Radio Vatikan/M.Š., Papež Benedikt XVI. družinam v Milanu: Ljubezen je edina moč, ki lahko resnično preobrazi svet (Vri: Druzina.si)
Na praznik Svete Trojice je papež Benedikt XVI. na 7. svetovnem srečanju družin v Milanu vodil slovesno nedeljsko bogoslužje, vrhunec in obenem sklep mednarodnega druženja katoliških družin. Svete maše v parku Bresso v prestolnici italijanske pokrajine Lombardije se je udeležilo več kot milijon vernikov, sveti oče pa jim je v svojem nagovoru spregovoril o Sveti Trojici ter o družini, in sicer v povezavi s tremi elementi, ki jih izpostavlja geslo tokratnega srečanja – 'Družina: delo in praznovanje'.
Družina po papeževih besedah temelji na zakonski zvezi med moškim in žensko, ljubezen pa iz človeške osebe naredi pristno božjo podobo. Z zakonsko zvezo si par ne podari 'le nekakšne stvari ali dejavnosti, ampak vse življenje'. Zakonci so znamenje Kristusove ljubezni do Cerkve. Družine naj bi živele po vzoru svete družine iz Nazareta, v molitvi pa se lahko vedno obrnejo na pomoč k Devici Mariji in sv. Jožefu. Kot je dejal Benedikt XVI., poklicanost družin v današnjem svetu ni lahka, vendar je 'poklicanost ljubezni čudovita resničnost, edina moč, ki lahko resnično preobrazi svet.'
Sveti oče je nekaj besed namenil tudi vernim, ki so zaznamovani z bolečim izkustvom poraza in ločitve. Izrazil jim je podporo v njihovi bolečini in jih spodbudil, da ostanejo povezani s svojimi občestvi. Izpostavil pa je tudi odgovornost škofij, naj uresničijo ustrezne pobude za sprejemanje teh ranjenih oseb.
Na predvečer slovesnega praznika Svete Trojice se je sveti oče pridružil tristopetdeset tisočim zbranim v parku Bresso pri t. i. praznovanju pričevanj, enem izmed vrhuncev 7. svetovnega srečanja družin v Milanu. Po uvodnem pozdravu kardinala Ennia Antonellija je papež prisluhnil pričevanjem prisotnih družin in odgovarjal na njihova vprašanja.
Sveti oče je najprej spregovoril o svoji mladosti in svoji družini, pri čemer je poudaril, da je bila za družino Ratzingerjevih vedno najpomembnejša nedelja, ki se je pravzaprav začela že v soboto popoldne. Oče jim je že v soboto pripovedoval nedeljska bogoslužna berila iz knjige, ki je bila takrat v Nemčiji zelo raširjena. Tako pripravljeni so v nedeljo šli k sveti maši, pri kateri so večkrat peli mašna dela znanih skladateljev. Za papeževo družino je bilo pomembno skupno nedeljsko kosilo, pa tudi petje in glasba, saj so bili glasbena družina. Majhne družinske pozornosti in medsebojna ljubezen so vsem dajali gotovost tudi v težkih časih. Benedikt XVI. je svoj prvi odgovor zaključil z besedami: »In iskreno rečeno, ko iščem podobo, kako bo v raju, se mi zdi, da je to čas moje mladosti, mojega otroštva.«
Papež je nato skozi zgodovinski pregled razložil različne modele zakona ter usmeril pozornost na pomen prehoda iz zaljubljenosti v zaročenost in nato v poročenost. Sveti oče je to na zanimiv način orisal z razlago evangeljskega odlomka o svatbi v Kani, ko je zmanjkalo vina, torej zaljubljenosti, in je Jezus dal drugo, boljše vino, ljubezen med zakoncema.
Tudi na svetovnem srečanju družin se ni bilo moč izogniti gospodarski krizi. Benedikt XVI. je poudaril, da politiki ne smejo z namenom, da bi dobili glasove, obljubljati stvari, za katere vedo, da jih ne bodo mogli uresničiti. Vsak posameznik ali skupnost si mora prizadevati, da stori vse, kar je v njegovih močeh, sveti oče pa je predlagal tudi pobratenje družin iz različnih dežel, ki bi si lahko med seboj pomagale. Vsem družinam, ki jih je gospodarska kriza najhuje prizadela, je zagotovil svojo molitev.
