TEOLOŠKI
KOTIČEK
Poklicanost in poslanstvo
laikov
Vloga laikov v
Cerkvi ›Pod imenom
laiki‹, kakor pravi konstitucija o
Cerkvi, ›razumemo tukaj vse vernike, razen udov
svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v
Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom
včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje
ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način
postali deležni Kristusove duhovniške,
preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj
delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v
Cerkvi in v svetu.‹ (C 31)[1]
Številna
splošna razumevanja o laikih so napačna, saj so
pogosto definirani glede na to, kaj
niso. To je napačno, ker gre za
povsem negativno definicijo, ki se
osredotoča strogo na to, kaj laiki niso. Niso
duhovniki. Niso redovniki. Zato mnogi menijo, da
nimajo poklicanosti, da nimajo
poslanstva.
Cerkev laike označuje po
tem, kar so: - deležni so Kristusove
službe duhovnika, preroka in kralja - imetniki
pomembne poklicanosti - ključni deležniki pri
izvrševanju poslanstva Cerkve. Na kratko,
poklicanost laika je služba, ne vakuum.
Zato je zelo narobe misliti, da so poklicani samo
tisti, ki so poklicani v duhovništvo ali
redovništvo.
Poslanstvo in
poklicanost laika izvira iz
krsta Temeljnega pomena je
spoznanje, da v skladu s Cerkvijo, poklicanost in
poslanstvo laikov izvirata iz krsta in sta
potrjena z zakramentom svete birme. Z drugimi
besedami, mesto in delo v Kristusovem telesu sta
nam dana neposredno, po Svetem Duhu, ne posredno,
preko službe posvečenih.
"Laiki imajo
dolžnost in pravico do apostolata že zaradi
svojega združenja s Kristusom - Glavo. Posvečeni
so v kraljevo duhovništvo in svet narod (prim. 1
Pt 2,4-10), da vse svoje delo darujejo kot duhovne
daritve in po vsem svetu pričajo za Kristusa."[2] (LA
3)
Vsakemu od nas je Bog daje
edinstveno poklicanost in poslanstvo. Kot
laiki smo poklicani k deležnosti pri poslanstvu
Kristusove Cerkve s tem, da živimo sredi sveta in
vse njegove probleme in skrbi naslavljamo z Božjim
sporočilom odrešenja.
[1] Koncilski
odloki, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C),
Nadškofijski ordinariat, Ljubljana
1980.
[2] Koncilski
odloki, Odlok o laiškem apostolatu
(LA).
Prevod
po: http://www.ignatius.com/promotions/cfe/documents/Disciples%20web%20pages.pdf
AKTUALNE
NOVICEPapež
Frančišek imenoval p. Staneta Zoreta OFM za novega
ljubljanskega nadškofa in metropolita (Vir: radio
Vatikan)
Sveti oče je za novega ljubljanskega
nadškofa in metropolita imenoval p. Staneta Zoreta
OFM. P. Stane Zore je trenutno že drugič
provincialni minister Slovenske frančiškanske
province sv. Križa ter predsednik Konference
redovnih ustanov Slovenije (KORUS). P. Stane je
bil rojen 7. septembra 1958. Doma je iz Sel pri
Kamniku. Filozofski in teološki študij je opravil
na Teološki fakulteti v Ljubljani. Natanko pred 30
leti, 4. oktobra 1984, je v Redu manjših bratov
izrekel slovesne zaobljube. V duhovnika je bil
posvečen 29. junija 1985. Po mašniškem posvečenju
je bil kaplan, nato župnik, rektor narodnega
svetišča na Brezjah in tudi na Sveti gori. Znotraj
reda pa je bil gvardijan v različnih skupnostih
ter tudi magister novincev. Provincialni minister
Slovenske frančiškanske province sv. Križa je bil
prvič od 1998 do 2004, drugič pa od leta
2011.
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/10/04/pape%C5%BE_fran%C4%8Di%C5%A1ek_imenoval_p._staneta_zoreta_ofm_za_novega_ljubljanskega/slv-829077Helena
Škrlec, Nadškof Zore za Radio Ognjišče: Usmerimo
se v graditev dobrega (Vir: radio.ognjisce.si)
Novoimenovani
ljubljanski nadškof metropolit, pater Stane Zore,
se je v pogovoru za Radio Ognjišče najprej
zahvalil papežu Frančišku za izkazano zaupanje.
Sveti oče ga je v to službo poklical prav na
praznik njegovega redovnega ustanovitelja, svetega
Frančiška Asiškega. Tako kot marsikdo tudi
novoimenovani ordinarij nadškofije Ljubljana v tem
vidi simboliko. Sveti Frančišek Asišek je bil
namreč po njegovih besedah zazrt v Kristusa, živel
je iz učlovečenja Jezusa, živel je utelešeni
evangelij, utelešeno duhovnost, v čemer nadškof
Zore vidi sporočilo in napotilo, kako moramo
živeti tudi mi. Sam želi uresničevati osnovni
Božji načrt, to je prinašati ljudem sporočilo
odrešenja. Po njegovem je brez tega vse ostalo le
predstava za medije, brez tega gre le za podatke
za arhive. Veliko zaupanje polaga v svoje
sodelavce. Obenem vse Slovence vabi h graditvi
dobrega.
Začetki ljubljanske nadškofije
segajo v leto 1462. Do danes jo je vodilo 35
škofov oziroma nadškofov. Pater Zore bo 36. po
vrsti, a prvi iz reda frančiškanov. Vsem, ki so to
odgovorno nalogo opravljali pred njim, gre po
njegovih besedah zahvala, še posebej je omenil
upokojenega nadškofa Antona Stresa.
Patra
Zoreta je imenovanje doletelo, ko je opravljal
službo provincialnega ministra slovenskih
frančiškanov. Ta mu je zdaj ugasnila, vodenje
province Svetega križa je prevzel njen vikar,
pater Marjan Čuden. Tako v dozdajšnji službi kot
tudi v svojem novem poslanstvu vidi temeljno
značilnost, to je služenje. "Če na to pozabimo,
zganjamo oblast, smo avtoriteta, če jo imamo ali
ne, nismo pa predstojniki v pravem imenu."A
opozoril je tudi na pomembno razliko med
predstojniško službo provinciala v neki redovni
skupnosti in predstojniško službo nadškofa. Kot je
dejal, je odgovornost pri slednji večja, drugačna
je tudi izpostavljenost. "Predstojniške službe v
vlogi nadškofa se bom šele začel učiti," je
priznal, vendar verjame, da bo z Božjo pomočjo na
pravi način spoznal, kako služiti kot
nadškof.
Zanaša se tudi na sodelavce. "Ne
samo na tiste, neposredno na nadškofiji, ampak
tudi na vse ostale. Samo skupaj smo namreč močni,
samo vsi skupaj imamo dovolj darov in uvida, da
najdemo prave odgovore na vprašanja časa." Nadškof
Zore se zaveda, da bo službo, ki mu jo je naložil
papež Frančišek, težko opravljal brez sobratov
duhovnikov. "Vem, da sam ne morem nič. Oni so tam,
kjer Cerkev živi svoje življenje. Oni so v
župnijah, oni so med ljudmi, vedo, kako čutijo,
kako dihajo, kaj pričakujejo in česa se bojijo."
Sobrate duhovnike je prosil za bližino ter
medsebojno zaupanje in iskrenost. Dodal je, da
bodo vedno dobrodošli na nadškofiji. "Prvi imajo
oni odprta vrata," je poudaril.
Odnos z
laiki bo, kot je pojasnil nadškof Zore, največkrat
vzpostavljen prek bogoslužja ob različnih
priložnostih na različnih župnijah. Prav tako bo
mogoče stik z laiki vzpostaviti prek različnih
služb na nadškofiji, v katerih sodelujejo. "Vesel
sem, da je tega sodelovanja vse več, kajti laikom
je Bog dal, kot pravi papež Frančišek, čut za
Cerkev. Zato mora duhovnik, tudi škof, hoditi
nekoliko zadaj, da tega čuta, ki ga ima Cerkev, ne
zgreši." Upa tudi, da bo lahko vzpostavil dialog z
ostalimi ljudmi, ki se ne zbirajo po cerkvah in ne
izpovedujejo krščanstva. "Konec koncev živimo v
istem prostoru, želimo, da bi bil ta prostor
prijazen za vsakega posameznika, zato bomo morali
iskati sožitje in dobro drug v
drugem."
