Molitve po slovenskih škofijah pred Najsvetejšim skupaj s papežem Frančiškom v letu vere (Vir: Katoliška Cerkev)
Ob prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi bo v nedeljo, 2. junija 2013, med 17.00 in 18.00, v baziliki sv. Petra v Rimu ura molitve za uspeh nove evangelizacije pred Najsvetejšim, ki jo bo v letu vere vodil papež Frančišek. Papeški svet za novo evangelizacijo je škofe, duhovnike in druge vernike povabil, da se v omenjenem času dejansko ali v duhu papežu pridružijo pri evharističnem češčenju. Pobudo so podprli slovenski škofje in tako bo češčenje potekalo tudi po slovenskih župnijah. V župnijah ljubljanske nadškofije bo na pobudo papeža Frančiška s sobote, 1. na nedeljo, 2. junija 2013, potekalo nočno češčenje Najsvetejšega. Sklep češčenja v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani bo v nedeljo, 2. junija 2013, ob 17.00, vodil nadškof metropolit Anton Stres.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/molitve-po-slovenskih-skofijah-pred-najsvetejsim-skupaj-s-papezem-franciskom-v-letu-vere
Velikokrat smo kontrolorji vere, namesto da bi ljudem vero olajšali (Vir: Radio Vatikan)
Velikokrat smo kontrolorji vere, namesto da bi ljudem vero olajšali. Tako je dejal papež Frančišek med sveto mašo v Domu sv. Marte, ko je izhajajoč iz evangelija opozoril, da ljudje v Cerkvi pogostokrat naletijo na zaprta vrata. Markov evangelij pripoveduje, kako so ljudje Jezusu prinašali otroke, da bi jih blagoslavljal, učenci pa so jih grajali. A Jezus se je ob tem vznejevoljil in jim rekel, naj otroke pustijo in jim ne branijo, da prihajajo k njemu, kajti za take je Božje kraljestvo.
Papež Frančišek je dejal, da je vera Božjega ljudstva preprosta vera, morda je vera brez teologije, ampak ima v sebi teologijo, ki se ne moti, kajti v sebi ima Svetega Duha. Prvi in drugi vatikanski koncil pravita, da se sveto Božje ljudstvo ne more zmotiti v verovanju, je dejal papež in pojasnil s primerom: Če želiš vedeti, kdo je Marija, pojdi k teologu in ti bo to dobro razložil. A če želiš vedeti, kako Marijo ljubiti, pojdi k Božjemu ljudstvu, ki te bo o tem bolje poučilo. Božje ljudstvo se vedno približa, da bi Jezusa kaj prosilo; včasih je v tem zelo vztrajno, a to je vztrajnost tistega, ki veruje. Frančišek se je spomnil dogodka, ko je ponižna žena nekega duhovnika prosila blagoslova. Ta jo je vprašal, ali je bila pri maši in ji nato dobro pojasnil vso teologijo blagoslova med mašo. Žena se je zahvalila in ko se je duhovnik oddaljil, je prosila drugega, naj jo blagoslovi. Vse tiste besede niso vstopile vanjo, kajti potrebovala je nekaj drugega, potrebovala je, da se je dotakne Gospod. »To je vera, ki jo vedno najdemo, in to vero daje Sveti Duh. Mi jo moramo olajšati in ji pomagati rasti,« je poudaril papež.
Spomnil je na svetopisemski prizor slepega moža, ki je vpil za Gospodom: Jezus, Davidov sin, usmili se me. Učenci so ga hoteli utišati, a on je še bolj vpil, kajti veroval je v Jezusa. Sveti Duh je v njegovo srce položil vero. Ostali pa, kot da so mu govorili: H Gospodu se ne kriči, protokol tega ne dovoljuje, on je vendar druga oseba Trojice. Frančišek je ob tem spomnil na mnoge dobre kristjane, ki pa pogostokrat zapirajo vrata Cerkve. Ponovno je nazorno pojasnil, kako se pogosto zgodi, da na župnijo pride mladi par, ki se želi poročiti, a namesto, da bi se tega razveselili in se zahvalili za novo zakonsko zvezo, se ju najprej prosi za potrdilo o krstu in navede cena maše. Naletijo na zaprta vrata. »Velikokrat smo kontrolorji vere, namesto da bi olajšali vero ljudi,« je poudaril Frančišek. To je skušnjava, da bi se polastili Gospoda, je nadaljeval in navedel drug primer. Mlada mamica gre na župnijo, ker želi krstiti svojega otroka. In ji odgovorijo, da tega ne more, ker ni poročena. To dekle, ki je imelo pogum in je obdržalo svojega otroka, najde zaprta vrata. »To ni prava gorečnost. Oddaljuje od Gospoda. Ne odpira vrat,« je izpostavil papež in nadaljeval, da kadar sami delamo tako, ne delamo dobro ljudem, Božjemu ljudstvu. »Jezus je postavil sedem zakramentov in mi s takšno držo postavljamo osmega: zakrament pastoralne carine.« Jezus je ogorčen, kadar vidi kaj takega, je poudaril Frančišek, kajti trpi njegovo zvesto ljudstvo, ki ga zelo ljubi.
