Verujem v ...večno življenje?
»Ali verujem v večno življenje, ali verujem, da me bo Bog, ko se izteče moj čas, sprejel v nebeško srečo, ali verujem da bom takrat iz oči v oči srečal/-a z Njega, ki me je ustvaril in odrešil?« Navidezna resničnost sedanjega trenutka daje vtis, da se človek morda res lahko nasiti zgolj s tem, kar mu je na dosegu roke, s tem, kar lahko doseže z lastnimi močmi. Toda hlastanje po imeti, globoko v srcu pušča grenak priokus apatičnosti, ki v človeku zamori pristni klic po biti! Po ljubiti ne zgolj doseči! Morda so prav dnevi cerkvenega leta, ko se spominjamo naših rajnih, priložnost, da se v naših cerkvah in na pokopališčih zavemo, da smo ustvarjeni za večnost.
|
|
Sveta vrata na ljubljanjskih Žalah
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je 22. oktobra, odprl sveta vrata usmiljenja cerkve sv. Križa na Žalah. Tako bodo lahko vsi, ki bodo v prihodnjih dneh obiskovali grobove, stopili skozi sveta vrata. »Življenje je romanje in človek je romar, ki prehodi pot do želenega cilja. In romanje je spodbuda za spreobrnjenje. Usmerjeni smo na cilj in če hočemo doseči cilj moramo biti zavzeti in moramo biti sposobni tudi žrtve. In ko bomo stopali skozi ta sveta vrata, se bomo dovolili objeti Božjemu usmiljenju.« Ob vstopu skozi sveta vrata usmiljenja se obvežemo, da bomo usmiljeni... in bomo znali tudi odpuščati tako velikodušno, kot odpušča Bog.
|
|
"Dostojanstvena smrt" brez evtanazije
Medtem ko številne države po svetu razmišljajo o uzakonitvi evtanazije, je »dostojanstvena smrt« za paciente, ki jih negujejo ameriške redovnice, nekaj povsem drugega. V skoraj 30 letih v Redu majhnih sester revežev, ki skrbi za »ostarele uboge«, s. Constance pripoveduje, kako še nikoli ni naletela na pacienta, ki bi si zaželel predčasne smrti z zdravniško pomočjo. »Mislim, da je tako zato, ker so ti ljudje nenehno obdani z ljubečimi ljudmi in duhovno navzočnostjo v naših domovih«, je povedala s. Constance, ki si dejavno prizadeva za spoštljivo nego ubogih in bolnih ostarelih.
|
|
|
Poslušati, razložiti, ne se jeziti, kričati
Mnogokrat se ne srečamo z brati in sestrami, četudi živimo ob njih, še posebej takrat, ko svoj položaj postavimo nad njihovega. Ne pogovarjamo se, kadar ne poslušamo dovolj ali pa drugega prekinemo, da bi mu dokazali, kako imamo prav. »Pravi pogovor, dialog, pa zahteva trenutke tišine, v katerih sprejmemo izjemen dar Božje navzočnosti v bratu,« je dejal papež. »Dragi bratje in sestre,« je nadaljeval, »pogovarjanje pomaga osebam, da humanizirajo odnose in presežejo nerazumevanja. Velika je potreba po pogovoru v naših družinah. Koliko lažje bi se razrešila vprašanja, če bi se naučili medsebojno poslušati!«
|
|
Papež h knjigi Ne bojte se odpuščati!
