Krščansko življenje
ne pomeni živeti v miru, ampak na poti (Radio
Vatikan) Krščansko
življenje ne pomeni živeti »v miru vse do
nebes«. Pomeni iti v svet in oznanjati
Jezusa, ki »je postal greh«, da bi ljudi
spravil z Očetom. … Papež Frančišek se je ustavil
ob vprašanju, kaj je sprava. Gotovo ne pomeni
vzeti nekoga z ene strani in drugega z druge
strani ter ju združiti. »Prava sprava je, da
je Bog v Kristusu vzel naše grehe in je On za nas
postal greh.« Kadar gremo k spovedi tako ne
gre za to, da bi povedali svoj greh in bi nam Bog
odpustil. Pač pa tam najdemo Jezusa Kristusa in mu
rečemo: »To je tvoje, ponovno sem te naredil
za greh.« Njemu pa je po papeževih besedah to
všeč, kajti njegovo poslanstvo je bilo za nas
postati greh, da bi nas osvobodil. To je lepota in
škandal Jezusovega odrešenja. Je pa tudi
skrivnost, je nadaljeval papež. Iz te skrivnosti
Pavel jemlje gorečnost, ki ga spodbuja, da gre
naprej in vsem ponavlja nekaj čudovitega. To je
ljubezen Boga, ki je zame svojega Sina izročil
smrti.
Vendar pa obstaja tveganje, da
nikoli ne prispemo do te resnice, je zatrdil papež
Frančišek. In sicer, kadar krščansko življenje
nekoliko razvrednotimo in ga omejimo na seznam
stvari, ki jih je potrebno upoštevati, pri tem pa
izgubimo gorečnost in moč ljubezni, ki je v njej.
Filozofi pravijo, da je mir »določena mirnost
v redu, ko je vse urejeno in mirno«. To ni
krščanski mir, je opozoril papež. »Krščanski
mir je nemiren mir, ni miren mir.« Ta nemiren
mir gre naprej, da bi prinesel sporočilo sprave.
Krščanski mir nas spodbuja, da gremo naprej.
»To pa je začetek, korenina apostolske
gorečnosti. Apostolska gorečnost ne pomeni iti
naprej, da bi dobili nove privržence in delali
statistike.« Kot je nadaljeval papež
Frančišek so statistike sicer koristne, niso pa
tisto, kar od nas želi Bog. On od nas želi, da
oznanjamo spravo, ki je »jedro njegovega
sporočila«.
Na koncu je papež ponovno
poudaril t. i. steber krščanskega življenja, ki je
v tem, da je Kristus zame postal greh. Moji grehi
so v njegovem telesu in v njegovi duši. To se
sliši noro, vendar pa je lepo in je resnica, je
»škandal križa«. »Prosimo Gospoda,
naj nam da to prizadevnost, da bi oznanjali
Jezusa, naj nam da nekaj tiste krščanske modrosti,
ki se rojeva prav v njegovi iz ljubezni prebodeni
strani.« Prepriča naj nas, da krščansko
življenje ni terapija, s katero bi lahko živeli v
miru do konca. »Ne, krščansko življenje je na
poti, v življenju, s prizadevnostjo, ki jo je imel
Pavel.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2013/06/15/pape%C5%BE_pri_jutranji_ma%C5%A1i:_kr%C5%A1%C4%8Dansko_%C5%BEivljenje_ne_pomeni_%C5%BEiveti_v_miru/slv-701830
R. B., Dan molitve
in posta za domovino 2013 (Vir: Radio
Ognjišče)
Iniciativna
skupina za molitev in post za domovino pred
praznikom državnosti letos tretje leto zapored
pripravlja dan molitve in posta za domovino, ki
poteka od nedelje, 16.junija, do ponedeljka, 24.
junija zvečer. Spokorni dan se bo sklenil v stolni
cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer bo nadškof
Anton Stres daroval tradicionalno mašo za
domovino. Vodilna misel je letos posvečena
solidarnosti v povezavi z mislijo sv. Ambroža, da
dobrine pripadajo vsem. Povabljeni, da se po
domovih, v župnijah, molitvenih skupinah,
gibanjih, skupnostih in združenjih in romarskih
središčih v tem času povežemo v skupni prošnji po
Božjem blagoslovu za našo domovino.