»Pomislimo danes na Jezusa,« je sklenil pridigo sveti oče, »ki vedno želi, da se mu vsi približamo; pomislimo na sveto Božje ljudstvo, preprosto ljudstvo, ki se želi približati Jezusu; pomislimo na vse kristjane dobre volje, ki se zmotijo in, namesto da bi odpirali vrata, jih zapirajo. Prosimo Gospoda, da bi vsi tisti, ki se približajo Cerkvi, našli odprta vrata in bi srečali Jezusovo ljubezen. Prosimo za to milost.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2013/05/25/fran%C4%8Di%C5%A1ek_med_jutranjo_ma%C5%A1o:_velikokrat_smo_kontrolorji_vere,_namest/slv-695515
s. Brigita Zelič, Papež Frančišek pozval k molitvi za spreobrnjenje mafijcev (Vir: Radio Ognjišče)
Na nebu Cerkve je zablestela nova zvezda mučenca za vero. Čast oltarja je dosegel italijanski duhovnik Giuseppe Puglisi, ki je leta 1993 v Palermu pod streli mafije prelil svojo kri za dobro vzgoje otrok in mladih z ulic. Don Pino, kot so ga klicali, je svojemu ubijalcu z nasmehom na ustnicah dejal: "To sem pričakoval." Ta nasmeh je povabilo k dokončni vrnitvi k Bogu, k čemur je spodbudil tudi papež Frančišek.
Sveti oče je Pina Puglisija, ki je bil na Siciliji prištet k blaženim, označil za vzornega duhovnika, ki se je posebej posvečal mladinski pastorali. Mlade je z evangeljsko vzgojo osvobajal iz mreže mafije. Ta je Puglisija hotela premagati, a je v resnici z Vstalim Kristusom zmagal on. Sveti oče je nato z besedami, ki so mu privrele prav iz srca, spomnil na trpljenje tolikih moških, žensk in tudi otrok, ki jih tudi dandanes izkoriščajo raznovrstne mafije ter pozval k molitvi za spreobrnjenje mafijcev in to prošnjo celo dvakrat izrekel.
Sicer pa je papež Frančišek glavnino svojega opoldanskega nagovora namenil kratkemu a prisrčnemu poglabljanju v skrivnost Svete Trojice, katere praznik danes obhajamo. Spomnil je, da Bog ni nekaj nedorečenega in abstraktnega, temveč ima ime, to je "Bog, ki je ljubezen". Ne gre za sentimentalno, čustveno ljubezen, temveč za ljubezen Očeta, ki je izvir vsakega življenja, za ljubezen Sina, ki na križu umre in vstane od mrtvih, za ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja človeka in svet.
Misliti na Boga, ki je ljubezen, nam tako dobro dene, je dejal v nadaljevanju. Sveta Trojica namreč ni plod človeškega umovanja, temveč je obličje Boga, kakor se je sam razodeval že v zgodovini izraelskega ljudstva in zlasti v Jezusu iz Nazareta. Jezus je Sin, ki nam je odkril usmiljenega Očeta in je prinesel na svet njegov "ogenj" Svetega Duha, ki nas vodi in nam navdihuje dobre zamisli.
Danes torej slavimo Boga zaradi njega samega, "zaradi njegove velike slave", kakor pravi bogoslužna pesem. Slavimo ga in se mu zahvaljujemo, ker je Ljubezen in ker nas kliče v objem svojega občestva, ki je večno življenje.
Ob koncu opoldanskega nagovora je papež Frančišek povabil, naj svojo molitev položimo v roke Device Marije. Ona je najponižnejša med vsemi bitji in je po Kristusovi zaslugi že dosegla cilj zemeljskega romanja, slavo Svete Trojice. Zato Marija naša Mati blesti kot znamenje gotovega upanja, je Mati upanja, Mati tolažbe in nas spremlja na naši poti.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/142/svet/10804/
»Vsak kristjan lahko oznanja evangelij« (Vir: Družina)
Oznanjevanje krščanskega sporočila v svetu je po besedah papeža Frančiška naloga slehernega posameznega vernika. »Evangelizacija je poslanstvo Cerkve, ne le redkih posameznikov, ampak moje, tvoje, naše poslanstvo«, je papež v nagovoru pozval več deset tisoč zbranih vernikov. »Vsakdo lahko oznanjuje evangelij«, je prepričan papež. Oznanjevanje evangelija nam najbolje uspeva, če po Jezusovem zgledu nudimo dober življenjski zgled. …
Ljudje bi se morali bolj odpreti za delovanje Svetega Duha, je dejal papež Frančišek. »On poskrbi za to, da smo sposobni živeti in pričevati svojo vero, in On je tisti, ki razsvetljuje naša srca.« Sveti Duh je moč, ki med ljudmi seje edinost, presega ovire in človeštvu prinaša nov jezik ljubezni in skupnosti – »jezik, ki ga lahko vsakdo razume«, kot je papež poudaril v luči nedavnega binkoštnega praznika.
