E-novice ŽPS


Št. 33 (6.10.2014), leto 2014

TEOLOŠKI KOTIČEK

Poklicanost in poslanstvo laikov

Vloga laikov v Cerkvi

›Pod imenom laiki‹, kakor pravi konstitucija o Cerkvi, ›razumemo tukaj vse vernike, razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu.‹ (C 31)[1]

Številna splošna razumevanja o laikih so napačna, saj so pogosto definirani glede na to, kaj niso. To je napačno, ker gre za povsem negativno definicijo, ki se osredotoča strogo na to, kaj laiki niso. Niso duhovniki. Niso redovniki. Zato mnogi menijo, da nimajo poklicanosti, da nimajo poslanstva.

Cerkev laike označuje po tem, kar so:
- deležni so Kristusove službe duhovnika, preroka in kralja
- imetniki pomembne poklicanosti
- ključni deležniki pri izvrševanju poslanstva Cerkve.
Na kratko, poklicanost laika je služba, ne vakuum. Zato je zelo narobe misliti, da so poklicani samo tisti, ki so poklicani v duhovništvo ali redovništvo.

Poslanstvo in poklicanost laika izvira iz krsta
Temeljnega pomena je spoznanje, da v skladu s Cerkvijo, poklicanost in poslanstvo laikov izvirata iz krsta in sta potrjena z zakramentom svete birme. Z drugimi besedami, mesto in delo v Kristusovem telesu sta nam dana neposredno, po Svetem Duhu, ne posredno, preko službe posvečenih.

"Laiki imajo dolžnost in pravico do apostolata že zaradi svojega združenja s Kristusom - Glavo. Posvečeni so v kraljevo duhovništvo in svet narod (prim. 1 Pt 2,4-10), da vse svoje delo darujejo kot duhovne daritve in po vsem svetu pričajo za Kristusa."[2] (LA 3)

Vsakemu od nas je Bog daje edinstveno poklicanost in poslanstvo. Kot laiki smo poklicani k deležnosti pri poslanstvu Kristusove Cerkve s tem, da živimo sredi sveta in vse njegove probleme in skrbi naslavljamo z Božjim sporočilom odrešenja.
 


[1] Koncilski odloki, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C), Nadškofijski ordinariat, Ljubljana 1980.
[2] Koncilski odloki, Odlok o laiškem apostolatu (LA).

Prevod po: http://www.ignatius.com/promotions/cfe/documents/Disciples%20web%20pages.pdf

 



AKTUALNE NOVICE

Papež Frančišek imenoval p. Staneta Zoreta OFM za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita (Vir: radio Vatikan)

Sveti oče je za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita imenoval p. Staneta Zoreta OFM. P. Stane Zore je trenutno že drugič provincialni minister Slovenske frančiškanske province sv. Križa ter predsednik Konference redovnih ustanov Slovenije (KORUS). P. Stane je bil rojen 7. septembra 1958. Doma je iz Sel pri Kamniku. Filozofski in teološki študij je opravil na Teološki fakulteti v Ljubljani. Natanko pred 30 leti, 4. oktobra 1984, je v Redu manjših bratov izrekel slovesne zaobljube. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1985. Po mašniškem posvečenju je bil kaplan, nato župnik, rektor narodnega svetišča na Brezjah in tudi na Sveti gori. Znotraj reda pa je bil gvardijan v različnih skupnostih ter tudi magister novincev. Provincialni minister Slovenske frančiškanske province sv. Križa je bil prvič od 1998 do 2004, drugič pa od leta 2011.

Več na: 
http://sl.radiovaticana.va/news/2014/10/04/pape%C5%BE_fran%C4%8Di%C5%A1ek_imenoval_p._staneta_zoreta_ofm_za_novega_ljubljanskega/slv-829077



Helena Škrlec, Nadškof Zore za Radio Ognjišče: Usmerimo se v graditev dobrega (Vir: radio.ognjisce.si)

Novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit, pater Stane Zore, se je v pogovoru za Radio Ognjišče najprej zahvalil papežu Frančišku za izkazano zaupanje. Sveti oče ga je v to službo poklical prav na praznik njegovega redovnega ustanovitelja, svetega Frančiška Asiškega. Tako kot marsikdo tudi novoimenovani ordinarij nadškofije Ljubljana v tem vidi simboliko. Sveti Frančišek Asišek je bil namreč po njegovih besedah zazrt v Kristusa, živel je iz učlovečenja Jezusa, živel je utelešeni evangelij, utelešeno duhovnost, v čemer nadškof Zore vidi sporočilo in napotilo, kako moramo živeti tudi mi. Sam želi uresničevati osnovni Božji načrt, to je prinašati ljudem sporočilo odrešenja. Po njegovem je brez tega vse ostalo le predstava za medije, brez tega gre le za podatke za arhive. Veliko zaupanje polaga v svoje sodelavce. Obenem vse Slovence vabi h graditvi dobrega.

Začetki ljubljanske nadškofije segajo v leto 1462. Do danes jo je vodilo 35 škofov oziroma nadškofov. Pater Zore bo 36. po vrsti, a prvi iz reda frančiškanov. Vsem, ki so to odgovorno nalogo opravljali pred njim, gre po njegovih besedah zahvala, še posebej je omenil upokojenega nadškofa Antona Stresa.

Patra Zoreta je imenovanje doletelo, ko je opravljal službo provincialnega ministra slovenskih frančiškanov. Ta mu je zdaj ugasnila, vodenje province Svetega križa je prevzel njen vikar, pater Marjan Čuden. Tako v dozdajšnji službi kot tudi v svojem novem poslanstvu vidi temeljno značilnost, to je služenje. "Če na to pozabimo, zganjamo oblast, smo avtoriteta, če jo imamo ali ne, nismo pa predstojniki v pravem imenu."A opozoril je tudi na pomembno razliko med predstojniško službo provinciala v neki redovni skupnosti in predstojniško službo nadškofa. Kot je dejal, je odgovornost pri slednji večja, drugačna je tudi izpostavljenost. "Predstojniške službe v vlogi nadškofa se bom šele začel učiti," je priznal, vendar verjame, da bo z Božjo pomočjo na pravi način spoznal, kako služiti kot nadškof.

Zanaša se tudi na sodelavce. "Ne samo na tiste, neposredno na nadškofiji, ampak tudi na vse ostale. Samo skupaj smo namreč močni, samo vsi skupaj imamo dovolj darov in uvida, da najdemo prave odgovore na vprašanja časa." Nadškof Zore se zaveda, da bo službo, ki mu jo je naložil papež Frančišek, težko opravljal brez sobratov duhovnikov. "Vem, da sam ne morem nič. Oni so tam, kjer Cerkev živi svoje življenje. Oni so v župnijah, oni so med ljudmi, vedo, kako čutijo, kako dihajo, kaj pričakujejo in česa se bojijo." Sobrate duhovnike je prosil za bližino ter medsebojno zaupanje in iskrenost. Dodal je, da bodo vedno dobrodošli na nadškofiji. "Prvi imajo oni odprta vrata," je poudaril.

Odnos z laiki bo, kot je pojasnil nadškof Zore, največkrat vzpostavljen prek bogoslužja ob različnih priložnostih na različnih župnijah. Prav tako bo mogoče stik z laiki vzpostaviti prek različnih služb na nadškofiji, v katerih sodelujejo. "Vesel sem, da je tega sodelovanja vse več, kajti laikom je Bog dal, kot pravi papež Frančišek, čut za Cerkev. Zato mora duhovnik, tudi škof, hoditi nekoliko zadaj, da tega čuta, ki ga ima Cerkev, ne zgreši." Upa tudi, da bo lahko vzpostavil dialog z ostalimi ljudmi, ki se ne zbirajo po cerkvah in ne izpovedujejo krščanstva. "Konec koncev živimo v istem prostoru, želimo, da bi bil ta prostor prijazen za vsakega posameznika, zato bomo morali iskati sožitje in dobro drug v drugem."