Okrogla miza z naslovom
Dobrine pripadajo vsem Okrogla miza na
temo solidarnosti z naslovom Dobrine pripadajo
vsem bo v torek, 18. junija 2013, ob 20.00, v
župniji Ljubljana – Podutik. Sodelovali bodo:
svetovalec ljudem v stiski in pisatelj Karel
Gržan, predstavnik iniciativne skupine za molitev
in post za domovino Primož Krečič, misijonar na
Madagaskarju Janez Mesec, voditelj Jezuitske
službe za begunce p. Robin Schweiger in naj
prostovoljec leta 2012 Benjamin
Tomažič.
Dan
molitve in posta za domovino s sklepno molitveno
uro pred mašo za domovino Dan molitve in
posta za domovino se bo začel v nedeljo, 23.
junija 2013, ob 19.00, z mašo za domovino pri sv.
Jožefu v Ljubljani. V Marijini kapeli bo nato 24
ur potekala molitvena veriga, v okviru katere bodo
poleg župnij sodelovali tudi predstavniki gibanj,
skupnosti in združenj. Molivci bodo v ponedeljek,
24. junija 2013, ob 17.00, program nadaljevali v
stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Sklepno
molitev, ki jo bomo neposredno prenašali, bo ob
sodelovanju predstavnikov Prenove v Duhu vodil
Bogdan Vidmar. Ob 18.00 se bo začela maša za
domovino, ki jo bo ob somaševanju škofov in
duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit
in predsednik SŠK msgr. dr. Anton
Stres.
Dodatne informacije so na voljo na spletni strani,
kjer je dodatno gradivo mogoče tudi
naročiti. Več
na: http://radio.ognjisce.si/sl/143/aktualno/10984/Dogodki ob
1150-letnici prihoda sv. bratov Cirila in Metoda
na Moravsko (Vir: Katoliška
Cerkev)
Letos obhajamo
1150-letnico prihoda sv. bratov Cirila in Metoda
na Moravsko in v naše kraje. Vera, ki sta jo
sejala slovanska apostola, je pognala globoke
korenine po vsej Evropi, še posebej med našimi
predniki. Misijonsko poslanstvo je predvsem v
pričevanju in oznanjevanju vere. Visok jubilej
bodo zaznamovali različni dogodki.
Slovesni
praznik slovanskih apostolov svetih bratov Cirila
in Metoda
Razstava
Sveta Ciril in Metod – SlovÆnska apostola v
Muzeju krščanstva na Slovenskem v
Stični
Molitvena
ura
V pripravi na osrednjo
slovesnost bo župnijah v četrtek, 27. junija 2013,
potekala molitvena ura. Njeno besedilo bo
objavljeno na spletni strani Škofije Murska
Sobota.
Osrednja slovesnost
Osrednja slovesnost na ravni Cerkve na
Slovenskem bo v nedeljo, 30. junija 2013, v stolni
cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti. Ob 15.30 bo
molitvena ura, ob 16.00 pa slovesna maša.
Somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov bo
vodil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. K
sodelovanju so povabljeni predstavniki škofij,
župnij in vasi, v katerih je cerkev ali kapela
posvečena sv. bratoma.
Publikacija o sv. Cirilu in
Metodu Ob priložnosti 1150-letnice
prihoda sv. bratov Cirila in Metoda v naše kraje
bo Škofija Murska Sobota izdala priložnostno
publikacijo.
Romanji škofij Celje in
Murska Sobota v Velehrad na Moravsko med 4. in 6.
julijem 2013 Osrednje slavje bo v
petek, 5. julija 2013, v Velehradu na Moravskem.
Nadškof v Olomucu Jan Graubner je SŠK poslal
vabilo z željo, da se ob tej priložnosti obnovijo
nekoč zelo močne vezi med slovenskim in češkim
narodom. Romanje bo potekalo v letu vere,
sv. brata Ciril in Metod pa sta bila glasnika vere
našim dedom, vez med Vzhodom in Zahodom in sta
tudi sozavetnika Evrope. Celjska občina bo ob tej
priložnosti v praški stolnici, v kateri je
pokopana kraljica Barbara, hči celjskega grofa
Hermana II., postavila pomnik. Velehrad, kjer je
pokopan sv. Metod in v novejšem času tudi ugledni
teolog p. Tomaž Špidlík DJ, postaja žarišče
slovanske teologije in kulture. Dogodek bo
priložnost za obogatitev s stoletnimi duhovnimi
izročili tamkajšnjih krajev.
