Na papeža naslovljeno zagotovilo možate zvestobe v življenju in sinovske predanosti v službi (Vir: Druzina.si)
Izjava koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka ob imenovanju za koprskega škofa
Imenovanje, ki nam ga je prebral gospod apostolski nuncij, mi v spomin najprej kliče besede, ki jih apostol Pavel piše svojemu učencu Timoteju: »Zaradi tega te opominjam, da poživiš Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Zakaj Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in razumnosti« (1 Tim 1,6–7). V spomin mi seveda kliče tudi že nekaj časa izbrano geslo: »Pogum, vse ljudstvo v deželi! Na delo! Zakaj jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami« (Ag 2,4).
Svetemu očetu Benediktu XVI. se zahvaljujem za očetovsko zaupanje, ki mi ga s svojim imenovanjem izkazuje, in mu zagotavljam možato zvestobo v življenju in sinovsko predanost v službi. Kakor je nebeški Oče po dvanajstih letih brezskrbnega otroštva poslal svojega Sina v tempelj med odrasle može, da bi jih poslušal in povpraševal (prim. Lk 2,41–50), tako danes sveti oče po dvanajstih letih brezskrbnega otroštva v škofovski službi pošilja naslednika našega škofa Metoda v hišo nebeškega Očeta med odrasle može, da bi jih poslušal in povpraševal.
Gospodu apostolskemu nunciju se zahvaljujem za ustrezno in potrpežljivo izpeljavo postopka ter za današnji obisk naše škofije in prijazno predstavitev papeške listine. Kakor beremo v Apostolski delih, da je v Antiohiji med učenci zavladalo veliko veselje, ko so prebrali pismo apostolov iz Jeruzalema (prim. Apd 15,31), tako se mi danes veselimo apostolskega pisma iz Rima.
Našemu škofu Metodu se zahvaljujem za njegovo skoraj tridesetletno vodenje koprske škofije, za njegov zgled zvestega pastirja, za brezštevilne milosti, prejete po njegovih rokah. In kakor je prerok Elizej prosil svojega prednika Elija, da bi dobil dvojni delež njegovega duha (prim. 2 Kr 2,9), tako danes naslednik našega škofa Metoda prosi svojega prednika, da bi od njega dobil vsaj polovico njegovega duha.
Vsemu Božjemu ljudstvu se zahvaljujem za vztrajne molitve v času postopka imenovanja in želim, da bi tudi prošnje tistih, ki ste imeli v mislih koga drugega, bile čim prej uslišane. Svoje novo poslanstvo sprejemam z mislijo, ki jo je svojim učencem naš Gospod povedal ob vodnjaku očaka Jakoba v Sihemu v Samariji: »Pošiljam vas, da boste želi to, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili in vi stopate v njih delo« (Jn 4,38). Polja so bela za žetev in žetev je velika, zato prosim Gospodarja žetve, naj pošlje svojega delavca na svojo žetev.
Današnji razglas poteka na god svetega Filipa Nerija, apostola mesta Rima in zavetnika vseh humoristov, ker je znan zlasti po tem, da se je na vso moč držal naročila apostola Pavla, ki pravi: »Veselite se vedno v Gospodu, ponovno vam pravim, veselite se!« (Flp 4,4). Naj tudi današnji svetnik sliši tukajšnji razglas in prošnjo imenovanega, da bi tudi od njega dobil vsaj polovico njegovega duha. Kajti humor je, tako pravijo, najboljše zdravilo proti tegobam sodobnega sveta. Hvala za pozornost!
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/2A872F8A1A1E8A32C1257A0A005CAB87?OpenDocument
AS, Kardinal Bertone: Brez družine ni prihodnosti! (Vir: Radio Ognjišče)
„Brez družine ni prihodnosti,“ je v luči bližajočega se svetovnega dne družin v Milanu dejal vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Kardinal je na simpoziju z naslovom „Družina kot dejavnik rasti“ izrazil zadovoljstvo nad geslom srečanja „Družina: delo in praznovanje“. Gre torej za tri temeljne vidike vsakdanjega življenja človeka, kot je pred nekaj dnevi na tiskovni konferenci spomnil kardinal Angelo Scola. Ti vidiki pa so po Bertonejevih besedah povezani tudi s temo simpozija. Delo, počitek ali praznovanje so dejavniki notranje skladnosti in rasti družine, posledično pa so lahko hkrati dejavniki družbenega napredovanja.
