TEOLOŠKI KOTIČEK
Poklicanost in poslanstvo laikov
Razločevanje
Najpomembnejše pri prizadevanju, da bi kot laiki izpolnili svoje poslanstvo, je razločevanje. To pomeni, da moramo znati "brati znamenja časov", da bi bili pozorni na to, k čemu nas Sveti Duh kliče. Prva stvar, ki je pri tem pomembna je, da imamo vero, da nas v resnici kliče. Ker je to, kot smo videli, ustaljen nauk Cerkve, nimamo razloga, da bi vanj dvomili.
Moramo se samo spomniti, kje najdemo ta znamenja. V Apostolski spodbudi O krščanskih laikih nam Janez Pavel II. svetuje, na kaj moramo biti pozorni:
"Da bi mogli razbrati konkretno Gospodovo voljo glede našega življenja, moramo pozorno, poslušno in s pripravljenostjo prisluhniti božji besedi in Cerkvi, otroško in redno moliti, se predati modremu in ljubeznivemu duhovnemu vodstvu, v duhu vere razlagati prejete darove in talente in hkrati različne družbene in zgodovinske položaje, v katerih se nahajamo." (CL 58)
Smernice za razločevanje poklicanosti
Naslednje točke izpostavljajo smernice svetega očeta za odkrivanje Gospodove volje v našem življenju.
1. Poslušanje Božje besede in Cerkve. Papež nas spominja, da je prva nujna stvar za razločevanje življenjske poklicanosti pozorno, poslušno poslušanje Božje besede in Cerkve. Isti Gospod, ki nas osebno kliče k določenemu delu v življenju, kliče Cerkev, ki jo je ustvaril in jo ohranja. On ne more biti v nasprotju sam s seboj, zato avtentičen klic ne bo v nasprotju z učenjem Cerkve (čeprav včasih nekateri posamezniki v Cerkvi mislijo nasprotno).
To zahteva predvsem ponižnost in pogumno modrost, saj nekateri ljudje radi trdijo, da jim je govoril Bog, celo kadar so njihova "razodetja" v nasprotju z učenjem Cerkve, medtem ko drugi takoj menijo, da bi bila njihova vsakršna lastna pobuda predrzna. Običajno je zdrava mera nekje med tema dvema skrajnostima. Vztrajanje pri Kristusovem razodetju v besedi in zakramentu je nujno za odkrivanje, kje Kristus želi, da živimo svoje talente.
Prevod po: http://www.ignatius.com/promotions/cfe/documents/Disciples%20web%20pages.pdf
AKTUALNE NOVICE
Marta Jerebič, Papež: Svetniki so 'zadnji' na tem svetu, a 'prvi' pred Bogom (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je v svojem nagovoru nagovoru spregovoril o prazniku vseh svetih in vernih rajnih. Po njegovih besedah prva dva dneva v novembru za vse nas predstavljata močan trenutek vere, molitve in razmišljanja o »poslednjih rečeh« življenja. Na praznik vseh svetih hvalimo Boga za nepregledno vrsto svetnikov in svetnic vseh časov: običajnih in preprostih mož in žena, ki so bili včasih 'zadnji' na tem svetu, a 'prvi' pred Bogom. Hkrati se z obiskom pokopališč spominjamo tudi dragih pokojnikov, pri čemer nam je vir velike tolažbe misel, da so že v družbi Device Marije, apostolov, mučencev ter vseh svetnikov in svetnic v raju.
Papež Frančišek je pojasnil, da nam praznik vseh svetnikov pomaga osvežiti eno temeljnih resnic krščanske vere, in sicer: občestvo svetnikov. To občestvo izhaja iz vere, vanj pa smo vključeni vsi, ki v moči krsta pripadamo Kristusu. Gre seveda za duhovno vez, ki se nadaljuje v življenju po smrti, saj je smrt ne more zlomiti. “Med živečimi na tem svetu in tistimi, ki so prestopili prag smrti, namreč obstaja neuničljiva vez, zaradi katere vsi skupaj sestavljamo eno samo veliko družino.”
