Izjava Komisije Pravičnost in mir: Nasprotujemo kristjanofobičnemu zažigu križa v Strunjanu (Vir: TU SŠK, katoliska-cerkev.si)
V Komisiji Pravičnost in mir smo z ogorčenjem sprejeli informacijo, da je Dean Verzel s somišljeniki v četrtek, 10. maja 2012, zažgal votivni križ v Strunjanu. Omenjeni križ so po zaobljubi prvič postavili mornarji in ribiči že leta 1600, da bi jih varoval na morju. Lani so ga tamkajšnji prebivalci obnovili kot del dejavnosti ob letošnjem praznovanju 500-letnice Marijinih prikazovanj.
Zažig votivne podobe v Strunjanu razumemo kot dejanje javnega razpihovanja in spodbujanja verskega sovraštva in nestrpnosti s sramotitvijo verskih simbolov krščanstva, poskus stigmatizacije kristjanov v naši družbi (kristjanofobije) in namerno žaljenje verskih čustev. Glede na to, da je ista oseba pred desetimi leti že zažgala isti križ, menimo, da gre za očitno moralno in pravno zavrženo dejanje v slovenskem kulturnem prostoru.
Pristojne državne organe pozivamo, da v najkrajšem času preverijo prisotnost elementov kaznivega dejanja in odgovornost storilcev za dejanje na osnovi Kazenskega zakonika, v povezavi z določbami Ustave RS in Zakona o verski svobodi, ki nedvoumno obsojajo razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti.
msgr. dr. Marjan Turnšek
predsednik Komisije Pravičnost in mir
mariborski nadškof metropolit
Marjana Debevec, Člani gibanj na Vrhniki in po vsej Evropi za edinost in mir (Vir: Radio Ognjišče)
Na Vrhniki in hkrati v 140 mestih po vsej Evropi je potekalo tretje mednarodno srečanje krščanskih gibanj in skupnosti z naslovom Skupaj za Evropo. Osrednji dogodek je bil v Bruslju. V sklepnem sporočilu so udeleženci zapisali, da je njihovo bratstvo v službi edinosti in miru Evrope in vse človeške družine. Obvezali so se še, da bodo delali za zedinjeno, solidarnostno in prijetno Evropo.
DA življenju
Športno dvorano na Vrhniki je včeraj popoldne preplavila pisana množica članov različnih krščanskih gibanj in skupnosti, tudi predstavnikov evangeličanske cerkve, ki si skupaj prizadevajo za dobro naše družbe. Preko konkretnih izkušenj so pokazali, kako se zavzemajo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. "Razumela sem, da moram postati glas tistih, ki nimajo glasu, da moram postati roke tistih, ki se ne morejo braniti, noge tistih, ki ne morejo pobegniti. Bog me je poklical k eni veliki rani človeštva, k žalostni, tragični, travmatični zgodbi - k umetnemu splavu ... Tako je v novembru lanskega leta zaživel Zavod Živim, zavod za pravico do življenja. Z raznimi akcijami, predavanji, razstavami in koncerti želimo ozaveščati, detabuizirati nerojeno človeško življenje, saj smo prepričani, da je prav vsak človek vreden dostojanstvenega življenja od spočetja do naravne smrti. Osvetliti želimo problematiko umetnega splava, umetne oploditve, kontracepcije in post-abortivnega sindroma. Pomagati mamam, očetom, bratom, sestram, dedkom, babicam in medicinskemu osebju, torej vsem, ki so vpleteni v to t.i. pravico umetnega splava, pa tudi tistim, ki se odločajo o splavu, da bi spoznali, da obstajajo boljše rešitve," je dejala direktorica zavoda Živim Katarina Nzobandora.
