E-novice ŽPS


Št. 36 (11.6.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013

A.S., Papež Frančišek: Odpreti srce za tolažbo Svetega Duha (Vir: Radio Ognjišče)

Resnična svoboda se rodi takrat, ko Gospodu odpremo vrata srca, je poudaril papež Frančišek med sveto mašo ter dodal, da zveličanje pomeni živeti v tolažbi Svetega Duha.

Kaj pomeni tolažba za kristjana, je začel pridigo papež Frančišek. Dejal je, da sv. Pavel na začetku Drugega pisma Korinčanom večkrat uporabi besedo tolažba. Apostol narodov govori „kristjanom, mladim v veri“, osebam, ki „so pred kratkim stopile na Jezusovo pot“. Po papeževih besedah so to bili običajni ljudje, ki so našli Jezusa. Ta pomembna življenjska sprememba je potrebovala posebno Božjo moč in ta moč je bila tolažba. „Tolažba je Božja navzočnost v našem srcu,“ je zatrdil Frančišek. A da bi Gospod prišel v naše srce, je potrebno odpreti vrata, potrebno je naše spreobrnjenje.

„Zveličanje je tole: živeti v tolažbi Svetega Duha in ne v tolažbi duha tega sveta. Slednje namreč ni zveličanje, ampak je greh. Zveličanje pomeni hoditi naprej in odpreti srce, da bi vanj prišla ta tolažba Svetega Duha, ki je zveličanje,“ je pojasnil papež Frančišek in dodal, da se glede tega ne moremo pogajati, ne moremo sprejeti malo Svetega Duha in malo duha sveta. Tudi sam Jezus to jasno pove: Ni mogoče služiti dvema gospodarjema. Ali se služi Gospodu ali pa duhu sveta. Frančišek je nadaljeval, da kadar smo odprti za Svetega Duha, lahko razumemo Gospodovo novo postavo: blagre, o katerih govori današnji evangelij. Blagre je mogoče razumeti samo z odprtim srcem, razumejo se iz tolažbe Svetega Duha, ne morejo pa se razumeti samo s človeškim razumom.

»To so nove zapovedi. A če nimamo srca, odprtega za Svetega Duha, bi se zdele kot neumnosti,« je zatrdil papež. Biti ubogi, biti krotki, biti usmiljeni, to niso neke stvari, ki bi nas pripeljale k uspehu. »Če nimamo odprtega srca in če nismo okušali tolažbe Svetega Duha, tega ne moremo razumeti. To je postava za tiste, ki so bili rešeni in so odprli svoja srca za zveličanje. To je postava svobodnih, svoboda Svetega Duha.« Nekdo si lahko uredi svoje življenje po seznamu zapovedi, a to ga navsezadnje ne bo privedlo do zveličanja. Do zveličanja nas lahko privede samo odprto srce.

Papež Frančišek je nadaljeval s vprašanjem, kako to, da nekatere osebe nimajo srca odprtega za zveličanje, in odgovoril, da zato, ker se zveličanja bojijo. Potrebujemo ga, a obenem se ga bojimo. Kajti ko bo prišel Gospod, bomo morali dati vse. On je tisti, ki zapoveduje. Zato se bojimo, kajti zapovedovali bi radi mi, je dejal papež in dodal, da za razumevanje novih zapovedi potrebujemo svobodo, ki se rodi iz Svetega Duha, ki nas tolaži in daje življenje.

"Danes lahko prosimo Gospoda, naj nam da milost, da bi mu sledili, a sledili v svobodi," je povabil papež. "Kajti če mu želimo slediti samo s svojo človeško svobodo, bomo na koncu postali hinavci kot farizeji in saduceji, ki so se prepirali z Gospodom." Hinavščina pomeni, da ne pustimo Svetemu Duhu, da bi spremenil naše srce. "Prosimo za milost, da bi odprli svoje srce za tolažbo Svetega Duha, kajti ta tolažba, ki je zveličanje, nam daje razumeti zapovedi na pravi način," je sklenil pridigo papež Frančišek.

