E-novice ŽPS

Št. 33 (6.10.2014), leto 2014

TEOLOŠKI KOTIČEK

Poklicanost in poslanstvo laikov

V Cerkvi so različne službe, a eno poslanstvo
Imamo škofe in duhovnike, ude skrivnostnega Kristusovega Telesa Kristusa, katerih naloga je učiti, posvečevati in voditi, in sicer zato, da bi velika večina skrivnostnega Kristusovega Telesa, ki so laiki, lahko opravila delo evangeliziranja, posvečevanja in prenavljanja preostalega sveta zunaj svetišča. "Čeprav se skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovništvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji, sta vendarle naravnani druga na drugo; kajti eno in drugo, vsako na svoj posebni način, je deležno edinega Kristusovega duhovništva" (C 10).

Duhovnik ima edinstveno vlogo pred oltarjem, tako kot imamo laiki edinstveno vlogo v svetu. Resnično avtoriteto, resnično pristojnost in resnične darove imamo zato, ker imamo dolžnost, da v svetu izvršujemo poslanstvo, za katero smo bili poslani. Cerkev nas spodbuja, da se čutimo popolnoma svobodni, da začnemo kadarkoli in ne čakamo na povabilo za pomoč. Z besedami Katekizma: Kristjani laiki morajo prežemati družbene, politične in ekonomske stvarnosti. Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve.[1] (KKC 899)

Verni laiki so na sprednji vrsti življenja Cerkve. Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom skupnega poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev (Pij XII., govor 20. februarja 1946: nav. Janez Pavel II., CL 9). (KKC 899)

Krščanski laiki morajo prinašati Kristusovo oznanilo vsemu svetu. Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat, zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo; ta obveznost je še toliko nujnejša, kadar morejo ljudje samo prek njih slišati evangelij in spoznati Kristusa. V cerkvenih skupnostih je njihova dejavnost tako potrebna, da brez nje apostolat pastirjev največkrat ne more doseči svojega polnega učinka (prim. C 33). KKC 900

Tako postane »svet« kraj in sredstvo krščanske poklicanosti vernih laikov. Janez Pavel II, Apostolska spodbuda o krščanskih laikih, 15.

[1] Slovenska škofovska konferenca, Katekizem Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993.

AKTUALNE NOVICE

Poslanica papeža Frančiška za 88. svetovni dan misijonov (Vir: katoliska-cerkev.si)

Dragi bratje in sestre,
tudi danes mnogo ljudi ne pozna Jezusa Kristusa, zato ima misijonsko delo ad gentes (k ljudem), h kateremu so poklicani vsi člani Cerkve, še vedno velik pomen. Cerkev je po svoji naravi misijonska: rodila se je v »izhodu«. Svetovni dan misijonov je poseben trenutek, ko se verniki z raznih celin v molitvi in z dobrimi deli združijo v solidarnosti in podpori mladim Cerkvam v misijonskih deželah. To je praznovanje milosti in veselja. Gre za milost, kajti Sveti Duh, poslan od Očeta, daje modrost in moč vsem, ki so odprti za njegovo delovanje. In gre za veselje, kajti Jezus Kristus, Sin Očeta, poslan, da bi evangeliziral svet, spremlja in podpira našo misijonsko dejavnost. Prav ob Kristusovem veselju in veselju učencev izpostavljam biblično podobo iz evangelija po Luku (prim. Lk 10,21–23).

1. Evangelist pripoveduje, da je Gospod poslal dvainsedemdeset učencev po dva in dva v mesta in vasi, da bi oznanjali, da se je približalo Gospodovo kraljestvo, in bi pripravili ljudi na srečanje z Jezusom. Potem ko so učenci opravili poslanstvo oznanjevanja, so se vrnili h Gospodu polni veselja: veselje je prevladujoč motiv te prve in nepozabne misijonske izkušnje. Učitelj jim odvrne: »Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih. Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče […].‹ Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: ›Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!‹« (prim. Lk 10,20–21.23).

Luka predstavlja tri prizore. Najprej Jezus spregovori učencem, nato se obrne k Očetu in zatem spet k njim. Jezus želi, da so učenci deležni njegovega veselja, ki je bilo drugačno ali večje od tistega, ki so ga izkusili sami.