Papež je nekaj besed namenil še usklajevanju družinskega in poklicnega življenja in poudaril pomen nedelje kot prazničnega, dela prostega dneva. Izkazal je tudi razumevanje za bolečino ločenih cerkvenih zakoncev, ki so se ponovno civilno poročili in ki ne smejo prejemati svetega obhajila. Sveti oče je ponovno pozval, naj cerkvene skupnosti omogočijo dobro pripravo na zakrament svetega zakona s posebno pozornostjo na prehod med obdobjem zaljubljenosti in resnično ljubeznijo, ki omogoča trdno odločitev.
Na praznovanju pričevanj pa udeleženci niso pozabili niti na preizkušene v potresu, ki je v zadnjih dneh prizadel italijansko pokrajino Emilio Romagno. Med video povezavo s šotoriščem v kraju San Felice, kjer se je zbralo nekaj družin z otroki, je sveti oče izrazil sočutje z njihovo bolečino, ki jo doživljajo in zagotovil svojo molitev, da bi se popotresni sunki naposled zaključili. Papež je tako Karitas kot druge cerkvene in državne ustanove ter posameznike pozval, naj priskočijo na pomoč po svojih najboljših močeh.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/17830EA82A4F960AC1257A13002CA968?OpenDocument
Praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi (Vir: katoliska-cerkev.si/)
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bomo v Katoliški Cerkvi praznovali v četrtek, 7. junija 2012. Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih.
Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.
Vidiki zakramenta evharistije
Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.
Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.
Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/praznik-sv.-resnjega-telesa-in-krvi
AS, Zadnikar v Kočevskem Rogu: Slovenski narod nujno potrebuje novi dan vstaje (Vir: Radio Ognjišče)
Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila dopoldne spominska slovesnost s 23. obletno mašo za žrtve revolucionarnega nasilja, ki sta jo pripravili župnija Kočevje in Nova slovenska zaveza. Somaševanje je vodil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janusz. Nagovor po prireditvi pa je imel Boštjan Zadnikar, ki je dejal, da slovenski narod nujno potrebuje novi dan vstaje. „Potrebujemo dan, ko bosta v tej deželi spet prevladala razum in zdrava pamet, poštenje pa bo zopet pridobilo status ene izmed temeljnih vrednot.“
Grobišče pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji, prvo spravno slovesnost pa je tam 8. julija 1990 ob udeležbi več kot 30.000 vernikov vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojzij Šuštar.
Kot je v pastoralno obarvanem govoru povedal nuncij Janusz, so želeli z današnjo slovesnostjo počastiti tiste Slovence, ki so bili, ker so odprto izpovedovali svojo vero v boga, žrtve preganjanja med drugo svetovno vojno in v letih po njej, poroča STA. V nadaljevanju je opozoril, da sta ateistični ideologiji, nacizem in komunizem, ki sta hoteli vzeti v roke oblast sveta, povzročali smrt, krivice in preganjanje vernikov. Kot je odpuščal Jezus, pa tudi Cerkev odpušča tistim, ki so zagrešili take grozote, je dejal in dodal, da je dolžnost vseh, da se spominjajo in počastijo žrtve totalitarnih režimom, kajti sicer bo zgodovina še naprej ponarejena. Narod brez spomina je narod brez prihodnosti, je nuncij citiral papeža Janeza Pavla II. ter povzel, da je še veliko ljudi, ki se bojijo sprave z zgodovino.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/131/slovenija/7890/
Komunikacija z javnostjo je neke vrste evangelizacija (Casnik, Vir: Siol. Pogovor z dr. Ivanom Štuhecem)
Najprej si mora človek priznati, da je tudi sam nepopoln, zmotljiv in grešen, tako kot drugi, zato ne gre staviti na omenjeno, temveč na realnost človeka, ki je takšen in drugačen.
To pa velja tudi za Cerkev, med drugim pojasni Ivan Štuhec, direktor Zavoda Antona Martina Slomška, ob vprašanju, ali je res vse več zahtev po formalnem izstopu iz Katoliške cerkve in zakaj se po njegovem mnenju to dogaja. Kot je v zvezi s tem tudi poudaril, lahko po njegovem prepričanju sistem lažje spreminjaš, če ostaneš znotraj njega, ne pa, da si zunaj. Po njegovih besedah je imel tudi sam, odkar je v Cerkvi, in to je že tako rekoč od majhnih nog, veliko razlogov, da v njej ne bi ostal, če bi se seveda oziral le na to, kaj v njej ljudje počnejo oziroma na njene slabosti in grešnosti. “Sicer pa to ni nov pojav in za zdaj tudi ne gre za masovne izstope.”