Nadškof Zore upa, da bo s ponižnostjo in pripravljenostjo znal biti še naprej orodje v božjih rokah ter da bo zmogel služiti Bogu in ljudem. Tako kot sveti Frančišek Asiški želi imeti pred očmi človeka in odkrivati njegove potrebe v vsakdanjem življenju. "Zmeraj smo v službi človeka in Boga. Bo pa treba združevati moči v dobro vseh. To se mi zdi izredno poemembno: V dobro vseh. Nikoli ne samo ene same skupine, nikoli ne samo določenega sloja ljudi, ampak dobro vseh. Potem, sem prepričan, da bomo odkrili neverjetne možnosti, neverjetn potenciale, ki jih imamo, ne le kristjani ampak tudi družba v Sloveniji, da ustvarimo nekaj prijaznega za ta čas." Kot je poudaril, je Slovenija lepa in ima krasne ljudi."Pomembno je samo, da te ljudi in njihove sposobnosti začnemo usmerjati v graditev dobrega, da začnemo skupaj iskati resnično skupno dobro, da se nehamo bati drug drugega, da nehamo nasprotovati drug drugemu, da nehamo biti razklani v globino in vse kapilare tega našega življenja. Takrat, se mi zdi, bo Bog začel blagoslavljati to našo Slovenijo, ne lepot od štajerskih Goric do strme tržaške obale, ampak ljudi. Slovenija smo ljudje."

Novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit, ki prosi za molitveno podporo, bo najverjetneje posvečen novembra, točen datum še ni znan.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na spletni strani: http://radio.ognjisce.si/sl/159/aktualno/15020/ 
 

Intervju s. p. Stanetom Zoretom v oktobrski številki revije Ognjišče
"Bog deluje tudi po dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni" (Vir: revija Ognjišče)


Slovenski frančiškani letos praznujejo 500-letnico province Sv. križa. Ob tej priložnosti so organizirali simpozij, ki je osvetlil poltisočletno zgodovino in delovanje bratov na različnih področjih. Mi pa smo v goste povabili sedanjega provinciala p. Staneta Zoreta, da nam osvetli ne samo zgodovino, ampak tudi sedanji trenutek frančiškanov pri nas. Najprej pa smo ga vprašali, kako se je on odločil, da postane frančiškan.

V šali rečem – pa ne gre samo za šalo, tu se kaže tudi, kako Bog kliče – , da sem postal frančiškan, ker sem imel preveč časa. A šalo na stran. Najprej sem kamniško gimnazijo obiskoval od doma. Bil sem vozač. Včasih je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo dve. Sošolec Jernej mi je rekel: "Stane, kaj če bi šla midva k frančiškanom." In namesto izgubljati čas s čakanjem, sva začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila ... Na ta način sem spoznal frančiškane. In v drugi letnik gimnazije sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo malo semenišče. Tako sem od blizu spoznal frančiškane ter pozneje vstopil v ta red.

Ob letošnji obletnici so poudarjali, da ste frančiškani k nam prišli iz Bosne ... Pričakovali bi, da bi prišli iz Italije, kjer je red nastal?
Letos obhajamo 500-letnico province, kar pomeni sedanje upravne ureditve, frančiškanska navzočnost na slovenskih tleh pa je bistveno starejša. Frančiškani niso začeli živeti in oznanjati evangelij šele leta 1514, saj imamo izpričano več kot 500- letno frančiškansko navzočnost v Novem mestu, Kamniku, Kopru, Gorici ... Upravna ureditev, kakor jo poznamo danes, pa sega v leto v leto 1514.

Provinca ima zanimiv začetek. Nastala je zaradi turškega preganjanja kristjanov.
Bolj ko se oziram v preteklost, vidim, kako Bog deluje po dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni. Če bi imel na izbiro, bi v zgodovini marsikaj črtal, a bi se pozneje pokazalo, da zaradi tega črtanja nastane velika praznina. Tako so razmere narekovale, da se je takrat bosanska vikarija razdelila na dva dela. V enega so spadali samostani, ki so bili pod turško oblastjo, drugi del pa so predstavljali samostani, ki so bili pod krščanskimi vladarji in to je bilo nemogoče enotno upravljati, saj so bili stiki med enimi in drugimi nemogoči. Zunanje okoliščine so narekovale, da so jo razdelili. En del je ostal v Bosni, drugi del pa so imenovali vikarijo Bosna hrvaška, ki pa se je počasi širila na zahod, kajti Turki so prodirali naprej in frančiškani so se umikali pred njimi. Tako so npr. frančiškani pred 445 leti prišli v Novo mesto, pozneje na Sveto Goro nad Gorico. V Bosni niso mogli živeti, tu pa so bili izredno potrebni, ker je zaživela nova božja pot in bilo je treba poskrbeti za romarje, ki so prihajali na Sveto Goro.

Zgodovinsko ste povezani s hrvaško provinco. Na to kaže tudi svetniški kandidat p. Vendelin Vošnjak, Slovenec, ki je uradno 'hrvaški' svetniški kandidat.
P. Vošnjak je bil rojen v Velenju in stopil takrat v še enotno hrvaško-kranjsko provinco Sv. križa in več let deloval v Zagrebu v upravi province. Prav takrat je dozorel čas, da se ti dve provinci na osnovi narodne pripadnosti razdelita in vsaka 'pokrije' svoje narodno ozemlje. Sicer je to že prej enkrat naredil cesar Jožef II., a ko je prišel Napoleon, je frančiškane spet združil in naredil eno samo provinco, ki je segala vse do Dalmacije, njen sedež pa je bil v Ljubljani.

Vošnjak je bil prvi provincial zagrebške province sv. Cirila in Metoda, ki je nastala leta 1900. Vanjo so spadali samostani na Hrvaškem. Tej je pripadal tudi Trsat, kjer je bil nekaj časa tudi provincialat, in ta postojanka še danes zavzema posebno mesto v tej provinci.

Vesel sem, da so hrvaški frančiškani v p. Vendelinu prepoznali svetniško držo in ga skušajo pripeljati do oltarja. Tudi ga ne gledam kot 'njihovega' patra in njihovega svetnika, saj je bil za časa svojega življenja naš brat. Pa še ena zanimivost. Njegovi predniki so, kakor priimek pove (Bošnjak), prišli iz Bosne. Zato ne vnašajmo današnjih težav in problemov v čas, ki je bil precej drugačen, mogoče bolj poenoten, kakor smo ga mi sposobni živeti.

Simpozij je obravnavali več vidikov, od verskega, redovnega in duhovnega pa vse do umetnostno zgodovinskega in glasbenega vidika. To pomeni, da so se patri v zgodovini ukvarjali z marsičem. Kaj je po tvojem mnenju zelo pomembno, s čemer so se bratje ukvarjali?

