Sveti oče je preteklo sredo med splošno avdienco govoril o sovražnikih upanja. Na začetku kateheze je spomnil na starodavni mit o Pandorini skrinjici, ki pripoveduje, kako je odprtje skrinjice povzročilo mnoge nesreče v zgodovini sveta. Frančišek je pojasnil, da nam ta mit pove, zakaj je upanje za človeštvo tako zelo pomembno. Ni res, kar se rado reče: »Dokler je življenje, je upanje.« Če že, je ravno nasprotno. Dejal je: »Upanje je tisto, ki drži pokonci življenje, ga varuje, ga ščiti in mu daje rast. Če ljudje ne bi gojili upanja, če jih ne bi podpirala ta krepost, ne bi nikoli zapustili votline in ne bi pustili niti sledu v zgodovini sveta.«

Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
 

Nasilje in manipulacija

155. Sv. Janez Pavel II. je zelo bistroumno opozoril, ko je rekel, da možu in ženi »grozi nenasitnost«. To pomeni, da sta poklicana k vse tesnejši združitvi, toda nevarnost je v tem, da hočeta zabrisati razlike in tisto neizogibno razdaljo, ki je med njima. Kajti vsak ima lastno in neodtujljivo dostojanstvo. Ko se čudovita medsebojna pripadnost spremeni v prevlado (…),»se bistveno spremeni občestvena struktura medosebnih odnosov«. V miselnosti prevlade tudi gospodovalec končno zanika svoje lastno dostojanstvo in se dokončno preneha »subjektivno istovetiti s svojim telesom«, saj mu vzame vsak pomen. Spolnost živi kot izbruh iz samega sebe in kot odpoved lepoti združitve.

156. Pomembno je, da jasno zavrnemo sleherno obliko spolne podrejenosti. Zato je primerno, da se izognemo vsaki neustrezni razlagi besedila iz Pisma Efežanom, kjer se zahteva: »Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu« (Ef 5,22). Sv. Pavel se tu izraža v kategorijah, ki so bile lastne kulturi tedanje dobe, mi pa ne smemo prevzeti te kulturne preobleke, temveč razodeto sporočilo, ki obvladuje celoten svetopisemski odlomek. Znova se navežímo na modro razlago sv. Janeza Pavla II.: »Ljubezen izključuje vsako vrsto podrejenosti, zaradi katere bi žena postala moževa služabnica ali sužnja. (...) Skupnost ali edinost, ki jo morata tvoriti glede na njun zakon, se uresničuje po medsebojnem podarjanju, ki je tudi obojestransko podrejanje. Zato je tudi rečeno: »Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa« (Ef 5,28). Svetopisemsko besedilo pravzaprav vabi k temu, da presežemo udoben individualizem, da bi živeli povezani z drugimi: »Podrejajte [se] drug drugemu« (Ef 5,21). Ta obojestranska »podrejenost« dobi v zakonu poseben pomen in jo razumemo kot medsebojno pripadnost, ki smo jo svobodno izbrali, skupaj s celoto značilnosti, kot so zvestoba, spoštovanje in skrbstvo. Spolnost je na neločljiv način v službi tega prijateljstva med zakoncema, ker je usmerjena k temu, da drugi živi v polnosti.

157. Kljub temu nas zavrnitev zablod na področju spolnosti in erotike ne sme nikoli voditi k njunemu omalovaževanju ali zanemarjanju. Ideal zakona se ne more oblikovati samo kot velikodušno in požrtvovalno podarjanje sebe, kjer se vsak odpoveduje sleherni osebni potrebi in skrbi samo zato, da ustreže drugemu. Spomnimo se, da zna prava ljubezen od drugega tudi prejemati; sposobna je, da se sprejme kot ranljiva in potrebna in se ne odpoveduje z iskreno in veselo hvaležnostjo sprejeti telesnih izrazov ljubezni z ljubkovanjem, objemom, poljubom ali spolno združitvijo. Benedikt XVI. je bil v zvezi s tem jasen: »Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo«. Zaradi tega »je človeku [prav tako] nemogoče živeti samo v darujoči  se ljubezni. Ne more vedno samo dajati, ampak mora tudi prejemati. Kdor hoče darovati ljubezen, jo mora tudi sam prejemati kot dar«. To vsekakor predpostavlja, da se spomnimo, da je človeško ravnovesje krhko, da vedno ostaja nekaj, kar se upira temu, da bi se počlovečilo, in da lahko v vsakem trenutku znova izbruhne in spet privzame najbolj prvinske in sebične težnje.