Izjava SKLS: Protiustavni zažig križa v Strunjanu in medijsko blatenje slovenskih škofov
V Svetu katoliških laikov Slovenije izražamo prizadetost ob že drugem zažigu križa v Strunjanu. Prepričani smo, da gre za nemoralno in protiustavno dejanje, ki ogroža versko svobodo.
Nedavni dogodek je mogoče prav razumeti le, če upoštevamo simboliko križa in ognja. Križ – temeljni simbol krščanstva – je za kristjane znamenje odrešenja in Božje ljubezni do vseh ljudi; ogenj pa med drugim simbolizira uničenje in razdejanje, zato je na primer zažig državne zastave kaznivo dejanje. Tudi dogodka zažiga križa v našem kulturnem okolju zato ni mogoče razumeti drugače kakor izraz izzivanja in nestrpnosti do krščanstva.
Prepričani smo, da je na poti k strpni, demokratični in svobodni družbi, ki bo dosledno uresničevala spoštovanje človekovega dostojanstva, potrebno jasno zavrniti vsakršen poskus zlorabe ustavno zagotovljene svobode izražanja. Od državnih organov zato pričakujemo, da bodo nepristransko, na podlagi ustavnega načela vladavine prava, izvedli vse ustrezne postopke za ugotavljanje odgovornosti storilcev.
V Svetu katoliških laikov Slovenije nas prav tako žalosti medijsko blatenje slovenskih škofov v zadnjih dneh. Nekateri mediji o njih na temelju nezanesljivih in netočnih virov poročajo senzacionalistično in tendenciozno z namenom ustvarjanja afer. Medije zato pozivamo k varovanju dobrega imena ter k večji profesionalnosti in odgovornosti za dobro vseh državljanov Republike Slovenije. V Svetu katoliških laikov Slovenije vsem prizadetim izrekamo solidarnost in obljubljamo molitveno podporo.
Svet katoliških laikov Slovenije
Nadškof Stres za Reporter: Cerkev je tepena, zadnjo plat smo res sami nastavili (Vir: Radio Ognjišče)
Nadškofija bi morala biti skrajno konservativna, to načelo je bilo nedvomno kršeno. Težko je povsem ne tvegati, a tveganje mora biti razumno. Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila, je v pogovoru za tednik Reporter pojasnil ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres.
Številke, ki se omenjajo v javnosti o skupni zadolžitvi Mariborske nadškofije, so po mnenju nadškofa Stresa neresnične."Po mojem vedenju znašajo med 300 in 400 milijoni, in ne med 800 milijoni in milijardo evrov," je zatrdil nadškof. Ob tem je pojasnil, da mu je celo nekdanji finančni minister večkrat dejal, da je bil Zvon Ena eden od najbolj stabilnih finančnih holdingov v Sloveniji. "Njegove naložbe so bile dobre, zato so banke tudi odobrile posojila. Menim, da je bila, kot sem že poudaril, predvsem preveč tvegana naložba v lastno optično omrežje," je izpostavil.
Nadškof Stres je dejal, da je še nekaj dni pred stečajem obstajalo upanje, da bodo banke pristale na prisilno poravnavo Zvona Ena, ki so ji nekatera izvedenska mnenja dajala prednost."Še poprej je bila menda banka Rothschild pripravljena na dokapitalizacijo, vendar se nikakor ni mogla uskladiti z bankami, prvenstveno z NLB, ki očitno ni pristajala na nobeno drugo rešitev kot na stečaj," je dodal.