DA družini
V drugem sklopu so pripadniki gibanj in skupnosti izrazili svoj "da" družini. Na poseben način so se povezali prav v času obravnave predloga družinskega zakonika ter se zavzeli za družino po božjem načrtu. "Zamisel, da 24. oktobra 2009 organiziramo Dan družine, se je porodila spontano – navdih smo dobili v podobnih dogodkih, ki so se v preteklih letih v soorganizaciji Neokatehumenske poti že dogajali po različnih mestih - npr. v Rimu in Madridu, kjer je papež Pavel II. obhajal prvo bogoslužje za družino in z močnim glasom zaklical vsemu svetu: 'Prihodnost človeštva gre preko družine.' Namen našega srečanja je bil pričevati ZA družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. Pobudo so z veseljem podprla različna gibanja, pobude, družine in posamezniki, podprle pa so nas tudi neokatehumenske skupnosti iz vseh sosednjih držav - na Prešernovem trgu se nas je tako kljub slabemu vremenu zbralo več kot 4.000," je povedal Tadej Stegu iz Neokatehumenske poti.
Ves čas je še posebej z molitvijo družino podpirala Katoliška karizmatična Prenova. Tanja Jenko je med drugim pripovedovala: "Dogodke in shode iniciative smo podpirali z našo udeležbo. Iniciativi smo pomagali z mesečnimi finančnimi darovi iz nabirke. Tematiko, povezano z Družinskim zakonikom, smo pokrivali s članki v tiskanem mesečniku Prenova. Organizirali smo neprekinjeno verigo molitve. Dežurali smo z molitvijo takrat, ko so voditelji v iniciativi sprejemali odločitve ali nastopali v medijih. Ko je bilo treba narediti kaj konkretnega, so ljudje dobrovoljno prišli pomagat: pakirat, tipkat, klicat po telefonu. Zbirali smo podpise peticije in podpise za referendum ter pomagali s koordinacijo prostovoljcev po različnih krajih Slovenije. V skupini 'Za družino pričujem' smo nekateri zapisali naša pričevanja. Pričevali smo 'v živo', po različnih župnijah."
Tudi v Gibanju fokolarov so se javno zavzeli za družino. "Vsi smo začutili vrednot prispevka vsakega in da povezani lahko nekaj spremenimo. Referendum ni bil le osamljen dogodek. Zdi se mi, da je to znamenje časov, ki nam ga Bog pošilja, ko ustvarjamo boljšo družbo in svet, ne sme manjkati prispevek nas kristjanov," je poudarila Andreja Hergula.
ZA solidarnost z revnimi
Karmen Kristan je z udeleženci srečanja podelila svojo bolečino ob izgubi službe in hkrati lepoto medsebojne ljubezni in pomoči, ki jo je začutila v skupnosti Odraslih skavtov. "Odrasli skavti so nas prihajali obiskat s polnimi naročji različnih daril. Nekdo mi je plačal romanje v Assisi, drug duhovne vaje v Kančevcih, obljube za molitev v namen razrešitve naše stiske," je dejala.
Potrebo po solidarnosti pa močno čuti tudi evangeličanska skupnost v Sloveniji. O njenem pomenu je spregovoril Filo Geza, pastor evangeličanske cerkve v Ljubljani. Svoj nagovor je zaključil z besedami: "Ali iz krščanske vere lahko dobimo napotke za preorientacijo gospodarskega in družbenega življenja in napotke za oblikovanje gospodarstva in družbe? Odgovor je: Da! Osrednje mesto ima pričevanje za pravično soudeležbo in usposabljanje za lastno odgovornost in solidarnost, ki v smislu uvrstitve v komplementarni sklop tvorijo normativni temelj krščanske socialne etike."