Z njim smo se med drugim pogovarjali tudi o tem, kako nekateri še niso končali revolucije, pa o tem, da Katoliška cerkev vendarle ni multinacionalka, kakor tudi o tem, da je boleča zgodba mariborske nadškofije zagotovo povezana z malimi delničarji, ki pa so vendarle imeli vzvode vpliva.
Ob napovedanih zelo številnih vladnih varčevalnih ukrepih so vse glasnejši tudi pozivi v javnosti, naj se zmanjša državno financiranje verskih skupnosti. Tudi zato je 14 poslancev SD in Pozitivne Slovenije v zakonodajni postopek vložilo novelo zakona o verski svobodi, s katero med drugim predlagajo odpravo državnega sofinanciranja prispevkov za socialno varnost duhovnikov. Prepovedano bi bilo tudi državno zaposlovanje duhovnikov, država pa bi versko oskrbo financirala le še v izjemnih okoliščinah.
Problem financiranja cerkva in verskih skupnosti v Sloveniji ni rešen. Sistem, ki ga trenutno imamo in je vezan na državni proračun, ni dober, vendar drugega nimamo. In tisti, ki kar naprej odpirajo to tematiko, vključno s predlagatelji novele zakona, niso bili nikoli navdušeni za kakšen drug sistem. Ponekod po svetu, na primer v Kanadi in ZDA, obstajajo sistemi financiranja, ki so vezani na posameznika, da se ta lahko sam odloči, kolikšen odstotek bo dal za določeno versko skupnost ali kakšno nevladno organizacijo. Prispevek se potem upošteva kot olajšava pri davčni napovedi. In za ta sistem se Slovenija ni odločila.
Dokler pa je tako, kot je, se bojim, da bo vedno stvar politične debate, zato sam nisem bil nikoli navdušen nad tem in mi je bližji kanadsko-ameriški sistem. Sicer pa se je treba prav tako zavedati, da so tudi verniki davkoplačevalci in zato ni nič narobe, če gre iz proračunskih sredstev nekaj denarja v verske namene, tako kot gre za marsikaj drugega, kar prav tako ne koristimo vsi.
Kar pa zadeva varčevanja, bo to Cerkev prizadelo tako kot vse druge ustanove, pa naj gre za področje šolstva, kulture ali karkoli drugega. Zato se mi zdi dodatno krčenje sredstev popolnoma nepravično in zgolj neka politična raca, ki jo eni pač neprestano potrebujejo, kot da še niso končali revolucije.
Apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz je v soboto dejal, da se bo morala mariborska nadškofija v zvezi s finančnim zlomom znajti sama, saj ji Sveti sedež finančno ne more pomagati, kakor tudi, da naj odgovorni odgovarjajo. Kako komentirate izjavo, ki je, če se ne motim, prvo opredeljevanje Vatikana po letu in pol od izbruha te finančne afere. Se vam zdi primerna?
Ustrezna realnosti in stvarnosti. Tudi če je kdo kdaj mislil in upal, da bo Vatikan z neko finančno injekcijo reševal mariborsko nadškofijo, ne pozna niti ustroja Cerkve niti njenega načina delovanja. Mariborska nadškofija ni prvi primer v zgodovini Cerkve, ki ima finančne težave, tudi druge škofije po svetu so jih imele in Vatikan jim nikoli ni pomagal s finančnimi sredstvi, ampak je bila to vedno stvar lokalne Cerkve. V skrajnem primeru so morale škofije začeti prodajati svoje premoženje. Torej tisti, ki so govorili o Katoliški cerkvi kot o multinacionalki, zdaj vidijo, da to ni res. Če bi namreč to bila, bi svoje filiale tudi reševala. Tega pa nikoli ne dela, kar se mi zdi tudi prav, saj bi se sicer vedno lahko nekdo zanašal, da tam nekje obstaja “žakelj”, iz katerega lahko vzamemo, če se nam kaj zgodi.
Na izjavo v zvezi s finančnim zlomom odvisnih družb mariborske nadškofije in Zvonov so se odzvali tudi v Društvu Mali delničarji Slovenije, kjer ocenjujejo, da je izjava nuncija popolnoma nedopustna, saj je Vatikan kot država v preteklosti prek svojih bank že pomagal drugim finančnim ustanovam in subjektom v podobnih težavah. Sprašujejo se, zakaj torej tega noče storiti tudi danes v primeru prezadolženih finančnih ustanov mariborske nadškofije.