Ob tem je izpostavil, da noče reči, da je bilo s strani škofije vse v redu, kriva je le gospodarska kriza in banke, to bi bilo izgovarjanje in sprenevedanje, po drugi strani pa nikakor ne more pristati na to, da odgovornost nosi samo škofija, vsi drugi dejavniki in okoliščine pa so povsem nedolžni. "Kot rečeno, do zloma je vodil skup različnih dejavnikov. Če bi škofijsko gospodarstvo ravnalo manj tvegano, bi bile težave manjše ali do njih sploh ne bi prišlo. Vse bi se lahko končalo drugače, če ne bi bilo krize ali če bi banke za financiranje dolgoročnih projektov zagotavljale dolgoročne vire, kot je bilo zaprošeno, in na koncu ravnale drugače," meni nadškof Stres.
Istrabenz je bil prav tako kot Zvon Ena in Zvon Dva finančni holding. Kot je poudaril nadškof Stres, se bo ta zmazal in banke bodo poplačane."Nekateri menijo, da bi tudi v tem primeru banke dobile več, če bi bile pripravljene sodelovati pri reševanju Zvona Ena. Tresk bi bil manjši in upniki bi bili mogoče celo poplačani. Za vse, ki jim je Cerkev trn v peti, je to krasna priložnost. Smo tepeni, zadnjo plat smo res sami nastavili, res pa je tudi to, da se to s pridom izkorišča. Naložili nam jih bodo več, kot si zaslužimo," je še izpostavil nadškof.
Pri delitvi bremen krize po njegovem mnenju absolutne pravičnosti ni, prav tako pa ne vidi velikih nesorazmerij."Tudi mi bi lahko protestirali, saj dejansko že zdaj zelo malo dobimo od države. Če bodo tudi drugi na sebi čutili večje breme, smo ga pripravljeni tudi mi," je pojasnil.
Nekateri so po besedah nadškofa v varčevalnih ukrepih zaznali priložnost za obračun s stvarmi, ki jim gredo krepko na živce. "Eden od sindikalistov bi zadal kar smrtni udarec katoliškim zasebnim šolam," je opozoril.
Za Katoliško cerkev je sporazum o obrambno-vojaškem ordinariatu prioriteta, je pojasnil nadškof Stres in dodal, da ima vlada po besedah obrambnega ministra Aleša Hojsa druge prioritete.
Več: Revija Reporter; http://radio.ognjisce.si/sl/130/slovenija/7721/
Berta Golob, Prepustil jim je svoj obraz (Vir: druzina.si)
Benedikt XVI. je 10. maja 2012 izdal dekret, da smemo Friderika Baraga klicati z nazivom »častitiljivi božji služabnik«.
James Scheuer, duhovnik iz bližine Baragovega zadnjega doma v stolni cerkvi mesta Marquette, si je pred leti ogledal Dolenjsko. Povedal je, da ohranjajo ameriški verniki davnega misijonarja in škofa v spoštljivem spominu. Našega Friderika Ireneja Baraga!
V Mali vasi, Knežji vasi pri Dobrniču, je »božji služabnik«, kakor ga že smemo imenovati, prvikrat stopil čez prag in z drobnimi otroškimi koraki odrobencljal nekaj pedi širnega sveta.
Za severnoameriške Indijance sta njegova slovnica in slovar še vedno nepogrešljiv temelj jezikovne zavesti, ne le prvi razvid značilnosti njihovega maternega jezika.
Kaj pa Dušna paša, ki jo je spisal Friderik Baraga, kaplan v Metliki, in jo je v Ljubljani leta 1830 natisnil Josef Sassenberg in je bila naprodaj pri Janezu Klemencu, bukvovezu? Več kot pol stoletja je slovenske vernike vodila po molitvenih in katekizemskih poteh.
Kaj pa odnos do rojakov, ki so nas prehiteli v svetosti? Letos nam je sveti oče Benedikt XVI. za častitljivega božjega služabnika imenoval prav Friderika Ireneja Baraga in pred dvema letoma misijonarja Janeza Gnidovca.
O Baragovem svetniškem življenju so ljudje pripovedovali povsod, kjer je kdaj oznanjal evangelij. Postopek za beatifikacijo se je pred leti začel v Ameriki; tudi ob skrbni podpori Cerkve na Slovenskem.