Več
o romanju Škofije Celje
Več
o romanju Škofije Murska
Sobota
Leto
Gospodovo 867: Sv. Ciril in Metod sta prvič med
našimi predniki. Pozdravljena brata,
Ciril in Metod, sonce je v vama zagledal naš
rod. Z vama prihaja beseda umljiva,
materina, z vama knjige prve naše - čaša
vina, saj naša beseda se vzpenja na vrh, na
oltar, pozdravljena brata za najlepši dar! V
letih sta kratkih bogato sejala zrnje presladko
pradednih časti, z rimskim središčem nas trdno
zvezala, spomin vajin blažen naj večno
živi! (Ivan Camplin, Zgodovinske silhuete,
Recitacija za 8. september 1964)
Več na: http://katoliska-cerkev.si/dogodki-ob-1150-letnici-prihoda-sv-bratov-cirila-in-metoda-na-moravskoImeti brata in Boga
(Vir: blog Marka
Rijavca)
Kar je res
pomembno, je, da imaš brata in da imaš Boga. Iz
tega se hrani tvoje življenje. Ker je človek
najbolj nenasitljivo lačen, iztrošen in izmučen,
ko je ločen od bratov in od Boga. Zato – namreč
zavoljo človekovega preživetja – je Bog moral
ustvariti evharistijo.
Imeti brata in imeti
Boga, to je namreč
evharistija.
Zato je Gospod hotel,
da pridemo skupaj in damo, kar imamo. Drugemu,
Bogu. Četudi je malo, a da damo: samega sebe, svoj
čas, svojo prisotnost, svojo moč in svojo
slabotnost. Svoj kruh in svoje vino. To je naša
evharistija. Po tem postane Gospod resničen in
prisoten. In nas začne hraniti, nam vlivati moči.
Namreč tako, da pomnoži našo borno človeško
ljubezen ter stori, da se – ne da bi vedeli za to
– širi po vsem svetu in hrani vse ljudi; da se
množi po naših malih in slabotnih dejanjih, ki jih
je napolnil s svojo prisotnostjo.
Imeti
brata in imeti Boga, to je evharistija. Ko
postanemo drug drugemu brat, ker smo dobili Boga.
Ko postanemo drug drugemu Božja podoba, ker smo
dobili brata. Drug drugemu hrana, ker smo se
nahranili z Njim.
Da, vse to je ta kruh.
Gospod, otipljiva in resnična ljubezen. Naša
hrana. Naša moč. Naše življenje.
Več na: http://kaplan-marko.blogspot.com/2013/05/imeti-brata-in-boga.htmlM. J., Simpozij o
sv. Cirilu in Metodu (Vir: Radio
Ognjišče)
Na sedežu
Univerze v Ljubljani je v ponedeljek, 17.6.2013,
potekal mednarodni simpozij o sv. Cirilu in
Metodu. V sklopu prireditev ob 1150-letnici
prihoda obeh svetnikov na Moravsko so ga
pripravile Filozofska in Teološka fakulteta
Univerze v Ljubljani, Forum slavističnih kultur in
Veleposlaništvo Češke republike v
Ljubljani.
Kot je v pogovoru za naš radio
povedal beograjski nadškof
Stanislav Hočevar, sta znala brata Ciril
in Metod povezovati krajevno in vesoljno Cerkev.
Prav tako sta razumela pomembnost, da slovanski
narodi dobijo svojo kulturo. „Četudi je bilo
tedaj izrecno prepovedano obhajati bogoslužje v
drugih jezikih, razen hebrejskem, latinskem in
grškem, sta imela notranji pogum, da sta docela
svobodno vpeljala slovansko bogoslužje. Tako nista
prevajala samo vzhodno bogoslužje v slovanske
jezike, ampak sta omogočala, da so slovanski
jeziki doživeli svojo avtonomijo.“ Kot še
dodaja nadškof Hočevar, sta sv. Ciril in Metod
vzornika nove evangelizacije, za kar je dal tudi
pobudo prek nunciature v Beogradu.
Sicer pa
so tuji in slovenski predavatelji med drugim
spregovorili o motivu Ciril-Metodovega kulta v
češki baročni literaturi; Konstantinoplu, Rimu in
osamosvojitvi slovanskega bogoslužja od
šestdesetih do osemdesetih let 9. stoletja; sv.
