E-novice ŽPS

Št. 33 (6.10.2014), leto 2014

TEOLOŠKI KOTIČEK

Poklicanost in poslanstvo laikov

Duhovniki in laiki skupaj sodelujemo pri gradnji Kristusovega skrivnostnega Telesa

Občestvo s Cerkvijo
Kot udje Božje družine in njegove Cerkve, nismo več sami. Zaupno in skrivnostno smo povezani z Gospodom in drug z drugim. Jezus pravi: "Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni" (Jn 15,4). Cerkev je živo in delujoče telo in mi kot udje prinašamo različne, a dopolnjujoče se darove, talente, službe in odgovornosti. S tem, ko živimo svojo poklicanost kot verni laiki "nikoli ne moremo ostati izolirani od občestva, ampak moramo vzajemno sodelovati z drugimi, z živim čutom prijateljstva, veselja nad enakim dostojanstvom in skupno predanostjo, da se trudimo za to, da ogromen zaklad, ki ga je prejel vsak izmed nas, obrodi svoj sad."[1]

Škofje in duhovniki imajo zelo resnično, izjemno nujno potrebno in od Boga dano mesto v Kristusovem Telesu. Zavedati se moramo ‒ četudi imajo laiki enako dostojanstvo kot posvečeni duhovniki, slednjega ne moremo mešati s posebno in pomembno vlogo posvečenega duhovništva. Na kratko, pred oltarjem, je duhovnik tisti, ki predseduje. Kot nam pravi Pavel je Jezus "dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji" (Ef 4,11). Te službe so Cerkvi dane zato: "da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po delovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samo sebe v ljubezni." (Ef 4,12-16).

[1] Janez Pavel II., Pridiga pri slovesnem evharističnem slavju ob zaključku sedme redne splošne škofovske sinode (30. oktober, 1987).

Prevod po: http://www.ignatius.com/promotions/cfe/documents/Disciples%20web%20pages.pdf

AKTUALNE NOVICE

Bogomir Štefanič ml., Škof mora biti »škof za ljudi« (Vir: druzina.si)

Najdaljši del tiskovne konference novega ljubljanskega nadškofa p. Staneta Zoreta je bil namenjen odgovorom na novinarska vprašanja. Zanimanje med njimi je bilo veliko in novi ljubljanski ordinarij ga je duhovito povzel s primerjavo: Pred leti ga je na Triglavu ujela nevihta, ampak takratno bliskanje je bilo »mačji kašelj« v primerjavi z bliskanjem fotoaparatov, ki ga je sprejelo, ko je tokrat stopil pred novinarje in fotografe.

Kaj je torej zanimalo novinarje slovenskih medijev? Ker je nadškof Zore v predstavitvi poslanice omenjal pomisleke, ki so ga spremljali ob informaciji, da je izbran za ljubljanskega ordinarija, je šlo prvo vprašanje v tej smeri: Kakšni so bili torej ti pomisleki?
»Ko je človek postavljen pred izziv razmišljanja o nalogi, pred kakršno me je postavila izbira papeža Frančiška in mi jo je predstavil gospod nuncij, se spomniš vseh razlogov proti; veš namreč, kako si na toliko področjih nedorasel nalogi, ki je postavljena predte – tudi zaradi tega, ker se zavedaš, da niti ne poznaš vseh zahtev službe, ki naj bi jo sprejel. Zaradi tega se zelo zavedaš svojih omejitev, kar pa je pravzaprav nujno potrebno, sicer bi človek v takšne službe vstopal s predrznostjo, to pa nikoli ne bi bila dobra popotnica,« je pomisleke mejah lastnih sposobnosti, ki jih je predstavil nunciju, pojasnil novi ljubljanski nadškof. P. Zore je večkrat poudaril, da se ne spušča v razloge, zakaj je bil imenovan, zdi pa se mu, da so »v vseh poročilih, ki so romala v Rim, v vseh mnenjih, ki so jih ljudje napisali o meni, najprej v kongregacija za škofe, potem pa tudi papež Frančišek spoznali, kot se je nekoč lepo izrazil gospod /Anton/ Markelj, potrebne kreposti in primerne slabosti, da sem lahko na mestu ljubljanskega nadškofa«.

Zanj je bilo pri dosedanjem delu značilno, da je bil v tesnem stiku z ljudmi. Ali so bo to nadaljevalo tudi na novem položaju?
Nadškof Zore je pritrdil podatku, da je bil do zdaj na takih postojankah, kjer je bilo veliko srečevanj z božjim ljudstvom (npr. na Brezjah, primorski Sveti gori) in je bil resnično v položaju, ki je mogel oznanjati evangelij in sprejemati ljudi, ki so na te svete kraje prihajali zato, da bi srečali Boga. A stvari se z novim položajem ne bodo spremenile: »Tudi zdaj bom med ljudmi. Mislim, da je poslanstvo škofa najprej biti škof za ljudi, da je prva stvar, za katero mora skrbeti škof, pastorala, se pravi skrbeti za božje ljudstvo, to pa pomeni biti temu ljudstvu blizu, da spoznaš, kako diha, čuti, kakšne so njegove stiske, pričakovanja, po drugi strani pa tudi, da se od njih učiš.« Nadškof Zore se je pri napovedi, da si bo še naprej prizadeval za to bližino, naslonil tudi na besede papeža Frančiška, ki je dejal, da mora škof vedno malo zaostajati za božjim ljudstvom, kajti to je tisto, ki ima čut Cerkve, tj. sensus Ecclesiae, ki po Svetem Duhu deluje v Cerkvi in pozna smer, da »ne bi slučajno škof brez ljudstva zgrešil smeri«.

