TEOLOŠKI KOTIČEK
Poklicanost in poslanstvo laikov
Oblikovanje
Trajno oblikovanje je bistvenega pomena za vsakega krščenega.
Preprosta resnica je, da izpolnjevanje poslanstva za nas ni le težko, ampak je nemogoče. To lahko naredi samo Bog. In to bo tudi storil. Toda želi ga uresničiti po nas. Da bi imeli dostop do Božjih darov, ki nam jih Bog želi dati, da bi lahko izpolnili svoje poslanstvo, moramo poznati svojo vero.
Cerkev uporablja isti izraz za oblikovanje laikov kot za oblikovanje klerikov. Cerkev vztraja, da je rast v veri "pravica in dolžnost vseh", ne le peščice. Te dolžnosti nimajo samo duhovniki in redovniki. Laiki moramo narediti vse, da bi se poučili. Zagotoviti moramo, da župnija, ki ji pripadamo, postane hiša oblikovanja laikov tako kot je semenišče hiša oblikovanja duhovnikov. Kajti oblikovanje podpira razločevanje in razločevanje je nujno, če želimo vedeti, kaj so naši darovi in poklicanost.
Oseba, ki je prva odgovorna za oblikovanje ni naš papež, škof ali duhovnik. To sva jaz in ti. Mi imamo prvo odgovornost za to, da poznamo in živimo svojo vero. Poznati moramo Katekizem. Preučevati moramo Sveto pismo. Ostati moramo blizu zakramentom. Gotovo pri tem procesu sodelujejo tudi drugi, ne moremo in ne smemo se svoji veri bližati kot osamljeni krščanski jezdeci, ki bi bili povsem neodvisni od Cerkve. Toda ne smemo biti tudi povsem pasivni v čakanju, da se bo zgodilo nekaj, kar bo zadovoljilo naše potrebe. Kot laiki moramo prevzeti pobudo in skrbeti za to, da bo naše oblikovanje zvesto učenju Cerkve, pri čemer lahko uporabljamo gradiva in vire, ki so v skladu s cerkvenim učiteljstvom.
Prevod po: http://www.ignatius.com/promotions/cfe/documents/Disciples%20web%20pages.pdf
AKTUALNE NOVICE
s. Brigita Zelič, Tone Gorjup, STA, Potrebni so mostovi, ne zidovi! (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek se je pri nedeljski opoldanski molitvi pridružil vsem, ki se s hvaležnostjo spominjajo 25. obletnice padca Berlinskega zidu, ki je delil mesto, na simbolni ravni pa tudi Evropo in ves svet. Pri tem je vse povabil k molitvi, da bi padli tudi drugi zidovi današnjega sveta. Nagovor pred molitvijo pa je posvetil lateranski baziliki - materi vseh cerkva. Razmišljanje je nadaljeval z živo Cerkvijo, katere del postanemo s krstom.
V Nemčiji je 9. novembra 1989 padel Berlinski zid. Ob tej obletnici se v Berlinu vrstijo praznični dogodki. Slovesnosti so se začele z ekumenskim bogoslužjem v Kapeli sprave na berlinski Bernauer Strasse - ulici, ki jo je leta 1961 preko noči na polovico presekal zid in kjer so pozneje postavili osrednje spominsko obeležje. Zatem so se nemška kanclerka Angela Merkel, berlinski župan Klaus Wowereit in druge ugledne osebnosti poklonili spominu na žrtve tega zidu in nekdanje razdelitve države. Angela Merkel je ob tem dejala, da je padec Berlinskega zidu znak upanja za krizna žarišča in konflikte po svetu. "To je sporočilo še posebej za ljudi v Ukrajini, Siriji, Iraku in številnih drugih regijah našega sveta, kjer so ogrožene ali celo poteptane človekove pravice in svoboščine," je dodala kanclerka. Po njenih besedah je mogoče porušiti tudi druge zidove - "zidove diktature, nasilja, ideologije, sovraštva". Osrednji dogodek proslavljanja obletnice je veliki spektakel pred berlinskimi Brandenburškimi vrati, ki se bo vtisnil v spomin milijonom. Tudi papež Frančišek se je pri opoldanski molitvi spomnil 9. novembra 1989, ko je bil porušen zid, ki je toliko časa delil mesto Berlin na dvoje in bil hkrati simbol ideološke razdeljenosti Evrope in vsega sveta. Zid je padel nenadoma, je dejal papež, a je to bilo možno zaradi dolgotrajnega in težavnega zavzemanja mnogih ljudi, ki so se za to borili, molili in trpeli; nekateri tudi umrli za to. Med njimi je sveti Janez Pavel II., ki je imel pomembno vlogo pri tem. Papež Frančišek je zatem povabil k molitvi, da bi se s pomočjo Gospoda in sodelovanjem vseh ljudi dobre volje krepila kultura povezovanja, sposobna porušiti vse zidove, ki še vedno ločujejo svet. Tudi zato, da ne bi več prihajalo do preganjanj in celo ubijanja nedolžnih ljudi zaradi njihove vere in prepričanja. „Kjer je zid, je srce zaprto. Potrebni so mostovi, ne zidovi!“ je dejal papež.