ZA mir
Zadnji "da" so udeleženci izrekli miru. Prepričani so namreč, da brez miru tako v srcih ljudi, kot med ljudmi in med narodi naš svet nima prihodnosti. Mir v srca ljudi prav gotovo prinaša ulični misijon, ki je ena od značilnih oblik evangelizacije skupnosti Emanuel. Bogoslovec Blaž Dobravec je povedal, kako so ga pred nekaj tedni izvedli v Ljubljani. "Moram reči, da je moja navdušenost kakšen mesec prej vpadla in sem si resnično želel, da misijon odpade. Ko je bila zavrnjena prošnja iz občine Ljubljana za najem javne površine mi je precej odleglo. Vendar pa se je kljub temu našla pot (na mojo žalost) in zdelo se mi je, kot da vse skupaj nekdo (Bog) iz ozadja vodi in pelje naprej. Vse bolj sem v sebi spoznaval, da kljub notranjim in zunanjim nasprotovanjem ne smem preprečiti Božjega dela. V nas se je pojavljalo od strahu, rahlih dvomov in živčnosti, do manjših prepirov v skupnosti in kakšne zadušljive besede, pa tudi prireditve na Prešernovem trgu ravno takrat, ko smo imeli misijon. Kljub temu je Kristus močnejši. Potrebno je verovati in se prepustiti v njegove roke. Preden smo začeli misijon smo imeli polurno molitev pred Najsvetejšim. Kristus nas je umiril, nam dal zagon in pogum. Morala v skupnosti se je drastično dvignila. Odziv ljudi je bil pozitiven, še bolj pozitiven pa odziv celotne skupnosti. Na koncu pri refleksiji smo bili zelo veseli in hvaležni Bogu in lahko rečem, da je misijon gradil nas in skupnost, saj je bilo misijonarjenje dobra in močna izkušnja predvsem za nas bogoslovce," je pripovedoval.
Mladi za zedinjen svet letos pripravljajo velik mednarodni dogodek, ki ne bo le prispevek k miru, ampak tudi k lepšemu in bolj bratskemu svetu. Tina Šlajpah ga je med drugim takole predstavila: "Na genfestu, festivalu mladih, ki bo letos konec avgusta potekal v Budimpešti, želimo pokazali, da je edinost danes mogoča tudi med različnimi religijami, kulturami in narodi."
Gibanja z nadškofom
Čeprav ima vsako gibanje svojo poklicanost in karizmo, pa skupaj odgovarjajo na izzive sodobne družbe. Tako je bilo tudi v času, ko smo se kristjani tudi v javnosti zavzeli za družino, za kar se je gibanjem še posebej zahvalil nadškof Anton Stres. "Brez vaše molitve ne bi bilo takšnega izida, kot je bil, kajti bil je po človeško gledano nepričakovan. Iz tega, kar smo ob tem doživeli, je za nas en nauk izjemno pomemben: kadarkoli se bomo v prihodnosti odločali, se ne bomo nikoli odločali, ali se to splača, ali ne, ozirali se bomo samo na eno stvar – ali je to božja volja, ali ne." Predstavniki gibanj so v posebni izjavi škofom izrazili podporo v teh težkih časih napadov na Cerkev, ko se zdi, da se ruši tudi edinost znotraj nje. Poudarili so svojo odgovornost za prihodnost slovenske Cerkve in dodali, da želijo biti v njenem srcu. Zato so škofom izrazili svojo edinost in pripravljenost za pomoč ter molitveno podporo. Izjavo so podpisali odgovorni za 14 gibanj in skupnosti.
Izjava podpore slovenskim škofom
Gibanja in nove stvarnosti v Katoliški cerkvi v Sloveniji, skupaj zbrani na Vrhniki v okviru srečanja Skupaj za Evropo, izražamo predsedniku Slovenske škofovske konference msgr. dr. Antonu Stresu in vsem našim škofom, pastirjem slovenske Cerkve, našo povezanost, spoštovanje in ljubezen. V času težkih preizkušenj za našo Cerkev – ko se nanjo nadaljujejo napadi od zunaj in jo žal načenja tudi needinost znotraj nje same – čutimo svojo odgovornost za prihodnost slovenske Cerkve. Želimo biti v srcu Cerkve, zato vam izražamo svojo edinost in pripravljenost za pomoč ter obljubljamo molitveno podporo.