Na kakšno cerkveno zgrešeno smer je ciljalo vprašanje, kako namerava kot ljubljanski nadškof povrniti »vero v Cerkve«, ki naj bi jo mnogi v zadnjih letih izgubili.
Po nadškofovih besedah moramo v ospredje postaviti vero v Boga in ta tudi v tem času ostaja. Morda se je v posameznih trenutkih omajalo zaupanje v Cerkev. To zaupanje pa »se ne more vzpostaviti z deklaracijami; tega zaupanje se ne more pridobiti z ukazi, temveč preprosto s tem, da bomo vsi skupaj /v Cerkvi/ živeli tako, kot moramo živeti, da bomo delali v resnično dobro vseh ljudi, zlasti najbolj potrebnih, in da bomo iskreni do vsakega človeka«. Glede zaupanja pa je treba ločiti tudi različne ravni. Kot pravi nadškof Zore, je zaupanje v duhovnike, ki se »na terenu« srečujejo z ljudmi, zelo veliko. Pogosto je tako slišati izjave v slogu: Naš župnik je dober in fajn, ampak Cerkev je pa malo problematična. Zaupanje torej je, poudarja nadškof Zore, v »celotno institucijo pa ga bomo lahko znova vzpostavili samo z iskrenostjo, pristnostjo in doslednostjo«.

Novi nadškof prihaja iz frančiškanskih vrst in torej sledi karizmi sv. Frančiška, ki je v marsičem spodbudil spremembe v Cerkvi. Podobna ugotovitev velja tudi za papeža Frančiška, ki je p. Zoreta imenoval na novi položaj. Bo tudi sam sledil tem reformnim zgledom?
Za pošten odgovor na vprašanje o reformah v ljubljanski krajevni Cerkvi je po beseda nadškofa Zoreta še prezgodaj. Najprej mora bistveno globlje vstopiti v življenje in dihanje ljubljanske nadškofije, videti, kaj je v njej dobrega – in tega je zelo veliko, kar je treba priznati ter temu dati pravo mesto in poudarke. Nadškof je imel pri tem, kot je pojasnil v enem izmed odgovorov, v mislih predvsem duhovnike, ki kažejo res veliko pripravljenost, da živijo z ljudmi, h katerim so poslani, in jih imajo iskreno radi, ter redovnike in redovnice, ki imajo radi svoje karizme in poslanstvo. To je »pričevanje Cerkve 'na terenu', ne pred kamerami ali na naslovnicah časopisov«. Za kakšne nove načrte in reforme so potrebne utemeljene pobude, čas in ponižnost; biti morajo sad pogovorov, skupnega iskanje, sicer je lahko vse skupaj »rojeno le v eni glavi«, Duh pa veje v občestvu, ki mu (božjemu ljudstvo, svetovalcem …) novi nadškof namerava pozorno prisluhniti. Hkrati pa je napovedal, da želi slediti zgledu sedanjega papeža in morda »manj izpostavljati stvari, ki niso pomembne za življenje Cerkve, za oznanjevanje evangelija, za delitev zakramentov«.

Ali bo morda sledil tudi »stanovanjskemu« zgledu papeža in torej ostal, kjer biva zdaj?
Odgovor je jasen: na Tromostovje v Ljubljani, kjer je p. Zore bival do sedaj, bo prišel novi provincial, ki se mu bo moral umakniti. Prišel bo torej živet na ordinariat, kjer bo morda potreboval nekaj časa, da se privadi na nove prostore, a selitve so že sicer del redovniškega življenja: »Stanovanje je na koncu koncev samo prostor, kjer prespiš in delaš – nič drugega«.

Na eni strani imamo torej visoka reformna pričakovanja, na drugi strani ima Cerkev na Slovenskem veljavna dokumenta, ki naj bi jima sledila pri iskanju novih korakov: sklepni dokument plenarnega zbora in dokumentPridite in poglejte, ki je sprožil proces pastoralnega načrtovanja po župnijah. Kakšno vlogo (še) imata?
Pridite in poglejte je pravzaprav dokument, ki šele nastaja, saj je v »papirnati obliki« le pripomoček, ki spodbuja in spremlja dogajanje po župnijah. Nadškof Zore vsekakor meni, da se to mora nadaljevati. Glede sinodalnega dokumenta pa priznava, da se »nam je res nekoliko odmaknil iz neposredne zavesti, se pa marsikaj tudi iz njega v življenju Cerkve uresničuje, tako da stvari tečejo …« Seveda pa ne smemo pozabiti: škofje, duhovniki in vsi kristjani, že imamo »temeljni programski dokument« – evangelij.

Pričakovano so se novinarska vprašanja dotaknila tudi razmerja med Cerkvijo in državo. Kaj novi ljubljanski ordinarij pričakuje v tem razmerju?
Najprej to, da bo država »Cerkev sprejemala kot partnerja v pogovoru, da bo Cerkev imela prostor za svojo besedo, za oznanjevanje svojega nauka, da bo imela priznan prostor za uveljavljanje katoliškega socialnega nauka«. Izrazil je tudi pričakovanje, da »bomo v dialogu z državo vedno ostali spoštljivi in dialoški«, kajti na takih temeljih »lahko rešimo vsa odprta vprašanja, tudi tista najtežja – morda ne vedno v najkrajšem možnem času, zato pa morda toliko bolj trdno«. Nadškof Zore si te trdnosti želi tudi zato, da »Cerkev ne bi bila na preizkušnji ob vsaki zamenjavi oblasti«. Glede dialoga med državo in Cerkvijo je podprlo pobudo, ki jo je dal sedanji predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej škof Glavan, za oživitev mešane komisije, v kateri bi država in Cerkev »sproti reševali vsa odprta vprašanja, ne pa da nas presenečajo in spravljajo v zadrego«.