2. Učenci so bili polni veselja, navdušeni nad tem, da ljudi lahko osvobajajo demonov. Kljub temu jih je Jezus opomnil, naj se ne veselijo toliko nad pridobljeno močjo kot nad ljubeznijo, ki so jo dobili, »kajti vaša imena so zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Darovana jim je bila namreč izkušnja Božje ljubezni in tudi možnost, da jo delijo naprej. Izkušnja učencev je razlog za veselo hvaležnost, za Jezusovo srce. Luka je ujel to radost v povsem trinitarični perspektivi: ko se je Jezus obrnil k Očetu in se mu zahvalil, »se je razveselil v Svetem Duhu«. Ta trenutek intimnega veselja izvira iz Jezusove globoke sinovske ljubezni do Očeta, Gospoda nebes in zemlje, ki je te stvari prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem (prim. Lk 10,21). Bog je prikril in razkril. V tej molitvi izstopa predvsem »odkriti«. Kaj je Bog razkril in kaj je prikril? Skrivnosti svojega kraljestva, uveljavitev božjega prvenstva v Jezusu ter njegovo zmago nad satanom.

Bog je vse to prikril tistim, ki so preveč polni sami sebe in zahtevajo, da bi že sedaj vse vedeli. Prevzetnost jih »zaslepi«, zato ne puščajo prostora Bogu. Z lahkoto lahko pomislimo na nekatere Jezusove sodobnike, ki jih je večkrat tudi opomnil. Gre za nevarnost, ki je vedno prisotna in zadeva tudi nas. »Otročiči« so preprosti, ponižni, ubogi, zavrženi, brez glasu, utrujeni in obteženi; Jezus jih je imenoval »blaženi«. Pomislimo lahko na Marijo, Jožefa, na galilejske ribiče in učence, ki so bili poklicani na pot med Jezusovim oznanjevanjem.

3. »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Lk 10,21). Jezusovo trditev moramo razumeti v luči njegove notranje radosti, kjer všečnost nakazuje odrešilni načrt Očeta do ljudi. V kontekstu te všečnosti ali Božje dobrohotnosti se Jezus razveseli, ker se je Oče odločil, da bo ljudi ljubil z enako ljubeznijo, kakor ljubi svojega Sina. Poleg tega nas Luka opominja na radost, podobno Marijini: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku« (Lk 1,47). Gre za veselo novico, ki nas privede do odrešenja. Medtem ko je Marija nosila pod svojim srcem Jezusa, evangelizatorja v pravem pomenu besede, je srečala Elizabeto in se vzradostila v Svetem Duhu, tako da je zapela svoj Magnifikat. Ko je Jezus videl uspeh misijonskega dela svojih učencev in njihovo veselje, se je razveselil v Svetem Duhu in se v molitvi obrnil na svojega Očeta. V obeh primerih gre za veselje zaradi odrešenja, ki se uresničuje, kajti Očetova ljubezen po Sinu in delovanju Svetega Duha prihaja do nas, nas objema in nam omogoča, da vstopimo v trinitarično življenje.

Oče je izvir veselja; Sin je njegovo uresničenje in Sveti Duh njegov animator. Evangelist Matej nam pripoveduje, da nas Sin takoj zatem, ko se je zahvalil Očetu, povabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (apostolska spodbuda Veselje evangelija, 1).

Svojevrstno je tudi srečanje Jezusa in Device Marije, ki je s posebno izkušnjo postala »začetek našega veselja«. Učenci so bili poklicani k življenju z Jezusom in On jih je poslal oznanjat (prim. Mr 3,14); tako so ponovno postali polni veselja. Zakaj ne bi tudi mi vstopili v ta tok veselja?

4. »Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene zavesti« (Veselje evangelija, 2). Človeštvo mora zato zajemati iz Kristusovega odrešenja. Učenci so tisti, ki se prepustijo Kristusovi ljubezni in jih zaznamuje gorečnost za Božje kraljestvo, da bi postali prinašalci evangeljskega veselja. Vsi Gospodovi učenci so poklicani, da se napajajo z veseljem do evangelizacije. Škofje imajo kot prvi odgovorni za oznanjevanje nalogo, da omogočajo povezanost lokalne Cerkve v pomoči misijonski dejavnosti. Ta zajema tako veselje do oznanjevanja Jezusa Kristusa v najbolj oddaljenih krajih kot tudi skrb za najbolj uboge.