Ko sem poslušal predavanja na simpoziju, ki je en dan najprej potekal na Trsatu, sem prišel nekako do sklepa: Vse, kar so bratje delali v zgodovini, je bilo v službi pastorale, v službi ljudi. Pa naj gre za njihovo slovstveno dejavnost, zlasti pridigarsko baročno literaturo 17. in 18. stoletja. Živel je pater, ki je na roko napisal 1800 strani pridig! Zakaj? Zaradi oznanjevanja! Kasneje, na prehodu iz 19. v 20 . stoletje, imamo p. Hugolina Sattnerja, našega najbolj plodovitega in najboljšega skladatelja. Toda on ni skladal zato, da mu bodo ploskali na koncertih, ampak da je ljudi vabil k pobožnosti in pomagal slaviti Boga. Ob tej obletnici smo poslušali njegov oratorij Assumptio (Vnebovzetje) in ljudje so bili navdušeni nad njim! Doživeli so nekaj več kot samo glasbeni užitek. Tudi redovniki slikarji so delali z istega nagiba: Prebujanju ljudi v veri, poglabljanju njihovega stika z Bogom.

Na simpoziju je bil večkrat omenjen Leonard Portomavriški, ki je blagoslovil nad 400 križevih potov. Predvsem je imel ljudske misijone. Nad 350! In pobožnost križevega pota mu je služila, da je z njim prebujal ljudi v veri. V petstoletnem loku našega delovanja vidim Frančiškovo naročilo, da je poslal brate pridigat po dva in dva. Glede na to, da je Frančišek šel nekoč z enim od bratov pridigat tako, da sta šla skozi Assisi z rokama v rokavih in kapuco na glavi, ima pridiganje zelo različne oblike. Tudi vse ustvarjanje naših patrov vidim v tem sidrišču: oznanjevanje evangelija. Tu pa naj se razvije tisto, kar je Bog komu dal. Eden bo oznanjal s čopičem, drugi z glasbo, tretji s pisanjem, četrti pa z molitvijo, iz katere živijo vsi trije prvi.

Vaši patri so v zgodovini bili učitelji v osnovnih šolah, kaplani na župnijah. Slednjemu se na neki način niste nikoli odrekli, saj še danes vodite veliko župnij.

Da, a tudi v tem gre gledati osnovni namen – biti blizu ljudem. Patri so se različno odzivali na potrebe časa. Dokler je bilo treba skrbeti za šolstvo, smo skrbeli za to. Imeli smo osnovno šolo v Nazarjah, dve gimnaziji, iz katerih je izšlo tudi nekaj znanih ljudi. Ko so drugi prevzeli to področje, so patri poiskali druga področja dejavnosti in druge potrebe ljudi in se ukvarjali s tem. Ni treba zganjati nezdrave konkurence v slogu: Mi pa tega ne izpustimo iz rok. Ne, reči moramo: Hvala Bogu, da sedaj drugi za to skrbijo, mi pa se lahko posvetimo drugim stvarem.

Ves čas je bilo zelo navzoče oznanjevanje. V začetku samostani niso bili vezani na župnijo in takrat frančiškani niso bili župniki. Župnik je bil kakšen svetni duhovnik, naši patri pa so bili kaplani. Sedaj pa so naši patri župniki in vodijo župnije. Taka je danes potreba časa.

Preseneča, da ste v preteklosti imeli tudi višje teološke šole in da se danes pravzaprav ne ukvarjate s šolstvom.
Te visoke šole so bile del izobraževanja naših bratov – včasih ni bilo teološke fakultete in je bilo normalno, da so se bratje vzgajali od začetka formacije do duhovniškega posvečenja znotraj svojega reda. To usposabljanje ni bilo površno, profesorji so bili usposobljeni, enako so študentje delali resno. Včasih je bilo to zelo jasno: nekdo ni mogel pridigati, če ni bil preverjen, če prej ni opravil potrebnih preizkušenj, nekakšnega izpita in šele potem ga je provincial prepustil k pridiganju. Profesorji, rekli so jim lektorji, so bili na 'višini'. Pravico poučevanja jim je dal provincial, nekaterim pa celo sam general reda. To kaže, da so se morali, preden so začeli predavati, izkazati.
Pozneje se je pokazalo, da je pametno, da gredo naši bratje na teološko fakulteto. To velja še danes, saj je to dobro iz več vidikov. Kvaliteta študija je tako lahko na višji ravni, bodoči duhovniki in pastoralni delavci, ki bodo delali v isti Cerkvi, se med sabo v času študija spoznajo. Med študijem pride do osebnih stikov in pozneje lahko do plodnega sodelovanja. Pa čeprav eden pripada enemu redu, drugi drugemu, tretji je škofijski, a vsi delamo za isto Cerkev. To je najdragocenejše.

Višje šole so bile razdeljene: v enem samostanu je bila filozofija, v drugem teologija, nekaj časa so imeli poseben, pripravljalni letnik za študij teologije.

Na simpoziju so obravnavali tudi umetnostnozgodovinske teme. Nekako izstopa križev pot, tako pobožnost kot umetnost. Križev pot nekako velja za pobožnost frančiškanov. Zakaj? Kot zanimivost, križev pot so v preteklosti blagoslavljali frančiškani ali pa škof ...
Nikoli nisem tega posebej raziskoval. Na misel pa mi prihaja dejstvo, da smo že od sv. Frančiška naprej varuhi svetih krajev. Zato so božjepotniki, ki so romali tja, to pobožnost začeli prinašati s seboj in nehote je ta pobožnost nosila nekaj frančiškanskega v sebi. Najprej se je začela kot pot trpljenja – razne Kalvarije, ki še danes ponekod stojijo. Potem se je začel razvijati križev pot od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki 'posnema' Jezusovo pot v Jeruzalemu. Kot močen dejavnik pri oznanjevanju je križev pot uporabil Leonard Portomavriški. Podobno kot je Bernardin Sienski uporabljal pri pridiganju Jezusovo ime, je Leonard uporabljal križev pot, da je nagovoril ljudi. Z njim je skušal podkrepiti svoje oznanjevanje in nagovoriti ne samo človeški 'razum', ampak tudi njegovo srce.

Besedilo Leonarda Portomavriškega so ljudje dolga leta molili skoraj kot edini križev pot.
Da, čeprav so nastajali tudi drugi. Tako je neki naš pater v osemnajstem stoletju napisal in v knjižici izdal dvanajst križevih potov. Šlo je za celo gibanje in dejansko je bilo res tako, da so samo škofje ali frančiškani lahko blagoslavljali križeve pote. V začetku so ti bili samo v frančiškanskih cerkvah, potem so se širili drugam, pravico do odpustka pa so dobili verniki samo v frančiškanskih cerkvah. Danes križev pot lahko blagoslovi vsak duhovnik.

Najbrž poznaš ugovor, povezan s križevim potom, zakaj tako poudarjanje trpljenja. V današnji dobi nekateri ljudje to težko sprejemajo?
Ne, s tem pomislekom se jaz nisem srečal v stiku z ljudmi, ampak ko sem bil šest let na Sveti Gori pri Gorici. Tam je v kapeli križ in na njem napis: Veruj v smisel trpljenja. S tisto mislijo sem se jaz veliko 'kregal'. Trpljenje ni smiselno, ampak je samo na sebi zlo, ki je prišlo po izvirnem grehu. Lahko ga pa osmisli naš odnos. Na Kalvariji imamo tri križe, troje trpljenj, dve postaneta smiselni, vodita v odrešenje in svobodo, eno v propad. Pa gre za enake okoliščine trpljenja.