Kardinal Tarcisio Bertone je nadaljevanje svojega predavanja posvetil razmišljanju o družini kot naravni skupnosti, utemeljeni na zakonu, ki predstavlja privilegiran prostor srečanja, medsebojne bogatitve in sporazumevanja med generacijami. Pri tem je kardinal omenil sedem točk. Najprej je spregovoril o vrednotah. Vsaka oseba v svoji zavesti odkrije skupne potrebe vseh ljudi. In prav zato, ker so univerzalne, jih prepozna kot vrednote. Zavest tako postane prostor odkrivanja vrednot. Istočasno se jih nauči razvrščati in postavljati v objektiven kontekst, ki presega le lastne izkušnje. Človek na ta način prepozna vrednote, jih v zasebnem življenju izraža z načeli, v javnem okolju pa spodbuja preko pravnih in zakonodajnih orodij. Pravo naj bi tako poleg zakonov samih varovalo tudi konstitutivne vrednote človeške osebe in družbe. Bertone je pri tem opozoril na nevarnost pozitivistične miselnosti. Spomnil je na besede papeža Benedikta XVI. v Nemčiji septembra 2011: »Kjer se za edino zadostno kulturo smatra pozitivistično miselnost, le-ta človeka omeji oz. ogrozi njegovo človeškost. Pozitivistična miselnost, ki se predstavlja na ekskluzivističen način in ni zmožna dojeti nečesa, kar presega zgolj funkcionalno, je podobna betonski zgradbi brez oken, v kateri bi se z ozračjem in lučjo oskrbeli sami in ju ne bi več želeli prejemati iz prostranega Božjega sveta.« Takratno razmišljanje svetega očeta se je sklenilo z besedami: „Stopiti moramo korak nazaj, na široko odpreti okna, ponovno moramo videti prostranost sveta, neba in zemlje, ter se naučiti vse to uporabljati na pravi način.“
Te papeževe besede po Bertonejevem mnenju pomagajo razumeti sedanjo krizo, ki je na preizkušnjo postavila tudi družino. Druga točka, katero je izpostavil, je bila tako družina glede na naravno pravo. Spomnil je na cerkvene dokumente, ki o družini govorijo kot o „enotnosti dveh“. Družina je prostor, kjer se rojeva človeško življenje. Bog ji je zaupal tudi nalogo, da gradi zgodovino. V njej se osvojijo osnovne vrednote kot sta solidarnost ali odgovornost. Na temelj družine se naslanjata celo mir in družbena skladnost, ki sta tako zelo zaželena v civilni skupnosti. Družinske vezi so zagotovilo in vir za stabilno in solidarno družbo. A to se lahko uresniči le, ko družina živi v skladu z etiko podarjanja, ko jo zaznamujejo zaupanje, sodelovanje, vzajemnost, in ko se v njej razvijajo osebne ter družbene kreposti.
Ta edinstvenost družine zahteva podporo in pomoč s strani države. In sicer ne glede na trenutne ekonomske težave, saj je poslanstvo družine usmerjeno v skupno dobro vseh. Pomagati družini je naša dolžnost do prihodnjih generacij, je poudaril kardinal Bertone. Ne gre za dajanje prednosti tradicionalnim oblikam sobivanja, temveč za varovanje osnovnih temeljev človeške družbe.
Naslednji dve točki sta posvečeni pravicam staršev in pravicam otrok. Posebna dolžnost staršev je vzgoja. Ta zaobjema celoto osebe. Zato jim mora biti omogočena možnost, da na otroke prenesejo tudi svoje moralne in verske vrednote. Bistvenega pomena pri tem je, da država zagotavlja pravico do verske svobode. V nadaljevanju je Bertone na tem področju še poudaril, da ima otrok pravico do življenja, do družine, očeta in mame. Ni pa vsaka želja po otroku pravica. Glede tega je neizogibno merilo vedno dobro otroka. Močne družinske vezi imajo lahko pozitiven vpliv tudi na področju povezanosti med generacijami. Ostareli ljudje na primer prav v družinski skupnosti lahko najdejo podporo, predvsem pa spoštovanje, naklonjenost in pozornost, ki si jih zaslužijo.
