H. Škrlec, Papež Frančišek: Vera ni okras, ampak moč duše (Vir: Radio Ognjišče)
Na Trgu svetega Petra v Vatikanu so se kljub vročini, ki vlada v Rimu, zbrali številni romarji. Prisluhniti so želeli besedam papeža Frančiška ob opoldanski molitvi. Sveti oče je v nagovoru med drugim poudaril, da vera ni okras, ampak moč duše. Hoditi za Jezusom po besedah svetega očeta ne pomeni biti neopredeljen. Hoditi za Jezusom pomeni biti vpleten.
Papež Frančišek je najprej navedel besede iz pisma Hebrejcem, naj "vztrajno tečemo v tekmi, ki nas čaka, z uprtimi očmi v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere" (Heb 12,1-2). Povezal jih je z našim "da" Kristusu v letu vere. "On je edini posrednik pri odnosu med nami in našim Očetom, ki je v nebesih. Jezus je Sin in mi smo v Njem sinovi," je dejal.
A Božja Beseda današnje nedelje po besedah svetega očeta vsebuje tudi Jezusovo misel, ki bi jo lahko napačno razumeli. Svojim učencem je namreč dejal: "Mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost." (Lk 12,51) Ta misel nas, tako pojasnjuje sveti oče, vabi, naj svoje vere ne razumemo kot okrasja. "Živeti vero ne pomeni malo okrasiti življenje z religijo, kot da je torta, ki se jo okrasi s smetano. Ne, vera ni to. V vero je vključeno tudi to, da izberemo Boga kot temeljno merilo življenja. In Bog ni nekaj praznega, Bog ni nekaj nevtralnega. Bog je vedno pozitiven. Bog je ljubezen in ljubezen je pozitivna." Kot je še dodal sveti oče, se ne moremo delati, da Boga ne poznamo in da je namišljen, saj ima z Jezusom konkretno obličje in ime. "Bog je usmiljenje, Bog je zvestoba, je življenje, ki se vsem nam podarja. Zato Jezus pravi: Prišel sem, da prinesem razdeljenost. Jezus ne želi razdeliti ljudi med seboj. Nasprotno. Jezus je naš mir, naša sprava! Toda ta mir ni mir pokopališč, ni nevtralnost, Jezus ne prinaša neopredeljenosti. Ta mir ni kompromis za vsako ceno. Hoja za Jezusom vsebuje odpoved zlu, sebičnosti ter izbiro dobrega, resnice, pravičnosti - tudi takrat, ko to zahteva žrtev in odpoved lastnim interesom. In to razdeljuje. To ločuje tudi najtesnejše vezi. Toda pozor: Ni Jezus tisti, ki razdeljuje. On postavlja merilo: Ali živeti zase ali živeti za Boga in za druge."
Ta evangeljska beseda po prepričanju svetega očeta ne daje pooblastila za uporabo sile pri razširjanju vere. "Resnična moč kristjana je moč resnice in ljubezni, ki vsebuje odpoved vsakemu nasilju. Vera in nasilje ne gresta skupaj. Gresta pa skupaj vera in trdnost. Kristjan ni nasilen, temveč je trden. Kako trden? Z močjo krotkosti, z močjo ljubezni," še meni papež Frančišek.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/145/aktualno/11435/
Ksenja Hočevar, »Pogrom nad Cerkvijo kot politični trampolin« (Vir: Družina)
Teden dni po odstopu nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška so na Radiu Ognjišče v oddaji Pogovor o, ki jo je vodila Mateja Feltrin Novljan, ob duhovnikih, teologu Ivanu Štuhecu in pravniku Karlu Bolčini, gostili tudi ekonomista Mateja Lahovnika. Iz pogovorne oddaje, ki jo v celoti najdete v spletnem radijskem arhivu, povzemamo nekaj misli, nekaj pa jih je profesor na Ekonomski fakulteti in nekdanji minister za gospodarstvo povedal posebej za Družino.
Dr. Matej Lahovnik je že v uvodu dejal, da so pozivi, naj Cerkev poplača male delničarje, problematični z več vidikov. »Cerkev kot pravna oseba na Slovenskem ne obstaja. Pravne osebe so škofije. Tako je pravna oseba mariborska nadškofija, kakor tudi Gospodarstvo rast, ki je v večinski lasti mariborske škofije. Mariborska nadškofija – tudi če bi želela, kar ji sicer po zakonu ni treba, ne bi mogla poplačati malih delničarje, ker je svoj celoten vložek izgubila. Poleg tega je s hipotekami in poroštvi izpostavljena do bank, tako da je pravzaprav vrednost njenega premoženja zelo nizka,« je dejal Lahovnik in pojasnil, da bodo mali in veliki delničarji Zvona Ena in Zvona Dva verjetno izgubili vse. »Zvonova sta se znašla v stečaju, kot še mnoge druge družbe v času gospodarske krize. Vrednost finančnih naložb obeh skladov se je zaradi gospodarske krize močno znižala, na drugi strani pa je vrednost kreditov ostala enaka, zato se je zgodil stečaj. Vrednost svoje naložbe v Zvonu je v celoti izgubilo tudi Gospodarstvo Rast, ki pa je v večinski lasti mariborske škofije. S tega vidika lahko rečemo, da je mariborska nadškofija kot pravna oseba – če govorimo v finančnih zneskih – izgubila celo največ.«
Bo država poplačala delničarje NKBM?