Cirilu in Metodu v slovenski likovni
ustvarjalnosti; Cirilovi teološki antropologiji
kot misijonskem načelu in prispevku k oblikovanju
nove Evrope; zapuščini sv. Cirila in Metoda in
poslanstvu slovanskih narodov.
Sv. Ciril in
Metod sta bila bizantinska misijonarja, ki sta
poznana po pokristjanjevanju Slovanov. Pri
oznanjevanju krščanstva sta uporabljala glagolico.
Bila sta povezana zlasti z delovanjem v Spodnji
Panoniji, kjer sta nekaj časa bivala pri
slovenskem knezu Koclju in mu po nekaterih
podatkih celo pomagala oblikovati zakonik. S
svojim delovanjem sta izjemno vplivala na
zgodovino slovenskega naroda. Glagolico je sicer
kasneje na Vzhodu izpodrinila cirilica (imenovana
po Cirilu), na Zahodu pa latinica.
Več na:
http://radio.ognjisce.si/sl/143/slovenija/10991/ Novi blaženi
Odoardo Focherini: Laik, ki je svoj krst vzel
resno (Vir: Radio
Vatikan)
Focherini je bil
laik, ki je svoj krst vzel resno, intenzivno je
živel iz vere, ljubezni in upanja. To so besede
kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za
zadeve svetnikov, o Odoardu Focheriniju, ki je bil
razglašen za blaženega. Obred je potekal v kraju
Carpi v osrednji Italiji, kardinal Amato pa se ga
je udeležil kot papežev odposlanec.
Blaženi
Odoardo Focherini je bil katoličan, laik in
mučenec. Rodil se je leta 1907, bil je poročen in
v zakonu se mu je rodilo sedem otrok. Bil je tudi
zelo aktiven v Katoliški akciji. Obenem je prvi
novinar, ki je bil razglašen za blaženega v
Italiji. Med drugim je delal kot dopisnik
časopisov L'Avvenire in L'Osservatore
Romano. Med nacistično okupacijo je preko
svojih člankov zagovarjal svobodo in dostojanstvo
vsake človeške osebe. Avgusta leta 1942 je rešil
nekaj poljskih Judov. Leta 1943 je pomagal še
nekaj judovskim družinam, da so se zatekle v
Švico. Zaradi tega njegovega delovanja,
novinarskega in človekoljubnega, so ga nacisti
aretirali. Sprva je nekaj časa preživel v zaporu,
zatem pa še v več koncentracijskih taboriščih. V
zadnjem izmed njih, na Bavarskem, je umrl 27.
decembra leta 1944. In sicer zaradi zastrupitve
krvi, ki namenoma ni bila zdravljena – torej
zaradi sovraštva do vere. Vzrok njegove smrti je
po besedah kardinala Amata prisilno izgnanstvo in
mučenje.
Amato je povedal tudi, da se je
novemu blaženemu, tako kot italijanskemu narodu
nasploh, upirala brutalnost krivičnega
preganjanja. O tem govorita dve pričevanji. Prvo
je pričevanje pisateljice Hannah Arendt v njeni
knjigi z naslovom Banalnost zla.
Arendtova piše o plemeniti človekoljubni drži
italijanskega naroda v tistem obdobju in o
človeški rahločutnosti, ki so jo Italijani
pokazali do Judov. Drugo pričevanje, ki ga je
omenil kardinal Amato, pa izhaja iz dejstva, da je
bil Odoardo Focherini leta 1969 razglašen za
pravičnika med narodi. Pred nekaj dnevi je
predsednik Zveze italijanskih judovskih skupnosti,
Renzo Gattegna, o novem blaženem izjavil, da je
rešil preko sto preganjanih. V dobi, zaznamovani z
mračnostjo razuma, se je zavzel za človekovo
dostojanstvo: »Odoardo Focherini je bil oseba
visokih vrednot in načel.« Kardinal Amato je
izpostavil še Gattegnevo prepričanje, da
Focherinijev pogum, njegovi ideali in njegova
ljubezen do življenja niso bili pozabljeni. Spomin
nanj bo še naprej izvir navdiha za prihodnje
generacije.