Kaj bi bilo vendarle smiselno najprej postaviti na dnevni red takšne komisije?
Po nadškofovih besedah je morda takšna stvar »pravilno umeščanje verouka«. Veliko osnovnošolskih in tudi srednješolskih otrok namreč obiskuje verouk, ta pa »ni nikjer ovrednoten«. Sicer smo pri nas »sposobni ovrednotiti vsak krožek, vsako dejavnost«, kar je, kot je poudaril nadškof Zore, prav in dobro, podobno pa bi lahko ovrednotili tudi verouk po župnijah – čas, ki ga vanj vložijo otroci in mladostniki ter njihovi starši. Tu bi bilo potrebno priti do nekega dogovora. Kot področji, kjer se pojavljajo različne pobude in težave, je nadškof omenil še delovanje vojaškega vikariata ter duhovno oskrbo v bolnišnicah in zaporih, »verjetno pa bi se pokazalo še marsikaj drugega, kajti potem, ko se začnemo pogovarjati, se odprejo tudi prava vprašanja«. Gre za stvari, ki so pravzaprav »dnevno na dnevnem redu«; nanje je treba sproti odgovarjati in prihajati naproti ljudem, kajti oboji – Cerkev in država – »smo v službi ljudi«.

A vrnimo se k notranjecerkvenim temam. Kako novi nadškof gleda na vlogo novih gibanj v Cerkvi?
Ravno gibanja, ki so se v Cerkvi porodila zlasti v prejšnjem stoletju, so znamenje, kako Bog vedno pošilja odgovore na zahteve časa; ta vrenja, ki smo jim priča v sodobni Cerkvi, so znamenje navzočnosti Duha, ki svoje Cerkve ne zapusti, je prepričan novi nadškof. Naloga institucionalne Cerkve je, da jih zna integrirati v življenje Cerkve, da »postanejo resnični kvas in resnična sol: tako za nas, tudi 800 let stare karizme, kakor za čas, v katerem nastajajo«.

Osrednji »globalni« dogodek v življenju Cerkve je ta čas izredna škofovska sinoda o družini v Rimu, ki pa po mnenju kritičnih opazovalcev v slovenskih razmerah tako rekoč ne odmeva: zaznamovala jo je precejšnja zadržanost glede ankete, ki je po krajevnih Cerkve poizvedovala o stališčih do ključnih vprašanj, ki si jih je na dnevni red postavila sinoda; za razliko od tujine molčijo domači teologi; ni pravih srečanj na to temo. Kakšno vizijo ima novi nadškof za leto dni med sedanjim izrednim in prihodnjim rednim zasedanjem sinode o družini?
P. Zore je pojasnil, da je udeleženec sinode škof Andrej Glavan, s katerim je v rednih stikih, iz katerih je mogoče ugotoviti, da je delo v Rimu intenzivno, pogovori pa odprti. Ob koncu sinode naj bi predvidoma sprejeli sklepni dokument. »Ko bomo vse te stvari dobili, ko bomo videli, kakšne so pobude in spodbude, bo čas, da začnemo konkretne pogovore, kako lahko delo sinode prinesemo tudi v naš prostor,« napoveduje nadškof Zore. Ob tej priložnost se je zahvalil vsem, ki v Cerkvi na Slovenskem že zdaj veliko naredijo za družine, zaveda pa se, da so potrebe »veliko večje, kot smo jim sposobni v tem trenutku odgovoriti«. Izzivov pri družinski pastorali je torej veliko, »verjamem pa, da tudi dobrih rešitev – ob sodelovanju vseh«.

Poseben izziv pa še vedno predstavlja položaj mariborske nadškofije. Kako lahko novi ljubljanski nadškof pomaga sanirati tamkajšnji položaj oziroma preprečiti, da bi se »škofje spuščali v take zgodbe«?
Ob takem vprašanje je bilo najprej na mestu pojasnilo, da ljubljanski nadškof nima jurisdikcije nad mariborsko nadškofijo niti nad katero drugo škofijo; to so namreč samostojne pravne osebe v Cerkvi v družbi. Za mariborski primer je nadškofu Zoretu »žal, da se je zgodil, a sedaj je tukaj in je zadeve treba reševati«. Kolikor ve, tečejo ta čas intenzivna dogovarjanja med mariborsko nadškofiji in bankami upnicami, da bi prišli do nekega sporazuma glede rešitve tega problema. Kako daleč so ti pogovori oziroma kako blizu so morebitni sklenitvi dogovora, p. Zore seveda ne ve, upa pa, da bo ta proces uspešen. Če vendarle ne bo, bo v pogovorih s škofi in strokovnjaki treba odgovoriti na vprašanja, ki bi jih odprl tak izid pogovorov. Tudi stečaj nadškofije po besedah nadškofa Zoreta »ni nemogoč, nikakor pa ni v prvi vrsti«.

Ali bi bilo mogoče, da bi frančiškani »prevzeli« tudi mariborsko nadškofijo – da bi bil torej novi tamkajšnji ordinarij sobrat ljubljanskega?
»To pa bi bilo prehudo; ne bi bilo dobro,« je spontano vzkliknil p. Zore in takoj pojasnil svoj odgovor: ne gre za to, da bi imel kar koli proti frančiškanom, saj »smo čist' fajn«, a Cerkev je vendarle pestrost karizem, načinov, kako se izraža Duh, zato se mu zdi primerno, da to pride do izraza tudi na škofovski ravni življenja Cerkve.