Vir: Radio Vatikan

Več na:
http://radio.ognjisce.si/sl/143/aktualno/10948/ 


1700 let milanskega edikta (Vir: Katoliška cerkev)

Dioklecijanovo preganjanje kristjanov (303–311/313), ki je bolj prizadelo vzhodni del rimskega cesarstva, je 30. aprila 311 končal tolerančni edikt vzhodnorimskega cesarja Galerija (cesar 305–311), s katerim je šest dni pred smrtjo kristjanom dovolil svobodno izpovedovanje njihove vere. Svoj odlok je utemeljil z neučinkovitostjo prepovedi. Galerijev tolerančni edikt sta priznala tako Konstantin, ki so ga leta 306 v Yorku oklicali za cesarja in Maksencij, ki se je dal istega leta oklicati za cesarja rimskemu senatu. Cesarska konferenca v Canuntumu je leta 308 cesarski naslov na zahodu priznala Liciniju, na vzhodu pa si ga je po Galerijevi smrti leta 311 prisvojil Maksimin Daja, ki je kmalu obnovil preganjanje kristjanov.

Po zmagi nad Maksencijem (bitka pri Milvijskem mostu 313) je Konstantin postal cesar zahodnega dela rimskega cesarstva in Licinij po zmagi nad Maksiminom Daja istega leta (bitka pri Adrianopolu) cesar v vzhodnem delu rimskega cesarstva. Ob priložnosti Licinijeve poroke s Konstantinovo sestro v Milanu, sta oba cesarja 15. junija 313 sklenila dogovor (t. i. »milanski edikt«), s katerim sta vsem prebivalcem obeh delov cesarstva zagotovila svobodno izpovedovanje njihovih veroizpovedi, ter kristjanom vrnitev cerkva in zaseženega premoženja. S tem je bila tudi krščanska Cerkev formalno priznana kot enakopravna in v svojem delovanju svobodna ustanova v cesarstvu. V starorimskem prepričanju, da pomeni preziranje religije nevarnost za državo, njeno vzdrževanje pa veliko srečo, se je Konstantinova politična religioznost vedno bolj nagibala h krščanstvu, ki se je s cesarjevo naklonjenostjo notranje organiziralo in vedno bolj uveljavljalo v javnosti. Leta 321 je Konstantin celo določil nedeljo kot dela prost dan.

V slovenskem prevodu je besedilo »Milanskega edikta« – pravilneje milanskega sporazuma – objavljeno v: 2000 let krščanstva, Ljubljana 1991, 162–164.

Besedilo je pripravil dr. France M. Dolinar.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/1700-let-milanskega-edikta
 
 
Kočevski Rog – središče in merilo Slovencev - nagovor Matije Ogrina (Vir: Katoliška cerkev)

V Kočevskem Rogu je tišina nepredirna in globlja kakor v vsakem drugem gozdu. Gozdna tihota je tu drugačna. Kajti to, kar so videla ta drevesa in te skale, je nepojmljivo, človeški misli komaj dostopno. Tisto, kar se skriva za tihoto tega gozda, je nekaj tako izrednega, da se dviga nad vse drugo, kar se nam je Slovencem v tisočletni zgodovini dogodilo. Zlo, ki je tu delovalo, je bilo drugačno od vsega znanega; prav je bilo rečeno, da je bilo tu na delu neko – presežno zlo. Trpljenje slovenskega človeka na tem kraju je nedopovedljivo. In moralna veličina ljudi, ki sta jih zlo in trpljenje tu zadela, je zato komaj dosegljiva.

Pomenu, ki ga ima Rog za nas, sodobne ljudi, se nekoliko približamo, ko uvidimo, da je Rog temeljna resničnost slovenskega naroda in države. Nikjer drugod med Slovenci ni bilo toliko in takega trpljenja, pa tudi takšne človeške veličine, kakor na stotinah slovenskih morišč, ki jih Rog vse skupaj predstavlja – od Primorske do Prekmurja.