Podpisniki: Delavnice molitve in življenja, Skupnost vera in luč, Skupnost MIR Slovenija, Gibanje Pot, Gibanje Zakonci za Kristusa, Družina in življenje, Zavod ŽIVIM, Center Kraljice miru Kurešček, Slovenska skupnost krščanskega življenja, Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov, Skupnost Emanuel, Neokatehumenska pot, Marijino delo – Gibanje fokolarov, Katoliška karizmatična prenova
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/130/slovenija/7659/
Papež Benedikt XVI. je podpisal odlok o razglasitvi junaških kreposti Božjega služabnika Friderika Ireneja Barage (Vir: TU SŠK, katoliska-cerkev.si)
Papež Benedikt XVI. je v četrtek, 10. maja 2012 v avdienco sprejel prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov kardinala Angela Amata SDB in dovolil objavo odlokov o junaških krepostih Božjega služabnika Friderika Ireneja Barage, škofa v kraju Marquette v ZDA.
Življenjepis škofa Friderika Ireneja Barage
Škof Friderik Irenej Baraga se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču na Dolenjskem. Najprej je študiral pravo na Dunaju, po končanem študiju pa je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Služboval je v Šmartinu pri Kranju in v Metliki, nato pa je odšel v Ameriko v Cincinnati, kamor je prispel 18. januarja 1831. Tu se je najprej učil indijanskega jezika, ki ga je potreboval za delovanje na misijonu ob Velikih jezerih, kjer so živeli Indijanci plemen Otav (Odawa) in Očipva (Ojibwa). Njegovo misijonsko področje je obsegalo površino skoraj 8-krat večjo od Slovenije. Očipvejsko-angleški slovar, ki ga je sestavil med svojim misijonskim delovanjem, se uporablja še danes. Baraga je postal apostolski vikar s sedežem v Sault Ste. Marie. Ko je bil vikariat leta 1853 povišan v škofijo, je Baraga postal prvi škof. Leta 1866 je škofijski sedež prenesel v mesto Marquette ob Gornjem jezeru (Lake Superior), kjer je 18. januarja 1868 tudi umrl.
Združenje Bishop Baraga Association, ki si prizadeva za razglasitev Barage za blaženega in svetnika, je bilo ustanovljeno leta 1930.
Ameriška škofija Marquette preiskuje čudež na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Barage
Ameriška katoliška škofija Marquette je uvedla preiskavo o domnevnem čudežnem ozdravljenju na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Barage (1797–1868). Če bi se čudež izkazal za pristnega, bi bil to odločilen korak naprej k razglasitvi škofa Barage za blaženega.
Čudež naj bi se zgodil pri pacientu, ki je bolehal za tumorjem na jetrih, kar je potrdilo več preiskav, vključno z magnetno resonanco in ultrazvokom. Pacientova družina in krajevni župnik so molili za ozdravljenje na priprošnjo škofa Barage, pri čemer so na pacientov trebuh pri molitvi položili tudi Baragovo štolo. Bolečina je po tem dogodku popustila, preiskovalna operacija pa ni več odkrila sledov tumorja.
Škofija je ustanovila škofijsko preiskovalno komisijo, ki bo preiskalo domnevni čudež. Čudež bo veljaven, če znanost ne bo mogla razložiti ozdravljenja in če bo ozdravljenje res mogoče pripisati priprošnji škofa Barage. Če bo priprošnja škofa Barage obveljala kot najverjetnejši razlog ozdravljenja, bo v postopku za beatifikacijo pridobljen ključni dokaz o njegovi svetosti pred Bogom.