Govoriti o tem, komu in kaj bi morala Cerkev povrniti, je zelo vprašljivo, je dejal Lahovnik in dal za ponazoritev zgovoren primer delničarjev Nove kreditne banke Maribor. »To je približno tako, kot bi delničarji NKBM zahtevali od slovenske države, da jim poplača vložek, ki so ga vložili v NKBM. Navsezadnje je NKBM v večinski lasti države, v nadzornem svetu NKBM pa je sedela sedanja predsednica vlade. Po tej logiki spregleda pravne osebnosti bi bili tudi ti delničarji upravičeni do poplačila, pa tega seveda od države nihče ne zahteva.«
»Za bančne luknje so odgovorni posojilodajalci.«
Drugo, kar je v pogovoru poudaril Lahovnik, pa je bančna luknja, ki naj bi jo po pisanju nekaterih medijev povzročila Cerkev na Slovenskem, čeprav ni pravni subjekt. »Kredite so Zvonovoma, ki sta bila čisto običajna finančna sklada, podeljevale banke, ki imajo svoje upravljavce. Do sedaj na slovenskih sodiščih, kljub vsem sporno podeljenim posojilom, še nismo videli nobenega bankirja.« Lahovnik je dejal, da se po njegovem mnenju dogaja »medijski spin«, ko bi nekateri radi prikazali, da je kriza v Sloveniji posledica tega, da sta Zvonova, »ali kot radi posplošujejo, kar Cerkev«, najemala kredite. »To je neresnično. Vedeti moramo, kje je odgovornost. Za finančni zlom Zvonov je potrebno odgovornost iskati pri upravah in nadzornih svetih Zvonov – ve se, kdo je sedel v upravah, in preveriti je treba njihovo odgovornost ter ali so sprejemali odločitve v skladu z ZGD s potrebno skrbnostjo. Odgovornost za bančno luknjo pa je na strani uprav in nadzornih svetov bank in kreditnih odborov, ki so kredite podeljevali. Pa tudi na strani regulatorjev trga, ki svojega dela niso ustrezno opravili.« Lahovnik je poudaril, da ni prav, da se ta primer uporablja za neke vrste »pogrom nad Cerkvijo«. Očitno bodo poskušali tudi nekateri politični subjekti v nastajanju uporabiti in zlorabiti to temo za nekakšen politični trampolin, s katerega bodo poskušali odskočili naravnost v parlament.«
»Krivci imajo imena in priimke.«
Tudi ko govorimo o Gospodarstvu Rast in finančnem zlomu mariborske nadškofije, so odgovorni tisti, ki so v imenu škofije s tem upravljali, je dejal Lahovnik: »Natančno se ve, kdo so ti ljudje!« Za odločitev, da se je mariborska nadškofija sploh spustila v to dejavnost, pa je verjetno treba iskati odgovornost pri tistih, ki so to odločitev sprejeli. »Tukaj lahko objektivno odgovornost iščemo tudi pri škofih. Ne smemo pa mešati jabolk in hrušk, kot se to v medijih dogaja po odstopu nadškofov. Ko človek gleda in bere nekatere medije, dobi občutek, da sta za luknjo v slovenskih bankah in sploh za krizo v Sloveniji kriva nadškofa Stres in Turnšek. Kar je seveda prvovrsten politični in ekonomski spin. Ali kot rečemo po domače: zavajanje ljudi!« Lahovnik je dejal, da bi si želel živeti v pravni državi, ki deluje učinkovito in kjer vsak sprejme svoj del odgovornosti za tisto, za kar je imel pristojnost. »V Sloveniji se stvari pogosto zamegljujejo in zelo počasi razčiščujejo. Prav je, da bi enkrat razčistili, kdo je za kaj odgovoren. Osebe v upravah in nadzornih svetih gospodarskih družb ter kreditnih odborih bank, ki so vpletene v ta primer, imajo imena in priimke.«
Nadškofa odstopila, bankirji ostajajo na dobrih položajih.