Božji mlini meljejo počasi, a tem počasneje, če jih ne poganja vneta namenska molitev. Baragu se na tihem že dvesto let priporočajo posamezni verniki njegovih dveh domovin: male Slovenije in obsežnega področja Severne Amerike v območju Velikih jezer. Ljudje z dveh celin, različnih narodnosti, iste vere …
Moč zgleda je bil za Baraga v času študija prava na Dunaju pridigar Klemen Maria Dvoržak. Dovolj odločilen zgled za odločilni korak: zbogom, prijazna nevesta, zbogom dedovanje graščine v Trebnjem, zbogom svet! Mladi pravnik Friderik vstopi v ljubljansko semenišče in v Ljubljani daruje tudi prvo sveto mašo.
Mrzli čas janzenizma, on pa tako vnet za ljudske pobožnosti! Težave že v Šmartnem pri Kranju v prvi kaplanski službi. Med drugim še ukor strogega župnika: gospod kaplan, ne spodobi se v župnišče prihajati bosih nog! To, da je toplo zimsko obutev na sprehodu podaril prezeblemu beraču, je bil predokus vsega, kar ga je čakalo v božji zasedi. Že čez nekaj let je na krpljah okušal ledeni mraz po zasneženih planjavah daljne dežele, potem ko mu je bilo onemogočeno biti dober in svet tudi kot kaplanu v Metliki.
Indijanska plemena. Oznanjevanje. Poučevanje v veri in vzgajanje. Katekizem za Otavane, slovar in slovnica za Očipvejce. Za Evropejce v nemškem jeziku opis zgodovine in običajev severnoameriških Indijancev. Za vernike nabožne knjige v maternem jeziku. Uči jih gospodariti, varuje jih pred pogoltnimi trgovci. Dvakrat se odpravi v stare kraje prosit denar za potrebe Indijancev. Slovenski duhovniki stopajo na njegovo pot. Saj je res že dolgo škof, saj je sedež škofije prenesel že v večje mesto, saj tekoče govori osem jezikov, saj nenehno piše in sporoča in oznanja in moli, moli, moli. Prva koča iz lubja, v kateri je čez odejo in knjige moral razpenjati dežnik, je samo še preteklost. Nekdanji metliški sokaplan se mu za svojo grobost opraviči solznih oči. Verniki ga imajo radi, rojaki se ga veselijo, tudi pri svetem očetu nekaj velja. Škoda, da sestra Antonija ni mogla ostati pri njem, dopisuje se pa predvsem s sestro Amalijo. Novice iz Ljubljane so raznovrstne, dobri boter Dolinar in njegova hčerka blag spomin.
A oglaša se bolezen. Škof počasi tudi ogluševa. Za vriske in šume in vabljive šepete je bil oglušel že zdavnaj. Čedalje bolj izostreno pa sliši božje glasove. Tenko jim prisluškuje. Vse delo, vse skrbi, vse, kar zmore in česar ne zmore, vse izroča v božje roke. Ko boš odpustil svojega služabnika, Gospod …
Osemintrideset let misijonar v Severni Ameriki. Do zadnjega diha v letu 1868.
Zdaj se po škofu Baragu tam imenujejo kraji, ulice, ustanove. Upodobljen je na platnu in v bronu. Z njegovega čela in lica zrejo v nas izrazite poteze indijanskega obličja. Vsem je postal vse, prepustil jim je celo svoj obraz.
Kaj nam sporoča? Nam, ki se (še) ne znamo dovolj globoko zavedati pomena svojih svetih.
Rojaki, zvesti bodite! Rojaki, ne podlegajte lažnim kristusom! Rojaki, nenehno se zahvaljujte za dom in domovino! Rojaki, molite! Rojaki, spoštujte krščanska izročila! Rojaki, odlikujte se v svetosti!