Nadškof Zore upa, da bo s
ponižnostjo in pripravljenostjo znal biti še
naprej orodje v božjih rokah ter da bo zmogel
služiti Bogu in ljudem. Tako kot sveti Frančišek
Asiški želi imeti pred očmi človeka in odkrivati
njegove potrebe v vsakdanjem življenju. "Zmeraj
smo v službi človeka in Boga. Bo pa treba
združevati moči v dobro vseh. To se mi zdi izredno
poemembno: V dobro vseh. Nikoli ne samo ene same
skupine, nikoli ne samo določenega sloja ljudi,
ampak dobro vseh. Potem, sem prepričan, da bomo
odkrili neverjetne možnosti, neverjetn potenciale,
ki jih imamo, ne le kristjani ampak tudi družba v
Sloveniji, da ustvarimo nekaj prijaznega za ta
čas." Kot je poudaril, je Slovenija lepa in ima
krasne ljudi."Pomembno je samo, da te ljudi in
njihove sposobnosti začnemo usmerjati v graditev
dobrega, da začnemo skupaj iskati resnično skupno
dobro, da se nehamo bati drug drugega, da nehamo
nasprotovati drug drugemu, da nehamo biti razklani
v globino in vse kapilare tega našega življenja.
Takrat, se mi zdi, bo Bog začel blagoslavljati to
našo Slovenijo, ne lepot od štajerskih Goric do
strme tržaške obale, ampak ljudi. Slovenija smo
ljudje."
Novoimenovani ljubljanski nadškof
metropolit, ki prosi za molitveno podporo, bo
najverjetneje posvečen novembra, točen datum še ni
znan.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete
na spletni strani: http://radio.ognjisce.si/sl/159/aktualno/15020/
Intervju s. p.
Stanetom Zoretom v oktobrski številki revije
Ognjišče "Bog deluje tudi po dogodkih
in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni"
(Vir: revija
Ognjišče)
Slovenski
frančiškani letos praznujejo 500-letnico province
Sv. križa. Ob tej priložnosti so organizirali
simpozij, ki je osvetlil poltisočletno zgodovino
in delovanje bratov na različnih področjih. Mi pa
smo v goste povabili sedanjega provinciala p.
Staneta Zoreta, da nam osvetli ne samo zgodovino,
ampak tudi sedanji trenutek frančiškanov pri nas.
Najprej pa smo ga vprašali, kako se je on odločil,
da postane frančiškan.
V šali rečem – pa ne
gre samo za šalo, tu se kaže tudi, kako Bog kliče
– , da sem postal frančiškan, ker sem imel preveč
časa. A šalo na stran. Najprej sem kamniško
gimnazijo obiskoval od doma. Bil sem vozač. Včasih
je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo
dve. Sošolec Jernej mi je rekel: "Stane, kaj če bi
šla midva k frančiškanom." In namesto izgubljati
čas s čakanjem, sva začela hoditi k frančiškanom,
tam ministrirati, brati berila ... Na ta način sem
spoznal frančiškane. In v drugi letnik gimnazije
sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v
serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo
malo semenišče. Tako sem od blizu spoznal
frančiškane ter pozneje vstopil v ta
red.
Ob letošnji
obletnici so poudarjali, da ste frančiškani k nam
prišli iz Bosne ... Pričakovali bi, da bi prišli
iz Italije, kjer je red
nastal? Letos obhajamo 500-letnico
province, kar pomeni sedanje upravne ureditve,
frančiškanska navzočnost na slovenskih tleh pa je
bistveno starejša. Frančiškani niso začeli živeti
in oznanjati evangelij šele leta 1514, saj imamo
izpričano več kot 500- letno frančiškansko
navzočnost v Novem mestu, Kamniku, Kopru, Gorici
... Upravna ureditev, kakor jo poznamo danes, pa
sega v leto v leto 1514.
Provinca ima
zanimiv začetek. Nastala je zaradi turškega
preganjanja kristjanov. Bolj ko se
oziram v preteklost, vidim, kako Bog deluje po
dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in
prijazni. Če bi imel na izbiro, bi v zgodovini
marsikaj črtal, a bi se pozneje pokazalo, da
zaradi tega črtanja nastane velika praznina. Tako
so razmere narekovale, da se je takrat bosanska
vikarija razdelila na dva dela. V enega so spadali
samostani, ki so bili pod turško oblastjo, drugi
del pa so predstavljali samostani, ki so bili pod
krščanskimi vladarji in to je bilo nemogoče enotno
upravljati, saj so bili stiki med enimi in drugimi
nemogoči. Zunanje okoliščine so narekovale, da so
jo razdelili. En del je ostal v Bosni, drugi del
pa so imenovali vikarijo Bosna hrvaška, ki pa se
je počasi širila na zahod, kajti Turki so
prodirali naprej in frančiškani so se umikali pred
njimi. Tako so npr. frančiškani pred 445 leti
prišli v Novo mesto, pozneje na Sveto Goro nad
Gorico. V Bosni niso mogli živeti, tu pa so bili
izredno potrebni, ker je zaživela nova božja pot
in bilo je treba poskrbeti za romarje, ki so
prihajali na Sveto Goro.
Zgodovinsko ste
povezani s hrvaško provinco. Na to kaže tudi
svetniški kandidat p. Vendelin Vošnjak, Slovenec,
ki je uradno 'hrvaški' svetniški
kandidat. P. Vošnjak je bil rojen v
Velenju in stopil takrat v še enotno
hrvaško-kranjsko provinco Sv. križa in več let
deloval v Zagrebu v upravi province. Prav takrat
je dozorel čas, da se ti dve provinci na osnovi
narodne pripadnosti razdelita in vsaka 'pokrije'
svoje narodno ozemlje. Sicer je to že prej enkrat
naredil cesar Jožef II., a ko je prišel Napoleon,
je frančiškane spet združil in naredil eno samo
provinco, ki je segala vse do Dalmacije, njen
sedež pa je bil v Ljubljani.
Vošnjak je bil
prvi provincial zagrebške province sv. Cirila in
Metoda, ki je nastala leta 1900. Vanjo so spadali
samostani na Hrvaškem. Tej je pripadal tudi Trsat,
kjer je bil nekaj časa tudi provincialat, in ta
postojanka še danes zavzema posebno mesto v tej
provinci.
Vesel sem, da so hrvaški
frančiškani v p. Vendelinu prepoznali svetniško
držo in ga skušajo pripeljati do oltarja. Tudi ga
ne gledam kot 'njihovega' patra in njihovega
svetnika, saj je bil za časa svojega življenja naš
brat. Pa še ena zanimivost. Njegovi predniki so,
kakor priimek pove (Bošnjak), prišli iz Bosne.
Zato ne vnašajmo današnjih težav in problemov v
čas, ki je bil precej drugačen, mogoče bolj
poenoten, kakor smo ga mi sposobni
živeti.
Simpozij je
obravnavali več vidikov, od verskega, redovnega in
duhovnega pa vse do umetnostno zgodovinskega in
glasbenega vidika. To pomeni, da so se patri v
zgodovini ukvarjali z marsičem. Kaj je po tvojem
mnenju zelo pomembno, s čemer so se bratje
ukvarjali?
Ko sem poslušal
predavanja na simpoziju, ki je en dan najprej
potekal na Trsatu, sem prišel nekako do sklepa:
Vse, kar so bratje delali v zgodovini, je bilo v
službi pastorale, v službi ljudi. Pa naj gre za
njihovo slovstveno dejavnost, zlasti pridigarsko
baročno literaturo 17. in 18. stoletja. Živel je
pater, ki je na roko napisal 1800 strani pridig!
Zakaj? Zaradi oznanjevanja! Kasneje, na prehodu iz
19. v 20 . stoletje, imamo p. Hugolina Sattnerja,
našega najbolj plodovitega in najboljšega
skladatelja. Toda on ni skladal zato, da mu bodo
ploskali na koncertih, ampak da je ljudi vabil k
pobožnosti in pomagal slaviti Boga. Ob tej
obletnici smo poslušali njegov oratorij Assumptio
(Vnebovzetje) in ljudje so bili navdušeni nad
njim! Doživeli so nekaj več kot samo glasbeni
užitek. Tudi redovniki slikarji so delali z istega
nagiba: Prebujanju ljudi v veri, poglabljanju
njihovega stika z Bogom.
Na simpoziju je
bil večkrat omenjen Leonard Portomavriški, ki je
blagoslovil nad 400 križevih potov. Predvsem je
imel ljudske misijone. Nad 350! In pobožnost
križevega pota mu je služila, da je z njim
prebujal ljudi v veri. V petstoletnem loku našega
delovanja vidim Frančiškovo naročilo, da je poslal
brate pridigat po dva in dva. Glede na to, da je
Frančišek šel nekoč z enim od bratov pridigat
tako, da sta šla skozi Assisi z rokama v rokavih
in kapuco na glavi, ima pridiganje zelo različne
oblike. Tudi vse ustvarjanje naših patrov vidim v
tem sidrišču: oznanjevanje evangelija. Tu pa naj
se razvije tisto, kar je Bog komu dal. Eden bo
oznanjal s čopičem, drugi z glasbo, tretji s
pisanjem, četrti pa z molitvijo, iz katere živijo
vsi trije prvi.
Vaši patri so v
zgodovini bili učitelji v osnovnih šolah, kaplani
na župnijah. Slednjemu se na neki način niste
nikoli odrekli, saj še danes vodite veliko
župnij.
Da, a tudi v tem gre
gledati osnovni namen – biti blizu ljudem. Patri
so se različno odzivali na potrebe časa. Dokler je
bilo treba skrbeti za šolstvo, smo skrbeli za to.