»Problem Slovenije je, da pravosodje ne deluje, na to nas opozarjajo tudi iz tujine. Bojim se, da bo epilog vsega odstop nadškofov, cela vrsta bankirjev in drugih vpletenih menedžerjev pa bo ostala na zelo dobrih položajih.«
»Povejte mi,« je nadaljeval Lahovnik, »koliko ljudi na visokih položajih v bankah je izgubilo službe? Službe so izgubljali ljudje v podjetjih, ki so se zaradi prezadolženosti znašla v postopkih finančnega prestrukturiranja. Sčasoma, ko se bo morda zgodila kakšna resna politično-ekonomska analiza vsega dogajanja, bo zelo zanimivo videti, kdo so bili dejanski akterji propadlih zgodb. «
»Ni prav, da se vse smeti natrosi pred prag obeh nadškofov.«
Če bi vse inštitucije opravile svoje naloge v realnem času, bi bila odgovornost jasna. »Naj vsakdo pomete pred svojim finančnim pragom. Ni pa prav, kar se dogaja, da se vse smeti natrosi pred prag obeh nadškofov, ki sta verjetno objektivno odgovorna, pa še to le za posamezne poteze.« Lahovnik je dejal, da je narobe, ko odstop nadškofov uporabljajo kot preprogo, ki bi jo radi vrgli čez vse finančne grehe posameznikov, ki imajo imena in priimke in bi morali prevzeti odgovornost. »V Sloveniji se vse meče v isti lonec, se ga primerno zavre in uporabi kot politični golaž. Ni izključeno, da bodo nekateri politični akterji uporabili to zgodbo kot podlago za širjenje nestrpnosti do Cerkve in prav na sovraštvu do Cerkve kot institucije gradili volilno kampanjo. Ta politični medijski spin je najbolj nevaren.«
Mariborska nadškofija ni tajkun.
Na trditev Ivana Štuheca, da mariborska škofija ni ravnala kot tajkun, kar se v medijih kar naprej piše in govori, saj če bi ravnala kot tajkun, bi se najbrž zgodba končala drugače in bi že bila podana kakšna ovadba, je Lahovnik pritrdil in dodal: »V Sloveniji se je v času krize pokazalo, da imamo bogate lastnike propadlih podjetij. Cela vrsta podjetij je šla v stečaj, tudi finančnih skladov in holdingov – Zvonova nista edina. Če pogledamo lastnike teh propadlih podjetij in skladov, vidimo, da so to najbogatejši ljudje v naši državi. Torej imamo na eni strani zlomljena podjetja, finančne sklade in male delničarje, ki so izgubili vse, po drugi strani pa so njihovi lastniki ob propadu teh gospodarskih družb močno obogateli. V primeru Zvonov tega ni,« je dejal Lahovnik in dal za primer ljudi, ki so za propad sprejeli objektivno odgovornost. »Nobeden od njih ni vzel nobenega denarja, še naprej živijo relativno skromno, kot so živeli tudi pred zlomom. Vsaj meni ni znano, da bi denar odtekal na čudne lokacije v finančne oaze, kar se je dogajalo v veliko drugih primerih.« Zato je prav, je poudaril Lahovnik, da vsak opravi svoje delo. »Tudi organi pregona. Naj preiščejo zadevo in si potem nalijmo čistega vina!« Ni pa dobro, je poudaril Lahovnik, kar se dogaja sedaj, ko se vsevprek posplošuje in ustvarja vtis, da so bili »zafurani« samo Zvonovi, vse druge zgodbe pa uspešne. »Niso bile, enako se je dogajalo v drugih skladih. Vemo, kaj se je dogajalo s certifikati: nekateri so imeli srečo, mnogi pa ne, sploh tisti, ki so vlagali v finančne holdinge, so praviloma izgubili skoraj vse. Kriza je samo razkrila slabosti korporativnega upravljanja v Sloveniji, ki so se dogajale zaradi neučinkovitega regulatorja in tudi zaradi neučinkovitosti pravosodnih inštitucij.«
»Absurdno je kriviti nadškofa za bančno luknjo.«
Ob koncu je Lahovnik dejal, da je Slovenija mlada demokracija, ki že od osamosvojitve nima urejenega odnosa med Cerkvijo in državo. »Ker odnosi niso primerno urejeni, so posamezne cerkvene pravne osebe očitno skušale iskati materialno podlago za svoje delovanje na drug način. Ta se je izkazal za neprimernega. Mnoge odločitve so bile napačne. Čeprav je verjetno šla mariborska nadškofija v posel z dobrimi nameni, se je pokazalo, da je z dobrimi nameni lahko tlakovana tudi pot v pekel. Čas bo postavil stvari na svoje mesto. Pozornost se pogosto preusmerja tja, kjer ni ključnega problema, da bi se prikrilo osebe, ki so ključne.« Namen manevra ključnih krivcev je po mnenju Lahovnika zelo prozoren: »Razpršiti krivdo po celotnem kolektivu, uporabiti generičen pojem Cerkve za celoten problem in se izogniti individualni odgovornosti.« Po mnenju Lahovnika obstaja kovček z dokumenti in imeni in ti bodo v prihodnosti curljali v javnost. »Čim bliže bodo organi pregona ključnim krivcem, več teh dokumentov se bo pojavilo v javnosti.«