V številnih pokrajinah primanjkuje duhovnih in redovnih poklicev. Pogosto je razlog za to odsotnost apostolske gorečnosti v skupnosti, ki bi »okužila« mlade, zato jih ne navduši in pritegne. Veselje evangelija izhaja iz srečanja z Jezusom in pomoči ubogim. Zato spodbujam župnijska občestva, gibanja in skupine, da živijo močno bratsko življenje, ki temelji na ljubezni do Jezusa in je pozorna na pomoč potrebnim. Tam, kjer so ljubezen, gorečnost, želja prinašati Kristusa drugim, izvirajo pristni duhovni poklici. Med njimi ne smemo pozabiti laiških misijonarjev. Povečali sta se zavest istovetnosti in misijonskega dela med vernimi laiki v Cerkvi in tudi zavest, da so poklicani prevzeti vse vidnejšo vlogo pri razširjanju evangelija. Za učinkovito apostolsko delovanje je zato pomembna primerna vzgoja.

5. »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Svetovni dan misijonov je tudi trenutek, da poživimo željo in obudimo moralno dolžnost veselega prispevka oznanjevanja k ljudem. Osebni materialni dar je znamenje lastnega darovanja najprej Gospodu, nato tudi bratom; tako ta dar postane orodje oznanjevanja v človeštvu, ki gradi na ljubezni.

Dragi bratje in sestre, na letošnji svetovni dan misijonov imam v mislih predvsem lokalne Cerkve. Ne pustimo, da nam ukradejo veselje do evangelizacije! Vabim vas, da se potopite v veselje evangelija in se napajate v ljubezni, ki bo sposobna razsvetliti vaš misijonski poklic. Spodbujam vas, da si prikličete v spomin »prvo ljubezen«, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel srce vsakega izmed vas, ne zaradi nostalgije, ampak da bi vztrajali v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen.

K Mariji, vzoru ponižne in vesele evangelizacije, obračamo svojo molitev, da bi Cerkev postala hiša za mnoge, mati vsem narodom, in bi omogočila rojstvo novega sveta.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/poslanica-papeza-franciska-za-88-svetovni-dan-misijonov

Mojca M. Štefanič, »Potrpežljivo moramo nadaljevati s setvijo« (Vir: druzina.si)

Papež Frančišek je izrekel pohvalo »konstruktivnemu duhu« škofovske sinode, katere zasedanje so v Vatikanu slovesno zaključili z bogoslužjem. Sinoda je bila »pomembna izkušnja, med katero smo živeli sinodalnost in občutili moč delovanja Svetega Duha«, je sveti oče dejal med nedeljsko sveto mašo na Trgu sv. Petra v Vatikanu.

Papež je v nagovoru poudaril, da se morajo posvetovanja o zakonu in družini nedvomno nadaljevati tudi po zaključku sinode. »Zasejali smo seme in potrpežljivo bomo nadaljevali s setvijo, vedoč, da je Gospod tisti, ki bo pustil rasti to, kar smo zasejali«, je dejal Frančišek. Ob tem je opozoril na drugo, redno škofovsko sinodo prihodnjo jesen, ki se bo ukvarjala z isto tematiko.

Pred začetkom bogoslužja je sveti oče za blaženega razglasil svojega predhodnika papeža Pavla VI. (1963-1978), ki velja za ustanovitelja stalne škofovske sinode. Frančišek je ob koncu še dejal, da je bila tokratna škofovska sinoda zahvaljujoč Svetemu Duhu »velikodušna v pravi resnici in dejavna v ponižni ustvarjalnosti«. God blaženega Pavla VI. bomo v katoliški Cerkvi obhajali 26. septembra.

Ob beatifikaciji Pavla VI. pa je na oči javnosti znova stopil upokojeni papež Benedikt XVI. Na Trg sv. Petra je prišel v spremstvu svojega osebnega tajnika nadškofa Georga Gänsweina, zbrani romarji pred Petrovo baziliko pa so obiskovalca navdušeno pozdravili z bučnim aplavzom. Med slovesnostjo beatifikacije in bogoslužjem, ki je sledilo, je Benedikt XVI. v belih oblačilih sedel na sedežu v prvi vrsti med zbranimi kardinali. Frančišek je svojega predhodnika prisrčno pozdravil s stiskom roke.