Imeli smo osnovno šolo v Nazarjah, dve gimnaziji,
iz katerih je izšlo tudi nekaj znanih ljudi. Ko so
drugi prevzeli to področje, so patri poiskali
druga področja dejavnosti in druge potrebe ljudi
in se ukvarjali s tem. Ni treba zganjati nezdrave
konkurence v slogu: Mi pa tega ne izpustimo iz
rok. Ne, reči moramo: Hvala Bogu, da sedaj drugi
za to skrbijo, mi pa se lahko posvetimo drugim
stvarem.
Ves čas je bilo zelo navzoče
oznanjevanje. V začetku samostani niso bili vezani
na župnijo in takrat frančiškani niso bili
župniki. Župnik je bil kakšen svetni duhovnik,
naši patri pa so bili kaplani. Sedaj pa so naši
patri župniki in vodijo župnije. Taka je danes
potreba časa.
Preseneča, da
ste v preteklosti imeli tudi višje teološke šole
in da se danes pravzaprav ne ukvarjate s
šolstvom. Te visoke šole so bile
del izobraževanja naših bratov – včasih ni bilo
teološke fakultete in je bilo normalno, da so se
bratje vzgajali od začetka formacije do
duhovniškega posvečenja znotraj svojega reda. To
usposabljanje ni bilo površno, profesorji so bili
usposobljeni, enako so študentje delali resno.
Včasih je bilo to zelo jasno: nekdo ni mogel
pridigati, če ni bil preverjen, če prej ni opravil
potrebnih preizkušenj, nekakšnega izpita in šele
potem ga je provincial prepustil k pridiganju.
Profesorji, rekli so jim lektorji, so bili na
'višini'. Pravico poučevanja jim je dal
provincial, nekaterim pa celo sam general reda. To
kaže, da so se morali, preden so začeli predavati,
izkazati. Pozneje se je pokazalo, da je
pametno, da gredo naši bratje na teološko
fakulteto. To velja še danes, saj je to dobro iz
več vidikov. Kvaliteta študija je tako lahko na
višji ravni, bodoči duhovniki in pastoralni
delavci, ki bodo delali v isti Cerkvi, se med sabo
v času študija spoznajo. Med študijem pride do
osebnih stikov in pozneje lahko do plodnega
sodelovanja. Pa čeprav eden pripada enemu redu,
drugi drugemu, tretji je škofijski, a vsi delamo
za isto Cerkev. To je
najdragocenejše.
Višje šole so bile
razdeljene: v enem samostanu je bila filozofija, v
drugem teologija, nekaj časa so imeli poseben,
pripravljalni letnik za študij
teologije.
Na simpoziju so
obravnavali tudi umetnostnozgodovinske teme.
Nekako izstopa križev pot, tako pobožnost kot
umetnost. Križev pot nekako velja za pobožnost
frančiškanov. Zakaj? Kot zanimivost, križev pot so
v preteklosti blagoslavljali frančiškani ali pa
škof ... Nikoli nisem tega posebej
raziskoval. Na misel pa mi prihaja dejstvo, da smo
že od sv. Frančiška naprej varuhi svetih krajev.
Zato so božjepotniki, ki so romali tja, to
pobožnost začeli prinašati s seboj in nehote je ta
pobožnost nosila nekaj frančiškanskega v sebi.
Najprej se je začela kot pot trpljenja – razne
Kalvarije, ki še danes ponekod stojijo. Potem se
je začel razvijati križev pot od Pilatove sodne
palače do Kalvarije, ki 'posnema' Jezusovo pot v
Jeruzalemu. Kot močen dejavnik pri oznanjevanju je
križev pot uporabil Leonard Portomavriški. Podobno
kot je Bernardin Sienski uporabljal pri pridiganju
Jezusovo ime, je Leonard uporabljal križev pot, da
je nagovoril ljudi. Z njim je skušal podkrepiti
svoje oznanjevanje in nagovoriti ne samo človeški
'razum', ampak tudi njegovo srce.
Besedilo
Leonarda Portomavriškega so ljudje dolga leta
molili skoraj kot edini križev
pot. Da, čeprav so nastajali tudi
drugi. Tako je neki naš pater v osemnajstem
stoletju napisal in v knjižici izdal dvanajst
križevih potov. Šlo je za celo gibanje in dejansko
je bilo res tako, da so samo škofje ali
frančiškani lahko blagoslavljali križeve pote. V
začetku so ti bili samo v frančiškanskih cerkvah,
potem so se širili drugam, pravico do odpustka pa
so dobili verniki samo v frančiškanskih cerkvah.
Danes križev pot lahko blagoslovi vsak
duhovnik.
Najbrž poznaš
ugovor, povezan s križevim potom, zakaj tako
poudarjanje trpljenja. V današnji dobi nekateri
ljudje to težko sprejemajo? Ne, s
tem pomislekom se jaz nisem srečal v stiku z
ljudmi, ampak ko sem bil šest let na Sveti Gori
pri Gorici. Tam je v kapeli križ in na njem napis:
Veruj v smisel trpljenja. S tisto mislijo sem se
jaz veliko 'kregal'. Trpljenje ni smiselno, ampak
je samo na sebi zlo, ki je prišlo po izvirnem
grehu. Lahko ga pa osmisli naš odnos. Na Kalvariji
imamo tri križe, troje trpljenj, dve postaneta
smiselni, vodita v odrešenje in svobodo, eno v
propad. Pa gre za enake okoliščine
trpljenja.
Nekateri se pri križevem potu
spotikajo, da je premalo svetopisemski,
evangeljski. Mene to ne moti, saj je tako
prilagojen in blizu človeku. Res je v njem veliko
trpljenja, a je v njem tudi veliko sočustvovanja,
bližine, je klic k solidarnosti v trpljenju
(Simon, Veronika, Jeruzalemske žene ...).
Pomenljivi so trije padci. Zame so nekaj
opogumljajočega in sporočajo: "Ne obupaj!" Zakaj
ne bi Jezus ostal pri deveti postaji in tam končal
svoje trpljenje in življenje? Stvarem je treba
priti do konca, kar se konča na sredi, ne rodi
sadu. Šele na Kalvariji lahko moli: "Oče, odpusti
jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Upravičeno se lahko
vprašam: se zmorem jaz približati Jezusu v svojih
preizkušnjah?
Frančiškani ste
imeli in še imate velike samostane. Ti so na eni
strani središča duhovnosti, na drugi pa tudi
umetnosti in zanimivo, da ste se ukvarjali tudi z
vrtnarjenjem. Vrtove ste 'obdelovali' tudi na
simpoziju. Vrt na Kostanjevici pri Novi Gorici je
postal znan po posebnih
vrtnicah. Ti vrtovi so danes res
postali nekaj posebnega, skoraj eksotičnega, kot
so vrtnice na Kostanjevici ali park v Kamniku.
Toda moramo se vrniti k Frančiškovemu naročilu, da
morajo bratje s svojim delom zaslužiti za
preživljanje. Frančiškane gledamo kot na
uboštveni, včasih so rekli beraški red, in si
predstavljamo, da živijo od prosjačenja, od tega,
kar jim dajo ljudje. Frančišek pa strogo naroča,
naj delajo, da si pridobijo potrebno za življenje
in šele če to ne bi zadoščalo, smejo iti prosit.
Ko so se začeli razvijati samostani, je bilo treba
slediti temu Frančiškovemu načelu, da je treba
delati, da se preživimo. Zemlja – vrtovi – je bilo
namenjeno delu za preživljanje. Frančišek je
naročal, naj bratje molijo ali kaj dobrega delajo
najprej zato, da si bodo pridobili sredstva za
preživljanje, po drugi strani pa da se bodo
izognili lenobi, "ki je sovražnica duše". V
Frančiškovem času intelektualnega dela niso imeli
za delo, ampak je za pravo delo veljalo samo
fizično delo. Še danes naša pravila naročajo, naj
bratje, koliko je mogoče, hišna opravila
opravljajo sami.
Omenila sva že,
da ste se v preteklosti že ukvarjali z
dušnopastirstvom. Tudi danes ste na župnijah.
Lahko bi rekli, da je to prednostna naloga vaše
province. Imamo dve področji
delovanja. Eno so župnije, ene od teh so izredno
velike (npr. Vič ali Novo mesto), drugo področje
pa so božjepotna svetišča. Spet smo pri
pastoralnem delu in temu: biti na voljo Cerkvi in
ljudem in temu, da ostajamo zvesti prvotnemu
namenu oznanjevanja evangelija. Po naših župnijah,
da ne govoriva o božjih poteh, še veliko
spovedujemo.
Zares, najbrž
večina ljudi frančiškane pozna prav po oskrbovanju
božjih poti. Na božji poti moraš
imeti ekipo. Najlažje je, če je ekipa usklajena,
da skupaj moli, da 'diha' skupaj, ... Zato je
večina božjih poti v oskrbi redovnikov, ne samo
frančiškanov. Svetišče na neki način deluje kot
'družinsko' podjetje. Poglejte Sveto Goro ali
Brezje. Ko sta se začeli ti dve božje poti, tam ni
bilo frančiškanov. Na Sveto Goro so prišli
bosanski frančiškani, ki so jih Turki pregnali. V
ozadju lahko vidimo celo delo Božje previdnosti.