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/CD83F3616B8266C9C1257A0000334F6C?OpenDocument
'Tudi Nemčija potrebuje nove misijonarske korake' (Vir: druzina.si)
Tvegajmo korak naprej, je bila osrednja tema letošnjega srečanja nemških katoličanov, ki je med 16. in 20. majem potekalo v nemškem mestu Mannheim. Kot poroča Radio Vatikan, so letošnji 'Katholikentag' ali 'Katoliški dan' tamkajšnji katoliški verniki obhajali že osemidevetdesetič.
Kaj pomenijo besede 'tvegajmo korak naprej', se v svojem pismu, ki ga je poslal udeležencem srečanja, sprašuje papež Benedikt XVI. Pomenijo 'premakniti se, oditi na pot', pogosto pa pomenijo tudi odločitve, ki jih je potrebno sprejeti zaradi sprememb in prenove. To lahko stori le nekdo, ki je na to pripravljen, ki staro pusti za seboj, da bi lahko vstopil v nekaj novega.
Toda kaj to pomeni za skupnost Cerkve, ki je mistično Kristusovo telo, se še naprej sprašuje papež. Kristus je glava in mi smo udje. Poklicani smo torej, da se kot udje telesa orientiramo po glavi, ki je 'začetnik in dopolnitelj' naše vere (Heb 12,2). Prenova tako lahko obrodi sadove le, če izvirajo iz novosti Kristusa, ki je pot, resnica in življenje (Jn 14,6), kar pa zadeva vsakega vernika. S krstom namreč vsakdo postane novi človek v Kristusu, ko je osvobojen sužnosti greha. S tem mu je omogočeno, da stopi na pot odnosa z Bogom. Ta premik je podarjen od Boga in mora tudi vedno voditi k Bogu. Vsakdo je poklican, da razvija osebno vero in jo dejansko živi. Toda hkrati je ta premik posameznega vernika vedno tudi premik 'v Cerkvi in s Cerkvijo'.
Zgodovina je polna oseb, ki so tvegale korak naprej: »Z nemirnimi in odprtimi srci so bili sposobni, da so v svojih življenjih, v svoji vsakdanjosti, zaznali 'klic ven', ki je prišel od Boga.« Kar jih je prepričalo, da so odšli na pot, ni bila človeška nestalnost, temveč želja po iskanju resnice in poslušnosti Božji besedi. Resničen odhod na pot je torej v poslušnosti in zaupanju klicu. Papež Benedikt XVI. je v pismu spomnil na besede mučenca Alfreda Delpa, po rodu iz Mannheima. Njegove besede opisujejo osebe, ki sledijo Božjemu klicu in odidejo na novo pot: »To so osebe z neskončnimi očmi. Lačni in žejni so Dokončnega. Postali so ljudje, ki iščejo in hodijo, ker poslušajo notranji glas in zunanja znamenja. Tega ne bi nikdar slišali brez tiste notranje lakote in čuječega nemira, brez katerih bi se vdali in se zadovoljili z varnim ter udobnim življenjem.«
Sveti oče je nemške katoličane spodbudil, da njihova dežela potrebuje nove misijonarske in apostolske korake. Potrebno je prepoznati možnosti in izzive, ustvarjati prostor resničnega deljenja: »Zakaj le človeštvo, kateremu vlada 'civilizacija ljubezni', se bo zmožno veseliti pravega in trajnega miru.« Cerkev ima nalogo in pravico, da evangelij oznanja odprto in jasno. Prispevek vsake krščene osebe za novo evangelizacijo je nepogrešljiv.