Papežev opoldanski nagovor
V opoldanskem nagovoru je papež Frančišek množici na trgu pred vatikansko baziliko približal pomen praznovanja posvetitve lateranske bazilike, ki je rimska stolna cerkev. Izročilo jo poimenuje Mater vseh cerkva. Pojasnil je, da se naziv „mati“ ne naša toliko na zgradbo bazilike, kolikor na delo Svetega Duha, ki se v tej zgradbi razodeva v vseh skupnostih, ki ostajajo v edinosti s Cerkvijo, po delovanju rimskega škofa, ki jo vodi. Vsakokrat, ko praznujemo posvetitev cerkve, se spomnimo bistvene resničnosti, da je materialno svetišče zgrajeno iz kamnov, zunanje znamenje Cerkve, ki živi in deluje v zgodovini. Gre za duhovno zgradbo, katere temeljni kamen je Kristus.
Sveti oče je nadaljeval: „V moči krsta je, kot nas spominja sveti Pavel, vsak kristjan del te Božje zgradbe. Duhovna zgradba, ki je Cerkev, skupnost ljudi posvečenih s krvjo Kristusa in z Duhom vstalega Gospoda, vsakogar med nami kliče, da bi živel skladno z darom vere in da bi hodil po poti krščanskega pričevanja.“ Prav k temu bistvenemu namenu pričevanja vere v ljubezni mora biti usmerjeno vse ostalo, je še dodal sveti oče ter osrednji pomen strnil z besedami: „Ljubezen, ki je izraz vere in vera, ki izraža ljubezen!“
Praznovanje posvetitve lateranske bazilike nas spodbuja k razmišljanju o občestvu vseh Cerkva in na neki način tudi k zavzetosti, da bi človeštvo premostilo vse meje, ki jih postavljata sovraštvo in brezbrižnost, da bi gradilo mostove razumevanja in dialoga, da bi ves svet postal družina med seboj spravljenih in solidarnih narodov. Ko Cerkev živi in s pričevanjem širi evangelij, je s tem vnaprejšnje znamenje novega človeštva. Ob koncu je papež Frančišek povabil, naj se na Božjo Mater obračamo s prošnjo, da bi, podobno kot ona, tudi mi postali „Božja hiša“, živi hram Božje ljubezni.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/160/aktualno/15408/
MD, Kongres o katoličanih v javnosti tokrat posvečen družini (Vir: Radio Ognjišče
V Madridu so predstavili kongres Katoličani in javno življenje, ki ga že 16. leto organizirata Katoliško združenje propagandistov in Univerzitetna fundacija sv. Pavla. Dogodek bo potekal od 14. do 16. novembra v Madridu, letos na temo Vedno družina: izzivi in upanje.
