Papež dedkom in babicam: Hvala za zgled
V svetu, kot je današnji, kjer sta moč in videz pogosto mitizirana, imajo starejši poslanstvo, da pričujejo o vrednotah, ki so zares pomembne in ki ostanejo za vedno, saj so zapisane v srce vsakega človeka in zagotovljene s strani Božje besede. Ravno zato, ker ostarele osebe spadajo v tretje življenjsko obdobje, kamor je papež Frančišek prištel tudi samega sebe, so poklicane pričevati o lepoti življenja: »Poklicani smo delovati za razvoj kulture življenja in pričevati, da je vsako življenjsko obdobje Božji dar in ima svojo lepoto in svojo pomembnost, ki je zaznamovana s krhkostjo.«
|
|
Slovo kipa Fatimske Matere Božje
Milostni kip Fatimske Matere Božje v preteklem tednu sklenil pet mesečno romanje po Sloveniji. Sklepna slovesnost je potekala v ptujskogorski baziliki, sveto mašo pa je daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. V nagovoru je poudaril, da nas Kristus na križu vabi, da vzamemo Marijo k sebi. Vzeti jo k sebi, pa pomeni tudi sprejeti Njega za svojega Odrešenika. Ne moremo imeti Marije za svojo Mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika. S tem naše poslanstvo vedno bolj postaja pot, da smo tudi mi sposobni izreči naš »zgodi se«!
|
|
Zadnja priložnost za Asio Bibi
Asio Bibi sta leta 2009 sodelavki obtožili, da se je žaljivo izražala o Mohamedu. Bibijeva obtožbe zanika. Novembra 2010 je bila na podlagi spornega zakona o bogoskrunstvu kot prva ženska v Pakistanu obsojena na smrtno kazen. Številni politiki, Evropski parlament, nevladne organizacije, Ekumenski svet Cerkva in verski voditelji so si doslej brez uspeha prizadevali za izpustitev kristjanke, med njimi tudi papeža Benedikt XVI. in Frančišek. Njeno izpustitev je v zadnjih mesecih s peticijo pakistanski vladi zahtevalo okoli 570.000 ljudi z vsega sveta.
|
|
|
Z deli usmiljenja lahko povzročimo revolucijo
Dela usmiljenja v nas prebujajo potrebo in zmožnost, da z ljubeznijo naredimo vero živo in dejavno. »Prepričan sem,« je dodal papež, »da po teh preprostih vsakodnevnih dejanjih lahko povzročimo pravo kulturno revolucijo, kakor je to že bilo v preteklosti.« Če vsak od nas naredi vsak dan eno od teh del, bo to zares revolucija v svetu, je pripomnil. Kolikih svetnikov se še danes spominjamo ne po velikih delih, ki so jih storili, ampak po ljubezni, ki so jo znali posredovati. Pomislimo na pred kratkim kanonizirano Mater Terezijo. Koliko zapuščenih otrok je stisnila v svoj objem...
|
|
Eden najboljših argumentov za življenje
»Vem, da ste katoličanka«, je rekla, »vendar jaz popolnoma podpiram splav. Ena od mojih prijateljic je ginekologinja. Zelo ji je žal za ljudi, ki so zares želeli postati starši, si zares želeli imeti otroka, nato pa so izvedeli, da ima njihov otrok anomalijo, zaradi katere bo kmalu umrl. Veste, popolnoma so pretreseni, ker jim zakonodaja ne omogoča, da bi imeli pozen splav.« »Torej«, sem previdno dejala, »če bi izvedeli, da bo dojenček umrl kmalu po rojstvu, bi bilo to za vas veliko trpljenje. Toda še veliko huje pa bi bilo, če bi se vse življenje morali zavedati, da ste povzročili njegovo smrt.«
|
|
Katoliška vera je moje sidro
Wahlberg občuti kot blagoslov, da je imel doslej na življenjski poti veliko čudovitih duhovnikov, ki so spremljali njegovo duhovno rast. Kot mlad fant je pogosto zašel v težave, »vendar je bil vedno blizu duhovnik, ki me je znova usmeril na pravo pot«. Duhovnik je bil navzoč, ko sta si z ženo podelila zakrament svetega zakona, duhovnik je krstil vse njune otroke. Duhovnik mu pri spovedi podeli odpuščanje grehov. »In vsakokrat, ko grem k maši, iz rok duhovnika prejmem Jezusovo telo in kri, ki mi dajeta moč, da svojo katoliško vero delim tudi z drugimi«.