To čudovito občestvo med nebom in zemljo se najmočneje udejanja v bogoslužju, zlasti v obhajanju evharistije, ki izraža in uresničuje najglobljo edinost med člani Cerkve, je dejal papež. V evharistiji namreč srečujemo živega Jezusa in njegovo moč ter preko njega vstopamo v občestvo z našimi brati in sestrami po veri. Zavest tega občestva nas napolnjuje z veseljem, da tolikšno število ljudi skupaj z nami hodi po isti poti v nebo, hkrati pa je toliko drugih že doseglo svoj cilj v nebesih, kjer nas pričakujejo in molijo za nas, da bi skupaj večno zrli Očetovo obličje.
Po molitvi angelovega češčenja je papež pozval k miru v Sveti deželi. »Današnje bogoslužje nam govori o nebeškem Jeruzalemu. Vabim vas k molitvi za sveto mesto, ki je pri srcu judom, kristjanom in muslimanom in je bilo v teh dneh priča različnim napetostim, da bi bilo vedno bolj znamenje miru, ki ga Bog želi za vso človeško družino.«
Sveti oče je spomnil tudi, da je bil v Španiji za blaženega razglašen mučenec Peter Asua Mendia, baskovski duhovnik, ki se je v času španske državljanske vojne posvečal revnim in potrebnim. Zaradi zvestobe Gospodu in Cerkvi je bil mučen in ubit, zato po papeževih besedah za vse nas predstavlja zgled vztrajnosti v veri in pričevanju ljubezni.
Frančišek je na koncu spomnil tudi, da bo daroval mašo na rimskem pokopališču Verano. »Ob obisku osrednjega rimskega pokopališča, se v duhu pridružujem vsem, ki bodo v teh dneh obiskali grobove svojih dragih na pokopališčih po vsem svetu,« je še dejal papež.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/aktualno/15331/
s. Brigita Zelič, Papež Frančišek: Izročilo Cerkve od nekdaj spodbuja, da molimo za pokojne (Vir: Radio Ognjišče)
Slovesni praznik Vseh svetih in spomin na pokojne sta praznika, v katerih najdeta veselje in solze sintezo v Jezusu Kristusu, ki tvori temelj naše vere in našega upanja... Cerkev, ki je romarica skozi zgodovino, se veseli priprošnje svetnikov in blaženih, ki jo podpirajo v poslanstvu oznanjevanja evangelija. Podobno kot Jezus Cerkev tudi joče s tistimi, ki trpijo zaradi ločitve od svojih dragih. Kakor on in po njegovi zaslugi se zahvaljuje Bogu Očetu, ki nas je osvobodil oblasti greha in smrti. Papež Frančišek je nadalje odstiral zagrinjalo onstranstva in spomnil, da je Jezus smrt telesa poimenoval spanje, iz katerega nas bo on sam prebudil. Povabil je, naj – tudi v duhu - postojimo ob grobovih svojih dragih, ki so nas imeli radi. Prav tako pa naj v svojo molitev vključimo tudi tiste, ki se jih nihče ne spominja. Spomnimo naj se žrtev vojn in nasilja; tolikih neznanih umrlih zaradi lakote in revščine. Molimo naj za svoje brate in sestre umorjene zaradi vere v Kristusa in za vse, ki so življenje izgubili ob pomoči drugim.
V nadaljevanju je sveti oče spomnil, da je izročilo Cerkve vedno spodbujalo k molitvi za pokojne. Temelj te molitve je občestvo Kristusovega skrivnostnega Telesa. Najboljša duhovna pomoč, ki jo lahko damo pokojnim, pa je daritev svete maše. Nadaljeval je: „Spomin pokojnih, skrb za grobove in molitev so pričevanje zanesljivega upanja, ki temelji na gotovosti, da v človeški usodi smrt ni zadnja beseda, saj je človek določen za življenje brez meja, ki ima svoj temelj in svojo dovršitev v Bogu.“
Nato je papež Frančišek povabil, naj se s to vero obrnemo na Božjo Mater Marijo, ki je pod križem trpela dramatičnost Kristusove smrti in je bila nato deležna veselja njegovega vstajenja. Naj nam ona, ki jo imenujemo Nebeška vrata, pomaga vedno bolje razumeti molitev priprošnje v korist pokojnih. Naj nas podpira na vsakdanjem romanju po zemlji tako, da ne bomo nikoli izpred oči izgubili končnega cilja življenja, ki so nebesa.