Nisem tako dober poznavalec tega področja, da bi lahko konkretno vedel, kdaj in v kakšnih primerih naj bi Vatikan pomagal. Treba bi bilo imeti več informacij o tem, da bi bilo potem stališče verodostojno. Seveda pa je najbolj boleča zgodba mariborske nadškofije zagotovo povezana z malimi delničarji, vendar pa hkrati ne smemo pozabiti, da so ti imeli svoje vzvode vpliva na Zvon 1 in 2. Ne gre namreč za ustanovi, nad katerima bi imel popoln nadzor in o vsem odločal le nekdo iz mariborske nadškofije, čeprav je seveda bil ekonom ena od ključnih oseb v nadzornih organih teh inštitucij. S tega vidika se mi zdi, da je pričakovanje malih delničarjev glede Vatikana napačno in zgrešeno.
Nekateri mediji so pisali, da se lahko zgodi, da bo soodgovornost za finančni zlom Sveti sedež pripisal tudi ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu, ki naj bi ga celo zamenjal beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar. Kaj veste o tem?
O tem ne vem nič, razen kar poročajo mediji. Kar pa zadeva soodgovornost, menim, da bi si jo moral Sveti sedež del prepisati tudi sebi in svojim kadrovskim rešitvam. Vatikan je namreč v Mariboru v zadnjih desetih letih namesto pomožnega škofa in škofa pomočnika zamenjal štiri osebe in ob tem bi se morali vprašati, ali je to najboljše glede na položaj, za katerega so vendarle vsaj približno vedeli, da ni ravno rožnat, sicer ne bi nastavili koadjutorja, to je škofa s pravico nasledstva. Videti grešne kozle le v enem ali drugem slovenskem škofu se mi ne zdi pošteno.
Zaradi prezadolženosti bo mariborska nadškofija najbrž ostala brez določenih nepremičnin. Janusz sicer meni, da cerkva ne bodo zaplenili, vendar pa ne izključuje zaplembe drugih nadškofijskih nepremičnin. Kolikšno škodo bo po vaši oceni utrpela in v kakšno smer naj bi po vašem mnenju šla prenova mariborske nadškofije?
To bi bilo bolj vprašanje za mariborskega nadškofa. Sicer pa je vsaka župnija svoja pravna oseba in mariborska nadškofija ni lastnica vseh cerkva v svoji nadškofiji. Ve se, kaj je v lasti mariborske nadškofije in kaj je v lasti drugih pravnih subjektov. Tudi to se v Sloveniji pogosto ne razume. Recimo redovne skupnosti imajo svojo lastnino in škof nima nad njihovo lastnino nobene pristojnosti in tudi če gre škofija v stečaj, to ne pomeni, da bo lahko nekdo zaplenil premoženje na primer frančiškanom. Sicer pa bo prvo na udaru tisto premoženje mariborske nadškofije, ki je pod hipoteko, in seznam teh stavb se je že večkrat pojavil v javnosti. Drugo v vrsti pa tisto, ki ni pod hipoteko. Vendar pa je vprašanje o tem, ali se bo kdo usedel tudi na ta del nepremičnin, še v zraku. O vsem tem, kaj bo šlo in kaj ne oziroma katera banka bo kaj vzela, bodo odločali tisti, ki so za to pristojni. Jaz se s tem ne ukvarjam. Tudi s tem nisem toliko seznanjen, da bi lahko operiral s kakršnimikoli številkami.
Se vam zdi, da se je Cerkev v zvezi z omenjenim finančnim zlomom ustrezno odzvala in o tem javnost primerno obveščala?
Cerkev ni vedno dovolj vešča odzivanja, ko gre za odnos z javnostmi, slednja pa tudi velikokrat manipulira s podatki. Tako imamo nek problem, ki bi mu lahko rekli problem “fairplaya”. V slovenskem prostoru se vsi vedno ne trudijo dovolj, da bi bili točni in da ne bi v duhu takšne ali drugačne afere zmetali določenih stvari v isti koš in jih potem prodajali, zato da se bolje berejo, gledajo ali slišijo. Po drugi strani pa je tudi kar zadeva Cerkve vprašanje, koliko je v zadnjih letih dojela, da je komunikacija z javnostjo neke vrste evangelizacija, kar je njeno poslanstvo. In če želiš to doseči, potem moraš biti v podatkih korekten. Prav tako je pomembno, da govoriš o stvareh, o katerih lahko in smeš govoriti, kakor tudi, da za njimi stojiš, sicer lahko narediš le še dodatno škodo.