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Položaj današnje družine
47. Sinodalni očetje so posebno pozornost posvetili tudi družinam, »v katerih živijo ljudje s posebnimi potrebami. Posebne potrebe, ki se pojavijo v življenju osebe, sprožijo globok in nepričakovan izziv in porušijo ravnovesja, želje in pričakovanja. (...) Veliko občudovanje zaslužijo družine, ki ljubeče sprejmejo težko preizkušnjo ob otroku s posebnimi potrebami. Cerkvi in družbi na dragocen način pričujejo o zvestobi dáru življenja. Družina lahko skupaj s krščansko skupnostjo odkrije nove drže, govorico in oblike razumevanja in istovetenja s temi osebami pri sprejemanju in skrbi za skrivnost krhkosti. Osebe s posebnimi potrebami so za družino dar in priložnost za rast v ljubezni, v medsebojni pomoči in v edinosti. (...) Družina, ki z očmi vere sprejme ljudi s posebnimi potrebami, bo lahko prepoznala in zagotovila kakovost in vrednost vsakega življenja z njegovimi potrebami, pravicami in priložnostmi. Za vsako življenjsko obdobje bo sprejela služenje in nego ter pospeševala spremljanje in naklonjenost«. Rad bi poudaril, da je pozornost, posvečena tako beguncem kot tudi osebam s posebnimi potrebami, znamenje delovanja Duha. Kajti obe okoliščini sta tako rekoč vzorec: v obeh je očitno to, kako danes živeti logiko usmiljenega sprejemanja in vključevanja najšibkejših.
48. »Večina družin spoštuje starejše ljudi, jih obdaja z ljubeznijo in jih ima za blagoslov. Posebno priznanje zaslužijo združenja in gibanja, povezana z družino, ki delajo v korist starejših tako na duhovnem kot tudi družbenem področju. (...) V visoko razvitih družbah, kjer število starejših narašča, medtem ko število rojstev upada, obstaja nevarnost, da starejše dojemamo kot breme. Na drugi strani pa nega, ki jo terjajo, postavi njihove svojce na težko preizkušnjo«. »Kolikor bolj skušamo podaljšati življenje, toliko nujnejše je, da cenimo zadnje trenutke življenja. Krhkost in odvisnost starejših včasih krivično izkoriščajo za gospodarske koristi. Številne družine nas učijo, da se je mogoče soočiti z zadnjim obdobjem življenja tako, da zaključek celotnega bivanja tako ovrednotimo, da ga vključimo v velikonočno skrivnost. Veliko starejših sprejmejo cerkvene ustanove, kjer lahko živijo v mirnem in družinskem okolju. Evtanazija in samomor s tujo pomočjo predstavljajo hudo grožnjo za družine po vsem svetu. V mnogih državah je ta praksa dovoljena. Cerkev, ki odločno nasprotuje takim praksam, čuti dolžnost, da pomaga družinam, ki skrbijo za svoje starejše in bolne člane.«
49. Rad bi izpostavil položaj družin, ki so pahnjene v bedo in preskušane na različne načine, kjer so mejne življenjske situacije posebno boleče. Težave postanejo v zelo revnem domu še hujše. Če mora na primer ženska zaradi ločitve ali drugih vzrokov sama skrbeti otroke in ob tem še delati, ne da bi imela možnost otroke pustiti pri drugih ljudeh, ti odraščajo v zapuščenosti, zaradi katere so izpostavljeni različnim vrstam nevarnosti. Tako ostaja njihovo osebno zorenje ogroženo. V težkih situacijah, ki jih doživljajo najbolj pomoči potrebni, si mora Cerkev posebno prizadevati, da jih razume, tolaži in vključuje; izogibati pa se mora temu, da bi tem ljudem nalagala celo vrsto predpisov, kot da bi bili nezlomljivi. S tem bi dosegli prav nasproten učinek, namreč da bi se zaradi Matere Cerkve, – ki je poklicana, da jim približa Božje usmiljenje – čutili obsojene in zapuščene. Tako bi evangelij posredovali z „indoktrinacijo“ in ga spremenili »v mrtve kamne, s katerimi bi lahko druge obmetavali«, namesto da bi ponudili zdravilno moč milosti in luč evangelija.«
Radost ljubezni, čl. 47-49
|
|
|
Božja beseda
30. nedelja med letom, misijonska nedelja
»Cestninar pa je stal daleč proč in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹« (Lk 18,13)
Sir 35,12-14.16-18
Ps 34
2 Tim 4,6-8.16-18
Lk 18,9-14
|
|
|
|
|