Nekateri se pri križevem potu spotikajo, da je premalo svetopisemski, evangeljski. Mene to ne moti, saj je tako prilagojen in blizu človeku. Res je v njem veliko trpljenja, a je v njem tudi veliko sočustvovanja, bližine, je klic k solidarnosti v trpljenju (Simon, Veronika, Jeruzalemske žene ...). Pomenljivi so trije padci. Zame so nekaj opogumljajočega in sporočajo: "Ne obupaj!" Zakaj ne bi Jezus ostal pri deveti postaji in tam končal svoje trpljenje in življenje? Stvarem je treba priti do konca, kar se konča na sredi, ne rodi sadu. Šele na Kalvariji lahko moli: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Upravičeno se lahko vprašam: se zmorem jaz približati Jezusu v svojih preizkušnjah?

Frančiškani ste imeli in še imate velike samostane. Ti so na eni strani središča duhovnosti, na drugi pa tudi umetnosti in zanimivo, da ste se ukvarjali tudi z vrtnarjenjem. Vrtove ste 'obdelovali' tudi na simpoziju. Vrt na Kostanjevici pri Novi Gorici je postal znan po posebnih vrtnicah.
Ti vrtovi so danes res postali nekaj posebnega, skoraj eksotičnega, kot so vrtnice na Kostanjevici ali park v Kamniku. Toda moramo se vrniti k Frančiškovemu naročilu, da morajo bratje s svojim delom zaslužiti za preživljanje. Frančiškane gledamo kot na uboštveni, včasih so rekli beraški red, in si predstavljamo, da živijo od prosjačenja, od tega, kar jim dajo ljudje. Frančišek pa strogo naroča, naj delajo, da si pridobijo potrebno za življenje in šele če to ne bi zadoščalo, smejo iti prosit. Ko so se začeli razvijati samostani, je bilo treba slediti temu Frančiškovemu načelu, da je treba delati, da se preživimo. Zemlja – vrtovi – je bilo namenjeno delu za preživljanje. Frančišek je naročal, naj bratje molijo ali kaj dobrega delajo najprej zato, da si bodo pridobili sredstva za preživljanje, po drugi strani pa da se bodo izognili lenobi, "ki je sovražnica duše". V Frančiškovem času intelektualnega dela niso imeli za delo, ampak je za pravo delo veljalo samo fizično delo. Še danes naša pravila naročajo, naj bratje, koliko je mogoče, hišna opravila opravljajo sami.

Omenila sva že, da ste se v preteklosti že ukvarjali z dušnopastirstvom. Tudi danes ste na župnijah. Lahko bi rekli, da je to prednostna naloga vaše province.
Imamo dve področji delovanja. Eno so župnije, ene od teh so izredno velike (npr. Vič ali Novo mesto), drugo področje pa so božjepotna svetišča. Spet smo pri pastoralnem delu in temu: biti na voljo Cerkvi in ljudem in temu, da ostajamo zvesti prvotnemu namenu oznanjevanja evangelija. Po naših župnijah, da ne govoriva o božjih poteh, še veliko spovedujemo.

Zares, najbrž večina ljudi frančiškane pozna prav po oskrbovanju božjih poti.
Na božji poti moraš imeti ekipo. Najlažje je, če je ekipa usklajena, da skupaj moli, da 'diha' skupaj, ... Zato je večina božjih poti v oskrbi redovnikov, ne samo frančiškanov. Svetišče na neki način deluje kot 'družinsko' podjetje. Poglejte Sveto Goro ali Brezje. Ko sta se začeli ti dve božje poti, tam ni bilo frančiškanov. Na Sveto Goro so prišli bosanski frančiškani, ki so jih Turki pregnali. V ozadju lahko vidimo celo delo Božje previdnosti. Brezje je zaupal frančiškanom škof Jeglič. Potrebe, ki jih narekuje romarski kraj, 'pokličejo' redovnike na določeno božjo pot.

Nekatere cerkve in božje poti, ki jih vi oskrbujete, so zelo obiskane. Ne morem mimo vaše cerkve v središču Ljubljane, na Prešernovem trgu ob Tromostovju, ki je zelo obiskana. Kdo se nehote vpraša: kaj je v frančiškanskih cerkvah takega, kar v drugih ni?
Zdaj bi me lahko prevzel napuh. Pa Bog varuj. Ne, stvari moramo gledati široko in v razmerjih. Srečujem veliko ljudi, ki so z dušo in telesom kapucinski. V Škofji Loki ali v okolici Vipavskega Križa imajo ljudje te patre zelo v čislih. Ali kako lepo govorijo ljudje, ki spadajo v salezijanske župnije, o salezijancih. Podobno o jezuitih in drugih. Tudi vse te cerkve niso prazne! Naša cerkev na Tromostovju je res nekaj posebnega, ker je na takem mestu, da mimo nje stalno hodijo ljudje in seveda tudi vstopajo vanjo. Tako da ne bi frančiškanov naredil za nekaj zelo posebnega, je pa res, da imamo nekaj posebnih točk (Tromostovje, Brezje, Sveta Gora ...), kamor prihaja veliko ljudi, ki bi najbrž prihajali tudi če bi kdo drug oskrboval ta svetišča.

Tako tu v Ljubljani in na božjih poteh ter na misijonih veliko spovedujete. Nekako je vaše posebno poslanstvo služba božjega usmiljenja. Nehote ste ljudem tudi svetovalci in poslušalci njihovih stisk. Gre za odgovorno in obenem prijetno opravilo.
Bil sem na različnih postojankah (Brezje, Sveta Gora), sedaj tu na Tromostovju, in vsaka ima neke svoje značilnosti. Največjo vero sem srečal v Afriki, ko sem obiskal naše misijonarje, in na Brezjah. V Afriki sem prišel v cerkvico iz blata daleč v divjini. Za vrati je sedel, star, slep mož in molil rožni venec. Sam. In takrat sem zavzdihnil: "Bog, ti si pa res velik! Kje vse imaš svoje 'postojanke'." Na Brezje pa so prihajale mamice, ki so svoje otroke polagale na Marijin oltar. To je bila molitev brez besed, ki pa je tresla mogočne zidove. Na Sveti Gori sem doživel resničnost vzklika Kraljica Svetogorska. Milostno podobo smo sneli z oltarja, da smo jo peljali v Postojno na srečanje s papežem. Takrat sem ob njej stal z nekim strahospoštovanjem. To moram priznati. Po drugi strani pa poznaš zgodovino in veš, da ona vedno ostaja tam. Kraljice tudi zbežijo, mati pa ostaja pri svojih. Tista Kraljica je predvsem mati.

Spovedovanje na teh krajih je zahtevno.
Najbolj zahtevno je tu, v središču Ljubljane. Sem prihaja največ 'težkih' primerov, mislim 'obteženih' s stisko, preizkušnjami. Saj so tudi drugje taki primeri, a tu jih je največ. Ljudje prihajajo, ker vedo, da tu spovedujemo od sedme ure zjutraj do enajstih dopoldne in potem še popoldne in zvečer. Večkrat pridejo in pravijo: Po spovedi bom šel na (težko) operacijo ...

Zato je treba študirat tudi pomožne znanosti, kot je npr. psihologija. Opažam, da so v porastu duševne nestabilnosti, pa tudi bolezni. To moraš prepoznati. Moraš vedeti, da je pred tabo bolnik. Predvsem pa se zavedati, da smo v službi Božjega usmiljenja. On je Odrešenik, zato ti grehi ne obremenijo mene in to dejstvo me obenem obvaruje tudi pred tem, da bi jaz začel po svoji pameti deliti in odrejati pravico.