Brezje je zaupal frančiškanom škof Jeglič.
Potrebe, ki jih narekuje romarski kraj,
'pokličejo' redovnike na določeno božjo
pot.
Nekatere cerkve
in božje poti, ki jih vi oskrbujete, so zelo
obiskane. Ne morem mimo vaše cerkve v središču
Ljubljane, na Prešernovem trgu ob Tromostovju, ki
je zelo obiskana. Kdo se nehote vpraša: kaj je v
frančiškanskih cerkvah takega, kar v drugih
ni? Zdaj bi me lahko prevzel napuh.
Pa Bog varuj. Ne, stvari moramo gledati široko in
v razmerjih. Srečujem veliko ljudi, ki so z dušo
in telesom kapucinski. V Škofji Loki ali v okolici
Vipavskega Križa imajo ljudje te patre zelo v
čislih. Ali kako lepo govorijo ljudje, ki spadajo
v salezijanske župnije, o salezijancih. Podobno o
jezuitih in drugih. Tudi vse te cerkve niso
prazne! Naša cerkev na Tromostovju je res nekaj
posebnega, ker je na takem mestu, da mimo nje
stalno hodijo ljudje in seveda tudi vstopajo
vanjo. Tako da ne bi frančiškanov naredil za nekaj
zelo posebnega, je pa res, da imamo nekaj posebnih
točk (Tromostovje, Brezje, Sveta Gora ...), kamor
prihaja veliko ljudi, ki bi najbrž prihajali tudi
če bi kdo drug oskrboval ta svetišča.
Tako tu v
Ljubljani in na božjih poteh ter na misijonih
veliko spovedujete. Nekako je vaše posebno
poslanstvo služba božjega usmiljenja. Nehote ste
ljudem tudi svetovalci in poslušalci njihovih
stisk. Gre za odgovorno in obenem prijetno
opravilo. Bil sem na različnih
postojankah (Brezje, Sveta Gora), sedaj tu na
Tromostovju, in vsaka ima neke svoje značilnosti.
Največjo vero sem srečal v Afriki, ko sem obiskal
naše misijonarje, in na Brezjah. V Afriki sem
prišel v cerkvico iz blata daleč v divjini. Za
vrati je sedel, star, slep mož in molil rožni
venec. Sam. In takrat sem zavzdihnil: "Bog, ti si
pa res velik! Kje vse imaš svoje 'postojanke'." Na
Brezje pa so prihajale mamice, ki so svoje otroke
polagale na Marijin oltar. To je bila molitev brez
besed, ki pa je tresla mogočne zidove. Na Sveti
Gori sem doživel resničnost vzklika Kraljica
Svetogorska. Milostno podobo smo sneli z oltarja,
da smo jo peljali v Postojno na srečanje s
papežem. Takrat sem ob njej stal z nekim
strahospoštovanjem. To moram priznati. Po drugi
strani pa poznaš zgodovino in veš, da ona vedno
ostaja tam. Kraljice tudi zbežijo, mati pa ostaja
pri svojih. Tista Kraljica je predvsem
mati.
Spovedovanje na
teh krajih je zahtevno. Najbolj
zahtevno je tu, v središču Ljubljane. Sem prihaja
največ 'težkih' primerov, mislim 'obteženih' s
stisko, preizkušnjami. Saj so tudi drugje taki
primeri, a tu jih je največ. Ljudje prihajajo, ker
vedo, da tu spovedujemo od sedme ure zjutraj do
enajstih dopoldne in potem še popoldne in zvečer.
Večkrat pridejo in pravijo: Po spovedi bom šel na
(težko) operacijo ...
Zato je treba
študirat tudi pomožne znanosti, kot je npr.
psihologija. Opažam, da so v porastu duševne
nestabilnosti, pa tudi bolezni. To moraš
prepoznati. Moraš vedeti, da je pred tabo bolnik.
Predvsem pa se zavedati, da smo v službi Božjega
usmiljenja. On je Odrešenik, zato ti grehi ne
obremenijo mene in to dejstvo me obenem obvaruje
tudi pred tem, da bi jaz začel po svoji pameti
deliti in odrejati pravico.
Ob 500-letnici
ste razmišljali o preteklosti, ti pa kot
predstojnik moraš s svojimi sodelavci razmišljati
o prihodnost province. Kako jo
vidiš? Ko se oziramo v preteklost,
se srečujem z nečem, kar je. V uvodu v simpozij
sem dejal, da to, s čemer se bomo na njem
srečevali, ni naše, je last tistega, ki je to
živel. Mi se temu lahko samo spoštljivo bližamo.
Tega ne smemo uporabljati, kaj šele zlorabljati.
Ko počneš slednje, nisi več zgodovinar, ampak
ideolog. Ko gledaš v prihodnost, se srečuješ z
nečem, kar tudi ni tvoje, kar ti bo Bog dal ali pa
ti ne bo dal. Zato je važno, da znamo razbirati
znamenja časov in biti odprti za navdih, kajti Bog
daje navdih danes, kakor ga je dajal pred 500 ali
dva tisoč leti. Okoliščine moraš sprejemati kot
milostni trenutek, ne kot zagato ali nesrečo, kar
nas hoče nagovarjati in odpeljati naprej. Predvsem
se mi zdi pomembno dvoje. Lahko smo še taki
strokovnjaki za znamenja časov, odlični analitiki
sedanjega trenutka in načrtovalci prihodnosti,
ampak moramo biti najprej ljudje vere. Pomenljivo
je dejal nekdanji mostarski provincial: V Cerkvi
se marsikaj začne na osnovi analiz in načrtov. Vse
imamo: načrte in analize, a projekt zastane na
sredi. Zakaj? Ker nismo vprašali Svetega Duha, če
se 'strinja' z našimi analizami in
načrti!
Zato moramo biti ljudje vere, ki
najprej to vero živimo. Sveti Frančišek je tako
začel. Začel je z veliko željo, da bi živel
evangelij, kakor mu ga Gospod narekuje. Če bomo mi
znali na takšen način živeti evangelij, bo tako
sedanjost kot prihodnost nastajala v tem ozračju
Božjega. Če jo pa bomo jemali samo kot svojo, se
bo pa pokvarila. Jasno nam mora biti, da je Bog
gospodar zgodovine. Zgodovina ni moja, ne
frančiškanska, ne tega ali onega papeža, ampak
Božja. To nas mora navdajati s pogumom. Bog sveta
ne bo izpustil iz rok. Ga nikoli ni in ga nikoli
ne bo!
Biti predstojnik
ni lahko. Tudi frančiškanski provincial ima
opravka z veliko ljudmi. Ti je bilo kdaj težko,
tako težko, da si si zaželel, da nikoli ne bi
sprejel te službe in bi bil čisto navaden
pater? Mislim, da so to sanje
vsakega, ki kolikor toliko trezno gledal na
življenje: biti nekje kaplan, spovednik, pridigar.
Kaj hočeš lepšega! Se pravi živeti svoje
duhovništvo in redovništvo. Te službe, ki ti jih
bratje naložijo – pri nas so te službe voljene –
niso nekaj, kar bi človek načrtoval, ko vstopi v
red. Naša milost je v tem, da imajo vse te službe
omejen mandat. Vem, da bom leta, ko mi je zaupana
ta služba, skušal po svojih najboljših močeh
služiti bratom v potrebah. Včasih me kdo vpraša,
kako gre. Odgovorim mu: kakor drugi hočejo. Če
drugi hočejo, da moram brata posvariti, ga moram
posvariti. Če hočejo, da ga pohvalim, ga z
veseljem pohvalim. Kakor drugi hočejo – pomeni, da
smo v službi bratov. Po drugi strani te prav
omejeni mandat varuje, da bi ti ta služba stopila
v glavo. Zavedaš se, da boš moral to službo
odložiti. Pridejo tudi težki trenutki, saj imaš
kot predstojnik opravka z ljudmi in sicer z ljudmi
v domači družini. Mi smo družina, saj smo med
seboj bratje. Drugačni odnosi bi bili, če bi bil
direktor v nekem podjetju. Vse to zahteva tudi
kakšno manj mirno noč, a glede na to, da nisi sam,
da imaš svetovalce, in veš, da ljudje molijo zate
in se zavedaš, da Bog vodi zgodovino, mi pomaga,
da preživim take trenutke.
Osebna
izkaznica Stanislav Zore je (1958 ) je
zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri
Kamniku. Oče je bil rudar v 'rudniku krede' v Črni
v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi
otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi,
smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in
sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so
bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi
dela na kmetiji.«
Po gimnaziji v Kamniku je
naredil noviciat in se potem vpisal na teološko
fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan
in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž:
»Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato
sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot
pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu ... In to
dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega
staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane.
Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih
frančiškanov.