Absurdno pa je kriviti nadškofa, da sta povzročila bančno luknjo oziroma krizo v Sloveniji, je dejal Lahovnik. »To je politična inštrumentalizacija tega problema za jasne politične cilje!« Izrazil je željo, da bi čim prej dobili nova nadškofa. »Za nobeno veliko organizacijo ni dobro, če menjajo predstojnika, ne da bi vedeli, kdo ga bo nasledil. Verjetno tudi za Cerkev velja podobno.«
Tudi Ivan Štuhec je ob koncu poudaril, da je to zemeljski del Cerkve in čeprav je odstop nadškofov kot »atomska bomba v slovensko Cerkev«, Cerkev ne bo šla v stečaj. »Cerkev živi naprej, duhovniki delajo naprej, verniki živijo svoje življenje in vero naprej. Tega nihče ne more ne ustaviti, ne spremeniti, ukiniti. Če govorim s teološkega vidika, Kristusove glave nihče ne more odrezati, ker ta je odrezanost doživela na križu in mi vemo, da prav v moči te odrezanosti na križu še danes živimo. Cerkev in vera je šla že čez veliko kriz. Če smo preživeli 50 let totalitarnega komunističnega sistema, ko so nam direktno stregli po življenju, zdaj nam morda strežejo indirektno. Cerkve ne bodo uničili, nam pa izčrpava energije in jemlje moči. Če Stalinovi pancerji niso uničili katoliške Cerkve v svetovnem merilu, je tudi politični manipulatorji v Sloveniji ne bodo.«
Ivan Kukar, Nori ples z zverjo (Vir: Demokracija.si)
Marsikoga je presenetil odstop nadškofa dr. Stresa in dr. Turnška. Verjetno tudi njiju. Zakaj sta v resnici odstopila? Glede na njune izjave verjetno tudi sama ne vesta oziroma ne razumeta resničnih razlogov. Nimam informacij iz »zanesljivih virov«, kar je celo bolje, saj so tovrstne »informacije« v Sloveniji običajno že okužene z manipulacijo, zato se je pri iskanju resnice bolje zanesti na lastno pamet. Marsikdo bo rekel, da je takšen način razmišljanja čista špekulacija, moj odgovor pa je, naj mi potem on pove resnico. Tukaj se dialog vedno zaključi bodisi z maloumnimi puhlicami, ali pa pri bolj korektnih sogovornikih s pomenljivim molkom.
Sedaj že bivša nadškofa poznam le bežno, vendar sem imel v pogovorih z njima občutek, da kljub resnično fascinantni modrosti nista sposobna doumeti in razumeti človeške spletkarske narave. Ravno tako sem prepričan, da sta v duši zelo pošteni osebi z močno in pristno integriteto. Zakaj potem v zadnjih 20 letih nista bolj odločno kritizirala poslovnih praks, ki smo jim bili priča v mariborski nadškofij? Najprej zaradi tega, ker je bila za katoličane (laike in tudi klerike) kakršna koli kritika gospodarstva mariborske nadškofije in njenih akterjev absolutno jalova in dobesedno na ravni bogokletja. Pa si ne misliti, da niso številni laiki in kleriki v tem času postavljali zelo konkretnih vprašanj in kritik. Odziv je bil vedno enako brezkompromisno aroganten, zato ni bilo nikoli niti najmanjšega prostora za dialog. To velja tudi za dr. Stresa in dr. Turnška, saj sem imel občutek, da sta bila do dejanskega propada gospodarstva mariborske nadškofije v zvezi z gospodarskimi vprašanji dobesedno »nitko i ništa« v nadškofiji. Ker nista izkušena finančna strokovnjaka in ker so se odgovorni vedno sklicevali na mnenja strokovnjakov, avtonomijo družb in njihovih uprav ter nadzornih svetov pri sprejemanju poslovnih odločitev, na nedopustnost informiranja zaradi varovanja poslovnih skrivnosti teh družb, na kompleksnost razlogov za poslovne odločitve,…, mi je logično, da sta namesto ostre kritike raje preprosto zaupala zagotovilom o vzornem poslovanju, še posebej, ker je to pred krizo tudi izhajalo iz poslovnih rezultatov Zvonov oziroma Rasti, Cerkvi na Slovenskem pa je vedno kronično primanjkovalo sistemskih virov za opravljanje socialnega in izobraževalnega poslanstva. Zato ni ključno vprašanje, zakaj se pred krizo nista javno uprla aktivnostim mariborskega gospodarstva, saj se bojim, da česa takega v tedanjih razmerah ne bi storil prav noben evropski škof. Ali je v takšni situaciji utemeljeno uveljavljati objektivno odgovornost, hkrati pa molčati o odgovornih, ki so subjektivno odgovorni za nastalo situacijo, si mora odgovoriti vsak sam.