Vloga ženske je še zadnja točka, ki jo je v svojem predavanju na simpoziju o družini izpostavil kardinal Tarcisio Bertone. Njihova specifična naloga materinstva je nenadomestljiva in zaradi nje v okviru dela ženska ne bi smela biti kaznovana. Za zaključek je kardinal še enkrat spomnil na pomen političnega delovanja, ki je usmerjeno k varovanju in podpori družine kot osnovne celice družbe. To je naloga, ki kaže na dejansko odgovornost do bližnjega. Bertone je predavanje sklenil z besedami svetega očeta: „Bližnjega se ljubi toliko bolj učinkovito, kolikor bolj se trudi za skupno dobro, skladno tudi z njegovimi realnimi potrebami.“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/130/aktualno/7785/
I. Štuhec, V deželi krtov (Vir: Radio Ognjišče)
… Da so v Cerkvi vedno bili in bodo krti, ni nobena skrivnost. Razlogi za njihov obstoj so različni. Eni so v Cerkev namerno poslani, ti so običajno najmanj nevarni, ker so hitro odkriti. Drugi to postanejo zaradi svojega karakterja, ki jih sili v ambicijo pomembnosti in če to ne gre z glavo naj gre z intrigami. Ti so zoprni, ker se vedno spretno izognejo večjim deliktom zaradi katerih bi jih lahko dali na hladno. Spet drugi to postanejo zaradi svoje slabosti, šibke točke, ki je očitna in jo je potrebno prikrivati, oziroma jo naročniki spretno izkoristijo. Po eni strani uživajo v Cerkvi usmiljenje, ker se pač ve, kje in zakaj so ranljivi, zato se jih tolerira, po drugi strani pa namesto, da bi se s svojo šibkostjo spopadli ali jo priznali, iščejo sto načinov, kako bi se uveljavili in dokazali, da se jim dela krivica. Lahko bi našteli še več različnih zvrsti krtov, ki so jih včasih zlorabljali za udbovske, danes pa za medijske namene, ki so s prvimi še vedno delno v sorodu. S tem problemom se je lokalna Cerkev srečala v minulih dneh. Navidezni tarči sta bila upokojena nadškofa, dejanski pa sta aktualna, saj samo ta dva nekaj pomenita v aktualnem družbenem in cerkvenem trenutku. Da se je vse odvijalo kot se je, seveda ni dobro, ni dobro tudi zaradi notranjih cerkvenih razmer in postopkov. Po vseh lekcijah, ki jih je domača Cerkev dobila, še vedno ne obvlada stika z javnostjo. Ob tem pa se je razkrilo še vrsto drugih problemov in vprašanj. Ne najpomembnejši, a tudi ne zanemarljiv, je problem komunikacije med centralo in lokalno skupnostjo. Očitno je, da med centrom v Rimu in lokalno cerkveno oblastjo komunikacije ne tečejo po ustaljenem in dogovorjenem redu, ki bi spoštoval tako pristojnost kakor subsidiarnost Škofovske konference. Dvajset let po koncilu se je na takratni bilančni sinodi v Rimu razpravljalo o pristojnostih Škofovskih konferenc, do danes ni bistvenega premika. Da imamo opravka s strukturnim vprašanjem ni razvidno samo na slovenskem primeru, ampak na marsikaterem drugem, predvsem tam, kjer je prihajalo do zapletov ob škofovskih imenovanjih. Če se v Rimu tega vprašanja ne mislijo resno lotiti bodo pač imeli vedno več problemov in vedno manj tistih, ki bi iz čistih namenov sprejeli škofovstvo. Onih, ki s tem nimajo težav iz častihlepja in karierizma, je vedno dovolj.