Na predstavitvi je zbrane nagovoril predsednik Papeškega sveta za družino msgr. Vincenzo Paglia. Izpostavil je, da je Cerkev odgovorna pokazati svetu, kako stabilna vez med moškim in žensko dejansko dviga človeško skupnost na raven človeškosti. Poleg tega spodbuja razvoj človekovih čustvenih zmožnosti in čuta odgovornosti, ki jih v drugih oblikah skupnosti ni mogoče v polnosti razviti.
Nadškof Paglia je tudi izpostavil, da prevladujoča kultura individualizma močno vpliva na oslabitev družine, posledično pa tudi na življenjske oblike, ki so z družino povezane. Katoličane je spodbudil, naj se oddaljijo od »virusa individualizma«, ki je močno navzoč v naši družbi, ter pozval k pospeševanju »kulture ljubezni, ki je dar in služenje drugim«. Družina zatorej ne sme živeti samo zase, ampak mora izstopati iz sebe. Potrebuje širšo skupnost, a ne sme biti rejnica individualizma. Za družino ni dobro, če ostaja sama in izolirana, je dejal nadškof.
Kljub svojim pomanjkljivostim pa družina po njegovih besedah ostaja kraj življenja, skrivnost bivanja, preizkušenj in zgodovine. Zaradi svoje edinstvenosti je družina »izjemna in nenadomestljiva dediščina človeštva«. Nadškof Paglia je nadaljeval, da slabitev družine povzroča tudi oslabitev same družbe, in pri tem izrazil zaskrbljenost glede večanja enostarševskih družin in manjšanja družin, sestavljenih iz očeta, matere in otrok. Izpostavil je pomembnost sprejemanja ranjenih družin, da ne bi bile deležne zavračanja ali celo sovražnosti. Spodbudil je k večji pozornosti do drugih tem, kot je na primer vprašanje žensk, pri čemer je dejal, da je potrebna aktivna vloga žensk ter priprava nove pastorale družine.
Kongres o katoličanih in javnem življenju je nadškof Paglia označil kot »pomembno služenje«, ki v ospredje postavlja temo družine v vseh njenih razsežnostih, skupaj s pomanjkljivostmi in upanji.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/160/aktualno/15363/
Voditelji krščanskih gibanj iz Evrope tokrat na srečanju v Sloveniji (Vir: Radio Ognjišče)
V Centru Mariapoli Upanje v Planini pri Rakeku bo od 13. do 15. novembra potekalo letno srečanje odgovornih in predstavnikov različnih cerkvenih gibanj in skupnosti, ki delujejo v Evropi. Osrednja tema srečanja bo priprava mednarodnega dogodka Skupaj za Evropo 2016, ki bo v Münchnu od 30. junija do 2. julija 2016.
Več kot sto predstavnikov različnih krščanskih gibanj, ki delujejo v Evropi, bo razpravljajo o vsebini velike prireditve Skupaj za Evropo, ki bo leta 2016 v Műnchnu. Prva dva dneva bosta namenjena Kongresu, zadnji dan pa bo velika prireditev na odprtem na trgu v središču mesta. Dogodek pripravljajo na osnovi sedmih DA, ki so jih poskušali v zadnjih letih uresničevati in s tem ustvarjati novo kulturo v Evropi. Med njimi so Da življenju, Da družini, DA stvarstvu, DA pravičnemu gospodarstvu, DA solidarnosti z reveži, DA miru in DA odgovornosti do družbe. Temelj vsega povezovanja med gibanji, je evangelij, ki ga želijo podeliti z ljudmi našega časa. Prepričani so namreč, da Evropa potrebuje pričevanje zedinjenih kristjanov. Zato bo veliko znamenje upanja, če bodo skupnosti in gibanja različnih Cerkva, lahko ponudili družbi sadove njihove skupne poti že pred letom 2017, to je pred letom, ko se bomo spomnili 500 obletnice začetka Reforme.
Začetek te skupne poti med gibanji sega v leto 1998, ko je papež Janez Pavel II. na predvečer pred Binkošti zbral na trgu Sv. Petra gibanja in skupnosti. Oktobra 1999 je potekal v Augsburgu podpis izjave o Opravičenju in ob tej priliki so se pobudi o povezovanju pridružila tudi evangeličanska gibanja. Leta 2001 so v Münchnu prvič sklenili zavezo medsebojne ljubezni, ki je postala temelj skupnosti med gibanji.