In skorajda bi rekli, da nikoder drugod človeška veličina ni mogla zrasti više kakor tu, kjer so izmučene, polomljene žrtve globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem. Na drugi strani pa ljudje, ki so se tukaj vedli kakor bogovi, niso mogli sami sebe še bolj spremeniti v pošasti in še bolj prizadeti svojo človeškost.

Človek ne more imeti nobene želje po domu, po domačih, po nežnosti in utehi, ki bi ne bila na Rogu doživeta v stopnjevanem pomenu besede. Nobene želje po pravici in rešitvi ne moremo občutiti, ki bi tukaj ne bila v človeških srcih občutena pomnoženo in podeseterjeno. Predvsem pa: nobene bolečine ni, ki je ni bilo na Rogu in nas tukaj čaka kakor mogočno ogledalo. Rog je zato antropološko središče in moralna norma slovenskega človeka.

Ničesar Slovenci nimamo in ne moremo imeti, kar bi nas v vsej zgodovini bolj prizadelo in bolj spremenilo življenje našega naroda, kakor Rog. Ničesar ni v našem narodu, kjer bi si tako ostro in dokončno stala vsaksebi slovenska katoliška omika in barbarstvo, civilizacija in njeno zanikanje. Tukaj se z ostro ognjeno črto ločuje vse, kar je v stoletjih našega naroda vodilo h kulturi, omiki in ohranjanju življenja; na drugi strani pa na Rogu dočaka svojo končno kulminacijo to, kar je po raznih poteh, vidno ali manj vidno, vodilo v razkroj omike in v uničenje človeka. Rog daje vsemu temu končno potrditev, pečat, razvidnost in nedvoumnost. Rog je kakor tisto polje, na katerem dozorita pšenica in ljuljka – in se pokažeta v dokončni razvidnosti. Zato je Rog tudi v pogledu omike in kulture naša središčna realnost, je civilizacijsko in narodnostno središče Slovencev.

Za Rog pa je bistvenega pomena tudi tisto, kar pomenijo in ponavzočujejo rožni venci, križci in svetinjice, strgani žrtvam z vratu in odvrženi ob breznu na kup. Tista dokumentarna fotografija prepletenih rožnih vencev in križcev, ki jih načenjata rja in zeleni volk, pove vse. Tu sta si stala v prečudnem boju nasproti vera in sovraštvo do vere, vdanost v Božjo previdnost na eni in bojevito zanikovanje Boga na drugi strani. Ni se moč izogniti misli, da se je tu dogajala neka drama, katere resnično prizorišče je presežno, duhovno, in da nam je izid te drame v metafizičnem pomenu – nam kot živečim ljudem – neznan in nedostopen. Nedvomno pa nam je duhovni, metafizični pomen Roga do neke mere dostopen in najbolj razložen s fatimskim sporočilom (kakor je bilo na tem mestu že rečeno: v fatimski viziji Kristusovo kri, ki teče s križa, v čaše prestrezajo mučenci in jo kot Božjo milost posredujejo vernim). Zato smemo reči, da Kočevski Rog ponavzočuje delovanje duhovnega zla in dobrega v naši zgodovini, ju napravi očem vidna in očitna kakor morda nikoder drugod, zato je v tem smislu Rog tudi metafizično središče slovenstva. ...

Več na: http://katoliska-cerkev.si/kocevski-rog-sredisce-in-merilo-slovencev-nagovor-matije-ogrina
 


Bog je naša mati (blog Branka Cestnika)

Dolgo smo zoreli zanjo in plašno jo izrekamo – namreč, trditev: Bog je naša Mati. Čudna plašnost je ta. Skoraj tabu. Tisočletja smo vzgajani v duhu Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma (prim. 1 Mz 1,1-27).

Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in Duh božji je vel nad vodami.

Tema, voda, globina. To je stanje zarodka.

Tisočletja smo vzgajani v duhu Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij.

Bog je rekel: „Bodi svetloba!“ In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra.