Novi ljubljanski nadškof bo posvečen na nedeljo Kristusa Kralja, 23. novembra, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Na vprašanje, kdo bodo škofje posvečevalci, p. Zore danes še ni imel odgovora, a je dodal, da bomo »vse pravočasno izvedeli«.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/skof-mora-biti-%C2%BBskof-za-ljudi%C2%AB

Sinoda o izzivih v zapletenih življenjskih položajih (Vir: druzina.si)

Sinodalni očetje nadaljujejo razprave o pastoralnih izzivih pri delu z družinami. Šesta generalna skupščina je bila namenjena zahtevnim pastoralnim položajem, ki so na eni strani povezani s samimi družinskimi razmerami, na drugi pa z zvezami med osebami istega spola. Kot so izpostavili udeleženci, Cerkev ni carina, ampak očetova hiša in mora torej vsem osebam nuditi potrpežljivo spremljanje, tudi tistim, ki so se znašli v težkih okoliščinah. Prava katoliška Cerkev skrbi tako za zdrave družine kot za družine v krizi, zato vsakodnevni napor za posvečevanje ne sme biti ravnodušen v odnosu do slabotnosti, kajti potrpežljivost vključuje tudi dejavno pomoč najšibkejšim.

Glede ugotavljanja ničnosti zakona je bila s strani mnogih izražena potreba po pospešitvi postopkov in po vključitvi več pristojnih laikov v cerkvena sodišča, obenem pa je bilo tudi opozorjeno na nevarnost površinskosti in nujno zaščito spoštovanja resnice ter pravic vseh vpletenih strani. Sinodalni očetje so jasno poudarili, da je potrebna spoštljiva drža do ločenih in znova poročenih, saj pogosto živijo v trpečih razmerah ali družbeni krivici, trpijo v tišini in v mnogih primerih iščejo pot, da bi bili lahko postopoma polnejše udeleženi v cerkvenem življenju. Po besedah udeležencev sinode mora biti pastorala polna usmiljenja, ne pa represivna.

V sinodalni dvorani so govorili tudi o mnogoženstvu. Še vedno obstajajo poligamne osebe, ki so se spreobrnile v katolištvo in želijo prejeti zakramente krščanskega uvajanja, in postavljeno je bilo vprašanje, ali obstajajo specifična pastoralna merila, s pomočjo katerih bi se v teh položajih lahko stopilo naproti s primernim razločevanjem. Izražena je bila tudi potreba po poslušanju pri pastorali istospolno usmerjenih oseb.

Sedme generalne skupščine se je znova udeležil tudi papež Frančišek, tema razprav pa je bila namenjena pastoralnim izzivom glede odprtosti za življenje. Kljub temu je večina govorov nadaljevala temo šeste generalne skupščine o zapletenih pastoralnih položajih.

Sinodalni očetje so se vrnili k vprašanju glede pristopanja k zakramentu evharistije za ločene in znova civilno poročene osebe. Poudarjena je bila nerazvezljivost zakonske zveze, brez kompromisov, kar temelji na dejstvu, da je zakramentalna vez objektivna realnost, delo Kristusa v Cerkvi. To vrednoto je treba braniti in zanjo skrbeti z ustrezno predzakonsko katehezo, da se bosta zaročenca v popolnosti zavedala zakramentalne značilnosti zveze in poklicanosti, ki je del te naravne zveze. Primerno je tudi pastoralno spremljanje parov po poroki.

Predvsem pa je po mnenju sinodalnih očetov potrebno gledati posamezne konkretne primere, ki lahko pomenijo veliko trpljenje, ter ločevati na primer med tistim, ki je zapustil sozakonca, in tistim, ki je bil zapuščen. Pastorala ne sme biti izključujoča, ne sme iti na »vse ali nič«, ampak mora biti usmiljena, kajti skrivnost Cerkve je skrivnost tolažbe.

Poudarjeno je bilo tudi dejstvo, da so ločene in znova civilno poročene osebe, ki ne smejo pristopati k evharistiji, vsekakor člani krščanske skupnosti. Glede skupnega življenja neporočenega para je bilo rečeno, da so motivi zanj pogosto gospodarski in socialni in ne pomenijo zavračanja nauka Cerkve. Ta in druge oblike zvez živijo z ohranjanjem želje po krščanskem življenju in torej terjajo ustrezno pastoralo. Podobno je bilo rečeno glede homoseksualnih oseb: jasno je bilo poudarjeno, da priznanje zakonske zveze med osebama istega spola ni mogoče, potreben pa je spoštljiv in ne razlikovalen pristop v odnosu do istospolno usmerjenih.

V drugem delu sedme generalne skupščine se je razprava osredotočila na vprašanje pastorale glede odprtosti za življenje. Udeleženci so govorili o odgovornem očetovstvu in poudarili, da je dar življenja, enako kot krepost čistosti, temeljna vrednota krščanskega zakona. Splav je bil opredeljen kot težak zločin. Beseda je tekla o številnih težkih razmerah, v katerih živijo mnoge družine, denimo na določenih azijskih območjih, ker prihaja do detomorov, nasilja nad ženskami in trgovine z ljudmi.
Udeleženci sinode so razpravljali še o vprašanju glede odgovornosti staršev za versko vzgojo otrok. To je osnovna odgovornost, ki ji je potrebno nameniti ustrezno pozornost. Rečeno je tudi bilo, da pastorala otrok lahko postane stična točka za stik z družinami, ki so se znašle v težkih razmerah. Ob koncu so udeleženci zasedanja spregovorili še o bistveni vlogi laikov pri apostolatu družine in evangelizaciji družine ter tudi bistveni vlogi laičnih cerkvenih gibanj, ki lahko spremljajo družine v težavah.

Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/sinoda-o-izzivih-v-zapletenih-zivljenjskih-polozajih

Mojca M. Štefanič, Odprto pismo papežu Frančišku o zakonski zvezi (Vir: druzina.si)

V Vatikanu med 5. in 19. oktobrom spremljamo zasedanje izredne vesoljne škofovske sinode o zakonski zvezi in družini, na katerem kardinali, škofje in laiki z vsega sveta razpravljajo o tem, kako bi ravnanje katoliške Cerkve uskladili z nenehno spreminjajočo se stvarnostjo družinskega življenja. 48 katoliških razumnikov z vsega sveta je ob tej priložnosti napisalo odprto pismo papežu Frančišku, v katerem se svetemu očetu zahvaljujejo za sklic sinode o tako pomembni in življenjski tematiki, obenem pa v zapisu predstavljajo podobo zakonske zveze, za kakršno si želijo tudi podpore s strani katoliške Cerkve.

V pismu nagovarjajo vse udeležence sinode in v uvodu izražajo svoje zadovoljstvo, da je papež pritegnil pozornost svetovne javnosti in toliko zanimanja za krščansko vero, pa tudi ganjenost nad papeževimi izrazi ljubezni in usmiljenja, ki odsevajo Kristusovo ljubezen in usmiljenje do vseh ljudi, še posebej najšibkejših in zapuščenih.

Kot pišejo, so kakor Cerkev tudi sami prepričani, da je družina največji institucionalni dokaz Kristusove ljubezni. Za tiste, ki želijo ljubiti, kakor bi si želel Kristus, sta zakon in družina nepogrešljiva, tako kot orodji odrešenja kot tudi opora človeški družbi.

Papež je vse to nedavno jasno poudaril. Papež Benedikt XVI. je denimo zapisal, da je »zakonska zveza orodje odrešenja, ne le za poročene, ampak za celotno družbo«. V Veselju evangelija pa papež Frančišek piše, da »nepogrešljiv prispevek zakona družbi presega občutja in trenutne potrebe para«.

Ta sinoda je priložnost, pišejo podpisniki, da se izreče brezčasna resnica o zakonski zvezi. Zakaj so takšne resnice pomembne, se sprašujejo, in na kakšen način predstavljajo resnično ljubezen, brez »izključevanja« in brez »predsodkov«, brez katerih koli drugih očitkov, ki jih je zakon danes deležen? Možje in žene morajo nujno slišati resnico o tem, zakaj bi se sploh morali poročiti. In ko so enkrat poročeni, zakaj si Kristus in Cerkev želita, da si med seboj ostanejo zvesti do konca svojega zemeljskega življenja. Vedeti morajo, da ko bodo v zakonu naleteli na težave (kar je za večino parov neizogibno), bo Cerkev njihova opora, ne le za posameznega zakonca, ampak za njun zakon kot tak.

Razumniki z vsega sveta v odprtem pismu izražajo hvaležnost svetemu očetu, da tako goreče piše o pomenu nove evangelizacije znotraj Cerkve: »Evangelizacijska skupnost je z besedo in dejanji vpletena v vsakodnevna življenja ljudi; premosti lahko razdalje, če je potrebno, se je pripravljena ponižati, sprejema človeško življenje, v drugih se dotika trpečega Kristusovega telesa.« Podpisniki predlagajo, da bi te papeževe besede v kontekstu zakona in družine pomenile klic k osebni odgovornosti, ne le za naše zakonce in otroke, ampak za zakone vseh tistih, ki nam jih Bog postavlja ob stran: sorodnikov in prijateljev, župljanov in sošolcev.

Tveganje je veliko, saj najnovejši podatki kažejo, kako se je v zadnjih štirih desetletjih v obeh Amerikah, v Evropi in Oceaniji občutno zvišalo število neporočenih parov, ki živijo v skupnosti, število ločitev in rojstev nezakonskih otrok, kar pomeni, da je zakonska zveza v teh delih sveta izgubila svoj pomen. V Združenih državah Amerike je število sklenjenih zakonskih zvez najnižje v zgodovini, neporočeno skupno življenje pa hitro postaja sprejemljiva različica za zakonsko zvezo. Več kot polovica otrok, rojenih materam, mlajših od trideset let, je zdaj že nezakonskih. Med drugimi negativnimi dejavniki so ti trendi povezani tudi s slabšim družbenim in gospodarskim položajem, kar še posebej velja za ženske in otroke.

Med obstoječimi zakoni, pišejo razumniki, so številni izredno krhki in pod hudimi pritiski. Med 40 in 50 % vseh prvih zakonov se v Združenih državah Amerike s precejšnjo verjetnostjo konča z ločitvijo. Ta stopnja še narašča z vsako vnovično poroko, raziskave pa kažejo, da vzrok za to ne leži v slabi kakovosti zakona, temveč v nezadostni predanosti partnerju. Posledice ločitve in skupnega neporočenega življenja so tako za otroke kot tudi za odrasle številne in raznolike – od revščine do slabših uspehov na področju izobraževanja in slabšega duševnega zdravja; od nepripravljenosti predajanja partnerju v odraslih letih do zgodnejše smrti. In medtem ko je vsak narod zgodba zase, raziskave kažejo, da so posledice takšnega ravnanja več ali manj enake po vsem svetu: na Kitajskem, Finskem, Švedskem, v Urugvaju, Mehiki, Grčiji, Afriki in pri vzhodnoazijskih narodih v Tihem oceanu.