Ob 500-letnici ste razmišljali o preteklosti, ti pa kot predstojnik moraš s svojimi sodelavci razmišljati o prihodnost province. Kako jo vidiš?
Ko se oziramo v preteklost, se srečujem z nečem, kar je. V uvodu v simpozij sem dejal, da to, s čemer se bomo na njem srečevali, ni naše, je last tistega, ki je to živel. Mi se temu lahko samo spoštljivo bližamo. Tega ne smemo uporabljati, kaj šele zlorabljati. Ko počneš slednje, nisi več zgodovinar, ampak ideolog. Ko gledaš v prihodnost, se srečuješ z nečem, kar tudi ni tvoje, kar ti bo Bog dal ali pa ti ne bo dal. Zato je važno, da znamo razbirati znamenja časov in biti odprti za navdih, kajti Bog daje navdih danes, kakor ga je dajal pred 500 ali dva tisoč leti. Okoliščine moraš sprejemati kot milostni trenutek, ne kot zagato ali nesrečo, kar nas hoče nagovarjati in odpeljati naprej. Predvsem se mi zdi pomembno dvoje. Lahko smo še taki strokovnjaki za znamenja časov, odlični analitiki sedanjega trenutka in načrtovalci prihodnosti, ampak moramo biti najprej ljudje vere. Pomenljivo je dejal nekdanji mostarski provincial: V Cerkvi se marsikaj začne na osnovi analiz in načrtov. Vse imamo: načrte in analize, a projekt zastane na sredi. Zakaj? Ker nismo vprašali Svetega Duha, če se 'strinja' z našimi analizami in načrti!

Zato moramo biti ljudje vere, ki najprej to vero živimo. Sveti Frančišek je tako začel. Začel je z veliko željo, da bi živel evangelij, kakor mu ga Gospod narekuje. Če bomo mi znali na takšen način živeti evangelij, bo tako sedanjost kot prihodnost nastajala v tem ozračju Božjega. Če jo pa bomo jemali samo kot svojo, se bo pa pokvarila.
Jasno nam mora biti, da je Bog gospodar zgodovine. Zgodovina ni moja, ne frančiškanska, ne tega ali onega papeža, ampak Božja. To nas mora navdajati s pogumom. Bog sveta ne bo izpustil iz rok. Ga nikoli ni in ga nikoli ne bo!

Biti predstojnik ni lahko. Tudi frančiškanski provincial ima opravka z veliko ljudmi. Ti je bilo kdaj težko, tako težko, da si si zaželel, da nikoli ne bi sprejel te službe in bi bil čisto navaden pater?
Mislim, da so to sanje vsakega, ki kolikor toliko trezno gledal na življenje: biti nekje kaplan, spovednik, pridigar. Kaj hočeš lepšega! Se pravi živeti svoje duhovništvo in redovništvo. Te službe, ki ti jih bratje naložijo – pri nas so te službe voljene – niso nekaj, kar bi človek načrtoval, ko vstopi v red. Naša milost je v tem, da imajo vse te službe omejen mandat. Vem, da bom leta, ko mi je zaupana ta služba, skušal po svojih najboljših močeh služiti bratom v potrebah. Včasih me kdo vpraša, kako gre. Odgovorim mu: kakor drugi hočejo. Če drugi hočejo, da moram brata posvariti, ga moram posvariti. Če hočejo, da ga pohvalim, ga z veseljem pohvalim. Kakor drugi hočejo – pomeni, da smo v službi bratov. Po drugi strani te prav omejeni mandat varuje, da bi ti ta služba stopila v glavo. Zavedaš se, da boš moral to službo odložiti.
Pridejo tudi težki trenutki, saj imaš kot predstojnik opravka z ljudmi in sicer z ljudmi v domači družini. Mi smo družina, saj smo med seboj bratje. Drugačni odnosi bi bili, če bi bil direktor v nekem podjetju. Vse to zahteva tudi kakšno manj mirno noč, a glede na to, da nisi sam, da imaš svetovalce, in veš, da ljudje molijo zate in se zavedaš, da Bog vodi zgodovino, mi pomaga, da preživim take trenutke.

Osebna izkaznica
Stanislav Zore je (1958 ) je zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar v 'rudniku krede' v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji.«

Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž: »Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu ... In to dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane. Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov.

Več na:
http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/63-gost-meseca/2368-p-stane-zore


Papež med splošno avdienco o karizmah: So Božji darovi posamezniku, da bi služil skupnosti. Gorje, če postanejo razlog zavisti!

Papež Frančišek je med splošno avdienco spregovoril o karizmah. Poudaril je, da je karizma Božja milost, ki jo oseba prejme zato, da bi z njo služila vsej skupnosti, ter posvaril, da karizme kot darovi Svetega Duha ne smejo nikoli postati povod za razdore ali zavist.

Gospod je Cerkev od vsega začetka obsipaval z darovi svojega Duha ter jo tako delal vedno bolj živo in rodovitno, je papež dejal vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Med temi darovi izstopajo nekateri, ki so še posebej dragoceni za izgradnjo in hojo krščanske skupnosti: gre za karizme. V ospredje kateheze je postavil naslednja vprašanja: Kaj točno je karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? In predvsem, ali je na dejstvo, da so v Cerkvi različne in številne karizme, treba gledati v pozitivnem smislu, kot nekaj lepega, ali kot problem?

Karizma je Božji dar posamezniku za dobro vseh
Ko v splošnem jeziku govorimo o karizmi, pogosto mislimo na talent, naravno zmožnost. Tako za osebo, ki je še posebej sijajna in zanimiva, pravimo, da je »karizmatična oseba«. V krščanskem pojmovanju pa je karizma mnogo več kot osebnostna značilnost ali predispozicija, s katero smo obdarjeni. »Karizma je milost, je dar, ki ga je poklonil Bog Oče preko delovanja Svetega Duha,« je zatrdil papež Frančišek. »Je dar, ki ni nekomu poklonjen zato, ker bi bil boljši od drugih ali bi si ga zaslužil; je dar, ki mu ga Bog poklanja zato, da bi ga z enako zastonjskostjo in enako ljubeznijo lahko uporabil za služenje celotni skupnosti, za dobro vseh.«

Karizme se prepoznajo znotraj skupnosti
Papež je pri tem dodal, da pa oseba sama ne more spoznati, ali ima karizmo in katera je ta. Darovi, s katerimi nas napolnjuje Oče, pridejo na plano in zacvetijo znotraj skupnosti: »Pod okriljem skupnosti se jih naučimo prepoznati kot znamenje njegove ljubezni do vseh njegovih otrok«. Povabil je, da se vprašamo: »Ali je kakšna karizma, ki jo je Gospod po milosti svojega Duha vzbudil v meni in ki so jo moji bratje v krščanski skupnosti prepoznali in jo spodbujali? Kako ravnam jaz s tem darom: ga živim z velikodušnostjo in ga dajem v služenje drugim ali pa ga zanemarjam, dokler ne pozabim nanj? Ali pa je morda postal povod za napuh, tako da se vedno pritožujem nad drugimi in zahtevam, da se v skupnosti dela na moj način?« Ta vprašanja si moramo zastaviti, je pripomnil papež: ali je v meni karizma, ali je ta karizma priznana s strani Cerkve, ali sem zadovoljen s to karizmo ali pa sem ljubosumen na karizme drugih in jih hočem jaz imeti. »Karizma je dar, samo Bog jo daje.«

Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti
A najlepše je, ko odkrijemo, s kolikimi različnimi karizmami in kolikimi darovi svojega Duha Oče napolnjuje svojo Cerkev, je nadaljeval sveti oče in dodal, da tega ne smemo jemati kot razlog zmešnjave ali zadrege: »Vse to so pokloni, ki jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi lahko ubrano rasla v veri in njegovi ljubezni kot eno samo telo, Kristusovo telo.« Isti Duh, ki daje to raznolikost karizem, daje tudi enost Cerkve. Pred to mnogoterostjo karizem se naše srce mora odpreti za veselje in moramo pomisliti: »Kako lepo! Veliko različnih darov, kajti vsi smo Božji otroci in vsi ljubljeni na enak način.« Papež Frančišek je odločno posvaril pred zavistjo: »Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti, sporov, ljubosumnosti!« Kot piše apostol Pavel v Pismu Korinčanom, so vse karizme pomembne v Božjih očeh, hkrati pa ni nihče nenadomestljiv. To pomeni, je pojasnil papež, da v krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega, vsak prejeti dar pa se v polnosti uresničuje takrat, ko se ga deli z brati, za dobro vseh. »To je Cerkev! In ko se Cerkev v raznolikosti svojih karizem izrazi v občestvu, se ne more zmotiti: to je lepota in moč sensus fidei, tistega nadnaravnega čuta vere, ki je dan od Svetega Duha, da bi vsi skupaj lahko vstopili v srce evangelija in se naučili slediti Jezusu v svojem življenju,« je povedal papež.