Leta 2002 pa so razumeli, da morajo živeti za nek cilj in tako se je rodila ideja: Skupaj za Evropo.
Ne gre za neko novo strukturo, ampak za sodelovanje različnih krščanskih gibanj, ki delujejo skupaj ob določenih priložnostih za skupne cilje. Vsak pa prinaša prispevek svoje karizme in svoje duhovnosti.
Tako so leta 2004 in 2007 pripravili srečanje v Stuttgartu s približno 10.000 prisotnimi, leta 2009 pa srečanju v Logatcu s 1000 prisotnimi z naslovom: Skupaj za krščansko Slovenijo in leta 2012 na Vrhniki ob 800 prisotnih z naslovom: Skupaj za Evropo. Do danes se je na to skupno pot med gibanji napotilo že preko 300 različnih gibanj in skupnosti v Evropi.
http://radio.ognjisce.si/sl/160/slovenija/15365/
Barbara Kastelec in Mojca Purger, »Rožni venec je močnejši kot pištola« (Vir: Družina)
John Pridmore, nekdanji londonski gangster, je konec oktobra ponovno obiskal Slovenijo. Srečal se je z mladimi, govoril je pri študentski maši, na Gimnaziji Želimlje in vodil duhovne vaje v Stični. Pričeval je tudi v župnijah Ljubljana-Polje in Polhov Gradec. John je vsem priporočil svoji knjigi Izpoved londonskega gangsterja in Gangsterjev vodnik k Bogu, ki sta izšli pri založbi Družina, saj lahko prek knjig o Bogu izvemo še več.
Ljudi, ki poslušajo tvojo življenjsko zgodbo, močno nagovoriš. Zelo jasno jih povabiš tudi k bolj osebnemu odnosu z Bogom. Kako dolgo že živiš za Boga?
Spreobrnil sem se že pred 22-imi leti. Vsak dan sem hvaležen Bogu, da je še tako prisoten v mojem srcu. Molitev in tedenska spoved mi pomagata, da ostajam zvest. Ko sem bil še gangster, nikoli nisem šel iz hiše brez pištole, zdaj pa je ne zapustim brez rožnega venca v žepu. In mislim, da je rožni venec veliko močnejši kot pištola.
Se počutiš bolj varnega?
Seveda, čutim se varovanega. Vsak dan molim tudi hvalnice in večernice, redno si vzamem čas za uro molitve pred Najsvetejšim, vsak dan grem k maši. Molim tudi rožni venec Božjega usmiljenja. Molim torej kar veliko. Če hočeš mir v duši, moraš moliti. In bolj ko se predajamo Bogu, bolj lahko Bog blagoslovi naše življenje.
Ali imaš kakšen dokaz, da molitev deluje?
Mislim, da bo vsak mlad človek, ki bo deset minut posvetil molitvi, pogovoru z Bogom, videl, da se po molitvi počuti drugače, boljše. Vem, da sem dober in veliko bolj prijeten človek, kadar molim. Kadar pa ne molimo, pa smo »težki« za druge. Mislim, da je že to dokaz. Včasih pa se moramo za to tudi potruditi. Tako je na primer, ko molimo rožni venec. Ker je precej dolg, se moramo na začetku potruditi, ko pa smo nekje na sredini, pa te teže ne občutimo več, ampak čutimo mir, spokojnost, milost. Vstajenje pride po križanju. Tudi pri molitvi je včasih treba na križ, da pridemo do miru, do učinkov molitve. Bog se seveda ne spreminja, Bog nas ljubi ves čas. Morda nam na začetku naše duhovne poti Bog daje milosti, ki so kot bonbončki. Čez nekaj časa se to preneha, a tudi takrat moramo vztrajati v molitvi, v ljubezni. Se splača.
Zakaj hodiš k spovedi vsak teden?