To je rojstvo. Iz maternice skozi ožino v luč. Luč je dobra. Življenje je lepo. Luč prekriva bivanje. Ko luči ni, gremo spat. Ležemo. Postelja je mehka in topla. Včasih se v njej zvijemo kot zarodek in tako ostanemo do jutra, do nove luči.

Bog je rekel: „Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!“ Bog je rekel: „Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!“

Odpiramo se oblikam in zvokom sveta. Prvi tedni so to. Oči so velike, usta zahtevajo mleka. „Materija, vstopi vame!“ pravijo. „Vse življenje te bom srkal vase, materija. Ker si tudi ti svetla in dobra.“

S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor razodevanja obličij, bi rekel Emmanuel Lévinas.

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

Po nekaj tednih se zavemo, da z mamo nismo isti kos mesa. Jaz sem „jaz“, ona je „ti“. Zraven nje je še en „ti“. Drugačen. Skrivnosten. Iz njegovega ogromnega telesa ne priteče hrana. To je oče. S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor razodevanja obličij, bi rekel judovski zdravnik in filozof Emmanuel Lévinas. Smo v katedrali medčloveških odnosov. Tu bomo ostali, tu bomo zdaj prešerno plesali zdaj krčevito jokali do konca svojih dni.

In Bog? Kdaj pride na vrsto Bog? Bog parkljev, angelov in Miklavža pride na obzorje s tretjim ali četrtim letom. Bog duhovnikov in zapovedanih praznikov nastopi z vpisom v verouk v šestem letu starosti. Bog mističnih radosti morda nikoli. A živi Bog, Duh življenja, je tu od začetka. Plaval je nad prvo vodo, bil Luč luči in Obličje obličja. Bog je znotraj misterija rojstva. On bruha željo po življenju in luči. On je „Ti“, na katerega trčimo v podaljšku odnosa z vsakim „ti“, razlaga še en Jud – Martin Buber.

Če je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje, ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu, Očetu-Materi.

Torontski teolog Herbert W. Richardson poroča, da so ga kot otroka naučili naslednjo večerno molitev: „Oče-Mati Bog, imej me rad, varuj me med spanjem, vodi moje korake Tebi naproti.“ Koncept Oče-Mati, pravi Richardson, ga je že kot otroka navadil misliti Boga kot nekoga, ki ni podoben nikomur na zemlji. Njegovo teologijo je rešil mačističnih pasti.
Če je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje, ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu, Očetu-Materi.

Več na: http://iskreni.net/mnenja/178-branko-cestnik/1915-bog-je-nasa-mati.html



Mateja Feltrin Novljan, Nočno sonce v skupnosti Cenacol (Vir: Radio Ognjišče)

Tokratnega zapisa o Nočnem soncu ne morem napisati z neko distanco, ker se me je preveč dotaknilo. Še danes sem »zadeta« od ljudi, ki niso več »zadeti«. Tokrat sva z Markom odšla na teren, oddaja pa je nastajalo v Škocjanu na Dolenjskem, kjer živi skupnost Cenacolo. Prišla sva, ko so delali na vrtu, v hlevu, kuhinji - tam, kjer pač morajo. Skupaj smo sedli za večerjo, pred njo molili v italijanščini, ki je uradni jezik vseh skupnosti, v miru pojedli odlične špagete in potem so fantje odšli molit rožni venec. Mi smo se pripravljali za neposredni prenos in se izpred hiše v zadnjih minutah preselili v notranjost, saj je prišla nevihta.

Bogu hvala ni bilo toče, saj bi lahko v trenutku uničila trdo prigaran pridelek, ki je zanje bistven. Živijo od Božje previdnosti, povesta Petar in Anže, ki sta naju sprejela. In če ni soli, je hrana pač nezačinjena. A Bog je milosten, ugotavljajo in poskrbi, da imajo vedno ravno prav vsega za vse. Nikoli ne gredo v trgovino, živijo do tega, kar pridelajo in dobijo. Bog ima prostor med njimi, saj fantom pozornosti ne kradejo ne televizija, radio, internet, časopisi …. Vse tisto, brez česar se nam zdi, da mi ne morem več živeti, oni smisel poznajo.