»Dragi prijatelji,« je sklenil katehezo, »to nas danes prosi Gospod: da bi z veseljem in hvaležnostjo prepoznali različne karizme, ki jih razdeljuje v skupnosti, in bi se zavzeli drug za drugega, v skladu s poslanstvi in službami, v katere smo lahko poklicani. Na ta način Cerkev raste z milostjo svojega Gospoda in v vsakem časi in na vsakem kraju postane verodostojno znamenje ter živo pričevanje Božje ljubezni.«

Več na:  http://sl.radiovaticana.va/news/2014/10/01/pape%C5%BE_med_splo%C5%A1no_avdienco_o_karizmah:_so_bo%C5%BEji_darovi_posamezniku,_da/slv-828468



Teden za življenje (Vir: druzina.si)


 

Teden za življenje, ki v Cerkvi na Slovenskem vsako leto poteka od prve do druge oktobrske nedelje in ki ga pripravlja Društvo Gibanje za življenje, prinaša letos povabilo, da bi v svet prinašali Luč življenja – tisto, ki smo jo mi sami prejeli, ki nas notranje razžarja in ki želi preko nas svetiti tudi drugim, za današnji svet. Kristjani to Luč prepoznavamo v Jezusu Kristusu, ki je o sebi dejal: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12) in ki nam naroča »Tako naj sveti vaša luč ljudem, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,16)

sobota, 4. oktobra:
- 19.00: Kostanjevica na Krki, župnišče: »Družina kot ognjišče ljubezni in življenja. Načrtovanje družine« – predavanje v okviru priprave na zakon in za mlajše zakonce, s. Mirjam Cvelbar, ginekologinja;

nedelja, 5. oktobra:
- 15.00: Brezje, narodno svetišče: molitvena ura Za življenje;
- 16.00: evharistično bogoslužje, vodi Jože Rački, župnik župnije Šentpeter-Otočec ob Krki, sodeluje pevski zbor Sanctus iz Besnice;


ponedeljek, 6. oktobra:
- 19.30: Ljubljana, sedež SKAM, Jurčičev trg: srečanje za študente in dijake s temo »So hitre rešitve vedno najboljše? Bioetika v instant kulturi«, vodi: s. Mirjam Cvelbar;

torek, 7. oktobra:
- 18.00: Ljubljana, sedež Gibanja za življenje, Rimska c. 13: srečanje za zdravstvene delavce s temo »Smo zdravstveni delavci v službi življenja?«, sodelujejo: prof. dr. Božo Kralj, ginekolog, prim. Tone Kunstelj, pediater, Alenka Schweiger Pavlakovič, pediatrinja, in s. Mirjam Cvelbar, ginekologinja. Obvezna je prijava.

četrtek, 9. oktobra:
- 19.00: Maribor, pri sestrah Skupnosti Loyola, Slovenska ul. 33: srečanje za mlade s temo »Največja pa je ljubezen«, vodita: s. Simona Kovačec, specializantka družinske medicine, in s. Urška Šivic, specializantka pediatrije;

sobota, 11. oktobra:
- 19.45: Beltinci, župnijski dom: srečanje za mlade s temo »Razmišljajmo skupaj o ljubezni«, gostji: s. Simona Kovačec in s. Urška Šivic.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/koledar/23-teden-za-zivljenje 
 

Katja Cingerle, »Samo večje število otrok v družinah ne bo rešilo težav«

Družino je v sredo, 1. oktobra, v okviru dni Odprimo Slovenijo življenju obiskal predsednik organizacije Human Life International, duhovnik Shenan Boquet. Spregovoril je o naravnem načrtovanju rojstev, splavu, samomorih, družini in ženskah. Shenan Boquet potuje po svetu, pravkar je bil na obisku v Aziji, nato potuje v Južno Ameriko. Na svoji poti se srečuje z verskimi in političnimi voditelji ter laiki. Tudi v Sloveniji se je srečal z duhovniki, dvema škofoma in nekaterimi laičnimi voditelji.

Družina in družba sta tesno povezani
Vprašanja, s katerimi se srečujemo v slovenski družbi, so povsod, nam je zaupal, odvisno je le, koliko je sekularizem prodrl v družbo. O družini in družbi se pogovarjajo zakonodajalci, politiki, duhovniki, škofje in laiki. V kulturi se stvari hitro spreminjajo in obračajo moralne in druge vrednote na glavo. Zato je po njegovem mnenju manj rodnosti, več ločitev, število starejših pa se veča, kar se že pozna v gospodarstvu. Kaj moramo narediti? Samo večje število otrok v družinah ne bo rešilo težav, je prepričan, temveč se moramo spreobrniti srca in jih odpreti za družino. Papeža Benedikt XVI. in Frančišek poudarjata pomen države pri podpori družine in se zavedata, da sta družba in družina medsebojno povezani. "Vrednote se začnejo v družini in se nato prenesejo na družbo," je povedal oče Shenan Boquet in dodal, da smo vsi del družbe, zato moramo govoriti o družinskih zadevah na verski in politični ravni.

Slabo razumevanje Humanae Vitae
Na temo naravnega načrtovanja družine se nanaša enciklika Humanae Vitae, ki je izšla leta 1968, vendar je Shenan Boquet poudaril, da še vedno ni dovolj dobro razumljena zaradi težav pri izobraževanju duhovnikov in škofov. Med pogovorom z njimi je namreč ugotovil, da smo zmedeni, saj ne vedno, kako načelo Humanae Vitae udejanjiti v resničnem življenju. Treba jih je izobraziti, da bodo znali njeno sporočilo posredovati družinam. Najprej se morajo podučiti verski voditelji, nato pa laiki; povezati se morajo s tistimi, ki hočejo govoriti o tem. "Veliko informacij povzroči zmedo, ta pa lahko ogrozi resnico," je dejal duhovnik Shenan Boquet in svetuje učenje, da bodo verski voditelji vedeli, kaj točno Cerkev uči in to znali posredovati družinam. Pri naravnem načrtovanju rojstev je namreč treba poznati tudi osnove biologije, zato da bi vedeli, zakaj Cerkev uči, kar uči. Organizacija Human Life International že vse od začetka ozavešča zakonce o naravnem načrtovanju rojstev, pri čemer morata sodelovati z Bogom oba - mož in žena, saj to zadeva oba, ne le ženske. Odprta morata biti temu, kar jima je namenil Bog. Vse pa se začne pri izobraževanju. Naravno načrtovanje rojstev ni kontracepcija, kot je to velikokrat predstavljeno, nas je poučil duhovnik, ampak daleč od tega. Pomeni namreč, da sta zakonca odprta za življenje, hkrati pa je ta način uravnavanja rojstev bolj zdrav kot hormonska kontracepcija. "Zakaj je rodnost bolezen?" se je vprašal Shenan Boquet.