Več na: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/63-gost-meseca/2368-p-stane-zorePapež med splošno
avdienco o karizmah: So Božji darovi
posamezniku, da bi služil skupnosti. Gorje, če
postanejo razlog
zavisti!
Papež
Frančišek je med splošno avdienco spregovoril o
karizmah. Poudaril je, da je karizma Božja milost,
ki jo oseba prejme zato, da bi z njo služila vsej
skupnosti, ter posvaril, da karizme kot darovi
Svetega Duha ne smejo nikoli postati povod za
razdore ali zavist.
Gospod je Cerkev od
vsega začetka obsipaval z darovi svojega Duha ter
jo tako delal vedno bolj živo in rodovitno, je
papež dejal vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra.
Med temi darovi izstopajo nekateri, ki so še
posebej dragoceni za izgradnjo in hojo krščanske
skupnosti: gre za karizme. V ospredje kateheze je
postavil naslednja vprašanja: Kaj točno je
karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? In
predvsem, ali je na dejstvo, da so v Cerkvi
različne in številne karizme, treba gledati v
pozitivnem smislu, kot nekaj lepega, ali kot
problem?
Karizma je Božji
dar posamezniku za dobro vseh Ko v
splošnem jeziku govorimo o karizmi, pogosto
mislimo na talent, naravno zmožnost. Tako za
osebo, ki je še posebej sijajna in zanimiva,
pravimo, da je »karizmatična oseba«. V
krščanskem pojmovanju pa je karizma mnogo več kot
osebnostna značilnost ali predispozicija, s katero
smo obdarjeni. »Karizma je milost, je dar, ki
ga je poklonil Bog Oče preko delovanja Svetega
Duha,« je zatrdil papež Frančišek. »Je
dar, ki ni nekomu poklonjen zato, ker bi bil
boljši od drugih ali bi si ga zaslužil; je dar, ki
mu ga Bog poklanja zato, da bi ga z enako
zastonjskostjo in enako ljubeznijo lahko uporabil
za služenje celotni skupnosti, za dobro
vseh.«
Karizme se
prepoznajo znotraj skupnosti Papež
je pri tem dodal, da pa oseba sama ne more
spoznati, ali ima karizmo in katera je ta. Darovi,
s katerimi nas napolnjuje Oče, pridejo na plano in
zacvetijo znotraj skupnosti: »Pod okriljem
skupnosti se jih naučimo prepoznati kot znamenje
njegove ljubezni do vseh njegovih otrok«.
Povabil je, da se vprašamo: »Ali je kakšna
karizma, ki jo je Gospod po milosti svojega Duha
vzbudil v meni in ki so jo moji bratje v krščanski
skupnosti prepoznali in jo spodbujali? Kako ravnam
jaz s tem darom: ga živim z velikodušnostjo in ga
dajem v služenje drugim ali pa ga zanemarjam,
dokler ne pozabim nanj? Ali pa je morda postal
povod za napuh, tako da se vedno pritožujem nad
drugimi in zahtevam, da se v skupnosti dela na moj
način?« Ta vprašanja si moramo zastaviti, je
pripomnil papež: ali je v meni karizma, ali je ta
karizma priznana s strani Cerkve, ali sem
zadovoljen s to karizmo ali pa sem ljubosumen na
karizme drugih in jih hočem jaz imeti.
»Karizma je dar, samo Bog jo
daje.«
Gorje, če ti
darovi postanejo razlog zavisti A
najlepše je, ko odkrijemo, s kolikimi različnimi
karizmami in kolikimi darovi svojega Duha Oče
napolnjuje svojo Cerkev, je nadaljeval sveti oče
in dodal, da tega ne smemo jemati kot razlog
zmešnjave ali zadrege: »Vse to so pokloni, ki
jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi lahko
ubrano rasla v veri in njegovi ljubezni kot eno
samo telo, Kristusovo telo.« Isti Duh, ki
daje to raznolikost karizem, daje tudi enost
Cerkve. Pred to mnogoterostjo karizem se naše srce
mora odpreti za veselje in moramo pomisliti:
»Kako lepo! Veliko različnih darov, kajti vsi
smo Božji otroci in vsi ljubljeni na enak
način.« Papež Frančišek je odločno posvaril
pred zavistjo: »Gorje, če ti darovi postanejo
razlog zavisti, sporov, ljubosumnosti!« Kot
piše apostol Pavel v Pismu Korinčanom, so vse
karizme pomembne v Božjih očeh, hkrati pa ni nihče
nenadomestljiv. To pomeni, je pojasnil papež, da v
krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega, vsak
prejeti dar pa se v polnosti uresničuje takrat, ko
se ga deli z brati, za dobro vseh. »To je
Cerkev! In ko se Cerkev v raznolikosti svojih
karizem izrazi v občestvu, se ne more zmotiti: to
je lepota in moč sensus fidei, tistega
nadnaravnega čuta vere, ki je dan od Svetega Duha,
da bi vsi skupaj lahko vstopili v srce evangelija
in se naučili slediti Jezusu v svojem
življenju,« je povedal
papež.
»Dragi prijatelji,« je
sklenil katehezo, »to nas danes prosi Gospod:
da bi z veseljem in hvaležnostjo prepoznali
različne karizme, ki jih razdeljuje v skupnosti,
in bi se zavzeli drug za drugega, v skladu s
poslanstvi in službami, v katere smo lahko
poklicani. Na ta način Cerkev raste z milostjo
svojega Gospoda in v vsakem časi in na vsakem
kraju postane verodostojno znamenje ter živo
pričevanje Božje ljubezni.«
Več
na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/10/01/pape%C5%BE_med_splo%C5%A1no_avdienco_o_karizmah:_so_bo%C5%BEji_darovi_posamezniku,_da/slv-828468
Teden za
življenje (Vir: druzina.si)
Teden
za življenje, ki v Cerkvi na Slovenskem vsako leto
poteka od prve do druge oktobrske nedelje in ki ga
pripravlja Društvo
Gibanje za življenje,
prinaša letos povabilo, da bi v svet prinašali Luč
življenja – tisto, ki smo jo mi sami prejeli, ki
nas notranje razžarja in ki želi preko nas svetiti
tudi drugim, za današnji svet. Kristjani to Luč
prepoznavamo v Jezusu Kristusu, ki je o sebi
dejal: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12) in ki nam
naroča »Tako naj sveti vaša luč ljudem, da bodo
videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki
je v nebesih.« (Mt 5,16)
sobota, 4. oktobra:
- 19.00:
Kostanjevica na Krki, župnišče: »Družina kot
ognjišče ljubezni in življenja. Načrtovanje
družine« – predavanje v okviru priprave na zakon
in za mlajše zakonce, s. Mirjam Cvelbar,
ginekologinja;
nedelja, 5. oktobra:
- 15.00: Brezje,
narodno svetišče: molitvena ura Za življenje;
- 16.00: evharistično bogoslužje, vodi Jože
Rački, župnik župnije Šentpeter-Otočec ob Krki,
sodeluje pevski zbor Sanctus iz Besnice;
ponedeljek, 6.
oktobra: - 19.30:
Ljubljana, sedež SKAM, Jurčičev trg: srečanje za
študente in dijake s temo »So hitre rešitve vedno
najboljše? Bioetika v instant kulturi«, vodi: s.
Mirjam Cvelbar;
torek, 7. oktobra:
- 18.00: Ljubljana,
sedež Gibanja za življenje, Rimska c. 13: srečanje
za zdravstvene delavce s temo »Smo zdravstveni
delavci v službi življenja?«, sodelujejo: prof.
dr. Božo Kralj, ginekolog, prim. Tone Kunstelj,
pediater, Alenka Schweiger Pavlakovič,
pediatrinja, in s. Mirjam Cvelbar, ginekologinja.
Obvezna je prijava.
četrtek, 9. oktobra:
- 19.00: Maribor,
pri sestrah Skupnosti Loyola, Slovenska ul. 33:
srečanje za mlade s temo »Največja pa je
ljubezen«, vodita: s. Simona Kovačec,
specializantka družinske medicine, in s. Urška
Šivic, specializantka pediatrije;
sobota, 11. oktobra:
- 19.45: Beltinci,
župnijski dom: srečanje za mlade s temo
»Razmišljajmo skupaj o ljubezni«, gostji: s.
Simona Kovačec in s. Urška
Šivic. Več
na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/koledar/23-teden-za-zivljenje
Katja
Cingerle, »Samo večje
število otrok v družinah ne bo rešilo
težav«
Družino je v sredo,
1. oktobra, v okviru dni Odprimo Slovenijo
življenju obiskal predsednik organizacije Human
Life International, duhovnik Shenan Boquet.
Spregovoril je o naravnem načrtovanju rojstev,
splavu, samomorih, družini in ženskah. Shenan
Boquet potuje po svetu, pravkar je bil na obisku v
Aziji, nato potuje v Južno Ameriko. Na svoji poti
se srečuje z verskimi in političnimi voditelji ter
laiki. Tudi v Sloveniji se je srečal z duhovniki,
dvema škofoma in nekaterimi laičnimi
voditelji.