Ko predolgo ostanemo stran brez zakramentov, se oddaljimo od Boga. To je tako kot v raju, ko sta se Adam in Eva skrivala pred Bogom, da mu ne bi bilo treba priznati, da sta grešila. Tako se tudi mi oddaljujemo od Boga, ko mu dolgo ne priznamo, da smo grešili. Moj birmanec, ki je zdaj že odrasel, ima zelo globok odnos z Jezusom. Ko pa je bil mlajši, se je veliko boril z Bogom. Pred kratkim sem ga vprašal, kaj je bilo tisto, kar mu je pomagalo, da se je predal Bogu. Povedal mi je, da je bilo to takrat, ko sem ga postavil pred izziv, da naj gre k spovedi vsak teden. Tako je moral ostati blizu Boga in se ni mogel preveč oddaljiti od njega.
Čeprav se morda vsakič spoveš istih grehov, se jih je vseeno treba spovedati. To je tako, kot če bi imel virozo, pa bi bil to vedno isti virus, bi ga kljub temu bilo treba znova in znova premagati. Zame je greh kot virus: te boli, te onesposobi, te oddalji od Boga. Spoved pa je zdravilo, ki me osvobodi.
Kako gledaš na trpljenje, zakaj se dogajajo slabe stvari dobrim ljudem?
Bog jih ne povzroča, delajo jih drugi ljudje. Jezus je bil z mano, je jokal z mano, ko so me zlorabljali kot otroka. In ko sem bil gangster, si Bog tega zame ni želel, hotel je, da sem prijazen, umirjen, kakršen sem zdaj. Jaz pa sem se odločil, da nočem biti tak, odločil sem se, da bom prizadel ljudi. Jezus je bil križan skupaj z mojimi žrtvami, z ljudmi, ki sem jih ranil. Morda je to podobno s poplavami, ki so se zgodile v Sloveniji: Bog si ni želel, da bi bile vse te hiše poplavljene, Bog je z njimi, ko trpijo. Živimo v svetu, ki je zaznamovan z izvirnim grehom, od tod bolezni, nesreče, nasilje. Bog nikoli ni povzročitelj hudega, vedno je na strani žrtve.
Na gimnaziji Želimlje si povedal zanimivo zgodbo, kako je bilo, ko je tvoja mama prebrala prvo polovico knjige Izpoved londonskega gangsterja, v kateri pišeš o tem, kaj si počel, ko si bil gangster.
Najprej je sploh ni hotela prebrati, ampak je prebrala le drugo polovico, v kateri opisujem svoje življenje z Bogom. Ko pa sem bil nekoč na poti k njej, me je brat opozoril, da je zdaj prebrala tudi prvo polovico. Pomislil sem: Ojoj! In ko sem jo vprašal, kaj si je mislila ob branju, je v solzah rekla: 'Moj ubogi ranjeni otrok!' Sploh ni videla bolečine, ki sem jo jaz povzročal drugim, ampak samo bolečino, ki je vodila mene pri vseh tistih slabih stvareh. Mislim, da nas tako nekako vidi Marija: brez obsojanja, ampak z usmiljenjem. In to je le približno podobno Bogu in Njegovemu usmiljenju.
Kako si predstavljaš nebesa?
Ko sva s prijateljem obiskala Sveto deželo, sva en dan preživela na plaži, kjer sva se igrala v morju in pesku kot dva majhna otroka. Bil je čudovit dan. Ko sva se vračala proti avtu, mi je prijatelj povedal, da je začutil, da mu je Bog rekel: 'Če misliš, da je to lepo, počakaj, da prideš v nebesa!' Mislim, da so nebesa nad vsako našo domišljijo, da so popolna izpolnitev, popolna sreča za vso večnost. Predstavljajte si to za vso večnost, koliko dobrega nam Bog želi podariti v nebesih! Tako se tudi jaz veselim nebes, čeprav tudi v življenju uživam.
Mlade na svojih pričevanjih povabiš, naj ti pišejo e-pisma. Kaj ti v njih zaupajo?