Opoldanski nagovor je sveti oče zaključil s prisrčno molitvijo k Bogu, ki je neskončno usmiljen. Priporočil mu je vse pokojne, tudi tiste, ki se za svoje grehe niso utegnili niti pokesati ter prosil za milost, da se nihče ne bi bal srečanja z Njim v večnosti.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/aktualno/15333/
A. S., Radio Vatikan, Molitveni nameni za mesec november (Vir: Radio Ognjišče)
V mesecu novembru smo povabljeni k molitvi za osamljene, vzgojitelje in pričevanje kristjanov o veri v vstajenje mrtvih.
Splošni molitveni namen je usmerjen k ljudem, ki trpijo zaradi osamljenosti, da bi doživeli Božjo bližino in bratsko podporo sočloveka. »Ena izmed najhujših oblik revščine, ki jo lahko okusi človek, je osamljenost,« je zapisal Benedikt XVI. v okrožnici 'Ljubezen v resnici'. »Če dobro pogledamo, se tudi druge oblike, z gmotnimi vred, porajajo iz osamljenosti, iz tega, da nismo ljubljeni, ali iz težav, kako ljubiti. Revščina pogosto izvira iz zavračanja božje ljubezni, iz človekove tragične samozadostnosti, ko meni, da je sam sebi dovolj, oziroma da je le nepomembno in prehodno dejstvo, »tujec« v naključno nastalem vesolju. Človek je odtujen, ko je sam ali se loči od stvarnosti, ko se odpoveduje mišljenju in veri v Začetnika. Vse človeštvo skupaj je odtujeno, ko se zanese le na človeške načrte, v ideologije in blodne utopije. Današnje človeštvo se zdi dejavneje povezano med seboj od včerajšnjega: to veliko bližino je treba preoblikovati v resnično skupnost. Razvoj narodov je odvisen predvsem od spoznanja, da obstaja ena sama družina, ki sodeluje v pravi skupnosti. Sestavljajo jo ljudje, ki ne živijo zgolj drug ob drugem. Človek, bitje duhovne narave, se uresničuje v medosebnih odnosih. Čim bolj pristno jih živi, tem bolj zori tudi njegova osebna istovetnost. Človek si ne dviguje cene, ko se zapira vase, temveč ko vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi in Bogom. Takšna razmerja postajajo torej temeljnega pomena. To velja tudi za narode. Zatorej njihovemu razvoju zelo koristi metafizično dojemanje odnosov med ljudmi. Glede tega dobiva pamet pobude in usmeritve v krščanskem razodetju, po katerem človeška skupnost osebe ne posrka vase tako, da bi izničila njeno avtonomijo, kakor se dogaja v nekaterih totalitarizmih, temveč jo še pristneje vrednoti, saj se zveza med človekom in skupnostjo vzpostavlja po občestvovanju celote z drugo celoto.«
Novembra molimo tudi za evangelizacijo: da bi mladi ljudje v semeniščih in redovnih ustanovah imeli modre in dobro usposobljene vzgojitelje. V posinodalni apostolski spodbudi 'Dal vam bom pastirjev', je papež Janez Pavel II. zapisal: »Semeniško vzgojno skupnost sestavljajo razni formatorji: rektor, duhovni voditelj ali spiritual, predstojniki in profesorji. Biti morajo tesno povezani s škofom, ki ga pod različnimi naslovi in na različne načine zastopajo. Prav tako morajo biti povezani med seboj v iskrenem in prisrčnem občestvu in sodelovanju. Taka enotnost vzgojiteljev omogoča primerno uresničenje vzgojnega načrta, hkrati pa daje duhovniškim kandidatom pomemben zgled in jih konkretno uvaja v tisto cerkveno občestvo, ki je temeljna vrednota krščanskega življenja in pastoralne službe. Očitno je, da je velik del vzgojne učinkovitosti odvisen od zrele in močne osebnosti formatorja, vzgojitelja, tako s človeškega kot evangeljskega vidika. Zato je po eni strani še posebej pomembna skrbna izbira vzgojiteljev, po drugi pa spodbuda, da bodo vedno