Družbe po vsem svetu za pornografijo plačujejo visoko ceno, še pišejo podpisniki odprtega pisma. Raziskave o vplivu pornografije na medsebojne odnose kažejo, da je pornografija eden pomembnejših dejavnikov pri razpadu zakonske zveze, žal pa zaenkrat ne obstaja dolgoročna raziskava o vplivu pornografije na zakon. Kljub številnim izzivom so razumniki z vsega sveta pripravljeni na »spopad«: po njihovih besedah so izzivi zato, da jih premagujemo, pri tem pa moramo biti stvarni, ne izgubiti veselja, poguma in upov polne predanosti.

Podpisniki predlagajo »drzen« način za evangelizacijo poročenih parov (pa tudi njihovih otrok, kar bo dolgoročno vplivalo tudi na njihove zakone): ustanovitev manjših občestev zakonskih parov, ki drug drugega brezpogojno podpirajo v poklicanosti v zakonsko življenje. Ta občestva bi nudila podporno mrežo, ki bi temeljila na verskih in družinskih vezeh, na zavezanosti zakonski zvezi do konca življenja in odgovornosti do sozakonca.

Ob tem navajajo tudi praktične primere, kako bi takšna občestva ustanovili in ohranjali. Med drugim predlagajo, naj Papeški svet za družino izpelje raziskavo o vlogi pornografije na področju zakonske krize, pomemben dejavnik po njihovem mnenju je tudi vzgoja semeniščnikov. Duhovniki bi morali spoznati koristne plati in dejavnike ogroženosti zakonske zveze ter posledice ločitve in neporočenosti na otroke in družbo. Tudi župljani naj bi se zavedli velikega vpliva, ki ga lahko imajo na zakone prijateljev in sorodnikov, saj podatki kažejo, da navzočnost ločenih zakoncev zviša možnost ločitve v neposredni okolici, pozitiven zgled zakonskega življenja pa lahko spodbudi prizadevanja za ohranitev zveze.

Pisci odprtega pisma tudi predlagajo, naj se v župnijah podpira in spodbuja spravo med sprtimi in morda že civilno ločenimi zakonci, škofje pa bi lahko med nedeljskimi bogoslužji spodbudili molitev za močne, zveste zakone. Koristna bi bila tudi podpora zakonodaji o zakonski zvezi, pri čemer velja spodbujati ohranitev pravičnih predpisov in vztrajati pri spremembi določil, ki institucijo zakonske zveze slabijo. Na ločitvenih sodiščih pa naj bi pristojni spodbujali upoštevanje verske svobode.

Dosega katerega koli izmed teh ciljev na mednarodni ravni bi po mnenju podpisnikov pomenila velik korak naprej za zakonsko zvezo in družino, če bi uspeli uresničiti vse, pa bi to lahko obrnilo smer krize zakonskih zvez po vsem svetu. Razumniki svetemu očetu izrekajo zaupanje, da bo pripomogel k uspehu in razcvetu zakonske zveze, s tem da bo poudaril izreden pomen zakonskega podarjanja – na kateri koli družbeni ravni, na vseh koncih sveta.

Ob koncu pisma se podpisniki še enkrat prisrčno zahvaljujejo vsem udeležencem sinode za njihovo pripravljenost sodelovanja in jim zagotavljajo svoje molitve za uspeh sinodalnega zasedanja.

Med podpisniki so med drugim tudi Jason in Crystalina Evert, avtorja knjige Kako najti pravo ljubezen, ki je letos v prevodu izšla pri založbi Družina, in Mary Ann Glendon, ugledna profesorica prava s Harvardske univerze.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/odprto-pismo-papezu-francisku-o-zakonski-zvezi

MD, Peta številka revije Cerkev danes je posvečena sinodi o družini. V njej je tudi intervju z zakoncema Friso. (Vir: radio.ognjisce.si)

Anna in Alberto Friso sta svetovna odgovorna za gibanje Novih družin pri Marijinem delu ter člana Papeškega sveta za družino in člana pripravljalnega odbora za sinodo. Nove družine je sicer ustanovila Chiara Lubich leta 1967. "Chiara takrat gibanja Novih družin ni zaupala duhovnikom ali redovnikom, temveč poročenim fokolarinom (posvečenim laikom v gibanju), ki jih je videla kot naravne animatorje družin v slogu: družine za družine. Cilji, ki jim je postavila, so bili za tiste čase zelo inovativni. Razen tega ob ustanovitvi leta 1967 skoraj še ni bilo tečajev priprave na zakon. Chiara je že takrat naročila poročenim fokolarinom, naj se sistematično posvetijo formaciji zaročencev", je o delu ustanoviteljice povedala Anna Friso.

Z delom za družino se Anna in Alberto ukvarjata od leta 1968, najprej sta v domačem kraju ustanovila skupine Novih družin, nato pa sta se preselila v središče gibanja v Grottaferrati pri Rimu, kjer nadaljujeta delo zakoncev Zanzzucchi, ki sta bila prva odgovorna. "Od leta 1994 redno sodelujeva tudi s Papeškim svetom za družino, od lani pa tudi pri pripravah na sinodo o družini," sta povedala.