Zadnji dogodki tudi zastavljajo vprašanje, kakšno realno oblast imajo škofje in kakšne možnosti za izvajanje. Je že res, da je bistvo škofovske službe služenje, samo ne za vsako ceno in vsem neumnostim. Da škofje ordinariji v nekaterih primerih niso ukrepali bolj odločno in dovolj simbolično, se jim sedaj vrača kot bumerang. V mariborskem primeru je notranja cerkvena javnost in siceršnja pričakovala in zahtevala, da se odgovorne jasno postavi v situacijo polaganja računov. Šele ob prvi ovadbi s strani državnih organov se je pokazalo, da so podpisi škofov pristali na pogodbah konjskih mešetarjev. In prav ob tem se postavlja vprašanje, zakaj mora biti škof podpisnik na dokumentih, ki nimajo prav nobene zveze z njegovim poslanstvom na področju vere in morale. Zakaj Cerkev vztraja pri monarhičnem principu oblasti, ki je definitivno produkt kulture in ne vere. Zakaj Cerkev ne naredi koraka v smeri tiste delitve oblasti, ki bi škofa osvobodila objektivne odgovornosti na področju materialnega?
In v mariborskem primeru si lahko postavimo vprašanje, kakšen je odnos centrale do ordinarija, ki je pred tridesetimi leti bil dober, da je reševal takratno težko stanje škofije, zaradi političnih krtov, po tridesetih letih pa je žrtev drugačnih krtov. Nesporno je namreč dejstvo, da je zadnjih deset let vedel, da gospodarske situacije v svoji škofiji ne obvlada več, zato je dobival pomožne škofe in koadjutorje, a ti so se v tako delikatni situaciji menjavali kot gobe po dežju. V slabem desetletju kar štirje. Med tem ko je ekonomska kontinuiteta bila neprekinjena. In ko se danes pribija upokojenega nadškofa na medijski križ se vidi zgolj gospodarski polom, ne pa tudi popolno lojalnost rimskemu škofu in njegovim odposlancem v Sloveniji. Nismo nekaj podobnega že videli. Škof Rožman je bil lojalen in zvest Rimu, ko pa je končal kot begunec, ga papež ni sprejel v avdienco, katere sta bila deležna Tito in Jovanka. Se temu reče ljubezen do bratov in sester v veri?
A kot rečeno, glavna tarča sta aktualna nadškofa, še posebej ljubljanski, ki je v času svojega pomožnega škofovanja v Mariboru dejansko pričel reformirati takratno gospodarsko sfero z laičnimi, torej strokovnimi ljudmi, ne pa kadrovsko, ker za to ni imel pristojnosti in smo ponovno pri strukturnih vprašanjih. Ta so del problema. Drugi del pa je dejanska moč odločanja in mehanizmi, ki jih ima danes škof ordinarij v rokah. Sodobni inkvizitorji, ki terjajo grmade, ne vedo ali pa pozabljajo, da v Cerkvi teh sredstev preprosto ni. To pa še ne pomeni, da ni mogoče z bolj odločnimi in tudi simbolno sporočilnimi dejanji povedati cerkveni in siceršnji javnosti, kdo je za kaj odgovoren in kakšne posledice mora sprejeti nase. Pri tem pa moderni škofje mencajo in tehtajo, posledice pa pokasirajo sami, ker so in ostajajo edina oblast v Cerkvi. Cerkvena oblast ne more služiti samo s čutom za človeka in njegovo usodo, oblast je dolžna poskrbeti, da celotna skupnost ne trpi preveč in po nepotrebnem zaradi njenih posameznih udov. Čeprav Sveto pismo pravi, če trpi en ud z njim trpi celo telo. Cerkvena centrala bo vedno žrtvovala posameznika, če gre za javno pohujšanje. Lokalna pa naj živi s krti, namesto, da bi izvrševala svoje poslanstvo? Kakor koli obračamo aktualno mariborsko zgodbo lahko zaključimo, da poleg jasnih osebnih odgovornosti moramo govoriti o tistem, kar cerkveno učiteljstvo dolgo ni hotelo prevzeti v svoj slovar, šele Janez Pavel II. je imel pogum, da je uporabil pojem grešne strukture. Vsa bolj je jasno, da je mariborska lokalna zgodba posledica svetovnih finančnih grešnih struktur, domačih zakonodajnih in notranje cerkvenih, ki niso delovale tako kot bi morale ali pa imajo same preveč pravnih lukenj, skozi katere so se krti mirno sprehajali in po svoje nažrli korenine debla, ki je Cerkev kot celota.