Izključujoče so si bile tudi informacije glede vatikanskega ukrepa, ki naj bi zahteval prepoved javnega pastoralnega delovanja dveh nekdanjih nadškofov, to je Franca Krambergerja in Alojzija Urana, ki naj bi tudi ostala brez škofovskih insignij, prav tako pa nista več člana Slovenske škofovske konference. Prvega naj bi omenjen ukrep doletel zaradi domnevne objektivne odgovornosti pri finančnem zlomu mariborske nadškofije. Vaš komentar …
Vidite, kako se lahko neka neresnica prime. Edina možnost, da škof izgubi insignije, je laizacija, kar pomeni, da sploh ni več klerik, kaj šele škof. In tisti, ki je prvi takšno informacijo podal v javnost, je po izobrazbi celo teolog in bi moral to vedeti. Tega Vatikan ni naredil.
Drugo pa so ukrepi in v zvezi s tem imamo strukturni problem, ne le komunikacijskega. Vatikan se je namreč o svojih ukrepih pogovarjal prek nuncija neposredno s prizadetima, ne pa prek škofovske konference. Prej omenjena in oba aktualna nadškofa pa sta bila pred javnostjo postavljena v situacijo, da morata povedati, kaj je res in kaj ne. In če komunikacija poteka tako, kot dejansko v tem primeru je, imamo resen strukturni problem. Torej, ali centrala v Rimu upošteva tudi škofovsko konferenco, ki ji sporoči svoja stališča v odnosu do posameznikov ali nekega problema v lokalni Cerkvi, ali pa kdaj to pot tudi obide. In te stvari so v Cerkvi na nek način nerazrešene že od drugega vatikanskega koncila naprej, ko so se škofovske konference sploh postavile kot nek organ na ravni lokalnih Cerkva, ki jih prej ni bilo.
Problem Cerkve v tem smislu je, da je na eni strani odgovornost na osebi, po drugi pa imamo nek kolektivni organ. In dejansko je nastala zmeda, zato ker je pač nekdo objavil, da sta bila škofa deležna nekih ukrepov, oba njuna nadrejena, aktualna nadškofa, pa s tem nista bila seznanjena. Gre za težavo, o kateri bi morala Cerkev razmisliti, kako svoja sporočila, ki jih daje v lokalne Cerkve, sporočiti na način, da ne postavi tamkajšnjega episkopata v položaj, v kakršnem sta se znašla zdajšnja nadškofa.
Kaj vi menite o odprtem pismu iz redovniških vrst, v katerem pater Bogdan Knavs vodstvo slovenske Katoliške cerkve med drugim poziva, naj odgovorne za propad gospodarskih družb kaznuje in ne le, da obžaluje svoja dejanja, ter da naj se vrnejo k evangeliju?
Gotovo namen patra Bogdana Knavsa ni bil slab in je najbrž izraz določenega dela klera in vernikov v Cerkvi na Slovenskem in je seveda popolnoma legitimno, da se ta glas sliši. Ali so vsi predlogi oziroma rešitve, ki jih navaja, tudi izvedljive in uresničljive, pa je drugo vprašanje. Menim, da se bo Cerkev v vsakem primeru v bodoče ogradila od tozadevnega početja, kakršno je bilo na primer v Mariboru okoli gospodarskih in finančnih poslov. O tem ne dvomim in v tem smislu je novi nadškof stvari tudi nastavil.
Kar pa zadeva idejo, da bi Cerkev morala poskrbeti za to, da se bodo povrnila sredstva tudi tistim, ki so jih zgubili z Zvonom 1 in 2, o tem pa bi se dalo debatirati. Vsi namreč vedo, da je imeti svoje certifikate ali delnice v nekih finančnih holdingih rizično področje. Denar namreč nekdo vloži, da bi ga oplemenitil, ob tem pa se mora zavedati, da ga lahko nekaj ali celo vsega tudi izgubi. To je osebno tveganje.
Poleg tega je treba biti tudi pošten do Zvona 1 in 2, za katera so vsi ekonomisti rekli, da sta bila dobra gospodarja, dokler se niso zgodile investicije, kot je recimo T2, ki ju je potegnil v problem kreditiranja. Tudi če pogledamo podjetja, v katerih je bil Zvon 1 solastnik, ta niso šla v stečaj. Prav tako jih nihče ni privatiziral. Še vedno delujejo in bodo šla v maso za upnike, ki bodo seveda nekaj od tega dobili.