V teh sporočilih se vidi, kakšen vpliv ima Bog na mlade, če jim odrasli povemo resnico. Mladi napišejo, kako so prek mojega pričevanja doživeli, da so pomembni, da so ljubljeni, da imajo njihova življenja smisel. Hočejo mojo knjigo, da bi izvedeli več o Jezusu. Njihova elektronska sporočila so zelo osebna in globoka, saj so me slišali, da sem z njimi podelil svojo zgodbo, da sem bil pred njimi odkrit in ranljiv, zato čutijo, da se lahko tudi oni odprejo. Prek elektronske pošte smo lahko v osebnem stiku. To je odlična priložnost, da z mladimi delim svoje odkritje Boga in jih povabim na pot za Njim.
Povabiš jih, naj spremenijo svoje življenje!
Pogosto jim s svojimi izkušnjami pomagam tudi prek težkih in temnih trenutkov v njihovem življenju, ko morda drugim težko zaupajo. Vsak dan je vsak izmed nas poklican, da se spreobrne, vsak dan moramo biti boljši, več moliti, več dati Bogu, več ljubiti.
Intervju je bil objavljen na straneh Mladega vala v Družini št. 45 (9. november 2014).
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBrozni-venec-je-mocnejsi-kot-pistola%C2%AB
Katja Cingerle, Karitas pomaga prizadetim v poplavah (Vir: Družina)
Slovenijo so žal znova prizadele poplave. Vsem prizadetim v poplavah je na pomoč priskočila tudi Slovenska karitas, ki zbira prispevke v okviru akcije Poplave Slovenija na posebnem računu SI56 0214 0001 5556 761, sklic 00 201, koda namena CHAR. Za poplavljene lahko prispevate pet evrov tudi s SMS-sporočilom KARITAS5 na 1919.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/karitas-pomaga-prizadetim-v-popl
Junaške kreposti za osem katoličanov (Vir: Družina)
Papež Frančišek je priznal junaške kreposti osmim posameznikom, med njimi tudi dvanajstletnemu italijanskemu dečku. Kot so ob koncu tedna sporočili iz Vatikana, so poleg mladega Italijana še dve osebi iz Italije, dve iz Francije ter po ena iz Čila, Nemčije in z Irske, in sicer pet redovnikov in dve laikinji.
Italijanski deček Silvio Dissegna je živel na severu Italije med leti 1967 in 1979. Bil je otrok kakor drugi, vesel in poln življenja, želel si je postati učitelj. Pri desetih letih je dobil pisalni stroj in prve besede, ki jih je natipkal, so bile namenjene njegovi materi: »Hvala ti, mama, ker si me rodila, ker si mi podarila življenje, ki je tako lepo! Zelo si želim živeti.« Leto kasneje je Silvio zbolel za kostnim rakom in tako se je začela njegova kalvarija, med katero pa Silvio ni nikoli izpustil iz rok rožnega venca. »Veliko moram povedati Jezusu in Mariji«, je zatrjeval. Svoje trpljenje je daroval za duhovnike, misijonarje, za zveličanje grešnikov in da bi bili vsi ljudje bratje. Vedel je, da ga ima Jezus rad in da ga pričakuje v raju.
Junaške kreposti so bile priznane še dvema Italijanoma. Prvi je duhovnik Raimondo Calcagno iz reda oratorijancev, ki je živel med leti 1888 in 1964, poznan pa je bil kot vzgojitelj. Svoje življenje je posvetil mladim, predvsem najrevnejšim. Želel je, da bi bili vedno veseli, predani Mariji in da bi živeli v ljubezni. Drugi častitljivi Božji služabnik italijanske narodnosti je Ildebrando Gregori (Alfredo Antonio), ki se je rodil leta 1894 in je umrl 1985. Bil je generalni opat silvestrinske kongregacije reda sv. Benedikta in ustanovitelj kongregacije benediktinskih sester varuhinj sv. obličja našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Sledijo trije redovniki: kapucin iz Čila Francisco Maximiano Valdés Subercaseaux, prvi škof mesta Osorno (1908-1982), irski jezuit John Sullivan (1861-1933) in Nemec Pelagio Saúter iz kongregacije najsvetejšega Odrešenika (1878-1961).