Leta 1980 je papež Janez Pavel II predlagal prvo sinodo svojega papeževanja, njena tematika pa je bila tako kot zdaj družina. Za Anno se zdi zelo pomenljivo, da sta papež Wojtyla in papež Frančišek prvo sinodo svojega papeževanja posvetila isti temi. "Kot da bi nam tako želela izraziti svoje globoko sporočilo: da se tudi v Cerkvi vse začne pri družini." Prvič tudi sama sodelujeta pri pripravi na sinodo, ki se ukvarja tudi z istospolnimi, znova poročenimi, ločenimi, o čemer pravita, "da pravilen pristop ni odstraniti trn iz očesa drugega, temveč pomagati mu pri oblikovanju spoznanja, da Bog neskončno ljubi vse. To oznanjenje je namenjeno vsem, ne samo tistim v neurejenih razmerah." Tudi Chiara Lubich se je že v 60 letih zavedala zakonskih težav in opozarjala na zakonce v krizi, tudi ločence, čeprav se o tem še ni govorilo. "Govorila je, da so ravno te družine, skupaj s sirotami in vdovami, izraz krika zapuščenega Jezusa na križu, ki od nas pričakuje odgovor in ljubezen," je pojasnila Anna.

Papež si sicer ne zatiska oči pred resničnim stanjem družin, vendar je po njunem mnenju želel "razširiti preozek pogled javnega mnenja na družinsko problematiko in novinarje spomnil, da bo sinoda, poleg vprašanja ločenih, družino obravnavala širše, poudarila tudi njene zaklade in dragocenost." Omenila sta tudi pričakovanja in sklepe ob izdaji papeške okrožnice Humanae Vitae, ki se je ukvarjala z vprašanjem kontracepcijske tabletke, za katero so celo nekateri duhovniki in škofi pričakovali, da ji bo enciklika dala prosto pot. Razočarana pa sta takrat ugotovila, da so časopisi bolj poudarjali zavrnitev tabletke kot pa lepoto zakonske ljubezni, ki je opisana v encikliki. Zato si zdaj želita, da sinoda ne bi izdala le seznama prepovedi, temveč bi to storila tako, da bi katoličanom in tudi širši javnosti pokazala, kako prepoznati lepoto družine, kar je po njunem mnenju tudi želja papeža Frančiška.

Tudi zakonca Friso sta dodelovala pri vprašalniku kot odgovorna za Nove družine. Podala sta širok pogled na to institucijo in predlagala rešitve glede na izkušnje Novih družin, kot so nujna učinkovitejša priprava na zakon, prevrednotenje položaja ločenih v Cerkvi in sprejemanje na novo poročenih. Alberto je povedal, da so bili njuni "predlogi izjemno dobro ocenjeni tako s strani Papeškega sveta kot Generalnega tajništva sinode. Prosili so nas, naj predlagamo imena parov iz različnih delov sveta kot možne auditores. Julija smo izvedeli, da je bila izmed 14 predlaganih družin ena že potrjena."

Gibanje Nove družine izvaja programe za zakonce v krizi, ki že žanjejo uspehe. "Na terenu poskušamo zagotoviti podporo in osebno spremstvo tistim ločencem, ki se odločijo ostati v zvestobi prejetemu zakramentu, čeprav jim zvestoba ni vrnjena. Poskušamo tudi v družinskih skupinah sprejemati pare, ki živijo v novih zvezah, da bi jih podprli pri skupnem življenju vere, starševskih nalogah in stabilnosti para."

Alberto je opozoril na znova poročene in upa, da bo sinoda rešila vprašanje njihovega obhajanja, "zlasti zaradi spreobrnjencev v katoliško vero in tistih, ki so jo odkrili na novo, a so se morali že takoj spopasti z bolečino, da ne morejo biti v polnem občestvu s svojo Cerkvijo. A tudi, če sinoda te rešitve ne bo našla, ostaja vera, da nihče ni izključen iz božje ljubezni, da tudi njih Bog neizmerno ljubi. Ravno to sporočilo že ves čas širimo po vsem svetu."

Konec junija je izšel Instrumentum laboris za sinodo 2014, ki je po besedah zakoncev Friso izjemen dokument, ker sta v njem izražena skrb Cerkve za družino in nov odnos do zakonskih težav, zaznamovan z upanjem, odprtostjo in brezpogojnim sprejemanjem. "To, kar mora zavzeti prvo mesto, je podoba Cerkve, ki sprejema, ki ne obsoja, ki vse vabi in pričakuje. Ravno k takšnemu sprejemanju dokument vabi župnije, škofije, redovne skupnosti, a tudi gibanja, ki jih večkrat imenuje 'orodja za evangelizacijo' in pomoč posamezniku in njegovi veri."

Vir: druzina.si

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/svet/15088/

Svetopisemski maraton 2014 z naslovom "Učite se od mene" (Vir: Katoliska-cerkev.si)
Na Svetopisemskem maratonu se bo ob branju »Knjige vseh knjig« predvidoma zbralo preko 1.500 bralcev iz različnih župnij, gibanj, skupnosti in združenj. Ena glavnih odlik Svetopisemskega maratona je, da se že vse od leta 2009 ob »maratonskem« branju Svetega pisma povezujemo tudi kristjani iz različnih Cerkva.

Potek maratonskega dogajanja v Ljubljani
Svetopisemski maraton se je torej začel v nedeljo, 12. oktobra 2014 ob 20. uri z uvodnim koncertom ameriškega gospel glasbenika Dona Axoma, ki piše svoje pesmi po izkušnjah hoje za Kristusom. Dogodek ohranja ekumenski značaj, saj bodo z nami svoja kratka razmišljanja ob naslovu Učite se od mene podelili: pastorja Zmago Godina in Steve Telzerow ter jezuit p. Damjan Ristič.