Postopek za razglasitev škofa Friderika Barage za blaženega se je začel leta 1952. Postulator postopka je dr. Andrea Ambrosi, ki v Rimu vodi pravno pisarno za postopke za beatifikacijo in kanonizacijo. Kongregacija za zadeve svetnikov je najprej pregledala dokumentacijo o Baragovem življenju in krepostih, njegove spise in spise o njem ter potrdila upravičenost postopka za ugotavljanje njegove svetosti. Škofija Marquette, kjer je Baraga služboval, je sedaj na drugi stopnji postopka, kjer zbira obvestila o morebitnih čudežih in preiskuje, če so ti znanstveno nerazložljivi in če so se res zgodili na njegovo priprošnjo. Če bo to potrjeno, bo Kongregacija za zadeve svetnikov znova pregledala vso dokumentacijo in sestavila priporočilo papežu o priznanju junaške stopnje Baragovih kreposti. Papež bo potem sprejel dokončno odločitev o razglasitvi škofa Barage za blaženega.
Za razglasitev Barage za svetnika je potreben še drugi čudež, ki mora iti skozi enak postopek preverjanja in ocenjevanja kot v primeru razglasitve za blaženega. Baraga bi z razglasitvijo za svetnika postal zgled krščanskega življenja in predmet javnega čaščenja za vso Cerkev.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/papez-benedikt-xvi.-je-podpisal-odlok-o-razglasitvi-junaskih-kreposti-bozjega-sluzabnika-friderika-ireneja-barage
A. Salihovič, Dr. Štuhec: Cerkev na totalitarne sisteme ni odreagirala dovolj odločno (Vir: Radio Ognjišče)
Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je v tretji oddaji o Družbenem nauku Cerkve poskušal odgovoriti na vprašanje, ali se je Cerkev pravilno in pravočasno odzivala na nove družbene pojave. Prav tako pa ni mogel mimo vprašanja, kako je na delovanje Cerkve vplivala druga svetovna vojna. „Cerkev na totalitarne sisteme ni odreagirala dovolj odločno in celovito,“ je takratne poteze Cerkve ocenil dr. Štuhec.
Dr. Štuhec je spomnil, da sta oba papeža, tako bl. Janez Pavel II. kot sedanji papež Benedikt XVI., v svojih okrožnicah obžalovala, da Cerkev v tistem obdobju ni nastopila bolj odločno zoper totalitarne režime.„Če papeža obžalujeta za nazaj to dejstvo, da Cerkev kot celota ni dovolj energično odreagirala, potem lahko potrdimo, da Cerkev na totalitarne sisteme ni odreagirala dovolj odločno in celovito.“
V nadaljevanju je dr. Štuhec dejal, da je Cerkev v zadnjih 120 letih oziroma od prve socialne okrožnice Rerum novarum, ki so jo mnogi poimenovali kar „Magna Charta delavcev“, izoblikovala svojo vizijo. „Zadnjih 120 let je tisto obdobje Cerkve, ko sploh lahko govorimo o Družbenem nauku Cerkve kot samostojni teološki disciplini, ki se je razvijala tudi skozi okrožnice.“
„Po vseh kriznih situacijah in po situacijah, v katerih se danes nahaja vera na različnih kontinentih, kar še tudi v času drugega vatikanskega koncila ni bilo tako jasno, prihajamo do spoznanja, da še nismo imeli Vesoljnega Cerkvenega zbora, ki bi bil res globalen. Drugi vatikanski koncil ni bil globalen,“je prepričan profesor dr. Štuhec. To je utemeljil s tem, da so na njem sodelovali predvsem škofje iz evropskih in ameriških dežel, manj pa je bilo predstavnikov afriških držav.„Čas, ko bo Cerkev res globalna, bo takrat, ko bo z vseh kontinentov imela tudi svoje lastne zastopnike na koncilu. Ta čas prihaja in zori in se bo zgodil.“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/130/slovenija/7606/
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