Upokojeni papež je eden izmed treh še živečih cerkvenih dostojanstvenikov, ki jih je Pavel VI. sprejel v kardinalski kolegij. Tedanjemu münchenskemu nadškofu Josephu Ratzingerju je kardinalski naziv podelil 27. junija 1977.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.družina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBpotrpezljivo-moramo-nadaljevati-s-setvijo%C2%AB

M. P., Ponovna izdaja Humanae Vitae (Vir: druzina.si)

Okrožnico je Založba Družina izdala v knjigi Božji načrt za naju, ki vsebuje še spremno besedo dr. Tadeja Strehovca in devet pričevanj slovenskih parov o načrtovanju družine.

19. oktobra je papež Frančišek za blaženega razglasil svojega predhodnika papeža Pavla VI. Ena od njegovih najbolj odmevnih enciklik je bila Humanae Vitae - Posredovanje človeškega življenja (1968), v kateri je odgovoril na pojav kontracepcijskih tabletk in vsesplošno razširjanje kontracepcije v razvitem svetu.

Kot je pokazala anketa, ki so jo izvedli med katoličani po vsem svetu pred sinodo o družini, se velika večina zakoncev ne strinja s cerkvenim naukom o načrtovanju družine. Eden od vodilnih slovenskih moralnih teologov p. dr. Tadej Strehovec razlog za to vidi v tem, da ljudje živijo v svetu, kjer je kontracepcijska miselnost tako prevladujoča, da se že sama argumentirana razprava o tej temi zdi nemogoča. Dr. Strehovec govori celo o "nekakšnem katoliškem razkolu".

Prvič po letu 1968 smo v slovenščini ponovno objavili okrožnico (prevod je posodobil dr. Rafko Valenčič), obsežno spremno besedo zanjo pa je prispeval prav dr. Strehovec. V njej je razložil okrožnico in tudi to, kako je okrožnica odmevala v svetu in v Sloveniji. Prav slovenski teolog, pisec spremne besede k prvi izdaji okrožnice leta 1968, dr. Štefan Šteiner, je sprožil burno razpravo, v katero so škofje vključili celo Kongregacijo na nauk vere. Šlo je za vprašanje glede uporabe kontracepcije v skrajnih primerih (ogroženo zdravje žene, nasilen partner ...).

Da pa bi pokazali, da ta nauk, ki ga je v okrožnici v preproste, jasne in tako odmevne besede strnil blaženi Pavel VI., ni neživljenjski, zastarel in prepovedujoč, kot bi kdo utegnil misliti, smo knjigi dodali še devet pričevanj slovenskih zakonskih parov. Njihove življenjske zgodbe o tem, kako urejajo spočetja, so iskrena, pretresljiva in spodbudna, saj pričajo o tem, da življenje po Božjem načrtu ni vedno lahko, je pa osrečujoče.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/ponovna-izdaja-humanae-vitae

A.S., Na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu znova povabilo k prebuditvi Slovenije (Vir: druzina.si)

Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo je v soboto, 18. oktobra, na Otočcu pripravila že tradicionalno srečanje kristjanov in ljudi dobre volje. Tokratno srečanje je nosilo naslov "Slovenci, pridimo k sebi!"

Pobudnik civilne iniciative Prebudimo Slovenijo Jože Strgar je uvodoma poudaril, da imamo svojo državo in dolžnosti, ki jih ne smemo opuščati. Prvi je nekaj sto zbranim v športni dvorani na Otočcu spregovoril profesor Justin Stanovnik. Naslonil se je na odnos do polpretekle zgodovine. Trdi, da brez počiščene preteklosti, ne moremo svobodno zaživeti v prihodnosti: "Če ne bomo razrešili začetnega vozla, ne bomo nikoli vedeli, kdo je kdo! In če ne bomo vedeli, kdo je kdo, se bo zmeda z vsakim poskusom, da jo rešimo, samo obnavljala. Dobivala bo vedno nove podobe, značaj zmede pa bo vedno ohranila in ga jemala s seboj. Na vsak način moramo odgrniti zastor, da se bo videlo, kaj je na odru in kakšna pripravljenost je tam za pričakovanje resnice in za iskanje resnice. A na prvem mestu, prej ko slej stoji nezamenljiva podoba "novi Demos". Če bodo pomladne stranke omogočile, da bo skozi njihovo zgodovinsko, politično, duhovno, moralno snov šla izvorna slovenska in evropska misel, intonirana s presežno slovensko bolečino, potem bo to misel, ki bo oblikovala to novo-staro politično idejo, potem bo ta misel, ki bo človeško uravnotežila in zgodovinsko usposobila to idejo, ki ima aktualno podobo in ki se imenuje "novi Demos"."