Del slovenske mazohistične javnosti se sedaj ob vsem naslaja in išče, kako bi ranjeno žival do konca potolkel. Del javnosti je prizadet in žalosten, ker se zaveda, da Slovenija potrebuje duhovno substanco v času, ko smo priče popolnemu razpadu vrednot. O tem, da se bo Cerkev v svojem najbolj zdravem jedru pobrala ne dvomim, kako dolgo bo to trajalo, pa ve samo Bog in kdor verjame vanj in ne v cerkvene finance ali strukture, tisti te dni ne razmišlja o tem, kako bi izstopil iz Cerkve.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/130/komentarji/7801/
A. S., Štuhec: Družbeni nauk Cerkve ni ideologija, ni sredstvo za politični boj (Vir: Radio Ognjišče)
V četrti oddaji o Družbenem nauku Cerkve je teolog dr. Ivan Štuhec spregovoril o aktualnih razmerah v povezavi s papeževo okrožnico Bog je ljubezen. Vprašal se je tudi, kako družbeni nauk Cerkve razumemo danes. „Družbeni nauk Cerkve ponuja kristjanu kot posamezniku merila, kriterije na podlagi katerih lahko analiziramo stanje v katerem smo,“ je dejal dr. Štuhec.
„Družbeni nauk Cerkve je v svoji 120-letni zgodovini razvil določeno terminologijo, ki je postala obče sprejeta. Kot primer naj navedem besedo solidarnost, ki jo uporabljajo vsi, ne glede na to iz katerega zornega političnega kota so. Prav tako vsi uporabljamo besedo skupno dobro, vsi uporabljajo besedo subsidiarnost, še najmanj se uporablja temeljni princip družbenega nauka Cerkve, to je personalnost ali osebnostni princip,“je povedal dr. Štuhec. Prepričan je, da se je družbeni nauk Cerkve zelo dobro usidral tudi v evropski pravni red in v politični način mišljenja ter delovanja.
V nadaljevanju se je ustavil pri dokumentih papeža Benedikta XVI., tudi pri okrožnici Bog je ljubezen, v katerih sveti oče zapiše trditve, kaj družbeni nauk Cerkve ni: „Družbeni nauk Cerkve ni ideologija, ni sredstvo za politični boj, ki bi ga imela Cerkev na razpolago, da se gre politični boj, ni sistemska rešitev v smislu, da ima Cerkev svoj družbeni sistem, ki bi ga želela komu vsiliti. Nič od tega družbeni nauk Cerkve ni.“
Na vprašanje, kaj družbeni nauk je, pa: „Družbeni nauk Cerkve je kot sestavni del morale in moralne teologije tisti, s katerim naj bi Cerkev formirala kristjane zato, da se bodo znali znotraj različnih družbenih stanj tudi ustrezno odločati. Družbeni nauk Cerkve ponuja kristjanu kot posamezniku merila, kriterije na podlagi katerih lahko analiziramo neko stanje v katerem smo. Temelj tega merila pa je človek in njegovo dostojanstvo, po drugi strani pa ponuja smeri, kako najti ustrezne rešitve.“
Ob sklepu oddaje je dr. Štuhec poudaril, da pogreša odziv Cerkve na sodobno družbo, na sodoben način komuniciranja. „Doživljamo podoben čas, kot so ga doživljali pred 120-timi leti. Zapuščamo t.i. industrijsko dobo in prehajamo v zelo sofisticirano tehnološko obdobje, kjer komunikacije potekajo skoraj samo še preko elektronskih medijev. Tukaj stojimo vsi, s Cerkvijo vred, pred velikimi izzivi, kaj vse nam bo ta tehnologija prinesla. Po eni strani mnogo dobrega in pozitivnega, po drugi strani pa vse bolj kaže, da zelo razčlovečuje naše medosebne odnose. Pričakoval bi, da bi prav na to temo dobili novo okrožnico seveda v kontekstu družbenega nauka Cerkve, ki pa je zaenkrat ni."