V teh dneh bo v Italiji izšla knjiga Ne bojte se odpuščati o kapucinu p. Luisu Driu, spovedniku, ki ga je sveti oče v svojih nagovorih že večkrat omenil. Z njim sta se pogovarjala Andrea Tornielli in Alver Metalli, predgovor pa je napisal papež Frančišek. Na začetku spomni, da je že večkrat povedal, kaj mu je p. Luis odgovoril, ko ga je kot nadškof v Buenos Airesu vprašal, kaj stori, ko po odhodu iz spovednice, kjer vsak dan preživi veliko ur, zazna pomislek, da je preveč odpustil. Navadno gre pred tabernakelj, pred Najsvetejše, in sam prosi odpuščanja, ker je preveč odpustil, ter se na Jezusa obrne z besedami: »Vendar pa si mi Ti dal tak zgled!«
|
|
Frančišek presenetil otroke v vasi SOS
Papež Frančišek je minuli petek v italijanski prestolnici nenapovedano obiskal otroke v »Vasi SOS«, stanovanjskem naselju, kjer skrbijo za okoli trideset otrok, ki prihajajo iz težkih osebnih, družinskih ali socialnih okolij. Sveti oče je »obisk presenečenja« opravil v okviru pobude »petki usmiljenja«, ko en petek v mesecu posveti konkretnim dejanjem usmiljenja v jubilejnem letu. Med obiskom v centru so papežu razkazali naselje, ki vključuje tudi manjše nogometno igrišče in park z igrali. Otroci, ki živijo v »Vasi SOS«, so mu pokazali svoje sobe in igrače, Frančišek pa jim je prisluhnil...
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Izzivi
52. Nihče ne more misliti, da je slabljenje družine kot naravne, na zakonu utemeljene skupnosti, nekaj, kar družbi koristi. Prav nasprotno je res, saj to ovira osebnostno zorenje, gojenje skupnostnih vrednot ter etični razvoj mest in vasi. Ne zavedamo se več povsem jasno, da samo izključna in neločljiva zveza med moškim in žensko v polnosti izpolnjuje družbeno vlogo, ker pomeni trdno zavezo in omogoča rodovitnost. Priznati moramo veliko raznolikost družinskih situacij, ki lahko nudijo določeno življenjsko stabilnost, toda partnerskih zvez ali zvez med osebami istega spola preprosto ni mogoče enačiti z zakonom. Nobena začasna ali za porajanje življenja zaprta zveza ne zagotavlja prihodnosti. Ob tem se moramo vprašati, kdo danes skrbi za to, da bi bodrili zakonce, jim pomagali pri premagovanju nevarnosti, ki jim grozijo, jih spremljali pri vzgoji otrok, jih spodbujali, da ostane njihova zakonska zveza trdna?
53. »V nekaterih družbah je še vedno v veljavi poligamija; v drugih okoljih obstaja praksa dogovorjenih porok. (…) V številnih okoljih – ne samo na Zahodu – se nezadržno širi praksa skupnega življenja parov pred poroko ali skupnega življenja, kjer pari nimajo nobenega namena, da bi zvezo institucionalno potrdili«. Zakonodaja v različnih deželah olajšuje napredovanje raznolikih možnosti, tako da se zakon z značilnostmi, kot so izključnost, neločljivost in odprtost za življenje, med mnogimi drugimi kaže kot zastarela ponudba. V mnogih deželah je pravni razkroj družine dosegel že take razsežnosti, da priznava take oblike skupnega življenja, ki temeljijo skoraj izključno na avtonomiji volje. Čeprav je upravičeno in prav, da zavrnemo stare oblike „tradicionalne“ družine, zaznamovane z avtoritarnostjo in celo z nasiljem, to ne bi smelo voditi k preziranju zakona, temveč k ponovnemu odkritju njegovega pravega smisla in k njegovi prenovi. Moč družine »temelji bistveno v sposobnosti, da ljubimo in da učimo ljubiti. Naj bo družina še tako ranjena, vedno lahko raste, če živi iz ljubezni«.
Radost ljubezni, čl. 52-53
|
|
|
Božja beseda
31. nedelja med letom, žegnanjska nedelja
»Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo« (Lk 19,4)
Mdr 11, 22-12,2
Ps 145
2 Tes 1,11-2,2
Lk 19,1-10
|
|
|
|
|