V nadaljevanju je zbrane nagovoril jezuit p. Marko Ivan Rupnik, ki se je vprašal: "Na koga naj se zanesem, Gospod!" Med drugim je dejal, da je napačno, da smo vero poimenovali kot religijo, kot eno osebno individualno izpopolnitev človeka: „Mislim, da bi mi morali že iz spoštovanja do krščanskih žrtev našega naroda resno vzeti vero. Ker mnogi so jo s prstjo zasutih ust izpričali.“

V nadaljevanju je p. Rupnik še dejal, da s tem, da govorimo, da je Cerkev „ena boljša družba“ ne pridemo nikamor: „S tem ne pridemo nikamor, razen v konflikt s tistimi, ki so zunaj. Od francoske revolucije naprej smo mi nenehno v konfliktu med klerikalno Cerkvijo in posvetno liberalno družbo. Sami se zamislite in si zapišite številko, koliko jih je prišlo iz liberalno-posvetne družbe v Božje kraljestvo in koliko jih je šlo iz Cerkve v liberalno družbo. Te meje mi kristjani ne bi smeli nikoli sprejeti, ker je radikalno nekrščanska in prva stvar, ki jo je Frančišek povedal kot papež, je bila prav ta: Mi meja ne sprejemamo, mi gremo ven!“

Zbrane sta nagovorila še Drago Štoka in Janez Cerkovnik. Štoka je spregovoril na temo Država Slovenija. V nagovoru je med drugim mlade povabil, naj gredo v politiko. "Pojdite mladi v politiko in preverite tam poti, ker megla in dušeči smog že preveč začenjajo zajedati pravico, resnico, pravo, kar današnja družba, torej mi vsi, ne smemo dopustiti. Slovenski narod ima v sebi ogromno pozitivnega naboja. Prezračimo našo slovensko družbo, očistimo jo plevela, trnja, odvečne navlake. Šele potem bo naš narod zaživel v polni, pravični in v lepi svobodi. Da bi to dosegli, bo treba veliko dobre volje, vztrajnosti, tudi veliko pozitivnega dela. Od nas vseh, predvsem pa od mladih generacij, je odvisno ali nam bo to uspelo ali bomo že jutri lahko šli na pot preobrazbe naše celotne družbe in bomo iz te revščine, ki danes sili na plano, znali ustvariti nov svet, svet pravice, modrega razuma in boljše družbe, ki jo naš narod tako zelo potrebuje", je povedal Štoka.

Cerkovnik pa je spomnil na pomen različnih gibanj znotraj Katoliške Cerkve in verskih skupnosti."Gibanja in skupnosti hočemo delovati skupaj - vsako gibanje in skupnost glede na lastno karizmo in lastne zmožnosti - in se postaviti v službo edinosti. Vsaka stvarnost sama zmore malo, skupaj pa lahko naredimo in dosežemo veliko, saj pride do izraza bogastvo karizem, s katerimi drug drugega dopolnjujemo, bogatimo in podpiramo. Skupaj hočemo pričevati o evangeliju življenja in miru, ki oživlja gibanje in skupnosti, in biti povsod kvas bratstva, kjer je to mogoče," je dejal Cerkovnik.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/utrip/15172/

Ivo Jevnikar, 70-letnica mučeniške smrti in spomin na p. Placida Corteseja (Vir: katoliska-cerkev.si)