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/130/slovenija/7761/
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
I. Pastoralno delovanje na družbenem področju
b) Družbeni nauk in družbena pastorala
524. Temeljna opora, ki jo ima družbena pastorala v družbenem nauku, odloča o njeni naravi, zasnovi, razčlenitvi in razvoju. Družbena pastorala je izraz službe družbene evangelizacije, ki je usmerjena k razsvetljevanju, spodbujanju in podpiranju celovitega napredovanja človeka prek prakse krščanske osvoboditve v njegovi zemeljski in presežni perspektivi. Cerkev živi in deluje v zgodovini tako, da se pri izpolnjevanju svojega poslanstva povezuje z družbo in s kulturo svojega časa, ker želi vsem ljudem sporočiti novost krščanskega oznanila v njihovih težavah, bojih in izzivih, da bi jih vera razsvetlila za razumevanje resnice, kako »je prava osvoboditev le v tem, da se odpremo Kristusovi ljubezni«. Družbena pastorala je živ in konkreten izraz Cerkve, ki se v polnosti zaveda lastnega poslanstva: evangelizacije družbene, gospodarske, kulturne in politične stvarnosti sveta.
525. Družbeno oznanilo evangelija mora usmerjati Cerkev k opravljanju dvojnega pastoralnega dela: pomagati ljudem, da odkrijejo resnico in si izberejo pot, po kateri naj hodijo; spodbujati kristjane, da bodo s svojim pozornim služenjem pričevali za evangelij na družbenem področju: »Bolj kot kdajkoli bo danes mogoče oznanjati in dati drugim razumeti božjo besedo le, če jo bo spremljalo pričevanje moči Svetega Duha, ki deluje v kristjanih, ko služijo bratom takrat, ko je v nevarnosti njihov obstoj in njihova prihodnost.« Potreba po novi evangelizaciji Cerkvi pomaga razumeti, »da mora njeno družbeno oznanilo najti verodostojnost bolj v pričevanju del kakor v notranji pravilnosti in logiki«.
526. Družbeni nauk narekuje temeljna merila pastoralnega delovanja na družbenem področju: oznanjevanje evangelija; soočanje evangeljskega oznanila z družbeno stvarnostjo; načrtovanje akcij, ki so namenjene obnovi te stvarnosti, in njeno usklajevanje z zahtevami krščanske nravnosti. Nova evangelizacija družbenega življenja terja predvsem oznanjevanje evangelija: Bog po Jezusu Kristusu rešuje vse ljudi in vsakega človeka. Takšno oznanilo odkriva človeka njemu samemu in mora postati vodilo pri razlagi družbene stvarnosti. V evangeljskem oznanilu je družbena razsežnost bistvena in neogibna, čeprav ne edina. Kazati mora na neizčrpno rodovitnost krščanskega odrešenja, čeprav v zgodovini ni mogoče družbene stvarnosti popolnoma in dokončno uskladiti z evangelijem: noben, niti največji uspeh, ne more ubežati mejam človeške svobode in eshatološki naravnanosti sleherne ustvarjene stvarnosti.
527. Pastoralno delovanje Cerkve na družbenem področju mora izpričevati predvsem resnico o človeku. Krščanska antropologija omogoča presojanje družbenih vprašanj, za katera ni mogoče najti dobrih rešitev, če ne zavarujemo presežnega značaja človekove osebe, ki ga v polnosti razodeva vera. Družbeno delovanje kristjanov se mora navdihovati pri temeljnem načelu o središčni vlogi človeka. Iz potrebe po spodbujanju človekove celostne istovetnosti izhaja predlog tistih velikih vrednot, ki so na čelu urejenega in rodovitnega sožitja: resnica, pravičnost, ljubezen, svoboda. Družbena pastorala se zavzema za to, da bi bila obnova javnega življenja povezana z dejanskim spoštovanjem teh vrednot. Tako si Cerkev z različnimi oblikami evangeljskega pričevanja prizadeva za širjenje zavesti o dobrem za vse in vsakega posebej. To je neizčrpen vir razvoja vsega družbenega življenja.
|
|
|
|
|
|
|