Proces okoli Zvona 1 in 2 je pravzaprav proces neke finančnogospodarske zgodbe v Sloveniji kot take, naložiti vso odgovornost na nadškofijo se mi ne zdi pošteno, saj so imela vsa ta podjetja svoje direktorje in nadzorne organe, v njih pa so bili tudi laiki in strokovnjaki. Med številnimi dejavniki je treba omeniti tudi svetovni finančni zlom, ki je seveda v marsičem bil glavni razlog za to situacijo. Stvar je torej kompleksna in večplastna, odgovornost pa veliko bolj porazdeljena, kakor se morda zdi in vidi skozi patrova očala.
Vir: http://www.casnik.si/index.php/2012/06/05/komunikacija-z-javnostjo-je-neke-vrste-evangelizacija/
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
I. Pastoralno delovanje na družbenem področju
c) Družbeni nauk in vzgoja
528. Družbeni nauk je nujno oporišče za popolno krščansko vzgojo.Iz vztrajanja cerkvenega učiteljstva, da ta nauk predlaga kot vir, ki navdihuje apostolat in socialno delovanje, se poraja prepričanje, da pomeni izredno vzgojno sredstvo: »predvsem ni krščanskim laikom, ki imajo na družbenem in političnem področju različne zadolžitve, mogoče odvzeti dolžnosti, da natančno poznajo družbeni nauk Cerkve«. Te doktrinalne dediščine ne podajajo primerno in zato ni znana: tudi zato se ustrezno ne spreminja v konkretno vedenje.
529. Vzgojno vrednost družbenega nauka je treba bolje prepoznati pri katehetski dejavnosti. Kateheza je celovito in sistematično poučevanje krščanskega nauka, ki naj bi vernike vpeljalo v polnost evangeljskega življenja. Zadnji namen kateheze je»privestičloveka ne samo v stik z Jezusom Kristusom, temveč tudi v skupnost, celo do globoke domačnosti z njim«, tako, da lahko prepozna delovanje Svetega Duha, od katerega prihaja dar novega življenja v Kristusu. V tej temeljni perspektivi, pri verski vzgoji, kateheza ne sme opustiti, »marveč nasprotno, mora ustrezno pojasnjevati takšne resničnosti, kakor so prizadevanje človeka za lastno polno osvoboditev, iskanje bolj povezane bratske družbe, boj za pravičnost in graditev miru«. V ta namen je nujno poskrbeti za celovito predstavitev cerkvenega učiteljstva o družbenem nauku, njegove zgodovine, vsebine in metodologije. Neposredna razlaga socialnih okrožnic, ki se odvija v cerkvenem obnebju, bogati njihovo sprejemanje in – ob pomoči različnega pristojnega in strokovnega znanja, ki ga ima skupnost –, pomaga pri njihovem izvajanju.
530. Pomembno je, da je poučevanje družbenega nauka, zlasti znotraj kateheze, usmerjeno k pospeševanju delovanja zaradi evangelizacije in počlovečevanja časnih stvarnosti. S tem naukom namreč Cerkev izraža teoretično in praktično znanje, ki podpira prizadevanje za spreminjanje družbenega življenja, da bi bilo čimbolj usklajeno z božjim načrtom. Socialna kateheza teži k vzgoji ljudi, ki bodo spoštovali nravni red, ljubili pristno svobodo, »ljudi, ki si bodo v luči resnice o stvareh napravljali lastne sodbe, ki bodo urejali svoje dejavnosti s čutom odgovornosti in si prizadevali delati to, kar je resnično in pravično, in bodo pri tem radi sodelovali z drugimi«. Izjemno vzgojno vrednost ponuja pričevanje živetega krščanstva: »Življenje v svetosti, ki izžareva v tolikerih skromnih, očem ljudi pogosto skritih udih božjega ljudstva, je prav posebej tisto, kar sestavlja najpreprostejšo in najprivlačnejšo pot, na kateri je mogoče neposredno dojeti lepoto resnice, osvobajajočo moč božje ljubezni, vrednoto brezpogojne zvestobe vsem zahtevam Gospodove postave tudi v najtežavnejših okoliščinah.«
|
|
|
|
|
|
|