Vseeno pa ime novega blaženega
danes ni dobro poznano. Po kardinalovih besedah se
pogosto bolje poznajo tista imena, ki v resnici
niso najpomembnejša. »A kdor pozna zgodovino
Italije, njegovo ime prepoznava kot eno izmed
mnogih, ki so domovini in celotnemu človeštvu v
čast.« Nazadnje je kardinal Amato spomnil še
na pričevanje neke Judinje, ki je v času nacizma
izgubila štirinajst sorodnikov. Sama je moč, da je
lahko preživela, našla v besedah, ki ji jih je
nekega dne namenil blaženi Odoardo Focherini:
»Svojo dolžnost bi že opravil, če bi mislil le
na mojih sedem otrok, a čutim, da vas ne morem
zapustiti, da mi Bog tega ne
dovoli.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2013/06/15/novi_bla%C5%BEeni_odoardo_focherini:_laik,_ki_je_svoj_krst_vzel_resno/slv-701776B. Cestnik,
Notranji spopad civilizacij (Vir: Družina, blog
Branka Cestnika)
Kako
razumeti demonstracije proti gejem v Franciji?
Zakaj je Cerkev zmeraj proti tistim, ki hočejo več
svobode v spolnosti. Robi
Bom zelo
zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji
(množične demonstracije in bdenja v prid družini),
Cerkev ni edina, ki se upira nameram spolne
revolucije. Zahteve gejevskega gibanja postavljajo
pod vprašaj tudi drugi družbeni igralci. Kaj se
dogaja?
V zadnjih desetletjih je spolna
revolucija z dodatnim pospeškom moralnega
relativizma pripeljala do spopada, ki mu ameriški
pravnik Robert P. George pravi »notranji spopad
civilizacij«. Če se pri »zunanjem« spopadu soočata
islam in Zahod, se pri »notranjem« znotraj Zahoda
soočata judovsko-krščansko pojmovanje družine ter
vse močnejše feministične, gejevske, libertarne in
uživaške ideologije. Filozof Martín Alonso ta
spopad vidi kot širšo bitko skrajnega
postmodernizma proti vsemu, kar je bilo prej.
Bitko zaradi njene silovitosti imenuje kar
»zahodna državljanska vojna« in jo razlaga kot
počasni samomor Zahoda. Tako stanje še najbolj
ugaja nekomu tretjemu. Kjer se prepirata dva,
islam dobiček ima.
Spopad je postal
izrazito političen, ko je vanj vstopila celotna
evropska levica. Po padcu komunizma je slednja za
nekaj časa tavala v stanju šoka, nato je hitro
posvojila ideologijo spolne revolucije in se
usmerila proti novim ciljem – in starim
sovražnikom. V času demokracije smo zato spet tam,
kjer smo bili v času komunizma: levica proti
Cerkvi, Cerkev proti levici.
Drugače ni
moglo biti. Po učenju očeta spolne revolucije
Wilhelma Reicha je religija pomemben zatiralec
spolnosti, zato se ji je treba upreti. Kljub temu
po Reichu prvi vir zatiranja ni religija, temveč
klasična družina, bolj natančno, lik mogočnega
očeta. Razumljivo, zakaj se današnji aktivisti
spolne revolucije usmerjajo v simbolno odpravo
očeta in redefinicijo družine. Razumljivo, zakaj
druga stran (ne le Cerkev) krčevito brani lik
očeta ter klasično družino.
Če padeta oče
in družina, pade vse. Nastal bi kaos, ki bi klical
po močni moški roki (diktatura) ali pa kar po
moški religiji – kar zna biti islam. Možnost za
takšne scenarije daje moč skrajni desnici, za
katero ni naključno, da je obenem proti-gejevska
in proti-islamska. Obenem poskuša s svojim
mačizmom vzpostaviti lik mogočnega (beri:
nasilnega) očeta. V tovrstnem iskanju očeta so
skrajni desnici zelo blizu tudi slovenski častilci
Tita.
Cerkev mora najti drugačno pot.
Moralni teolog José Vico Peinado je že pred leti
pozval k dialogu med Cerkvijo in spolnimi
revolucionarji. Cerkev naj prizna, kar je dobrega
v spolni emancipaciji, revolucionarji naj vstavijo
močne etične varovalke v svoj projekt. Z drugimi
besedami: perspektiva za konec »vojne« je v spolni
svobodi, ki bo visoko etična.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/62-24-MladiVal-6
| | |
|
|
|