Sveti Duh ljudem poklanja tudi pogum za oznanjevanje Jezusovega sporočila v svetu. »Binkoštni ogenj tudi danes odpira moči in poti za oznanjevanje in poslanstvo ter prinaša nov pogum za evangelizacijo.« To poslanstvo mora biti po papeževih besedah prežeto z molitvijo. »Brez molitve je naše početje prazno in naše oznanjevanje brez duše, saj ga ne poživlja Sveti Duh«, je Frančišek poudaril v svojem nagovoru, ki so ga zbrani romarji večkrat prekinili z glasnim aplavzom. »Pustimo se voditi Svetemu Duhu, postanimo možje in žene molitve, ki pogumno oznanjujejo evangelij.«
Med pozdravi na koncu splošne avdience je papež Frančišek spomnil na svetovni dan molitve za Cerkev na Kitajskem. Ta dan na pobudo upokojenega papeža Benedikta XVI. od leta 2007 dalje obhajamo 24. maja, na liturgični praznik Device Marije, Pomočnice kristjanov. Njej je posvečeno svetišče Sheshan pri Šanghaju, ki je med najbolj obiskanimi kitajskimi romarskimi kraji.
Papež Frančišek je včeraj tako povabil vse katoličane po svetu, naj se v molitvi združijo z brati in sestrami na Kitajskem. Od Boga naj bi izprosili milost oznanjevanja Kristusa s ponižnostjo in veseljem, zvestobo Cerkvi in Petrovemu nasledniku ter življenje vsakdanjosti v služenju svoji državi in sodržavljanom na dosleden način glede na vero, ki jo izpovedujejo. Pri tem naj jim pomaga Naša Gospa iz Sheshana, je dodal papež Frančišek. Podpira naj prizadevanje vseh tistih na Kitajskem, ki med vsakdanjimi napori še naprej verujejo, upajo in ljubijo - da se ne bi nikoli bali govoriti svetu o Jezusu in Jezusu o svetu.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/FCB2AF0606F28665C1257B73006C3306?OpenDocument
God blaženega mučenca Alojzija Grozdeta (Vir: Katoliška Cerkev)
Danes, 27. maja 2013, obhajamo god blaženega mučenca Alojzija Grozdeta.
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, župnija Tržišče. Ker je bil nezakonski otrok, je bil v svojem otroštvu pogosto zapostavljen, saj ni smel živeti skupaj s svojo materjo, temveč je odraščal pri svojem starem očetu in teti Ivanki. Kljub tej zgodnji zaznamovanosti se je razvil v bistrega fanta in odličnega učenca. Zato je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani. Tam je bival v Marijanišču in kmalu vstopil v Marijino kongregacijo ter postal aktiven član Katoliške akcije. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, nadarjen pesnik, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja. Prežet s Kristusovim duhom in s pobožnostjo do Božje Matere Marije je v vsakodnevnih opravilih dokazoval, kako je mogoče živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju. Tudi sicer Lojzetu pot do svetosti ni bila mehko postlana. V mladostnih bojih s svojim značajem je potreboval veliko moči, ki jo je prejemal pri vsakodnevnem obhajilu in v vztrajni molitvi in priprošnji Mariji.
V predvojnem in vojnem času so se politične razmere na Slovenskem vztrajno zaostrovale. Z ene strani so prebivalstvo stiskali okupatorji, z druge strani pa se je čutila vedno večja napetost med dotedanjimi družbenopolitičnimi avtoritetami in komunistično usmerjenim taborom. Kot mlad razgledan človek in buden kristjan je tudi Grozde spremljal razmere v domovini in z žalostjo v srcu opazoval nekatera dejanja neupravičenega nasilja nad brati. Lojze Grozde se je zaradi globokega verskega prepričanja odločil, da se na kruto nasilje ne bo odzval z novim nasiljem, temveč z globoko molitvijo in žrtvijo.
Ko se je v božičnih počitnicah leta 1942 odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike, so ga na Mirni na novo leto 1943 zajeli partizani. Pod krivo obtožbo so ga mučili in ubili. Lojze Grozde je tudi v tem trpljenju do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom – odpuščanju in ljubezni do bližnjega (celo sovražnika). V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegovo mučeno truplo so kasneje, v februarju, našli otroci, ko so nabirali prve zvončke v gozdu pod mirnskim gradom. Pokopali so ga na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero.
Zaplaz je osrednje Marijino romarsko središče v novomeški škofiji. Poseben pomen je pridobilo po prenosu relikvij bl. Grozdeta v stransko kapelo. Na leto ga obišče več kot 30.000 romarjev, ki se v molitvi priporočajo Materi Božji in bl. Alojziju Grozdetu ter prejemajo zakramente.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/god-blazenega-mucenca-alojzija-grozdeta
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi (Vir: Katoliška Cerkev)
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bomo v Katoliški Cerkvi praznovali v četrtek, 30. maja 2013. Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih.
Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.
Vidiki zakramenta evharistije
Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.
Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.
Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-resnjega-telesa-in-krvi
|
|
|
|
|
|
|