Družina in
družba sta tesno
povezani Vprašanja, s katerimi se
srečujemo v slovenski družbi, so povsod, nam je
zaupal, odvisno je le, koliko je sekularizem
prodrl v družbo. O družini in družbi se
pogovarjajo zakonodajalci, politiki, duhovniki,
škofje in laiki. V kulturi se stvari hitro
spreminjajo in obračajo moralne in druge vrednote
na glavo. Zato je po njegovem mnenju manj
rodnosti, več ločitev, število starejših pa se
veča, kar se že pozna v gospodarstvu. Kaj moramo
narediti? Samo večje število otrok v družinah ne
bo rešilo težav, je prepričan, temveč se moramo
spreobrniti srca in jih odpreti za družino. Papeža
Benedikt XVI. in Frančišek poudarjata pomen države
pri podpori družine in se zavedata, da sta družba
in družina medsebojno povezani. "Vrednote se
začnejo v družini in se nato prenesejo na družbo,"
je povedal oče Shenan Boquet in dodal, da smo vsi
del družbe, zato moramo govoriti o družinskih
zadevah na verski in politični ravni.
Slabo
razumevanje Humanae Vitae Na temo
naravnega načrtovanja družine se nanaša
enciklika Humanae Vitae, ki je izšla leta
1968, vendar je Shenan Boquet poudaril, da še
vedno ni dovolj dobro razumljena zaradi težav pri
izobraževanju duhovnikov in škofov. Med pogovorom
z njimi je namreč ugotovil, da smo zmedeni, saj ne
vedno, kako načelo Humanae Vitae udejanjiti v
resničnem življenju. Treba jih je izobraziti, da
bodo znali njeno sporočilo posredovati družinam.
Najprej se morajo podučiti verski voditelji, nato
pa laiki; povezati se morajo s tistimi, ki hočejo
govoriti o tem. "Veliko informacij povzroči zmedo,
ta pa lahko ogrozi resnico," je dejal duhovnik
Shenan Boquet in svetuje učenje, da bodo verski
voditelji vedeli, kaj točno Cerkev uči in to znali
posredovati družinam. Pri naravnem načrtovanju
rojstev je namreč treba poznati tudi osnove
biologije, zato da bi vedeli, zakaj Cerkev uči,
kar uči. Organizacija Human Life International že
vse od začetka ozavešča zakonce o naravnem
načrtovanju rojstev, pri čemer morata sodelovati z
Bogom oba - mož in žena, saj to zadeva oba, ne le
ženske. Odprta morata biti temu, kar jima je
namenil Bog. Vse pa se začne pri izobraževanju.
Naravno načrtovanje rojstev ni kontracepcija, kot
je to velikokrat predstavljeno, nas je poučil
duhovnik, ampak daleč od tega. Pomeni namreč, da
sta zakonca odprta za življenje, hkrati pa je ta
način uravnavanja rojstev bolj zdrav kot hormonska
kontracepcija. "Zakaj je rodnost bolezen?" se je
vprašal Shenan Boquet.
Vpliv
politike Dotaknil se je tudi
tematike splava in opozoril, da se moramo
poslušati. Politika enega otroka na Kitajskem in
kastnega sistema v Indiji sta povzročila hudo
nasilje nad ženskami, saj večina staršev hoče
moškega potomca, deklice pa ubijejo. V Keniji pa
so promovirali čistost, zaradi česar so si bili
zakonci zvesti, bilo je manj spolnih bolezni,
vendar se je vse spremenilo, ko so začeli
podarjati kondome. To je privedlo do
prešuštvovanja, porasta ločitev in spolnih
bolezni, predvsem aidsa. "Dobro za žensko ni
kontracepcija in lažen občutek moči," je povzel in
dodal, da je to ženske popredmetilo, izrabljajo
jih v pornografiji. Dejal je še, da je treba
ženski pomagati, če se zgodi, da nenačrtovano
zanosi. Po njegovem mnenju se moramo z ženskami
pogovoriti, jih poslušati, jim približati naraven
način načrtovanja rojstev in jih izobraziti o
čistosti, spoštovanju materinstva in ženskosti.
Življenje ni le
užitek Težava v družbi so tudi
samomori. Po mnenju Shenana Boqueta je razlog
zanje premalo duhovnosti in prevelik pomen na
materialnih dobrinah. "Če človek ne pozna namena
svojega lastnega življenja in svoje bivanje snuje
na relativističnem pristopu, srečo pa gradi na
podlagi nagrade in materialnega, nima temelja, če
to izgubi." Svojo praznino hoče napolniti z
odvisnostjo, nato pa ne zna naprej in obupa, saj
ne vidi smisla svojega življenja. Razume ga le kot
izkustvo; vse, kar lahko izkusi, imajo za
resnično, drugega pa ne. Sekularna družba prinaša
več nasilja v družini in na splošno, več
odvisnosti, samomorov in ločitev. "Ko pa ljudje
razumejo svoj namen, čast in dostojanstvo, ki nam
je razodeto v veri v Jezusa Kristusa, razume, da
je življenje več kot le užitek, užitek in užitek."
Vsak človek ima svoj namen, tudi poročeni, mladi
in starejši. Bolj kot smo odprti temu smislu, manj
smo individualni in težave vidimo celostno. "Križ
se da nositi, če vidimo več kot le boj, zaupamo v
tistega, ki nas uči pomena življenja, in
verjamemo, da bo vse v redu," je prepričan
predsednik organizacije Human Life International,
ki je zaradi samomora izgubil dva sorodnika.
Podobno je pri poroki - če jo razumemo le
kot pogodbeno zavezo, bo ta razveljavljena, ko
eden izmed zakoncev ne bo izpolnjeval vseh členov
iz pogodbe. Prepoznati moramo pomen besed iz
zaobljube.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBsamo-vecje-stevilo-otrok-v-druzinah-ne-bo-resilo-tezav%C2%AB
A. S.,
Sandra Gornjec, Škof Štumpf: Nerojeni otroci se ne
morejo braniti (Vir: radio-ognjisce.si)
S
predavanji na Brezjah in v Kopru so se sklenili
dnevi z naslovom: Odprimo Slovenijo življenju.
Predsednik Human Life international Shenan Boquet
in direktorica omenjene organizacije za Azijo in
Oceanijo dr. Ligaya Acosta sta se v teh dneh
srečala z več duhovniki, škofi, z različnimi
skupinami ljudi, pa tudi z dijaki katoliških
gimnazij, kjer sta spregovorila o lepoti vsakega
življenja, pa tudi o smrtonosni prevari kulture
smrti.
Pred predavanjem dr. Acosta v Murski
Soboti je sveto mašo za življenje daroval škof
Peter Štumpf. V nagovoru je izpostavil, da vsak
dan pomeni odločitev med življenjem in
smrtjo.
Škof Peter Štumpf je v svojem
nagovoru izpostavil, da je vsak izmed nas
postavljen pred odločitev za življenje in za
vrednote. „Življenje je lahko samo življenje,
če ima smisel. Brez smisla življenja ni... Nikogar
ni mogoče prisiliti, da bi vrednote sprejel in po
njih živel. Ljudje smo svobodni in se za vrednote
svobodno odločamo. Odločamo pa se lahko samo, če
smo za vrednote pravilno
vzgojeni.“
Škof je dodal:
„Islamistični terorizem hoče vsemu svetu
vsiliti svoje vrednote. Pri tem uporablja nasilje.
Svoja početja opravičuje z vero. Ne moremo si
misliti, da so še danes na svetu ljudje, ki se
izgovarjajo, da ubijajo za najvišjo vrednoto – v
imenu Boga.“
Mursosoboški ordinarij še
poudarja, da življenje v zahodni civilizaciji nima
cene. „Če nas sedaj ogroža islamski terorizem,
nas je mnogo prej že ogrožal terorizem, uzakonjen
v mnogih evropskih ustavah: splav nerojenih otrok.
Nerojeni nenehno doživljajo grožnjo nasilja. V
mnogih porodnišnicah bodoče matere najprej
vprašajo, ali bodo splavile. In če vztrajajo pri
tem, da bodo rodile, jih šele nato pripravljajo na
dogodek rojstva. Nerojeni otroci se ne morejo
braniti. Nimajo glasu obrambe. Njihove rokice
nemočno stegujejo po pomoči. Srčece utripa v
prošnji za življenje. Nerojeni otrok prosi samo za
eno: »Pustite me živeti!«“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/slovenija/14992/
AS, Radio
Vatikan, Kardinal Baldisseri pred prihajajočim
zasedanjem sinode: O družini bomo govorili brez
strahu (Vir: radio-ognjisce.si)
Od
5. do 19. oktobra 2014 v Vatikanu poteka sinoda na
temo Pastoralni izzivi družine v kontekstu
evangelizacije. O družini se bo govorilo brez
strahu, da bi se tako prispelo do resnice, kot je
za Agencijo Sir povedal generalni tajnik sinode,
kardinal Lorenzo Baldisseri.