bolj usposobljeni za nalogo, ki jim je zaupana. Naloga vzgojiteljev kandidatov za duhovništvo zagotovo ne zahteva samo njihove posebne priprave, ki mora biti tehnična, pedagoška, duhovna, človeška in teološka, ampak tudi duha občestva in enotnega sodelovanja pri razvojnem programu, tako da bo pod vodstvom rektorja v semenišču vedno varovana enotnost pastoralnega delovanja. Skupina vzgojiteljev naj pričuje o zares evangeljskem življenju in popolni predanosti Gospodu. Naj bo tesno povezana s škofom, ki je prvi odgovoren za formacijo duhovnikov.«
Po slovenskem namenu molimo, da bi kristjani z obnašanjem na pogrebih in načinom oskrbe grobov pričali o veri v vstajenje mrtvih. Papež Frančišek je lani, na praznik vseh svetih, dejal: »Videti Boga, biti mu podoben, to je naše upanje. To upanje nas spremlja v življenju. Prvi kristjani so upodabljali upanje kot sidro, kot da bi bilo življenje sidro, vrženo na obrežje nebes, in vsi mi, ki hodimo po poti proti temu obrežju, se držimo za vrv, ki prihaja od tega sidra. Lepo je misliti na to podobo upanja, da imamo srce zasidrano tam, kjer so naši predniki, kjer so svetniki, kjer je Jezus, kjer je Bog. To je tisto upanje, ki ne razočara.«
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/svet/15335/
Mojca Purger, Nekdanji gangster John Pridmore znova v Sloveniji (Vir: Družina)
John Pridmore, nekdanji londonski gangster, ki se je spreobrnil in postal Jezusov učenec, je med 22. in 26. oktobrom ponovno obiskal Slovenijo.
Njegovo življenjsko zgodbo preberite tukaj.
Pred dvema letoma je bil glavni pričevalec na festivalu mladih v Stični, tokrat pa je bil glavni namen njegovega obiska voditi duhovne vaje za mlade, ki jih je založba Družina organizirala skupaj z društvom SKAM. John Pridmore, štirje duhovniki in dve redovnici so 54 mladih poskušali približati Bogu in jim pomagati spoznavati Božjo voljo za njihovo življenje. Kot je povedal vodja mladinske pastorale, ki je spremljal tudi te duhovne vaje, Tone Česen, so doživeli veliko milosti.
John je mlade nagovoril tudi pri sredini študentski maši v Ljubljani in na gimnaziji Želimlje. Tam se je srečal z dijaki od 1. do 3. letnika in na koncu pričevanja o tem, kaj je Bog naredil in še dela v njegovem življenju, je odgovarjal še njihova vprašanja: kako se je lahko rešil iz spon gangsterstva, ali še ima kaj stikov s svojimi nekdanjimi pajdaši, kaj je rekla njegova mama, ko je prebrala njegovo izpoved …
Nekdanjemu gangsterju so prisluhnili tudi v župnijah Ljubljana-Polje in Polhov Gradec. V slednji so le nekaj dni pred njegovim obiskom ponovno doživeli hude poplave. John Pridmore se je v svojem nagovoru dotaknil tudi teh. Povedal je, da se je tudi sam nehote jezil na Boga, ker je dopustil vse hudo, ki se mu je zgodilo v otroštvu in mladosti. »Kje je bil ta ljubeči Bog, ko so me pretepali, ko je bilo moje srce zatrto?!« Ko se je pri spovedi dotaknil tega vprašanja, mu je duhovnik povedal, da je bil Jezus takrat ob njem. »On je bil križan, ko so mene ranili, pretepen, ko so mene pretepali, zlorabljen, zavračan, ko so mene zlorabili in zavračali. Nikoli me ni zapustil. Vsak delček moje bolečine mu je poznan.« Zbranim je povedal, da ni Bog tisti, ki povzroči poplave, ampak je on tisti, ki trpi z nami in nam pomaga prebroditi bolečino in trpljenje, ki ga naravne katastrofe povzročijo. »V vsaki naši bolečini nas on nosi. Vsako rano, ki nas boli, nam on nosi. In bolj kot odpremo svoja srca njemu, bolj spreminja naša življenja."