Vpliv politike
Dotaknil se je tudi tematike splava in opozoril, da se moramo poslušati. Politika enega otroka na Kitajskem in kastnega sistema v Indiji sta povzročila hudo nasilje nad ženskami, saj večina staršev hoče moškega potomca, deklice pa ubijejo. V Keniji pa so promovirali čistost, zaradi česar so si bili zakonci zvesti, bilo je manj spolnih bolezni, vendar se je vse spremenilo, ko so začeli podarjati kondome. To je privedlo do prešuštvovanja, porasta ločitev in spolnih bolezni, predvsem aidsa. "Dobro za žensko ni kontracepcija in lažen občutek moči," je povzel in dodal, da je to ženske popredmetilo, izrabljajo jih v pornografiji. Dejal je še, da je treba ženski pomagati, če se zgodi, da nenačrtovano zanosi. Po njegovem mnenju se moramo z ženskami pogovoriti, jih poslušati, jim približati naraven način načrtovanja rojstev in jih izobraziti o čistosti, spoštovanju materinstva in ženskosti.

Življenje ni le užitek
Težava v družbi so tudi samomori. Po mnenju Shenana Boqueta je razlog zanje premalo duhovnosti in prevelik pomen na materialnih dobrinah. "Če človek ne pozna namena svojega lastnega življenja in svoje bivanje snuje na relativističnem pristopu, srečo pa gradi na podlagi nagrade in materialnega, nima temelja, če to izgubi." Svojo praznino hoče napolniti z odvisnostjo, nato pa ne zna naprej in obupa, saj ne vidi smisla svojega življenja. Razume ga le kot izkustvo; vse, kar lahko izkusi, imajo za resnično, drugega pa ne. Sekularna družba prinaša več nasilja v družini in na splošno, več odvisnosti, samomorov in ločitev. "Ko pa ljudje razumejo svoj namen, čast in dostojanstvo, ki nam je razodeto v veri v Jezusa Kristusa, razume, da je življenje več kot le užitek, užitek in užitek." Vsak človek ima svoj namen, tudi poročeni, mladi in starejši. Bolj kot smo odprti temu smislu, manj smo individualni in težave vidimo celostno. "Križ se da nositi, če vidimo več kot le boj, zaupamo v tistega, ki nas uči pomena življenja, in verjamemo, da bo vse v redu," je prepričan predsednik organizacije Human Life International, ki je zaradi samomora izgubil dva sorodnika.

Podobno je pri poroki - če jo razumemo le kot pogodbeno zavezo, bo ta razveljavljena, ko eden izmed zakoncev ne bo izpolnjeval vseh členov iz pogodbe. Prepoznati moramo pomen besed iz zaobljube.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBsamo-vecje-stevilo-otrok-v-druzinah-ne-bo-resilo-tezav%C2%AB
 

A. S., Sandra Gornjec, Škof Štumpf: Nerojeni otroci se ne morejo braniti (Vir: radio-ognjisce.si)

S predavanji na Brezjah in v Kopru so se sklenili dnevi z naslovom: Odprimo Slovenijo življenju. Predsednik Human Life international Shenan Boquet in direktorica omenjene organizacije za Azijo in Oceanijo dr. Ligaya Acosta sta se v teh dneh srečala z več duhovniki, škofi, z različnimi skupinami ljudi, pa tudi z dijaki katoliških gimnazij, kjer sta spregovorila o lepoti vsakega življenja, pa tudi o smrtonosni prevari kulture smrti.

Pred predavanjem dr. Acosta v Murski Soboti je sveto mašo za življenje daroval škof Peter Štumpf. V nagovoru je izpostavil, da vsak dan pomeni odločitev med življenjem in smrtjo.

Škof Peter Štumpf je v svojem nagovoru izpostavil, da je vsak izmed nas postavljen pred odločitev za življenje in za vrednote. „Življenje je lahko samo življenje, če ima smisel. Brez smisla življenja ni... Nikogar ni mogoče prisiliti, da bi vrednote sprejel in po njih živel. Ljudje smo svobodni in se za vrednote svobodno odločamo. Odločamo pa se lahko samo, če smo za vrednote pravilno vzgojeni.“

Škof je dodal: „Islamistični terorizem hoče vsemu svetu vsiliti svoje vrednote. Pri tem uporablja nasilje. Svoja početja opravičuje z vero. Ne moremo si misliti, da so še danes na svetu ljudje, ki se izgovarjajo, da ubijajo za najvišjo vrednoto – v imenu Boga.

Mursosoboški ordinarij še poudarja, da življenje v zahodni civilizaciji nima cene. „Če nas sedaj ogroža islamski terorizem, nas je mnogo prej že ogrožal terorizem, uzakonjen v mnogih evropskih ustavah: splav nerojenih otrok. Nerojeni nenehno doživljajo grožnjo nasilja. V mnogih porodnišnicah bodoče matere najprej vprašajo, ali bodo splavile. In če vztrajajo pri tem, da bodo rodile, jih šele nato pripravljajo na dogodek rojstva. Nerojeni otroci se ne morejo braniti. Nimajo glasu obrambe. Njihove rokice nemočno stegujejo po pomoči. Srčece utripa v prošnji za življenje. Nerojeni otrok prosi samo za eno: »Pustite me živeti!«“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/slovenija/14992/ 
 

AS, Radio Vatikan, Kardinal Baldisseri pred prihajajočim zasedanjem sinode: O družini bomo govorili brez strahu (Vir: radio-ognjisce.si)

Od 5. do 19. oktobra 2014 v Vatikanu poteka sinoda na temo Pastoralni izzivi družine v kontekstu evangelizacije. O družini se bo govorilo brez strahu, da bi se tako prispelo do resnice, kot je za Agencijo Sir povedal generalni tajnik sinode, kardinal Lorenzo Baldisseri.

V zadnjih mesecih se je v javnosti veliko govorilo o določenih vprašanjih, okoli katerih so se razvile polemične razprave, predvsem kar se tiče prejemanja obhajila ločenih oseb. „Potrebno je ohranjati vedro, preudarno in umirjeno razpoloženje,“ trdi kardinal. Pred sinodo so se namreč vnele goreče razprave o nekaterih temah, ki so našle zaledje v nekaterih duhovnikih, mediji pa so jih še bolj razpihovali. „Izraziti svoje mnenje je pozitivno, a pomembno je to storiti na civiliziran način in s konstruktivnim čutom,“ dodaja kardinal Baldisseri in pripomni, zakaj ne bi govorili še o poligamiji, mešanih zakonih in revščini vseh vrst, ki pogosto povzroča ločitve. O vsem tem se bo namreč razpravljalo med zasedanjem sinode, predvsem pa o tem, kako najti pravilni jezik, s pomočjo katerega bi mladim posredovali lepoto evangelija družine.