Ključno vprašanje je, zakaj so bile za vse slovenske katoličane »poslovne« aktivnosti mariborske nadškofije in družb, v katerih je imela večje ali manjše deleže, povzdignjene na raven tabuja, njeni akterji pa so imeli znotraj Cerkve status polbožanstev? Iskren odgovor na to vprašanje je za slovenske katoličane še preveč boleč, saj je solidarnost znotraj Cerkve zaradi izkušnje totalitarizma postala del naše mentalitete. Moja ocena je, da v Sloveniji večino pomembnih zadev usmerjajo »nevidni vzvodi moči«, ki jih nadzira ekonomska elita, katera je po zasedbi skoraj identična bivši politični eliti. In ta elita ima tudi znotraj Cerkve na Slovenskem zelo močne nevidne vzvode moči. Navedeno bom ponazoril na banalnem primeru izjave Komisije pravičnost in mir glede arbitražnega sporazum o meji s Hrvaško. V zvezi s sestavo navedene izjave in odnosom Cerkve na Slovenskem do vprašanja arbitražnega sporazuma sta bila opravljena dva sestanka, eden v širši, drugi v ožji sestavi. In na nobenem od njiju prav pri nobenem od udeležencev ni bilo zaznati nobenega »navdušenja« nad scenarijem, ki so ga vse bolj intenzivno ponavljali mediji pod oblastjo slovenske elite, »da tudi papež podpira odločitev ZA arbitražni sporazum na bližajočem se referendumu (čeprav to ni bilo čisto res), nihče v Cerkvi pa takšni interpretaciji ne nasprotuje, kar pomeni, da tudi Cerkev soglaša s tovrstno medijsko interpretacijo in podpira arbitražni sporazum. Zaradi tega sem podal (preveč jasno) izjavo, ki pa nikakor ni sodila v prej navedeni scenarij. Posledično je tistega popoldneva dobesedno pregoreval nadškofov mobitel in namesto pol koraka naprej, smo storili dva koraka nazaj, kar pa niti ni tako tragično. Nikoli pa mu nisem postavil vprašanja: »Tudi Vam kot predsedniku SŠK niso nikoli povedali za scenarij po katerem bodo mediji ponavljali, da je tudi papež ZA arbitražni sporazum, Cerkev pa bo glede tega molčala.« Nekaterih vprašanj se preprosto ne spodobi postavljati. Podobnih scenarijev je bilo v Sloveniji že veliko napisanih in realiziranih, pri čemer za sedaj nič ne kaže, da bi se kot družba želeli soočiti s tovrstnimi bolezenskimi vzorci.
Eden največjih slovenskih problemov je, da v bistvu sploh ne odločajo formalni nosilci oblasti. Pa naj gre za nadškofa ali predsednika vlade. Za kratek čas sem imel čast delati v kabinetu predsednika vlade, ko sem lahko spoznal, da je predsednik vlade v bistvu najbolj osamljena oseba v državi. Če dela proti eliti, ga ta zelo hitro uniči. Če dela po njenih smernicah, ni več predsednik, temveč zgolj najemniški vojak v službi elite. Tretja možnost pa je, da nič ne vidi, nič ne sliši in nič ne ukrene, elita pa lahko počne, kar ji ustreza. Najprej bomo morali slovenski katoličani sami pri sebi razčistiti z občutkom dolžne solidarnosti in s pomanjkanjem državljanskega poguma, ki onemogočata transparentnost delovanja Države in tudi Cerkve. Imen vsaj nekaterih izmed nosilcev nevidnih vzvodov oblasti ne bom pisal, ker bi bilo to opravljanje in obračunavanje na osebni ravni. Napišem pa lahko zelo zanesljivo formulo, kako jih je mogoče razkriti: »Vsakdo, ki ga mediji v oblasti elite kujejo v zvezde ali sistematično varujejo njegov ugled in dobro ime ter mu zagotavljajo imuniteto, ima zelo verjetno dovoljenje za udeležbo na plesišču slovenske elite.« Poleg tega pa se je tudi znotraj Cerkve na Slovenskem (bolj ali manj odkrito) pri ključnih odločitvah v nedavni slovenski zgodovini angažiral podoben krog ljudi (z močno podporo širšega kroga naivnežev) – poskus uničenja opozicije s projektom žlahtne konzervativne stranke (SKD+SLS) konec 90. let, miniranje večinskega volilnega sistema,… Miniranje večinskega volilnega sistema tudi ob pomoči prej navedenih akterjev pa je bilo za usodo Slovenije stokrat bolj usodno od fiaska gospodarstva mariborske nadškofije. Navedeno je bil dobesedno zločin proti narodu, saj si je elita tako zagotovila sistemsko okolje za netransparentno vodenje družbe z vsemi posledicami.