Papež je junaške kreposti priznal tudi dvema laikinjama, Jeanne Mance, po rodu iz Francije, ki pa je živela v Kanadi, kjer je ustanovila bolnišnico Hôtel-Dieu de Montreal (1606-1673), ter Marthi Louise Robin, prav tako Francozinji in ustanoviteljica združenja Foyers de Charité (1902-1981).
Vir: Radio Vatikan / Kathpress / M. M. Š.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/junaske-kreposti-za-osem-katolicanov
Mojca M. Štefanič, »Vnovič šok ob barbarskem dejanju« (Vir: Družina)
Kardinal Jean-Louis Tauran, predsednik Papeškega sveta za medverski dialog je ostro obsodil umor mladega pakistanskega para v Pakistanu, obtoženega bogoskrunstva. V pogovoru za Radio Vatikan je kardinal povedal, da je bil »izredno šokiran ob tem barbarskem dejanju«.
Po besedah krščanskega odvetnika obeh zakoncev sta bila Shahzad in Shama brutalno pretepena in kamenjana, nato pa zažgana pri živem telesu. Po navedbah pakistanske policije naj bi bila pretepena do smrti in nato zažgana.
»Človek ob takšnih barbarskih dejanjih seveda ostane brez besed«, je dejal kardinal. »In kar je še huje, vera je na ta način zlorabljena. Vera takšnih dejanj, takšnih zločinov ne more upravičiti. Pogosto se poudarja bogoskrunstvo, veliko težavo v Pakistanu predstavlja zakon o bogoskrunstvu.« Kardinal ugotavlja, da so od sprejetja omenjenega zakona v Pakistanu umorili že okoli 60 ljudi. Zato poziva k mednarodnemu posredovanju pri tem vprašanju, z utemeljitvijo, da sta nujno potrebna vsaj minimalna stopnja človečnosti in solidarnosti ter intenziven dialog.
Ker posredovanje v pakistanske notranje zadeve ni primerno, je pojasnil kardinal Tauran, je potrebno priskočiti na pomoč zakonodajalcem, da bi uvideli, kako morajo zakoni spoštovati dostojanstvo osebe. Po kardinalovih besedah mora Cerkev tovrstna nasilna dejanja vztrajno in ostro javno obsojati in predsednik Papeškega sveta za medverski dialog je izrazil upanje, da bodo enako storili tudi islamski voditelji. Kot je še dejal, so žrtve tovrstnih nasilnih dejanj tudi sami muslimani, ki s tem svetu predstavljajo izredno negativno podobo islama. »Zato je v njihovem interesu da tudi oni ostro obsodijo takšna dejanja.«
Kardinal je še dejal, da bomo z izkazovanjem solidarnosti še naprej vlivali upanje kristjanom, ki se vsak dan soočajo z grožnjami in nasiljem. Izpostavil je nekatere spodbudne in lepo sprejete pobude Cerkva na Bližnjem Vzhodu. »Staviti moramo na bratstvo«, je prepričan kardinal Tauran, »ki je tudi tema prihodnjega svetovnega dneva miru.«
28-letni Shahzad Masih in njegova 25-letna žena Shama sta bila starša štirih otrok, pričakovala sta petega. Par je bogoskrunstva obtožil možev delodajalec – Shama naj bi med pospravljanjem hiše po smrti očeta med njegovimi stvarmi zažgala tudi nekaj strani iz Korana. Razjarjena množica okoli 400 sovaščanov je mladi par napadla, kamenjala in zažgala pri živem telesu. Krščanski aktivisti trdijo, da gre za še eno zlorabo zakona o bogoskrunstvu, škof v Islamabadu, msgr. Rufin Anthony, pa je v pogovoru za katoliško agencijo AsiaNews tragični dogodek označil kot »posmeh pravosodnemu sistemu«.
Vir: Radio Vatican / www.asianews.it
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBvnovic-sok-ob-barbarskem-dejanju%C2%AB
|
|
|
|
|
|
|