John je napisal že štiri knjige, ki nam pomagajo hoditi za Jezusom. V svoji prvi knjigi, Izpoved londonskega gangsterja, je opisal svojo življenjsko zgodbo, v drugi, Gangsterjev vodnik k Bogu, pa konkretne nasvete za duhovno življenje, ki nagovarjajo vse generacije. Njegovi drugi dve knjigi še nista prevedeni v slovenski jezik.
Poročilo z duhovnih vaj in intervju z Johnom Pridmorom bosta objavljena v prihodnjih številkah Družine. Več fotografij si lahko ogledate na Facebook profilu Knjige Družina.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/nekdanji-gangster-john-pridmore-znova-v-sloveniji
Mojca M. Štefanič, »Krajevne Cerkve po svetu naj kupujejo hiše v Jeruzalemu« (Vir: Družina)
Latinski patriarh v Jeruzalemu, Fouad Twal, ima na vprašanje, kako zaustaviti eksodus kristjanov iz Svete dežele, pripravljen presenetljiv in obenem preudaren odgovor. V pogovoru za Radio Vatikan je patriarh minuli konec tedna povedal: »Če bi vsaka katoliška škofija po svetu kupila hišo v Jeruzalemu ali Betlehemu, bi te hiše lahko podarili mladim krščanskim parom, ki si ne morejo privoščiti gradnje lastnega doma ali pa od izraelskih oblasti ne dobijo gradbenega dovoljenja. S tem bi preprečili, da naši kristjani tako množično odhajajo.« V Rimu je patriarh Twal s svojim odgovorom naletel na pozitiven odziv, med drugim tudi od predsednika Italijanske škofovske konference, kardinala Angela Bagnasca.
Latinski patriarhat v Jeruzalemu ima že izkušnje s t.i. »Housing Project«, projektom naseljevanja za katoličane v mestni četrti Beit Safafa, južnem predmestju Jeruzalema. Težavo je pri tem povzročalo pridobivanje ustreznih gradbenih dovoljenj, je pojasnil Twal. Projekt je stal okoli 15 do 20 milijonov ameriških dolarjev.
Predlog, da bi škofije kupovale hiše v Sveti deželi, je na nek način podoben »dedovanju znotraj družine«. »Škofije kupijo hiše od kristjanov, ki so zaradi svojega položaja primorani zapustiti deželo, in jih podarijo drugim krščanskim družinam«, pojasnjuje patriarh. »Upam, da bo moj poziv dosegel vse katoliške škofije. To se mi ne zdi prevelika zahteva. Hiše stanejo od 200.000 do 1,5 milijona dolarjev. Obstaja tudi možnost, da se za nakup hiše povežeta dve škofiji.«
Izraelske oblasti arabskim kristjanom redko izdajo dovoljenje za novogradnje, z obžalovanjem ugotavlja latinski patriarh. Če pa bi kupili že zgrajeno hišo, »jim tega ne bi mogli odreči«.
Hiš, ki bi prišle v poštev za njegov projekt, je na voljo več kot dovolj, še pojasnjuje patriarh Twal: »Nekatere so naseljene. Nekatere so že na nepremičninskem trgu. Veliko je kristjanov, ki bi hišo želeli prodati, pa si ne upajo. Judje in muslimani nenehno poskušajo kupiti njihove hiše, da bi okrepili svojo navzočnost v srcu Jeruzalema. S tem se krščanski element krči. Lahko si predstavljate, koliko meni pomeni, če vidim, da okoli mene živijo moji verniki.«
Vir: Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBkrajevne-cerkve-po-svetu-naj-kupujejo-hise-v-jeruzalemu%C2%AB
|
|
|
|
|
|
|