Po dodelanosti sistema množične manipulacije si bi slovenski mediji in celo družba kot celota verjetno tudi s strani samega Goebbelsa zaslužili oceno »cum laude«. Levji delež k temu prispevajo zelo glasni naivneži. Zadnji primer tovrstne naivnosti je tuljenje, da bi morala Cerkev na Slovenskem poravnati dolgove upnikom in delničarjem Zvonov oziroma Rasti. Takšni pozivi vsebinsko pomenijo zahtevo po totalni razlastitvi Cerkve na Slovenskem (tj. zahtevo po prodaji prav vsega našega premičnega in nepremičnega premoženja), pa še vsak nedeljnik bi v ta namen moral prispevati še kar precej denarja. V normalni družbi velja pravilo, da vsakdo nosi odgovornost za svoja ravnanja – mariborska nadškofija jo že mora nositi, saj je izgubila vse svoje premoženje in si je poleg tega za bodoče nakopala še kar nekaj dolgov; banke in bankirji bi jo tudi morali prevzeti, tudi z odhodom v zapor za deset in več let; delničarji pa se morajo zavedati, da je vlaganje v delnice zelo tvegana naložba, še posebej, če gre za naložbe na mejnem tržišču z zelo nepreglednim poslovanjem in brez delujoče pravne države. Kruto, ampak edino realno in edino normalno.
Nadalje se bi spodobilo, da tudi Sveti sedež glede takšnega stanja v Cerkvi na Slovenskem kaj reče in ukrene, saj je bil glede tega ves čas modro tiho, kar predstavlja dejansko podporo tovrstnim praksam znotraj lokalne Cerkve. Razen, če obstaja tihi dogovor o nenapadanju med Cerkvijo in slovensko elito na podlagi katerega bo Cerkev na Slovenskem v zameno za odpoved svoji opozicijski drži nasproti eliti dobila delen odpis oziroma reprogram dolgov in medijsko podporo eliti všečnim klerikom in laikom. Ne dr. Stres, niti dr. Turenšek, nista nikoli bila ljubimca slovenske elite in sta kot takšna za njo predstavljala latentno nevarnost. Nenazadnje pa se glede njune vloge v mariborski nadškofiji ni odkrilo prav nič novega, česar se ne bi vedelo že pred njunim imenovanjem za nadškofa. Glede na dogajanje v zadnjih mesecih (odstop nadškofov je le vrh ledene gore) možnost takšnega tihega konsenza niti pod razno ni stvar znanstvene fantastike. Prepričan pa sem, da bo v primeru takšnega scenarija večina duhovnikov in tudi vernikov vsaj intuitivno s časom začutila tovrstno zvezo ter se temu uprla. Na srečo ima Sveti sedež pri katoličanih avtoriteto in oblast zgolj glede verskih, ne pa tudi glede posvetnih in političnih, vprašanj, zato nam ne bo mogel nihče prepovedati kritike odločitev na posvetnem in političnem področju. Po drugi strani pa bom zelo vesel, če se glede prej navedenega motim in bo Sveti sedež v doglednem času postavil za nova nadškofa osebi, ki bosta sposobni, voljni in pooblaščeni narediti red v Cerkvi na Slovenskem, če bo objavil vsebinsko popolno in konkretizirano poročilo z imeni akterjev v zgodbah v zvezi z delovanjem mariborske nadškofije ter glede njihovih predlogov, poslov in odločitev; če bo raziskal razloge, zakaj o tem znotraj Cerkve na Slovenskem nikoli ni bila dovoljena nobena resnična razprava in kdo vse je bil za takšno stanje odgovoren, ter zakaj tudi sam Sveti sedež ni že prej učinkovito ukrepal glede tveganih naložb mariborske nadškofije.
S plesom z Zverjo smo Slovenci in katoličani v veliki meri in trajno izgubili ekonomsko samostojnost. Ali bomo šli z njo še enkrat na plesišče in tvegali izgubo demokracije?
Več na: http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/22979-casniksi-nori-ples-z-zverjo
Cilka Avsenik (Jesenice), Komu zvoni? (Vir: Družina)
Kar se v zadnjem času dogaja v Sloveniji, presega pamet povprečnega človeka. Res je, da je postal človek neodgovoren za svoja dejanja, vendar je vedno imel nekje kakšne varovalke, da ni prišel naravnost pod hladen tuš.
Zdaj se je to zgodilo, da smo pod hladnim tušem, vendar to še ni zadosti. Človekove sposobnosti oz. težnje po uničevanju so dosegle mejno črto in gre vse lahko samo navzdol. Kdo bo sedaj popeljal ljudi iz te godlje? Ljudje potrebujejo nekoga, ki jih vodi. Če je voditelj zanič, so razpuščene ovce.
Ali je res zadeva z mariborsko škofijsko polomijo tako katastrofalna, da ne moremo živeti, ne da bi se nenehno vrteli okoli tega, si pulili lase in brado in še kaj, kar nas uničuje? Ali ni bilo vedno tako, da so bila takšna združenja in skladi vedno na prepihu, kar se tiče dobička ali izgub? Kdor je imel nekje vložen denar, je dnevno preverjal svetovni trend politike in dvig ali padec gospodarske sposobnosti države, v katero je vložil svoj denar. Tako se namreč to dela, ker resnično ne moreš stoodstotno nikomur zaupati, da bo čuval in večal tvoje premoženje. Banke so bile vedno na voljo ljudem do te mere, da so imele dobiček od tega. Kako da človek tega ne more razumeti?