V zadnjih
mesecih se je v javnosti veliko govorilo o
določenih vprašanjih, okoli katerih so se razvile
polemične razprave, predvsem kar se tiče
prejemanja obhajila ločenih oseb. „Potrebno je
ohranjati vedro, preudarno in umirjeno
razpoloženje,“ trdi kardinal. Pred sinodo so se
namreč vnele goreče razprave o nekaterih temah, ki
so našle zaledje v nekaterih duhovnikih, mediji pa
so jih še bolj razpihovali. „Izraziti svoje mnenje
je pozitivno, a pomembno je to storiti na
civiliziran način in s konstruktivnim čutom,“
dodaja kardinal Baldisseri in pripomni, zakaj ne
bi govorili še o poligamiji, mešanih zakonih in
revščini vseh vrst, ki pogosto povzroča ločitve. O
vsem tem se bo namreč razpravljalo med zasedanjem
sinode, predvsem pa o tem, kako najti pravilni
jezik, s pomočjo katerega bi mladim posredovali
lepoto evangelija družine.
Kardinal tudi
poudari, da kadar se razpravlja o določenih temah,
tudi občutljivih, je cilj to, da se na svetlo
postavi določena tema in se vsem omogoči, da
izrazijo svoje poznavanje in prepričanje. Pogosto
je bilo povedano, da je nauk Cerkve o zakonu in
družini opisan in pojasnjen v uradnih cerkvenih
dokumentih. Usmiljenje in odpuščanje sta v
središču nauka Cerkve in ju pogosto izpostavlja
papež Frančišek kot resnico, ki mora spremljati
vse okoliščine in vse kontekste človekovega
življenja. Na vprašanje, ali bodo razprave med
zasedanjem zares odprte za soočanja, generalni
tajnik sinode odgovarja, da papež pogosto
poudarja, da je pomembno povedati svoje mnenje,
brez strahu in sumničavosti. „Vera je živa in se
uteleša v konkretnih osebah. Trud Cerkve in
pastoralnih delavcev jo v njeni celovitosti
postavlja na doseg ljudi, s preprostostjo in
iskrenostjo. Čutiti se svobodni v izražanju
tistega, v kar verjamemo ali v kar dvomimo, kaže
na značilnost, po kateri se človek razlikuje od
drugih ustvarjenih bitij; in to človeka dela
odgovornega pred Bogom in pred ljudmi.“ Kot potrdi
kardinal, razprava na sinodi bo odprta, soočenja
bodo in udeleženci so v svojih različnih funkcijah
poklicani, da iščejo resnico, ki ni nek abstraktni
koncept, sad filozofske ali teološke špekulacije,
ampak je oseba Kristus, Bog Človek, zgodovinski
človek in Sin Očetov. Tu je treba začeti. „Prvi
evangelizator je Jezus, ki se je podal na ceste in
se dal spoznati preko besed in znamenj ter na
koncu s pričevanjem življenja,“ je poudaril
kardinal.
Spomni tudi, da bo na sinodi
sodelovalo trinajst zakonskih parov iz različnih
držav, tudi tistih, kjer je vojna. „Njihova
navzočnost je najprej pričevanje konkretnega
življenja, ki bo postavilo v ospredje lepoto
življenja vere, ta pa je bistvena za uspešen zakon
in družino,“ še izpostavlja Baldisseri in spomni,
da sta zakon in družina temeljni izraz družbe, za
kristjana pa domača Cerkev.
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/158/svet/14974/
V Vatikanu
odprli dokumentacijo za Halasovo beatifikacijo
(Vir: druzina.si)
Na
Kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu so
odprli dokumentacijo škofijskega postopka za
beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa,
sporočajo na spletni strani murskosoboške škofije.
Kancler kongregacije msgr. Giacomo
Pappalardo je v navzočnosti postulatorke Andreje
Červek opravil prvo preverjanje ustreznosti
dokumentov postopka, ki so bili 2. aprila 2014
prinešeni v Rim. Ugotovljena je bila ustrezna
zapečatenost, potrebni spremljevalni dokumenti in
celovitost dokumentacije.
V prihodnjih
mesecih bodo na kongregaciji podrobneje
preverjali, ali je postopek na škofijski ravni
potekal v skladu z vsemi predpisi in pravili
cerkvenega prava, ki to področje urejajo. Ob koncu
bo kongregacija izdala dekret o veljavnosti
škofijskega postopka.
Vir: www.skofija-sobota.si / M. M.
Š.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/v-vatikanu-odprli-dokumentacijo-za-halasovo-beatifikacijo
Mojca M.
Štefanič, Iraški par
črpa moč v papežu, ki trpi z njima (Vir: druzina.si)
Starejši par, ki je izgubil vse
svoje imetje, potem ko je zapustil dom zaradi
nasilja terorističnih skrajnežev »Islamske
države«, se je v Vatikanu srečal s papežem
Frančiškom. Kot sta povedala v pogovoru za
ameriško katoliško agencijo CNA, jima je srečanje
s svetim očetom vlilo upanja ob zavedanju, da v
svoji stiski nista sama.
»Poziv svetega očeta vsemu svetu,
naj moli za Irak, nama veliko pomeni, kajti v tem
pozivu sva zaznala njegovo trpljenje zaradi
preganjanja kristjanov, še posebej v Iraku«, je
povedal Mubarak Hano. »To naju navdaja z močjo in
s pogumom, kajti ne trpiva samo midva, kot vidiva,
tudi sveti oče trpi z nama.«
74-letni
Mubarak Hano in njegova 68-letna žena Agnese
prihajata iz iraškega mesta Karakoš, ki je nekdaj
veljalo za krščansko prestolnico dežele. Poročila
sta se leta 1965, imata deset otrok – eden izmed
njih je duhovnik – in dvanajst
vnukov.
Potem ko sta 6. avgusta letos
prejela vest, da v njuno mesto prihajajo čete
»Islamske države«, sta zbrala svoje otroke in
vnuke in sredi noči zapustila dom, s seboj pa
nista vzela drugega kot oblačila, ki sta jih tisti
trenutek imela na sebi. Družina je najprej
odpotovala v bližnji Erbil, kjer so pristali v
begunskem taborišču in tam prebivajo vse
odtlej.
Mubarak in Agnese sta uspela
pripotovati v Rim z eno izmed njunih hčera, v
Vatikanu pa sta se udeležila nedeljskega
srečanja papeža Frančiška z
ostarelimi. Ob tej
priložnosti sta se srečala s svetim očetom in z
njim tudi spregovorila nekaj besed. V teh dneh se
vračata v begunsko taborišče v Erbilu.
V pogovoru za
CNA je Agnese povedala, da je bila »povsem
navdušena nad srečanjem s svetim očetom, s
papežem, ki nas vse opogumlja in nam vzbuja
upanje«. Kot je dejala, tudi sama veliko moli zanj
in iskreno upa, da bodo molitve svetega očeta
pripomogle k skorajšnji vrnitvi pregnanih
kristjanov v Iraku na njihove
domove.
Mubarak se srečanja spominja
predvsem v trenutku, ko je papež stopil proti
njima, ju objel in sprejel »kakor oče, ki se je
razveselil svojih otrok, prispelih iz daljnega
kraja«. »Rekel nama je, naj bova močna, naj se ne
počutiva osamljena. Kot je dejal, je on najin oče,
najin predstavnik po vsem svetu.«
Agnese je
pojasnila, da jo je pri papežu najbolj presunila
»njegova preprostost, izražena dobrodošlica in
objem«: »Ko naju je objel, so me oblile solze in
začutila sem, da nama je sveti oče zelo
blizu.«
»Kot mati, kot vse matere, še bolj
občutim trpljenje otrok in vnukov, pa tudi naše
trpljenje, trpljenje mater in babic. Izgubili smo
svojo cerkev, kamor smo hodili k bogoslužjem, to
nam je zelo veliko pomenilo. Svoje vnuke sem vedno
učila, naj molijo h Gospodu in naj obiskujejo
Gospodovo hišo. Toda Gospodove hiše nimamo
več.«
Govoriti o prihodnosti Iraka je
trenutno »izredno zapleteno, zelo težko«, je
pojasnil zakonski par, kajti številni ljudje
nimajo nikakršnega upanja, da bi lahko kdaj koli
vrnili na svoje domove. »Želijo si pobegniti,
pustiti vse za seboj, kajti razmišljajo o
prihodnosti svojih otrok, ki morda sploh ne
obstaja, še posebej za kristjane na našem
območju.« Ob tem sta poudarila, kako je krščanstvo
v Iraku prisotno že od samega začetka, »celo prej
kakor islam«.
Kljub izgubljenemu upanju
mnogih, da se še kdaj vrnejo v domovino, zakonca
Hano pri tem vztrajata in trdita, da »imata vso
pravico živeti v tistem delu Iraka. Smo
najstarejše ljudstvo v Iraku, tam smo bili pred
prihodom islama. In tam bomo vedno ostali.« Kot
sta pojasnila, njun sin Jona, duhovnik, v
begunskem taborišču pomaga družinam, ki tam
živijo, sodeluje pa tudi z vsemi kristjani na
celotnem območju. »Kot mati najdem moč v Gospodu
in se ves čas smehljam. Vse trpljenje pa prikrivam
v svojem srcu«, je Agnese pojasnila s solznimi
očmi. »Ne želim si, da bi otroci videli moje
trpljenje, rada bi, da bi jim moj nasmeh vlival
upanje. Opogumljam jih, vse trpljenje pa ohranjam
v srcu.«
»Pozivava vse kristjane po svetu,
naj molijo z nami in za nas, da bi nam Gospod
pomagal zaključiti naše trpljenje, da bi zaživeli
v miru kot drugi ljudje po svetu«, je dejal
Mubarak. »Želiva si, da bi nas ljudje videli kot
brate in ne kot sovražnike.«
Vir:
CNA
Več
na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/iraski-par-crpa-moc-v-papezu-ki-trpi-z-njima
Nameni
apostolata molitve za mesec oktober (Vir: druzina.si)
Tudi v mesecu oktobru, mesecu
rožnega venca, nas Cerkev prav posebej kliče, da
se pridružimo apostolatu molitve, ki združuje
milijone vernikov po vsem svetu v molitvi s
skupnimi nameni.
V letošnjem oktobru so
predvideni naslednji molitveni
nameni:
Splošni:
za mir v svetu Da bi
Gospod podelil mir tistim delom sveta, ki so
najbolj izmučeni od vojne in
nasilja.
Misijonski: za oznanjevanje evangelija po vsem
svetu Da bi svetovni dan misijonov v vsakem
verniku spet prebudil navdušenje in željo, da bi
evangelij ponesli po vsem
svetu.
Slovenski:
za rodovitno slovensko
Cerkev Da bi bila Cerkev na Slovenskem uspešen
Kristusov vinograd in vsak od nas rodovitna
mladika na trti
Kristusa. | | |
MOLITEV
Prevzeto vso od
radosti,
vso ranjeno od
žalosti
in z večno slavo
venčano,
te, Deva –
Mati, hvalimo.
Ave, prepolna
žalosti:
ki s Sinom čutiš smrtni
boj,
bič, krono trnovo in
križ,
kraljica ti mučencev
vseh.
Ave, prepolna
radosti:
spočneš Boga, greš na
obisk,
rodiš, daruješ, najdeš
spet
Sinu, o Mati
blažena.
Ave, tvoj Sin premaga
smrt,
v nebesa gre, pošlje
Duha,
in ti dosežeš čast,
sijaj
kraljice slavne
vekomaj.
Le sem, ljudje!
Natrgajte
iz teh skrivnosti žlahtnih
rož,
iz rož pa venec
Materi
ljubezni lepe
spletajte!
Naj tebi, Jezus, slava
bo,
ki rojen iz Device
si,
z Očetom, Duhom
vzvišenim
od vekomaj do
vekomaj. Amen.
iz molitvene revije
Magnifikat
|
28. nedelja
med letom
12.
oktober, Mt 22,1-14
»Veliko je namreč poklicanih, a malo
izvoljenih.« (Mt
22,14)
Prilika
o kraljevi svatbi
In Jezus jim je zopet spregovoril v
prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju,
ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je
svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa
niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike
z naročilom: ‚Povejte povabljenim: Glejte, svoj
obed sem pripravil: moji voli in pitana živina je
zaklana in vse je pripravljeno; pridite na
svatbo!‘ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden
na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji,
ostali pa so zgrabili
njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko
je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje
vojake, pokončal tiste ubijavce in njihovo mesto
požgal. Potem reče svojim služabnikom: ‚Svatba je
pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni.
Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo,
katere koli najdete.‘ In njegovi služabniki so šli na pota
in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre,
in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko
pa je prišel kralj goste pogledat, je videl tam
človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu
je: ‚Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš
svatovskega oblačila?‘ On pa je molčal. Tedaj je
kralj velel strežnikom: ‚Zvežite mu noge in roke
in ga vrzite ven v temo: tam bo jok in škripanje z
zobmi. Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo
izvoljenih.‘«
|
Besede vere
za vsakogarHenri
Nouwen, Razodetje zvestobe
Boga
Da jih imamo lahko za
avtentične, morajo vsi odnosi najti svoj vir v
Bogu in pričevati o Božji ljubezni. Ena izmed
najpomembnejših kvalitet je njegova zvestoba. Bog
je zvesti Bog, ki drži svoje obljube in ki nas
nikoli ne bo zapustil. Bog je pokazal svojo
zvestobo Abrahamu in Sari, Izaku in Rebeki, Jakobu
in Raheli. Bog je pokazal svojo zvestobo Mojzesu,
Aronu in vsemu ljudstvu, s tem ko jih je izpeljal
iz Egipta v obljubljeno deželo. Toda Božja
zvestoba gre še dlje. V Jezusu vidimo Emanuela, ki
hodi z nami, govori z nami, umre z nami. S tem, ko
nam pošlje svojega Sina, nas Bog želi prepričati o
neomajni zvestobi svoje ljubezni. Še več. Ko nas
Jezus zapušča, nam pravi, da nas ne bo pustil
samih, ampak nam bo poslal Svetega Duha.
Jezusov Duh je Bog v nas. Zvestoba Boga nam daje
Duha, da bi nam pomagala živeti božje življenje.
Sveti Duh je dih Boga, je zaupnost, ki je med
Jezusom in njegovim Očetom. Je božje občestvo. Je
Božja ljubezen, ki deluje v nas.
Ta
zvestoba Boga je v srcu našega pričevanja. Po
naših besedah, toda predvsem v našem življenju,
moramo svetu razodevati Božjo zvestobo. Svet se ne
zavzema za zvestobo, saj ta nima nobene
uporabnosti v tekmi za uspeh, za popularnost in za
moč. Ker nas Jezus kliče, naj drug drugega ljubimo
kot nas je ljubil on , nas kliče k zvestim
odnosom, ki ne temeljijo samo na zemeljskih
skrbeh, ampak na spoznavanju ljubezni, neskončne
Božje ljubezni. Jasno je, da biti zvest ne pomeni
prizadevati si za harmonijo za vsako ceno. To ni
odsev Božje ljubezni. Zvestoba pomeni, da vsako od
odločitev, ki jo sprejmemo na področju našega
skupnega življenja, vodi globoko prepričanje, da
smo poklicani, da postanemo živa znamenja zveste
navzočnosti Boga v naši sredi. To zahteva
pozornost do drugega, ki je v srčiki vsake
dolžnosti.
Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen |
Gradiva Duhovnost
11.
poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja
poklicanost in
poslanstvo
12. poglavje: Skrb
naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in
poslanstva
Vprašalnik o uresničevanju
pastoralnega načrtovanja po župnijah.
Druga gradiva Škofijskega urada za
laike Vsa gradiva uradov
Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete
na naslednji
povezavi. |
|
Vabimo
vas...
Molitev rožnega venca na
praznik Rožnovenske Matere Božje na
Brezjah
V torek, 7.
oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje bo na
Brezjah, v baziliki Marije Pomagaj, dan pomnožene
molitve rožnega venca.
Molitev vseh štirih
delov rožnega venca bo ob 17.00, ob 19.00 bo sveta
maša. Vabljeni, da se pridružite molitvi na
Brezjah ali pri radijskih sprejemnikih, saj bo
molitev v celoti prenašal tudi Radio
Ognjišče.
Vprašalnik o
uresničevanju pastoralnega načrtovanja po
župnijah
Na
Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o
uresničevanju pastoralnega načrtovanja po
župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani
ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec
naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni
konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v
škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje
nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam
bodo v pomoč pri delu na
župnijah.
Vprašalnik je na voljo
tudi v e-obliki:
Vprašalnik
Slovenci
pridimo k sebi
Civilna iniciativa
Prebudimo Slovenijo vabi na srečanje, ki bo 18.
oktobra, od 9.30 do 13.30, na Otočcu, potekalo pod
geslom: Slovenci, pridimo k sebi. Predavali bodo
ddr. Klemen Jaklič: Država Slovenija, dr. Drago
Štoka: Državljani Slovenije; dr. Janez Cerkovnik:
Veter veje in prebuja gibanja in p. Marko I.
Rupnik: Na koga naj se zanesem, Gospod.
Srečanje
članov ŽPS
Srečanje članov ŽPS bo
potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do
13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8.
novembra, bo srečanje za udeležence iz
dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije:
Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste,
Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik,
Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15.
novembra, pa bo srečanje za udeležence iz
dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije:
Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka,
Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Namen
srečanja je prepoznavati, potrditi ter okrepiti
poklicanost in poslanstvo
laika/duhovnika.
Navedeno srečanje bo
obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane
ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca
novembra, zato ste k udeležbi poleg predstavnikov
ŽPS, ki so se že doslej udeleževali izobraževanj
za pastoralno načrtovanje, vabljeni vsi župniki in
drugi člani
ŽPS. | | |