Papež o upanju in smrti
Danes smrt predstavlja stvarnost, ki jo naša moderna civilizacija vedno bolj želi odstraniti. Ko se znajdemo pred smrtjo naših bližnjih, smo nepripravljeni, da bi našli smiselne besede okoli njene skrivnosti ... A prva znamenja človeške civilizacije so šla ravno preko te uganke. Civilizacije pred našo so imele pogum, da so smrti gledale v obraz. Bil je to dogodek, ki so ga starci pripovedovali novim generacijam, kakor neizogibna stvarnost, ki je človeka obvezovala, da je živel nekaj absolutnega.
|
|
Pričevanje ljubezni in prijateljstva
Njeno glasno korakanje po kapeli je dnevno naznanjalo njen prihod v kapelo, isti koraki so zamrli sredi prometne ceste pred letom dni, na dan, ko jo je povozil nasproti vozeči avto. Grace je bila s svojim kolesom kot vsako jutro na poti v našo župnijsko cerkev, da bi jutro preživela med kapelo adoracije in cerkvijo, preden bi odšla na bližnje pokopališče, kjer je molila za duše v vicah. Nato bi se odpeljala dva bloka naprej ... Praktično vsi v župniji smo Grace poznali. In njene molitvene obrede. Policisti so dejali, da je umrla takoj. A vtis, ki ga je naredila na naša srca, ne bo nikoli umrl.
|
|
Tri malo znane podrobnosti o vicah
Duše v vicah so del Cerkve spokorjenih, ki je znana tudi kot Cerkev očiščujočih se ali Cerkev pričakujočih. Izročilo prepoznava, da so verni, če se tako izrazimo, v treh različnih stanjih: potujoča Cerkev, očiščujoča se Cerkev in nebeška Cerkev. Duše v vicah so so del skrivnostnega Kristusovega telesa, in zato ostajajo povezane z njim. Kot pravi sveta Katarina iz Genove o svojem videnju o tem, kaj jo čaka v nebesih, gre duša v vice prostovoljno. Vice so prostovoljna izbira ne ker nekdo vanje ne bi želel iti, ampak ker si to sam želi. Isto trdi sv. Tomaž Akvinski.
|
|
|
Vseslovensko srečanje ločenih
V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. ... Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran ...
|
|
Komurkoli v vicah z ljubeznijo
Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Medtem ko sem kot spreobrnjenka sprejela nauk o vicah in idejo, da je za časne posledice potrebno zadoščevati, se mi je misel, da lahko naredim nekaj, da pokojnim pomagam popraviti škodo, ki jo je povzročil greh, še vedno zdela hokus pokus. Dokler nisem izgubila dveh bratov – obeh krščenih katoličanov – zaradi samomora, kar me je spodbudilo k vprašanju, ali niso odpustki način za pridobivanje Božje naklonjenosti namesto, da bi naredili nekaj konkretnega za drugega ...
|
|
Izjava o financiranju osnovnih šol
Država ne samo, da diskriminira zasebne šole v odnosu do javnih šol, ampak tudi zasebne šole med seboj. Waldorfska šola Ljubljana za osnovnošolski program prejema 100 % financiranje, enako sredstev kot primerljiva javna šola. OŠ Alojzija Šuštarja in Osnovna šola Montessori pa po veljavni zakonodaji dobita le 85 % sredstev. Ustavno sodišče je določilo, da mora vlada s spremembo zakona tudi vse zasebno osnovnošolsko izobraževanje financirati 100 %. Državni zbor bi moral to spremembo uzakoniti že januarja 2016, a tega še vedno ni storil.
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Preobrazba ljubezni
163. Podaljševanje življenja prinaša pojav, ki v preteklih časih ni bil običajen: zaupen odnos in medsebojna pripadnost se morata ohranjati štiri, pet ali šest desetletij. Zato je nujno, da zakonca drug drugega vedno znova izbereta. Morda zakonec ni več tako strasten zaradi manjše spolne želje, ki bi ga gnala k sozakoncu, vendar čuti zadoščenje, da mu pripada in on pripada njemu, da ve, da ni sam, da ima »družico«, ki pozna vse njegovo življenje in vso njegovo zgodovino in s katero deli vse. To je prijatelj oziroma prijateljica na poti življenja, s katerim se je mogoče zoperstaviti težavam in užiti lepe stvari. Tudi to ustvarja zadovoljstvo, ki spremlja poželenje zakonske ljubezni. Ne moreva si obljubiti, da bova imela vse življenje enake občutke. Namesto tega pa imava lahko skupen in trden načrt, se zaveževa, da bova drug drugega ljubila in živela združena, dokler naju smrt ne loči, in bova živela v vedno bogatejši zaupljivosti. Ljubezen, ki si jo obljubiva, presega vsako čustvo, občutek ali razpoloženje, čeprav jih lahko vključuje. Gre za globlje hotenje z odločitvijo srca, ki zaobjema celotno življenje. Tako se sredi nerešenega spora – in čeprav v srcu krožijo mnogi nejasni občutki – ohranja živa odločitev o tem, da se bova ljubila, drug drugemu pripadala, si delila vse življenje, se vztrajno ljubila in si odpuščala. Vsak od nas gre po poti osebne rasti in spremembe. Sredi te poti ljubezen praznuje vsak korak in vsako novo obdobje.
164. V zgodovini zakona se fizična podoba spreminja, toda to ni razlog za to, da ljubezenska privlačnost oslabi. Nekdo se zaljubi v celotno osebo, v njeno identiteto, ne samo v telo, čeprav to telo – ne glede na časovno obrabo – nikoli ne neha na neki način izražati te osebne identitete, ki je osvojila srce. Ko drugi ne morejo več prepoznati lepote te identitete, jo je ljubeči sozakonec z ljubezenskim instinktom še vedno sposoben zaznati, in naklonjenost ne izgine. Ta znova potrdi svojo odločitev o tem, da pripada ljubljeni osebi, jo znova izvoli ter to izvolitev izrazi z zvesto bližino, polno nežnosti. Plemenitost njegove – izrazite in globoke – odločitve zanjo vzbuja novo obliko čustev v izpolnjevanju tega zakonskega poslanstva. Kajti »čustva, ki jih izzove drug človek kot oseba, [...] ne težijo sama po sebi k zakonskemu dejanju«.Čustva privzamejo druge zaznavne izraze, kajti ljubezen je »edina resničnost, toda ta ima različne oblike; vsakokrat lahko močneje izstopa druga oblika«. Zakonska vez najde nove načine in terja odločitev, da se vedno znova obnavlja. In ne samo zato, da se ohranja, temveč zato, da se razvija. To je pot vsakodnevnega medsebojnega izgrajevanja. Toda nič od tega ni mogoče, če ne kličemo Svetega Duha, če vsak dan ne prosimo za njegovo milost, če ne iščemo njegove nadnaravne moči, če od njega željno ne prosimo, naj razlije svoj ogenj na našo ljubezen, da bi jo v vsaki novi situaciji okrepil, usmeril in preobrazil.
Radost ljubezni, 163-164
|
|
|
Božja beseda
30. nedelja med letom
»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« (Mt 22,36)
2 Mz 22,20-26
Ps 18
1 Tes 1,5c-10
Mt 22,34-40
|
|
|
|
|