Kdor nekam vloži svoj denar, ne more biti popolnoma brez skrbi, da mu bo to čez toliko in toliko let prineslo dobiček. Časi, ko so bile hranilnice in posojilnice na uslugo ljudem in so jim pomagale, so minili. Zdaj gre samo še za to, kdo bo koga. Velike ribe vedno žrejo male in od tega živijo. Zato tudi ni pošteno od navadnih in naivnih ljudi, da zdaj hočejo na roko svoj denar, ko prej niso storili nič, da bi videli, kako vse skupaj teče in bi že prej reševali, kar se rešiti da.
Majhna država smo, pa se koljemo med seboj in si ne znamo ali pa si tudi nočemo pomagati. To je že splošna paranoja, ki nas bo sčasoma uničila, če se ji ne bomo znali postaviti po robu. Ne mislim, da bi morali vse pozabiti, kar je narobe, vendar s pravo mero razuma moramo tudi hude stvari poskušati reševati zadovoljivo za vse.
V avgustu prihajata v Slovenijo dve družini iz Peruja, skupaj s slovensko misijonarko s. Andrejo Godnič. Prihajajo iz misijonske dežele, da bi med nami imeli – misijon!
S. Andreja Godnič, sicer doma s Krasa, živi v Peruju od leta 2008. Pred odhodom v misijone je bila v Sloveniji zelo aktivna pri delu z mladimi, soustvarjala je denimo Stično mladih in Slovensko šolo za animatorje. Bila je tudi med prvimi, ki so v slovenski prostor prinašali sporočilo teologije telesa Janeza Pavla II. Tako lahko rečemo, da je že doma posejala nekaj »misijonskih« semen, ki danes rojevajo lepe sadove.
Pred obiskom misijonske ekipe iz Peruja smo s s. Andrejo pripravili kratek pogovor, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju. Vabimo pa vas tudi na srečanja z gosti iz Peruja, ki bodo v drugi polovici avgusta in v začetku septembra!
S. Andreja, pred petimi leti si odšla v misijone v Peru, zdaj pa se vračaš na misijon v Slovenijo. Kako to?
V petih letih je naš misijon v Pukaráju finančno podprlo in obiskalo veliko Slovencev/k. Tudi moj blog je dobro obiskan. Vedno je bila v zraku želja, da bi Slovenija v živo doživela to, o čemer se posluša in bere. Letos marca sem se preselila v Limo in ne delujem več v Pukaraju. Zdi se mi, kot da sem zaključila neko poglavje. Gospod nam sedaj daje priložnost, da misijonskemu zaledju v Sloveniji skupaj s Pukarájci rečemo HVALA. Bog je velik.
Običajno misijonar pripelje na obisk v Slovenijo kakega duhovnika, skupino otrok, otroški zborček, ti pa boš prišla z dvema mladima družinama. Zakaj ravno družini? Nam lahko poveš kaj več o njima?
S sestrami smo razločevale, koga želi poslati Gospod na misijon v Slovenijo. Kriteriji: osebna izkušnja Jezusa, skladnost med besedo in življenjem, aktivno sodelovanje na župniji, identiteta. Huda stvar. Med najožji izbor sta prišla dva mlada para. Prvi par je Miguel (36) z ženo Susy (33). Imata dva otroka, 7-letno Ashley in 4-letnega Angela. Miguel je prva generacija birmancev (1997) in dolgoletni pastoralni sodelavec, lahko bi rekli desna roka uršulink. Svojo sestro Yino (28) je že zgodaj potegnil v animatorske vode. Yina je poročena s Javierjem (29), imata dve leti staro hčerko Angelo Jazmin, vsi tudi prihajajo v Slovenijo. Javier je s svojim glasbenim talentom že leta nepogrešljiv pri delu z mladimi in liturgiji.
V čem bo vaše glavno sporočilo za nas, našo Slovenijo, še posebej za naše družine?
Misijon je Jezusov. Nas bo uporabil, kot se mu bo zdelo potrebno. Res, da si želim, da bi nam dal priložnost reči HVALA za vse zaledje, duhovno in materialno, in da bi lahko pričevali, kako On dela v Pukaráju na slavljenski, latino način, ne bi pa mogla reci, kakšno sporočilo Gospod hoče za Slovenijo.
Na svojem blogu (misijonperu2013.blogspot.com) si zapisala, da ste se v pripravi še posebej obračali k Božjemu usmiljenju. Tudi papež Frančišek je na nedavnem svetovnem dnevu mladih v Rio de Janeiru veliko govoril prav o usmiljenju. Zakaj se vam zdi to tako pomembno?