Preteklega 8. oktobra je minilo 70 let, kar je nacistična policija v Padovi aretirala minorita p. Placida Corteseja. Doma je bil s Cresa, imel je 37 let, ob duhovniškem delu, ki ga je opravljal v baziliki sv. Antona in kot zelo uspešen urednik mesečnika Messaggero di S. Antonio, se je v letih druge svetovne vojne velikodušno posvetil pomoči preganjanim: slovenskim in hrvaškim internirancem v Chiesanuovi in drugih fašističnih koncentracijskih taboriščih, po zlomu Italije rešencem iz taborišč in pobeglim zavezniškim vojnim ujetnikom, nasprotnikom trinoštva, Judom, ki so jih lovili nacisti.
Patra so odpeljali v Trst in zaprli v "bunker" gestapa, torej v kletne celice sedeža gestapa na Trgu Oberdan, od koder so ga vodili v zgornja nadstropja na zaslišanja. Ker ni izdal nobenega sodelavca, so ga mučili do smrti, njegovo truplo pa je verjetno zgorelo v krematoriju tržaškega nacističnega taborišča v nekdanji rižarni.

Pred leti je civilno sodišče določilo kot domnevni dan njegove smrti 15. november 1944.

Po letih pozabe je danes Cortesejev lik živ med pripadniki vseh treh narodov, med katerimi je deloval. Cerkev je leta 2002 začela postopek, da bi zglednega redovnika razglasila za blaženega zaradi mučeništva iz ljubezni do bližnjega.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/70-letnica-muceniske-smrti-in-spomin-na-p-placida-corteseja

Mojca M. Štefanič, Prizivno sodišče potrdilo smrtno obsodbo Asie Bibi (Vir: druzina.si)

Prizivno sodišče okrajne prestolnice Lahore na severu Pakistana je potrdilo smrtno obsodbo kristjanke Asie Bibi, ki jo obtožujejo bogoskrunstva, poročajo vatikanski mediji. Priziv na razsodbo zagovornika Bibijeve Naeema Shakirja in drugih odvetnikov so sodniki zavrnili.

Obravnavo, ki je trajala štiri ure, je vodil sodnik Anwar ul-Haq. Zagovorniki so v spisu predstavili svoje argumente, češ da priče niso povsem verodostojne in da gre pri obtožnici za očiten konstrukt. »Sodnik je pričevanje dveh muslimanskih sestra o domnevnih bogoskrunskih izjavah Bibijeve potrdil kot verodostojno«, je pojasnil Shakir in z obžalovanjem dodal: »Tukajšnje pravosodje vse bolj prehaja v roke skrajnežev.«

Na koncu je napovedal, da bo po dogovoru s soprogom Bibijeve vložil pritožbo na vrhovno sodišče, kar je tretja in zadnja stopnja možnosti priziva.

Pakistanska kristjanka Asia Noreen, znana kot Asia Bibi, je prva ženska, ki so jo v tej državi obsodili na smrt zaradi bogoskrunstva. Velja za simbolno podobo prizadevanja človekoljubnih organizacij po vsem svetu proti zlorabi spornega pakistanskega zakona o bogoskrunstvu s strani islamskih skrajnežev. Oba papeža, Benedikt XVI. in Frančišek, sta večkrat pozvala k pomilostitvi Bibijeve.

Asia Bibi, mati petih otrok, je bila novembra 2010 obsojena na smrt in je trenutno zaprta v ženskem zaporu v Multanu. Prizivno sodišče v Lahoreju je termin za obravnavo njenega primera preložilo že štirikrat, med drugim tudi zato, ker se sodniki v tej simbolni obravnavi bojijo ustrahovanja.

Mushtaq Gill, odvetnik in član človekoljubne organizacije LEAD je za Radio Vatikan povedal, da za kristjane, ki veljajo za drugorazredne državljane, na tamkajšnjih sodiščih ne gre pričakovati pravice, »predvsem takrat ne, kadar jim sodijo zaradi bogoskrunstva«. Tudi vsakdo, ki se za te ljudi zavzema, je ogrožen.

Tako so leta 2011 umorili katoličana, ministra za manjšine Shabaza Bhattija, in upravitelja pokrajine Pundžab, Salmaana Taseerja, ki sta si prizadevala za odpravo zakona o bogoskrunstvu in za osvoboditev Asie Bibi.

Gill je pojasnil, da boj proti skrajnežem v Pakistanu ne bo končan, dokler »vlada ne bo sprejela potrebnih reform«. Predvsem je potrebno umakniti člen o bogoskrunstvu in sicer »brez strahu pred islamskimi skrajneži«.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/prizivno-sodisce-potrdilo-smrtno-obsodbo-asie-bibi

MOLITEV

Noč je nadela naravi

čudežno krasen ornat,

gosto posut je z dragulji,

v cvetju žari ko škrlat.