Po uvodu se je v Marijini kapeli poleg cerkve pričelo neprekinjeno »maratonsko« branje, ki ga bodo čez teden dopolnjevala bogata predavanja ter pričevanjski in pogovorni večer, na katerih bodo sodelovali: p. Karel Gržan, p. Branko Cestnik, p. Vili Lovše, Matjaž Črnivec, Saša Knežević, Zakonca Tootil, Karmen Kristan, Dani Siter in drugi. Celoten program spremljevalnih dogodkov je na voljo na spletni strani Svetopisemskega maratona:www.svetopisemskimaraton.si/program.

Svetopisemski maraton bomo zaključili v nedeljo, 19. oktobra ob 17. uri v cerkvi sv. Jožefa s premiero nove monodrame Gregorja Čušina Peti evangelij.

Več kot petdeset mini Svetopisemskih maratonov po Sloveniji
Sveto pismo se bo med letošnjim Svetopisemskim maratonom prebiralo v več kot 50. krajih po vsej Sloveniji. »Mini« svetopisemski maratoni bodo trajali od trajali od nekaj ur, pa vse do 24-urnega branja. Spored teh dogodkov najdete na spletni strani Svetopisemskega maratona pod zavihkom »Mini SP maratoni«.
Vse dodatne podrobnosti so na voljo na spletni strani Svetopisemskega maratona www.svetopisemskimaraton.si ter pri koordinatorju Svetopisemskega maratona g. Benjaminu Siterju po e-pošti: [email protected] in telefonski številki 040/980 891.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/svetopisemski-maraton-2014-z-naslovom-ucite-se-od-mene

MOLITEV

Marija, presrčno te ljubim

z ljubeznijo vso kot takrat,

ko zate v vrtove dehteče

hodila sem cvetja iskat.

Ne morem zdaj vencev ti viti

iz skromnih jesenskih cvetlic:

kako bi dostojno krasile

najlepšo Kraljico devic?

In vendar tri vence bom zvila:

glej, v prvem bo tvoja radost,

bo v drugem vse tvoje trpljenje

in v tretjem vsa tvoja svetost!

Pa kaj to, če cvetje umira,

če pusta in gola je plan:

iz srčnega cvetja, Marija,

tri vence ti vijem vsak dan.

iz molitvene revije Magnifikat

29. nedelja med letom, misijonska nedelja

12. oktober,
Mt 22,15-21

»Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'« (Mt 22,21)

Davčno vprašanje. Davčni denar

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, da bi ga ujeli v besedi. In pošljejo k njemu svoje učence skupaj s herodovci in rekó: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš pot božjo in se za nikogar ne meniš, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali se sme cesarju dajati davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njih hudobnost in rekel: »Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Prinesli so mu denar. In reče jim: »Čigava je ta podoba in napis?«Rekó mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.«

Besede vere za vsakogar

Henri Nouwen, Izbrati svoje prijatelje

Duhovno življenje nenehno predpostavlja izbire. Ena izmed najpomembnejših je izbira ljudi, s katerimi razvijamo odnos tesne povezanosti. Ta na tem svetu traja omejen čas. S kom in kako bomo živeli? To je nedvomno najpomembnejše vprašanje v našem življenju. Starši se ne obremenjujejo brez razloga o osebah, ki jih njihovi otroci vodijo domov kot tovariše pri igri, kot prijatelje, kot fanta, dekle. Zavedajo se, da je sreča njihovih otrok v veliki meri odvisna od tistih, ki so jih izbrali za svoje bližnje.

Koga vprašati za nasvet? S kom preživljati proste večere? S kom oditi na počitnice? Včasih govorimo in ravnamo kot da imamo glede tega zelo malo izbire. Včasih ravnamo kot bi ne mogli imeti sreče, da bi bil kdo naš prijatelj. Toda to je pasivno in obenem fatalistično ravnanje. Če zares verjamemo, da nas Bog ljubi z neskončno in brezpogojno ljubeznijo, lahko zaupamo, da so na tem svetu možje in žene, ki nam to ljubezen želijo pokazati. Vendar se ne smemo zadovoljiti, da pasivno čakamo, da nam nekdo ponudi svoje prijateljstvo. Zaupajoči v Božjo ljubezen, imamo lahko pogum in zaupanje, da tistemu, po komer se razodeva Božja ljubezen, rečemo: "Vesel sem, da sem te spoznal, rad preživljam čas s teboj. Rad bi postal tvoj prijatelj. Kaj pa ti?"

Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen

Gradiva

Duhovnost

11. poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja poklicanost in poslanstvo

12. poglavje: Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah.

Druga gradiva Škofijskega urada za laike

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si!

Vabimo vas...

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik

Slovenci pridimo k sebi

Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo vabi na srečanje, ki bo 18. oktobra, od 9.30 do 13.30, na Otočcu, potekalo pod geslom: Slovenci, pridimo k sebi. Predavali bodo ddr. Klemen Jaklič: Država Slovenija, dr. Drago Štoka: Državljani Slovenije; dr. Janez Cerkovnik: Veter veje in prebuja gibanja in p. Marko I. Rupnik: Na koga naj se zanesem, Gospod.

Srečanje članov ŽPS

Srečanje članov ŽPS bo potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8. novembra, bo srečanje za udeležence iz dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15. novembra, pa bo srečanje za udeležence iz dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Namen srečanja je prepoznavati, potrditi ter okrepiti poklicanost in poslanstvo laika/duhovnika.

Navedeno srečanje bo obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca novembra, zato ste k udeležbi poleg predstavnikov ŽPS, ki so se že doslej udeleževali izobraževanj za pastoralno načrtovanje, vabljeni vsi župniki in drugi člani ŽPS.

Škofijski urad za laike Ciril Metodov trg 4 1000 Ljubljana [email protected] http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: [email protected]