Skupnosti so mednarodne
V slovenski skupnosti je trenutno 23 fantov. V Nočnem soncu so bili naši sogovorniki Boštjan, ki je bil odvisen od alkohola, Ljuboša so zasvojile igre na srečo, Anžeta, Lukaša in Petra pa trde droge. So mednarodna družba, prihajajo iz Slovenije, Poljske, Češke, Bolgarije, Italije, Hrvaške. V tej hiši fantje začenjajo novo pot, brez odvisnosti. Teh je cela paleta in vsak nosi svojo zgodbo, ki je pripeljala človeka do dna in ga na koncu dvignila k svojemu bistvu. Delo, molitev, iskrenost, prijateljstvo so vrednote, na katerih temelji življenje skupnosti, ki jih je ustanovila s. Elvira. To so mednarodne skupnosti, ki živijo po vsem svetu, največ jih je v sosednji Hrvaški, med najbolj obiskanimi in znanimi pa je hiša v Bosni v Medjugorju.

Dan v skupnosti Cenacolo
Fantje vsak dan vstajajo ob šestih zjutraj, potem se srečajo v kapelici. Njihov dan je prežet z molitvijo, saj jim ta kaže pravo pot. Berejo Sveto pismo, Božjo besedo, ki je njihovo vodilo za dan, ki se rojeva. Vsak med njimi pove, kaj ob tem doživlja, to je čas za opravičevanje in načrtovanje. Delovni dan se začne po zajtrku. Vsak odgovorno opravlja svoje delo. Boštjan skupaj s prijateljem čisti hišo, to počne dvakrat na dan. Anže je odgovoren za traktor, ki so mu ga fantje zaupali, Lukaš dela na vrtu in pove, kaj je treba narediti, posaditi, opraviti, skrbi za gozd in za drva, saj z njimi tudi kuhajo. Ljuboš pripravlja jedilnike, Petar razporeja usklajuje delo med vsemi.

Delo je zanje sredstvo, da se bolje spoznajo in se družijo v svojih spodobnostih, običajno vsako delo opravljata dva. Ob dvanajsti uri imajo kosilo, po njem prosti čas za pogovor ali pa ga izkoristijo za pranje svoje obleke - to počnejo v mrzli vodi, na roke. Delovni dan končujemo ob osemnajsti uri. Sledijo malica, kopanje, preoblačenje, da bi se spet dobili v kapelici, kjer molijo tretji del rožnega venca in se pogovarjajo o tem, kako so preživeli dan. Okoli dvajsete ure je večerja, po njej trenutki prostega časa in potem gredo spat. Ob dvaindvajseti uri ugasnejo luči.

Iskreni pričevalci
Fantje živijo v svoji skupnosti, to je njihov bivanjski prostor, a prihajajo tudi v župnije, kjer pričujejo. To so močne zgodbe, ki smo jih bili deležni tudi v Nočnem soncu. Močno bo nagovoril tudi dan odprtih vrat, ki ga pripravljajo v nedeljo, 16. junija 2013, ob 15. uri. Pripravili bodo igro Gospod je moj pastir in prestavili vse, kar delajo, tudi rožne vence, zapestnice. Če si želite, da bi kdo od fantov pričeval v vaši župniji, šoli … pa jih lahko pokličete na 051/876-964, med 12. in 14. uro.
 
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/142/utrip/10927/  

MOLITEV

Na vratih samotne cerkvice
sem prebral:
"Moliti pomeni biti pred njim
in ga ljubiti."
Dolgo mi je ta misel pomagala
prihajati pred Jezusa v evharistiji,
ga ljubiti.
Ne da bi se prav zavedal,
se je ta drža človeka,
ki ljubi Boga,
nagibala v hvaležno sprejemanje
Jezusove ljubezni,
kajti "on nas je prvi ljubil ...
do konca."
Pogosto sem pred njim
kakor tiha obala,
ki jo v valovih
obliva neskončno ljubeč Ocean
zastonjske ljubezni.

