»Prilika, ki smo jo slišali, nam govori o Božjem kraljestvu kot o svatbi (prim. Mt 22,1-14). Glavna oseba je kraljev sin, ženin, v katerem z lahkoto opazimo Jezusa. V priliki ni nikoli omenjena nevesta, temveč le številni povabljeni, tako želeni in pričakovani.« S temi besedami je papež Frančišek začel nedeljsko homilijo. Ti povabljeni smo mi, vsi mi, kajti z vsakim od nas želi Gospod »obhajati svatbo«. Svatba je začetek občestva za vse življenje in to želi Bog za vsakega od nas. Naš odnos z Njim ne more biti samo odnos, kot je med kraljem in vdanim podanikom, med gospodarjem in zvestim služabnikom ali pa med učiteljem in poslušnimi učenci, temveč je odnos ljubljene neveste in ženina. Ali drugače rečeno, Gospod si nas želi, nas išče in nas vabi in mu ni dovolj, če samo izpolnjujemo dolžnosti in spoštujemo njegove zapovedi, temveč hoče z nami resnično občestvo življenja, odnos v medsebojnem dialogu, zaupanju in odpuščanju.

Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
 

Zakon in devištvo

161. Devištvo ima simbolno vrednost ljubezni, kateri drugega ni treba posedovati, in tako odseva svobodo nebeškega kraljestva. Gre za vabilo zakoncem, da bi živeli svojo zakonsko ljubezen glede na dokončno ljubezen do Kristusa, kot skupno pot proti Božjemu kraljestvu. Ljubezen zakoncev ima sama po sebi druge simbolne vrednote: na eni strani gre za poseben odsev Svete Trojice. Trojica je polna edinost, toda v njej obstaja tudi različnost. Družina je poleg tega kristološko znamenje, ker razodeva bližino Boga, ki je soudeležen na življenju človeka, tako da se z njim združi v učlovečenju, na križu in v vstajenju: vsak zakonec postane »eno meso« z drugim in se preda, da bi vse delil z njim do konca. Medtem ko je devištvo „eshatološko“ znamenje vstalega Kristusa, je zakon „zgodovinsko“ znamenje za tiste, ki hodimo po zemlji, znamenje zemeljskega Kristusa, ki je sprejel, da se združi z nami, in se je izročil celo do prelitja krvi. Devištvo in zakon sta – in morata biti – različni obliki ljubezni, ker »človek ne more živeti brez ljubezni. Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če se mu ljubezen ne razodene.«

162. Celibat je v nevarnosti, da postane udobna samota, ki daje svobodo za neodvisno gibanje, za menjavanje krajev, nalog in odločitev, za razpolaganje z lastnim denarjem, za navezovanje stikov z različnimi ljudmi glede na trenutno privlačnost. V tem primeru zasijejo poročeni kot pričevalci. Tisti, ki so bili poklicani k devištvu, lahko najdejo v nekaterih zakonskih parih jasno znamenje velikodušne in neomajne zvestobe Boga svoji zavezi, ki bo spodbudila njihova srca k bolj konkretni in predani razpoložljivosti. Kajti so poročeni ljudje, ki ohranijo svojo zvestobo, ko je njihov sozakonec postal fizično slaboten ali ko ne zadovoljuje potreb sozakonca, kljub temu da jih veliko skušnjav vabi k nezvestobi in k temu, da bi ga zapustili. Žena lahko skrbi za svojega bolnega moža in pod križem znova izgovori »da« svoji ljubezni do smrti. V tej ljubezni se na presunljiv način kaže dostojanstvo osebe, ki ljubi – dostojanstvo kot odsev darujoče se ljubezni – kajti tej ljubezni gre bolj za to, da ljubi, kakor da bi bila ljubljena. V mnogih družinah lahko opazimo tudi sposobnost predanega in nežnega služenja problematičnim in celo nehvaležnim otrokom. To naredi te starše za znamenje svobodne in nesebične Jezusove ljubezni. Vse to je zgled osebam v celibatu, kako živeti svojo predanost Božjemu kraljestvu z večjo velikodušnostjo in razpoložljivostjo. Dandanes je sekularizacija zabrisala vrednost zveze za vse življenje in oslabila bogastvo zakonske predanosti. Zato »je potrebno poglobiti pozitivne vidike zakonske ljubezni.«