Bilkam je krone skovala,

cvetkam prelep diadem,

vejici vsaki oblekla

srebrnokristalen je šlem.

Stvarstvo naj v polni lepoti

soncu zapoje pozdrav,

ko se bo ljubko sklonilo

doli do zemskih nižav.

Večnosti sonce, moj Jezus

k meni prišel bo sedaj ...

Mati, pripravi otroka,

svoje lepote mu daj!

iz molitvene revije Magnifikat

30. nedelja med letom, žegnanjska nedelja

26. oktober,
Mt 22,34-40

»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« (Mt 22,36)

Največja zapoved

Ko so farizeji zvedeli, da je saduceje prisilil k molku, so se sešli in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je hotel skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka:‚Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‘Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Besede vere za vsakogar

Henri Nouwen, Vztrajnost v molitvi

Ena izmed tragedij našega življenja je, da nenehno pozabljamo, kdo smo in da izgubljamo veliko časa in energije, da bi dokazali nekaj, česar ni. Smo božji ljubljeni sinovi in hčere, ne ker bi bili mi sami vredni Božje ljubezni, ampak ker nas je Bog svobodno izbral. Zelo težko je ostati zvest svoji pravi identiteti, ker imajo tisti, ki želijo naš denar, čas in energijo, koristi ob naši negotovosti in strahovih glede naše notranje svobode.

Zato se moramo obvladovati za življenje v resnici in se ne smemo podvreči nenehnim zapeljevanjem naše družbe. Kjerkoli smo, nam govorijo: "Pojdi sem, pojdi tja, kupi to, kupi ono, spoznaj tega, spoznaj to, moraš imeti to, moraš imeti ono itd."Ti glasovi nas ne nehajo odvračati od blagega glasu, ki ostaja v srčiki našega bitja in pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11).

Moliti, pomeni obvladati se, da bi prisluhnili temu glasu ljubezni. Jezus je veliko noči posvetil molitvi, da bi slišal glas, ki mu je spregovoril ob Jordanu. Tudi mi moramo moliti. Brez molitve, postanemo gluhi za klic ljubezni in se zmedemo ob različnih glasovih, ki si želijo pritegniti našo pozornost. Kako je to težko! Kadar se za pol ure usedemo - ne da bi s kom govorili, ne da bi poslušali glasbo, gledali televizijo ali brali knjigo - in skušamo ostati pri miru, se pogosto počutimo tako nasičeni s hrupnimi glasovi svoje duše, da si ne želimo znova nečesa početi in se znova raztresti. Naše notranje življenje je včasih podobno drevesu polnemu opic, ki skačejo z veje na vejo! Toda ko se odločimo, da ne bomo zbežali, da bomo prisluhnili, te opice izginejo, in nežni in blagi glas, ki nas imenuje za svoje ljubljence postaja vedno bolj slišan. Jezus je molil vso noč. Noč je veliko več kot samo odsotnost sonca. Označuje tudi odsotnost zadovoljivih občutij in jasnih notranjih spoznanj. Zato je težko biti veren. Toda Bog je večji od našega srca in duha, in nas ne neha imenovati za svoje ljubljence, tudi onstran vsakega občutja in misli.

Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen

Gradiva

Duhovnost

11. poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja poklicanost in poslanstvo

12. poglavje: Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah.

Druga gradiva Škofijskega urada za laike

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si!

Vabimo vas...

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik

Srečanje članov ŽPS

Srečanje članov ŽPS bo potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8. novembra, bo srečanje za udeležence iz dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15. novembra, pa bo srečanje za udeležence iz dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Namen srečanja je prepoznavati, potrditi ter okrepiti poklicanost in poslanstvo laika/duhovnika.

Navedeno srečanje bo obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca novembra, zato ste k udeležbi poleg predstavnikov ŽPS, ki so se že doslej udeleževali izobraževanj za pastoralno načrtovanje, vabljeni vsi župniki in drugi člani ŽPS.

Škofijski urad za laike Ciril Metodov trg 4 1000 Ljubljana [email protected] http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: [email protected]