistilni servis. Oboje ima slabe rezultate. Ni se težko počutiti kot da so vaš mož in otroci stranke v hotelski restavraciji, medtem ko ste vi kuhar, natakar in pomivalec posode. Morda vam kdo včasih prinese vilice in nože ali manjkajoči kozarec in vi sijete od sreče ob taki čudoviti družinski večerji. A ste tako utrujeni, da ob nekaterih večerih ni treba drugega, da izbruhnete kot to, da kdo neodobravajoče pogleda ali malce pokomentira zažgano zelenjavo. Danes se še niste usedli dol, delate z malo spanja in kritike so zadnja stvar, za katero imate potrpljenje.
|
|
Začet postopek za beatifikacijo dr. A. Strleta
Pričel se je postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Božjega služabnika prof. Antona Srleta. V nagovoru, ki ga je imel nadškof msgr. Stanislav Zore med sejo, je izpostavil, da je svetništvo nekaj izjemnega pa vendar so kandidati za svetništvo ljudje, ki so živeli med nami. Spomnil se je na prof. Strleta in njegovo poznano skromnost in ugotovil, da mu, začasa življenja, tovrsten postopek verjetno ne bi bil pogodu. “Sedaj pa, ko, kakor upamo, gleda Boga iz obličja v obličje, verjamem, da je tudi njegova želja, da bi bil Bog čim bolj poznan in ljubljen tudi med našimi sodobniki. In če je pot do tega spoznanja in ljubezni njegova beatifikacija potem se je ne bo branil. Spet v svoji skromnosti in ponižnosti.”
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Družina in Cerkev
86. »Cerkev z notranjim veseljem in globoko tolažbo gleda na družine, ki ostajajo zveste evangeljskemu nauku. Zahvaljuje se jim za njihovo pričevanje in jih pri tem spodbuja. Te družine namreč izpričujejo verodostojno lepoto nerazvezljivega in za vedno zvestega zakona. V družini, ki bi jo lahko poimenovali »domača Cerkev« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 11), dozoreva prvo izkustvo občestva med ljudmi, v katerem se po milosti zrcali skrivnost Presvete Trojice. „Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja (Katekizem katoliške Cerkve, 1657).«
87. Cerkev je družina družin, ki jo življenje vseh domačnih »Cerkva« stalno bogati. Zato »zaradi zakramenta zakona (...) vsaka družina dejansko postane dobrina za Cerkev. V tem pogledu je danes za Cerkev dragocen dar gledati medsebojno povezanost med družino in Cerkvijo: Cerkev je dobrina za družino, družina je dobrina za Cerkev. Ohraniti ta od Gospoda prejeti zakramentalni dar ne vključuje samo posamezne družine, temveč tudi krščansko občestvo v celoti«.
88. Ljubezen, ki jo živijo družine, je nenehna moč za življenje Cerkve. »Združitveni namen zakona je stalen klic k razraščanju in poglabljanju te ljubezni. Zakonci v svoji zavezi ljubezni izkušajo lepoto očetovstva in materinstva; delijo si načrte in prizadevanja, želje in skrbi; učijo se skrbeti drug za drugega in si medsebojno odpuščati. V tej ljubezni obhajajo trenutke skupne sreče in se podpirajo v težkih obdobjih svoje življenjske zgodbe. (...) Lepota medsebojnega in nezasluženega daru, veselje nad življenjem, ki se rodi, in ljubeča skrb vseh članov, od otrok do starejših, so nekateri sadovi, ki naredijo odgovor na poklicanost družine za edinstven in nenadomestljiv«, tako za Cerkev kot tudi za celotno družbo.
Radost ljubezni, čl. 83-85
|
|
|
Božja beseda
4. nedelja med letom
»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)
Sof 2,3; 3,12-13
Ps 146
A Kor 1,26-31
Mt 5,1-12a
|
|
|
|
|