Ko smo bili še v razločevanju, če je misijon Jezusova želja ali zgolj moja »muha«, sem Jezusa vprašala, kaj bi mu bilo všeč, da podelimo s Slovenijo. Slučajno sem bila na poti k maši. V cerkvi se mi je nekdo približal in mi brez besed izročil plastificirano zgibanko o Božjem usmiljenju z razlago in molitvami. »Ampak, če bi to rad … rabim dve,« sem pisknila Jezusu, »za obe družini«. Naslednjo nedeljo mi je nekdo drug izročil se eno plastificirano zgibanko. Milo se mi je storilo. Božje usmiljenje je eno mojih temeljnih izkustev Boga. MiseriCORDIa – srce, ki čuti bolečino drugega in gori v ljubezni do njega. Žal slovenski izraz ne vključuje besedice »srce« in zveni bolj v smislu smiljenja kot pa gorenja. Hvala Bogu pa sedaj papež učlovečuje to Božjo lastnost, tako da ni potrebno dosti besed.
Kakšen je iz Peruja pogled na Sloveniji in Evropo, še posebej na »krizo«, o kateri tako veliko govorimo? Kako je naša kriza videti iz Južne Amerike?
Iskreno? Imate zavarovanje, ste lastniki ogromnih hiš, imate odlične možnosti za šolanje, greste na počitnice …, a vendar verjamete, da gre vse navzdol. In da ste v globoki krizi. Namreč 80 % človeštva nima niti rednega zaslužka, kaj šele da bi sanjal o hiši, zavarovanju, počitnicah. Je torej res preostanek, 20 % človeštva, v krizi? Moram reči, da se tega vprašanja v resnici najbolj bojim. Sem ravno v fazi, ko menjujem »čip« in mi je težko analizirati. Bo pa zame velik izziv imeti v Sloveniji ljudi iz Peruja in prevajati njihovo izkušnjo za Slovence. Upam, da bomo na licu mesta malo bolj razumeli drug drugega.
Kako živijo družine, še posebej mlade, v Peruju, tako na podeželju, kjer si začela svojo misijonsko pot, kot v prestolnici Lima, kjer trenutno deluješ? Kakšen odnos imajo mladi Perujci do vrednot zakona in družine?
Poznam samo en mali košček Peruja. Torej ne vem skoraj nič. V Pukaráju in v naših vaseh živijo vse generacije skupaj (stari starši, sinovi, vnuki in pravnuki), umirajo doma, edino zavarovanje, ki ga ima mladi par, je družina. Brez družinskega zaledja ne moreš nič. Navadno imaš prvo razmerje že zelo mlad. Imamo dosti mladih mamic (16 do 18) z nezakonskim otrokom. Vzdržujejo jih njihove družine, otrok raste med strici in tetami, dostikrat so stari starši tisti, ki ga vzgajajo. Svojo družino mladi oblikujejo navadno po dvajsetem letu. Civilno se poročijo tam pri tridesetih letih, cerkveno pa po štiridesetem, petdesetem. Vrednote, ki jih živijo: mamina ljubezen, preživeti dosti časa skupaj, predvsem praznike (materinski dan, božič, dan neodvisnosti, krsti, poroke in pogrebi) ob dobro pripravljeni, zdravi hrani, spoštovati starejše, medsebojna pomoč, otrok – tudi če je nezakonski.
V Sloveniji si se zelo navduševala nad teologijo telesa. Ali črpaš in iz nje tudi pri delu v Peruju? So mladi in pari v Peruju odprti za oznanilo Božjega načrta za zakon in družino?
Latinoameričani so zelo čustveno – čutni ljudje. Razum nima tako absolutne moči kot pri nas v Evropi. Telesnost, telesno govorico in »biti dar« živijo drugače kot mi v Sloveniji. Če sem se prej navduševala, ko sem brala o teologiji telesa, se jo tu, v Peruju učim živeti. Vem, da je teologija telesa nekaj, kar je bilo v meni že prej, preden sem jo »brala«, in to je trenutno vse, kar trenutno »dajem« na tem področju. Na misijonu nisem imela skupin, parov ali česa organiziranega, da bi lahko »delali« na to temo, smo se pa v individualni pripravi na poroko vedno pogovarjali v tem duhu.
Kot mlada redovnica si si zelo želela iti v misijone, čutila si močan klic. So se tvoje želje in pričakovanja v zvezi z misijoni uresničili? V čem te je Jezus, ki te je poklical v misijone, najbolj presenetil?
Da sem s tako lahkoto »padla noter«. Kot da sem imela naložen že celoten software za Perú. In da imam prvič v življenju občutek, da sem doma, na svojem. Zelo lep občutek.
Ob koncu intervjuja je s. Andreja zapisala še:
Vse info na blogu: http://misijonperu2013.blogspot.com.
Več na: http://iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/2026-misijon-peru-2013-s-andreja-godnic.html
|
|
|
|
|
|
|