Papež Benedikt XVI. se je nato posebej obrnil na mlade. Kdor ima pred seboj še celo življenje, se sooča z mnogimi odločitvami. Mora pa se tudi ponovno dvigniti po razočaranjih in si sam ustvarjati prihodnost. »Imejte pogum, da se orientirate po Jezusu Kristusu! Drug drugega utrjujte v veri! Izpovedujte evangeljsko sporočilo v vaših krogih prijateljev, v šoli, na delu! Zajemajte iz življenja in resnice, ki nam ju Kristus podarja v Cerkvi!«
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/BFBF1E00949A5764C1257A05003DCB7C?OpenDocument
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
I. Pastoralno delovanje na družbenem področju
a) Družbeni nauk in vraščanje vere
521. Cerkev, ki se zaveda obnoviteljske moči krščanstva tudi v zvezi s kulturo in družbeno stvarnostjo, prispeva k izgradnji človeške skupnosti s tem, da z lastnim učenjem kaže na družbeni pomen evangelija. Ob koncu 19. stoletja se je cerkveno učiteljstvo celovito spoprijelo z zapletenimi družbenimi vprašanji tistega časa in postavilo »trajen zgled za Cerkev. V določenih človeških razmerah, naj bodo na individualni ali družbeni ravni, narodni ali mednarodni ravni, se Cerkev mora oglasiti. V ta namen je oblikovala svoj lastni nauk, ga sistematično uredila, da more po njem družbeno resničnost razčlenjevati, presojati in iz nastajajočih navzkrižij izdajati smernice za pravično rešitev novih težav.« Poseg Leona XIII. v družbenopolitično stvarnost tistega časa z okrožnico Rerum novarum je »dal Cerkvi ‘statut civilnega prava’ v menjajočih se resničnostih javnega življenja ... V poznejših letih je bilo to še močneje potrjeno.«
522. Cerkev s svojim družbenim naukom ponuja predvsem celovito dojemanje in popolno razumevanje človeka v njegovi osebni in družbeni razsežnosti. Ko človeška antropologija odkriva nedotakljivo dostojanstvo vsakega človeka, resničnosti dela, gospodarstva, politike, uvaja docela novo perspektivo, ki osvetljuje pristne človeške vrednote ter navdihuje in spodbuja h krščanskemu pričevanju na različnih področjih osebnega, kulturnega in družbenega življenja. Zaradi »prvin Duha« (prim. Rim 8,23) je kristjan usposobljen »za spolnjevanje nove postave ljubezni (prim. Rim 8,1–11). Po tem Duhu, ki je ‘ara za našo dediščino’ (Ef 1,14), je ves človek notranje prenovljen, prav do ‘odrešenja telesa’ (Rim 8,23).« V tem smislu družbeni nauk opozarja, da temelj nravnosti vsakega družbenega delovanja zajema razvoj človekove osebe. Merilo za družbeno delovanje vidi v skladju z resničnim dobrim človeštva in v prizadevanju, ki teži k vzpostavljanju razmer, ki vsakemu človeku omogočajo uresničevanje njegovega celovitega poslanstva.
523. Krščanska antropologija spodbuja in podpira pastoralno delo z inkulturacijo vere, ki naj bi z močjo evangelija od znotraj prenovila vrednostne sodbe, odločilne vrednote, smernice za razmišljanje in načine sodobnega človekovega življenja: »Cerkev z inkulturacijo postaja bolj razumljivo znamenje tega, kar je, in primernejše orodje misijonstva.« Sedanji svet je zaznamovan s prelomom med evangelijem in kulturo; sekulariziran pogled na odrešenje teži tudi h krčenju krščanstva na »zgolj človeško modrost, skoraj na nekakšno znanost o mirnem življenju«. Cerkev se zaveda, da mora narediti »velik korak naprej v svoji evangelizaciji, stopiti mora v novo zgodovinsko etapo svoje misijonarske razgibanosti«. V to pastoralno perspektivo se umešča njen družbeni nauk: »’Nova evangelizacija’, ki jo sedanji svet nujno potrebuje in na katero sem že ponovno opozarjal, mora k svojim bistvenim sestavinam prišteti tudi oznanjevanje družbenega nauka Cerkve.«
|
|
|
|
|
|