581.Ljubezen mora biti navzoča v vseh družbenih odnosih in jih prežemati: zlasti tisti, ki so dolžni skrbeti za dobro ljudstev, naj »si prizadevajo ohranjati pri sebi in zbujati pri drugih ljudeh, tako pri najvišjih kot pri najnižjih, gospo in kraljico vseh kreposti, ljubezen. Želeno rešitev smemo predvsem pričakovati iz velikega izliva ljubezni, krščanske ljubezni namreč, ki je jedro celotne evangeljske postave. Ta se je namreč stalno pripravljena žrtvovati v korist drugega in je zato človeku najvarnejši protistrup pred drznostjo sveta in pred neurejeno ljubeznijo do samega sebe.« To ljubezen lahko imenujemo »socialna ljubezen« ali »politična ljubezen« in se mora raztezati na ves človeški rod. »Socialna ljubezen« je nasprotje samoljubja in individualizma: ne da bi absolutizirali družbeno življenje, kakor se dogaja v nazorih, ki slonijo izključno na socioloških interpretacijah, ni mogoče pozabiti, da sta človekov celoviti razvoj in družbena rast med seboj odvisna. Zato je samoljubje najpogubnejši sovražnik urejene družbe: zgodovina dokazuje, do kakšnega opustošenje src prihaja, ko človek ni sposoben priznati druge vrednote in druge dejavne resničnosti kakor gmotne dobrine, katerih obsedeno iskanje duši in ovira njegovo sposobnost samodarovanja.
582. Da bi postala družba bolj človeška, vrednejša človeka, je potrebno v družbenem življenju – na politični, gospodarski, kulturni ravni – zopet ovrednotiti ljubezen in jo spremeniti v trajno in najvišje pravilo delovanja.Če je pravičnosti »lastno, da ‘razsoja’ med ljudmi in pravično deli mednje gmotne dobrine, pa je, nasprotno, ljubezen, in samo ta (torej tudi tista dobrohotna ljubezen, ki ji pravimo ‘usmiljenje’) sposobna, da človeka vrne samemu sebi«. Človeških odnosov ni mogoče urejati samo s pravičnostjo: »Kristjan ve, da je ljubezen temeljni razlog, zaradi katerega je vstopil v odnos s človekom. Prav tako je ljubezen tisto, kar Bog pričakuje kot človekov odgovor. Zato je ljubezen tudi najbolj vzvišena in najodličnejša oblika medčloveških odnosov. Zato naj oživlja vsa področja človeškega življenja in se prav tako razširi na mednarodno ureditev. Le človeštvo, v katerem vlada ‘civilizacija ljubezni’, se bo moglo veseliti resničnega in trajnega miru.« V tem pogledu cerkveno učiteljstvo prisrčno priporoča solidarnost, ker je sposobna zagotavljati splošno dobro, ker lahko prispeva k človekovemu celovitemu razvoju: ljubezen »stori, da v drugem vidimo sami sebe«.
583. Samo ljubezen lahko povsem spremeni človeka. Ta sprememba ne pomeni uničenja zemeljske stvarnosti, spremenjene v breztelesno duhovnost. Kdor misli, da se bo prilagodil nadnaravni kreposti ljubezni, ne da bi pri tem upošteval njen naravni temelj, ki vsebuje dolžnost pravičnosti, vara samega sebe: »Ljubezen je najvišja družbena zapoved. Ljubezen spoštuje drugega in njegove pravice. Ljubezen zahteva udejanjanje pravičnosti in samo ljubezen nas za to usposablja. Ljubezen navdihuje življenje darovanja samega sebe: ‘Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo našel’ (Lk 17,33).« Ljubezen se namreč ne more izčrpati samo v zemeljski razsežnosti človeških zvez in družbenih odnosov, ker vsa njena učinkovitost prihaja od Boga: »Na večer tega življenja se bom prikazala pred teboj praznih rok, kajti ne prosim te, Gospod, da bi štel moja dela. Nobena vrsta naše pravičnosti ni brez madeža v tvojih očeh. Zato hočem obleči tvojo lastno pravičnost in od tvoje ljubezni prejeti v večno posest tebe samega ...«
|
|
|
|
|
|
|