11. nedelja med letom


16. junij 2013
Lk 7, 36-8,3


Jezus odpusti grešnici, ker ljubi
Prosil pa ga je nekdo izmed farizejev, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sédel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in mu s solzami začela močiti noge; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko pa je farizej, ki ga je bil povabil, to videl, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, nekaj ti imam povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Neki upnik je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si sodil.« In obrnivši se k ženi je Simonu rekel: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, odkar je prišla, ni nehala poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Ženi pa je rekel: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«

Jezusovo spremstvoIn poslej je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi ter jih učil in oznanjal božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem.

Besede vere za vsakogar


Kako najti prave besede za molitev?

Kaj reči, ko nam zmanjka besed?

Črpajte svoj navdih za pogovor z Bogom v svetopisemskih psalmih!

Ti so vodili Marijo, Jožefa in pravične Stare zaveze. Tudi Jezus jih je molil. Naredite si majhno zbirko psalmov, ki bodo po dogodkih vašega življenja, lahko bogatili vašo molitev.

Nekaj primerov:
V žalosti: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? … Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat! (Ps 22,2.20)
V upanju: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? (Ps 27,1).  Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi (Ps 119, 105).
V zahvalo: Aleluja! Hvali, moja duša, Gospoda. Hvalil bom Gospoda v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival (Ps 146,1-2).

Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Aktualna gradiva
 

Gradiva z izobraževanj za voditelje komisij

Korak naprej 2, gradiva

Druga aktualna gradiva
Video gradiva
Gradiva za delo v ŽPS
Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si!

Hodila bom za Njim
Vabimo vas...

45. narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje (Vir: Katoliška Cerkev)

Slovensko narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje bo potekalo v soboto, 15. junija 2013. Mašo bo daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Ob 9.00 se bo na trgu pred cerkvijo po ustaljenem programu začela priprava na mašo z molitvijo rožnega venca in petjem, ob 10.00 pa bo slovesna romarska maša.

Romanje, ki ga od začetka organizira revija Ognjišče, najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji, se je v 45-letni zgodovini razvilo v narodni dan bolnikov, ki ga v Cerkvi po svetu sicer obeležujejo na god lurške Matere Božje 11. februarja, v Sloveniji pa tretjo soboto v juniju.

Mašo bo neposredno prenašal Radio Ognjišče.

Dodatne informacije o romanju na Brezje dobite pri mag. Božu Rustji, tel. 05/611–72–20, e-naslov: [email protected].

Več na: http://katoliska-cerkev.si/45-narodno-romanje-bolnikov-in-invalidov-na-brezje



Biblično izobraževanje za župnijske sodelavce in druge zainteresirane (Vir: Katoliška Cerkev)

V prostorih Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani bo v soboto, 22. junija 2013, med 9.00 in 16.00, potekal izobraževalni dan branja Svetega pisma po različnih metodah. Izobraževanje je namenjeno laikom iz župnijskih občestev, ki so člani molitvenih, zakonskih, bibličnih, pevskih, liturgičnih in drugih župnijskih skupin ter tistim, ki Sveto pismo uporabljajo kot temeljni vir za svojo dejavnost oz. duhovno rast.

Aktivnim bralcem Božje besede želijo z izobraževanjem pomagati pridobiti nekaj izkustev in veščin, s katerimi bodo lažje vstopili v dialog z Božjo besedo in vanj pritegnili tudi druge. Predstavili bodo različne vidike in metode celostnega vstopanja v svetopisemska besedila, ki vodijo do poglabljanja osebne vere in poslušanosti Božji besedi, ki ustvarja pričevalce in oznanjevalce. Seminar bo potekal v obliki delavnic, ki jih bo vodila strokovna ekipa pod vodstvom biblicista prof. dr. Maksimilijana Matjaža.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/biblicno-izobrazevanje-za-zupnijske-sodelavce-in-druge-zainteresirane

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

[email protected]

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







Sent to [email protected]why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp