Sveti oče vodil uro češčenja Najsvetejšega (Vir: Radio Vatikan)
Papež Frančišek je v baziliki sv. Petra v Vatikanu od 17. do 18. ure vodil češčenje Najsvetejšega, ki je istočasno potekalo v stolnicah ter v župnijah po vsem svetu. Med češčenjem Najsvetejšega so izmenjaje prebirali svetopisemske odlomke, molitve papežev Pija XII., blaženega Janeza XXIII., Pavla VI., Janeza Pavla I., blaženega Janeza Pavla II. ter Benedikta XVI., prošnje in vzklike vernikov, peli evharistične pesmi in častili Najsvetejše v tišini. Na koncu ure češčenja je sveti oče zmolil molitev in podelil blagoslov z Najsvetejšim: »Molimo. O Bog, ki si nam v čudovitem zakramentu svete evharistije zapustil spomin svojega trpljenja in vstajenja. Naj svete skrivnosti tvojega telesa in krvi z živo vero tako častimo, da bomo prejemali vedno več sadov tvojega odrešenja, ki z Bogom Očetom v enosti s Svetim Duhom živiš in kraljuješ na veke vekov. Amen.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2013/06/02/sveti_o%C4%8De_vodil_uro_%C4%8De%C5%A1%C4%8Denja_najsvetej%C5%A1ega/slv-697787
Papež Frančišek: Kristjani imajo pogosto obraze, ki se držijo bolj kot da bi šli na pogrebni sprevod kot pa slavit Boga (Vir: Radio Vatikan)
Sveti Duh je »avtor« krščanskega veselja. Za oznanjevanje evangelija pa je nujno imeti v srcu to veselje, ki ga podarja Božji Duh. … A z obrazi, ki se držijo kot na pogrebu, ni mogoče oznanjati Jezusa. Kristjani po papeževih besedah nismo vajeni govoriti o radosti in veselju, ampak nam nasprotno pogosto celo bolj odgovarja pritoževanje.
Tisti, ki nam daje veselje, je Sveti Duh: »On je avtor veselja, stvarnik veselja. In to veselje v Duhu nam daje pravo krščansko svobodo. Brez veselja mi kristjani ne moremo postati svobodni, ampak postanemo sužnji naših žalosti.« Pavel VI. je govoril, kot je spomnil papež Frančišek, da evangelija ni mogoče širiti »z žalostnimi, obupanimi, malodušnimi kristjani«. Ta drža je namreč nekoliko »pogrebna«. »Kristjani imajo pogosto obraze, ki se držijo bolj kot da bi šli na pogrebni sprevod kot pa slavit Boga.«
Slavljenje izvira iz veselja. Papež Frančišek si je zastavil vprašanje, kako se pravzaprav slavi Boga. Ali nekdo, ki je pri maši, Boga le prosi in se mu zahvaljuje, ali pa ga tudi slavi? Slavi se tako, da se gre ven iz sebe, da se s slavljenjem »izgublja čas«. »Če ne slaviš Boga, ne poznaš tiste zastonjskosti izgubljanja časa s slavljenjem Boga, in maša se zdi dolga.« Tudi večnost bo slavljenje Boga in zagotovo ne bo dolgočasna, ampak bo lepa, je zatrdil papež Frančišek.
Nato je še dodal, da nam je pri slavljenju in veselju zgled Jezusova Mati. Spomnil je tudi, da jo Cerkev imenuje »Vzrok našega veselja« (Causa Nostrae Letitiae). In sicer zato, ker nam prinaša največje veselje, ki je Jezus. »Moliti moramo k Mariji, da bi nam s prinašanjem Jezusa podarila milost veselja in svobode veselja. Da bi nam podarila milost slavljenja, slavljenja z zastonjsko slavilno molitvijo, slavilno, ker je On vedno vreden slave.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2013/05/31/pape%C5%BE_fran%C4%8Di%C5%A1ek:_kristjani_imajo_pogosto_obraze,_ki_se_dr%C5%BEijo_bol/slv-697248
A. S., Papež … govoril o grešnikih, pokvarjencih in svetnikih (Vir: Radio Ognjšče)
Papež Frančišek je … govoril o grešnikih, pokvarjencih in svetnikih. O grešnikih ni treba dosti govoriti, kajti to smo mi vsi, je zatrdil. Pokvarjenci zelo škodujejo Cerkvi, kajti častijo same sebe. Svetniki pa za Cerkev naredijo mnogo dobrega, so luč Cerkve, je pojasnil Frančišek.
Frančišek je pri pridigi izhajal iz evangelija, ki predstavi priliko o hudobnih vinogradnikih. Kaj se zgodi, ko hočemo postati gospodarji vinograda, je začel papež in nakazal tri vrste kristjanov v Cerkvi: grešniki, pokvarjenci in svetniki. "Grešnike poznamo od znotraj, saj smo mi vsi grešniki. In če se kdo med nami ne čuti grešnika, naj gre k duhovnemu zdravniku, kajti nekaj ne gre prav." Evangeljska prilika pa nam govori o nekem drugem liku, je nadaljeval papež Frančišek, govori o tistih, ki si želijo prisvojiti vinograd in so izgubili odnos z Gospodarjem vinograda. Gre za Gospodarja, ki nas je poklical z ljubeznijo, nas varuje in nam daje svobodo. Vinogradniki iz prilike, pa so se čutili neodvisni od Boga. "Počasi so zdrsnili v avtonomijo v odnosu z Bogom." Mislili so, da ne potrebujejo Gospodarja, mu hoteli preprečiti, da bi jih prihajal motit. "To so pokvarjenci," je pojasnjeval Frančišek. "Bili so grešniki kot vsi mi, a so naredili korak naprej, kot da bi se utrdili v grehu: ne potrebujejo več Boga. Tako se zdi, kajti v svojem genskem zapisu imajo še vedno ta odnos z Bogom. In kot da tega ne morejo zanikati, naredijo posebnega boga: oni sami so bog. So pokvarjenci."
Po papeževih besedah je to nevarnost tudi za nas. V krščanskih skupnostih, pokvarjenci mislijo samo na svojo skupino, v resnici pa so sami sebi dovolj. Prvi je bil Juda Iškarjot, ki je od skopega grešnika prišel do korupcije. "Nevarna je pot avtonomije," so bile papeževe besede. "Pokvarjenci so veliki pozabljivci. Pozabili so na tisto ljubezen, s katero je Gospod naredil vinograd, naredil ga je zanje. Pretrgali so odnos s to ljubeznijo. Postali so častilci samih sebe," je zatrdil papež in dodal, da pokvarjenci delajo mnogo hudega v krščanskih skupnostih.
Nato je spregovoril še o svetnikih in spomnil, da danes poteka petdeset let od smrti papeža Janeza XXIII., ki je vzor svetništva. V današnjem evangeliju, je nadaljeval, so svetniki tisti, ki vinograd vzamejo v najem; vedo, kaj jih čaka, kaj morajo delati in izpolnjujejo svojo dolžnost. "Svetniki – tisti, ki ubogajo Gospoda, ki častijo Gospoda, ki niso izgubili spomina na ljubezen, s katero je Gospod naredil vinograd. To so svetniki v Cerkvi. Tako kot pokvarjenci delajo veliko slabega Cerkvi, svetniki Cerkvi delajo veliko dobrega. O pokvarjencih apostol Janez piše, da so antikrist, da so med nami, a niso od nas. O svetnikih pa Božja beseda govori kot o svetlobi, so tisti, ki bodo pred Božjim prestolom v čaščenju," je povedal papež Frančišek in pridigo sklenil z molitvijo: "Prosimo danes Gospoda za milost, da bi se čutili kot grešniki, ampak zares kot grešniki; ne kot grešniki na splošno, ampak da bi se čutili grešnike za to in to in to konkretno stvar, s konkretnostjo greha. Milost, da ne bi postali pokvarjenci: grešniki ja, pokvarjenci ne. Milost, da bi hodili po poti svetosti."
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/142/aktualno/10876/
Jana Podjavoršek, Koliko dni je še do prvega obhajila? (Vir: Družina)
V majskih in junijskih dneh otroci nestrpno pričakujejo prejem prvega svetega obhajila. Zakaj je priprava tako pomembna tako zanje kot za starše?
Čas prvih obhajil v maju in juniju je milostni čas za prvoobhajance, njihove starše in župnijsko občestvo, če se duhovno pripravlja. Ko smem biti priča iskreni pripravi drugo- in tretješolcev na prvo sveto spoved in obhajilo, je njihova iskrenost in zaupanje usmiljenemu Očetu tudi zame spodbuda, da poglobim osebni odnos z Gospodom.
Vse se začne že pri pripravi. Odkrivanje usmiljene ljubezni v Jezusovem življenju in delovanju otroke prevzame in z navdušenjem se malih dejanj usmiljenja lotevajo tudi sami. Dobro se zavedajo, da je težko odpustiti, ko te nekdo prizadene, toliko večje veselje pa nastopi, ko odpustimo ali nam je odpuščeno. Žrtvice v vsakdanjem življenju nas na poseben način povezujejo v ljubezni do Jezusa, kot je večkrat rekel sv. Leopold Mandić: »Ljubezen do Jezusa je kakor plamen. Žrtve pa so drva na ogenj. Če drv ni, ogenj ugasne.« Žrtvice, kot je prizadevanje, da ubogajo na prvo besedo, naredijo nekaj namesto staršev, razveselijo sošolca, ki je osamljen, se z veseljem lotevajo domačih nalog, vadijo inštrument, berejo, pomagajo drugim idr., postanejo vsakdanje življenje, če vztrajajo, kateheti in starši pa jih k temu spodbujamo.
Priprava na prvo spoved
Na začetku šolskega leta začnemo pripravo na prvo spoved. Vedno bolj sem prepričana, da je dobro, da se pripravijo na zakrament svete pokore in gredo k prvi spovedi že v adventnem času. Ko spoznavajo Jezusa, ki jih ima rad, večkrat skupaj častimo Najsvetejše in smo krajši čas v tišini pred njim. Iz otroških src prihajajo iskrene prošnje ne le zanje, tudi za vse, ki jih imajo radi. V spominu mi ostaja prvoobhajanka, ki jo je pri adoraciji Jezusova navzočnost ganila do solz: »Tako lepo je bilo, da sem kar jokala,« mi je potem povedala. Čeprav starši niso hodili k maši, k verouku jo je vozila babica, je v sebi tako globoko doživljala Jezusovo bližino. Spet druga je ob koncu prosila za starše, da se ne bi kregali in bi se razumeli … Ko Jezusu vedno bolj zaupajo, začnejo z veseljem pričakovati prvo spoved. Pri pripravi in prvi spovedi je pomembno, da doživijo božje usmiljenje in njegovo neizmerno ljubezen, potem tudi kasneje radi hodijo k spovedi.
Prva spoved je prelomnica v življenju otrok, zato je lepo, kjer lahko v župniji organiziramo duhovne vaje in imamo čas, da odpremo srca usmiljeni ljubezni. Čeprav imamo občutek, da je v naši družbi vse dovoljeno, ostaja otroška vest občutljiva za dobro in slabo, pri tem pa jim največ pomagajo domači. Pri verouku lahko osvetljujemo, pričujemo in razlagamo, prvi kateheti otrokom pa so njihovi starši. Prepoznati, kaj je dobro in kaj slabo, se naučijo doma ob zgledu staršev, starejših bratov in sester, vedno znova pa občudujem družine, ki si kljub pomanjkanju časa jasno postavijo meje in vztrajajo v bistvenem. Zaradi različnih službenih obveznosti staršev in vpetosti otrok v številne dejavnosti večkrat zmanjka časa za duhovne vrline, ko pa se otrok odpre in zaupa Jezusu, postane v pravem pomenu animator in tudi starše spodbuja, da v še tako polnem urniku najdejo čas za mašo, molitev, šmarnično pobožnost … Kakšen žar je v njihovih očeh in dejanjih! Po prvi spovedi z otroki skupaj praznujemo ob sladkem priboljšku, da se veselje, ki ga doživljajo po božjem usmiljenju, širi in si ga zapomnijo.
Pričakovanje prvega obhajila
S prvo spovedjo začnemo pripravo na prvo obhajilo. Najprej spoznavamo vsebino in pomen posameznih delov maše in prvoobhajanci počasi vstopajo v skrivnost evharistije. Zelo radi poslušajo evharistične čudeže in počasi začnejo hrepeneti in pričakovati prvo obhajilo, Jezus postaja vedno bolj njihov zaupni prijatelj.
Po župnijah so vedno bolj v uporabi enotna bela oblačila za vse, v pripravi na prvo obhajilo ni več v ospredju skrb, kako bodo prvoobhajanci oblečeni, ampak je osredotočena na bistveno, na srečanje z Jezusom.
Priprava zajema tudi srečanja s starši in poglabljanje v skrivnost evharistije. Je pa to tudi lepa priložnost, da se povežejo med seboj in z župnijo.
Neposredna priprava v času devetdnevnice ali vsaj tridnevnice pred prvim obhajilom je že vstop v praznovanje, napetost pričakovanja pa narašča. To pričakovanje me je letos na poseben način nagovorilo pri skupini prvobhajancev, ki so odštevali dneve, ure, na dan obhajila pa je eden od njih na začetku pridige iskreno vzdihnil: »Zdaj pa še to, da bo ja še dlje trajalo do obhajila.«
Dotik srca
Otroških src se prvo obhajilo na poseben način dotika, kot je zapisala Klara: »Komaj sem čakala, da sem prejela Jezusa. Čutila sem, da mi je srce kar zažarelo. Vesela sem, ker sedaj nisem več sama. Hočem ga prejemati vsako jutro in lepo mi je, ker je tako Jezus vsak dan v našem razredu.« Gašper pa se tako spominja: »Ko sem prvič prejel obhajilo, mi je srce zagorelo. Čutil sem Jezusa.« Nekateri so doživeli posebno toplino in mir v srcu, vse pa je preplavilo veselje.
Vztrajanje na poti
Z dnem prvega obhajila se za prvoobhajance začenja nova pot, v zavesti, da so na poseben način povezani z Jezusom. Najlepše je videti, ko pridejo k maši kdaj tudi med tednom, da bi prejeli obhajilo. Dobra priprava, izkušnja božjega usmiljenja in srečanja z Jezusom je popotnica, ki ima trajno vrednost, pa tudi spodbuda, da radi pristopajo k zakramentu božjega usmiljenja in k maši. Bog daj, da bi vedno znova radi zajemali živo vodo.
Časi so taki, kot so, skupaj z Jezusom pa še tako težki položaji postanejo rešljivi. Otroci pa nas s svojim iskrenim zaupanjem spodbujajo, da mu naredimo več prostora tudi v svojem srcu.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B74B829BF581DA5DC1257B7F003CED84?OpenDocument
Slovesni praznik Srca Jezusovega (Vir: Katoliška Cerkev)
V Katoliški Cerkvi bomo v petek, 7. junija 2013, obhajali slovesni praznik Srca Jezusovega. Praznik ni datumsko določen, saj ga praznujemo osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi.
Pomen in vsebina praznika skušata prodreti v jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega po verovanju in nauku Cerkve pritekajo vsa velika dela za naše odrešenje, posebno pa Kristusova daritev na križu. Prvi vir, povezan s češčenjem Jezusovega Srca, se omenja v Novi zavezi in govori o apostolu Janezu, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13,15; 21,20). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebej sveti Bernard, sveti Bonaventura in sveti Bernardin. V tistem času so nastale tudi številne pesmi, litanije in upodobitve. V 14. stoletju se je pobožnost nekoliko zmanjšala, ponovno pa so jo poživili v 16. in 17. stoletju. Za to ima pomembno zaslugo Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval za začetnika liturgičnega češčenja Srca Jezusovega. Češčenje se je spodbujalo in širilo tudi z videnji mistikinje svete Marjete Marije Alacoque (1647–1690). Papež Pij IX. (1846–1878) je leta 1856 dovolil praznovanje praznika Srca Jezusovega za celotno Cerkev.
Papež Pavel VI. (1963–1978) je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo ter ponovno izpostavil pomen češčenja Srca Jezusovega. V povezavi z drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1963–1965) se je poudarila povezanost, ki jo ima to češčenje z evharistijo in njenim daritvenim značajem.
Besedilo je delno povzeto po knjigi Franceta Oražma Leto Kristusove skrivnosti.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-srca-jezusovega
M. Merljak, Vrtnice za mesec rožnik (Vir: Radio Ognjišče)
Kakor v maju s šmarnicami častimo Mater Marijo, je v juniju naša pozornost usmerjena na Jezusa, na njegovo presveto Srce. V juniju obhajamo tudi praznik presvetega Srca Jezusovega.
Kot je povedala Berta Golob, jo je pri pisanju vodilo leto vere. Kratka razmišljanja za vsak dan v mesecu so povezana z vsakdanjim življenjem, hkrati pa tudi s Svetim pismom in svetniki v mesecu juniju. V ospredju je Srce Jezusovo in njegova neizmerna ljubezen do nas ljudi.
Slovenska škofovska konferenca je na pobudo Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu 2001 priporočila vnovično uvedbo junijskih vrtnic, ki so bile pred II. svetovno vojno že zelo udomačene. Škofje so zapisali: »Slovenski škofje z veseljem podpiramo vašo pobudo, da Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ponovno uvede junijsko pobožnost vrtnic.«
Vrtnice lahko obhajamo v cerkvi in doma, morda kot večerno molitev. K branju po možnosti dodajmo litanije Srca Jezusovega. Knjižico dobite pri založbi Salve. Je zelo primerno darilo bolnikom in ostarelim.
Nova zaveza in Psalmi - Jubilejna e-izdaja (Vir: Katoliška Cerkev)
V zadnjem času je poraslo povpraševanje po e-publikacijah, zato je Svetopisemska družba Slovenije v svojem poslanstvu širjenja Svetega pisma in njegove dostopnosti odgovorila z več e-knjigami. Ob letošnji 20. obletnici delovanja s ponosom predstavlja elektronsko izdajo Jubilejnega prevoda Nove zaveze in Psalmov iz Ekumenske izdaje. Elektronski izvod Nove zaveze s Psalmi je brezplačno dostopen v dveh formatih, e-PUB in MOBI na osebno zahtevo preko spletne strani: www.svetopismo.si/nzps.html. Jubilejni prevod Nove zaveze je nastal na pobudo Združenih svetopisemskih družb. Prvič je izšel v Ljubljani leta 1984, popravljena in revidirana izdaja pa leta 1990. Služil je kot izhodišče za Slovenski standardni prevod, ki je izšel leta 1996. Dodani so Psalmi iz Ekumenske izdaje, ki je izšla leta 1974. Pri Svetopisemski družbi Slovenije so doslej pripravili že več e-knjig z biblično vsebino. Besedilo celotnega Slovenskega standardnega prevoda je na voljo na posebni mobilni različici strani www.biblija.net, ki je primerna za brskanje s tabličnimi računalniki in mobilnimi telefoni. Aplikacija za starejše mobilne telefone (JAVA) je še vedno na voljo na strani www.biblija.netmobi.php. Tudi ostale e-izdaje so na voljo na spletnem naslovu: www.svetopismo.si/eknjige.html. Ljubiteljem priročnih elektronskih knjig zagotavljajo, da pričujoča izdaja ni zadnja.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/nova-zaveza-in-psalmi-jubilejna-e-izdaja
Objava letnega poročila Opazovalnice proti nestrpnosti in verski diskriminaciji pri CCEE (Vir: Katoliška Cerkev)
Na spletni strani Opazovalnice proti nestrpnosti in verski diskriminaciji, ki deluje v okviru Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE)[1] je dostopno Poročilo za leto 2012 o diskriminaciji, verski nestrpnosti in drugih oblikah sovražnega govora do kristjanov v Evropi. Besedilo je 21. maja 2013 na novinarski konferenci ob robu zasedanj OECD-ja v Albaniji predstavila ravnateljica Opazovalnice Gudrun Kugler.
Poročilo je sestavljeno iz dveh delov. V prvem so izpostavljene zakonske omejitve do verske svobode kristjanov v Evropi, v drugem pa najbolj značilni in hudi primeri verske nestrpnosti, ki so se zgodili v minulem letu. Med njimi sta tudi dva primera iz Slovenije: zažig križa v Strunjanu ter satanistični grafiti na kapeli v Naklem.
Poročilo ne vsebuje le posameznih primerov diskriminacije do kristjanov, ampak izpostavlja tudi zakonske omejitve ali pomanjkljivosti, ki do takih situaciji privedejo. V Opazovalnici želijo opozoriti zakonodajalce posameznih držav na kršitve verske svobode in pravic, ki so sicer lastne evropskemu kulturnemu prostoru. Strpno sobivanje vseh državljanov ne glede na njihovo versko prepričanje se začne z možnostjo, da le-ti lahko v miru živijo in pričujejo svojo vero.
Z Opazovalnico sodelujejo številni mednarodni strokovnjaki. Opazovalnica je kot samostojna enota CCEE-ja članica Evropske platforme za temeljne pravice (FRA), tesno pa sodeluje tudi z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/objava-letnega-porocila-opazovalnice-proti-nestrpnosti-in-verski-diskriminaciji-pri-ccee
|
|
|
|
|
|