Kardinal tudi poudari, da kadar se razpravlja o določenih temah, tudi občutljivih, je cilj to, da se na svetlo postavi določena tema in se vsem omogoči, da izrazijo svoje poznavanje in prepričanje. Pogosto je bilo povedano, da je nauk Cerkve o zakonu in družini opisan in pojasnjen v uradnih cerkvenih dokumentih. Usmiljenje in odpuščanje sta v središču nauka Cerkve in ju pogosto izpostavlja papež Frančišek kot resnico, ki mora spremljati vse okoliščine in vse kontekste človekovega življenja.
Na vprašanje, ali bodo razprave med zasedanjem zares odprte za soočanja, generalni tajnik sinode odgovarja, da papež pogosto poudarja, da je pomembno povedati svoje mnenje, brez strahu in sumničavosti. „Vera je živa in se uteleša v konkretnih osebah. Trud Cerkve in pastoralnih delavcev jo v njeni celovitosti postavlja na doseg ljudi, s preprostostjo in iskrenostjo. Čutiti se svobodni v izražanju tistega, v kar verjamemo ali v kar dvomimo, kaže na značilnost, po kateri se človek razlikuje od drugih ustvarjenih bitij; in to človeka dela odgovornega pred Bogom in pred ljudmi.“ Kot potrdi kardinal, razprava na sinodi bo odprta, soočenja bodo in udeleženci so v svojih različnih funkcijah poklicani, da iščejo resnico, ki ni nek abstraktni koncept, sad filozofske ali teološke špekulacije, ampak je oseba Kristus, Bog Človek, zgodovinski človek in Sin Očetov. Tu je treba začeti. „Prvi evangelizator je Jezus, ki se je podal na ceste in se dal spoznati preko besed in znamenj ter na koncu s pričevanjem življenja,“ je poudaril kardinal.

Spomni tudi, da bo na sinodi sodelovalo trinajst zakonskih parov iz različnih držav, tudi tistih, kjer je vojna. „Njihova navzočnost je najprej pričevanje konkretnega življenja, ki bo postavilo v ospredje lepoto življenja vere, ta pa je bistvena za uspešen zakon in družino,“ še izpostavlja Baldisseri in spomni, da sta zakon in družina temeljni izraz družbe, za kristjana pa domača Cerkev.

Vir: Radio Vatikan

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/158/svet/14974/ 
 

V Vatikanu odprli dokumentacijo za Halasovo beatifikacijo (Vir: druzina.si)

Na Kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu so odprli dokumentacijo škofijskega postopka za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa, sporočajo na spletni strani murskosoboške škofije.

Kancler kongregacije msgr. Giacomo Pappalardo je v navzočnosti postulatorke Andreje Červek opravil prvo preverjanje ustreznosti dokumentov postopka, ki so bili 2. aprila 2014 prinešeni v Rim. Ugotovljena je bila ustrezna zapečatenost, potrebni spremljevalni dokumenti in celovitost dokumentacije.

V prihodnjih mesecih bodo na kongregaciji podrobneje preverjali, ali je postopek na škofijski ravni potekal v skladu z vsemi predpisi in pravili cerkvenega prava, ki to področje urejajo. Ob koncu bo kongregacija izdala dekret o veljavnosti škofijskega postopka.

Vir: www.skofija-sobota.si / M. M. Š.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/v-vatikanu-odprli-dokumentacijo-za-halasovo-beatifikacijo



 

Mojca M. Štefanič, Iraški par črpa moč v papežu, ki trpi z njima (Vir: druzina.si)

Starejši par, ki je izgubil vse svoje imetje, potem ko je zapustil dom zaradi nasilja terorističnih skrajnežev »Islamske države«, se je v Vatikanu srečal s papežem Frančiškom. Kot sta povedala v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA, jima je srečanje s svetim očetom vlilo upanja ob zavedanju, da v svoji stiski nista sama.

»Poziv svetega očeta vsemu svetu, naj moli za Irak, nama veliko pomeni, kajti v tem pozivu sva zaznala njegovo trpljenje zaradi preganjanja kristjanov, še posebej v Iraku«, je povedal Mubarak Hano. »To naju navdaja z močjo in s pogumom, kajti ne trpiva samo midva, kot vidiva, tudi sveti oče trpi z nama.«

74-letni Mubarak Hano in njegova 68-letna žena Agnese prihajata iz iraškega mesta Karakoš, ki je nekdaj veljalo za krščansko prestolnico dežele. Poročila sta se leta 1965, imata deset otrok – eden izmed njih je duhovnik – in dvanajst vnukov.

Potem ko sta 6. avgusta letos prejela vest, da v njuno mesto prihajajo čete »Islamske države«, sta zbrala svoje otroke in vnuke in sredi noči zapustila dom, s seboj pa nista vzela drugega kot oblačila, ki sta jih tisti trenutek imela na sebi. Družina je najprej odpotovala v bližnji Erbil, kjer so pristali v begunskem taborišču in tam prebivajo vse odtlej.

Mubarak in Agnese sta uspela pripotovati v Rim z eno izmed njunih hčera, v Vatikanu pa sta se udeležila
nedeljskega srečanja papeža Frančiška z ostarelimi. Ob tej priložnosti sta se srečala s svetim očetom in z njim tudi spregovorila nekaj besed. V teh dneh se vračata v begunsko taborišče v Erbilu.

V pogovoru za CNA je Agnese povedala, da je bila »povsem navdušena nad srečanjem s svetim očetom, s papežem, ki nas vse opogumlja in nam vzbuja upanje«. Kot je dejala, tudi sama veliko moli zanj in iskreno upa, da bodo molitve svetega očeta pripomogle k skorajšnji vrnitvi pregnanih kristjanov v Iraku na njihove domove.

Mubarak se srečanja spominja predvsem v trenutku, ko je papež stopil proti njima, ju objel in sprejel »kakor oče, ki se je razveselil svojih otrok, prispelih iz daljnega kraja«. »Rekel nama je, naj bova močna, naj se ne počutiva osamljena. Kot je dejal, je on najin oče, najin predstavnik po vsem svetu.«

Agnese je pojasnila, da jo je pri papežu najbolj presunila »njegova preprostost, izražena dobrodošlica in objem«: »Ko naju je objel, so me oblile solze in začutila sem, da nama je sveti oče zelo blizu.«

»Kot mati, kot vse matere, še bolj občutim trpljenje otrok in vnukov, pa tudi naše trpljenje, trpljenje mater in babic. Izgubili smo svojo cerkev, kamor smo hodili k bogoslužjem, to nam je zelo veliko pomenilo. Svoje vnuke sem vedno učila, naj molijo h Gospodu in naj obiskujejo Gospodovo hišo. Toda Gospodove hiše nimamo več.«

Govoriti o prihodnosti Iraka je trenutno »izredno zapleteno, zelo težko«, je pojasnil zakonski par, kajti številni ljudje nimajo nikakršnega upanja, da bi lahko kdaj koli vrnili na svoje domove. »Želijo si pobegniti, pustiti vse za seboj, kajti razmišljajo o prihodnosti svojih otrok, ki morda sploh ne obstaja, še posebej za kristjane na našem območju.« Ob tem sta poudarila, kako je krščanstvo v Iraku prisotno že od samega začetka, »celo prej kakor islam«.

Kljub izgubljenemu upanju mnogih, da se še kdaj vrnejo v domovino, zakonca Hano pri tem vztrajata in trdita, da »imata vso pravico živeti v tistem delu Iraka. Smo najstarejše ljudstvo v Iraku, tam smo bili pred prihodom islama. In tam bomo vedno ostali.« Kot sta pojasnila, njun sin Jona, duhovnik, v begunskem taborišču pomaga družinam, ki tam živijo, sodeluje pa tudi z vsemi kristjani na celotnem območju. »Kot mati najdem moč v Gospodu in se ves čas smehljam. Vse trpljenje pa prikrivam v svojem srcu«, je Agnese pojasnila s solznimi očmi. »Ne želim si, da bi otroci videli moje trpljenje, rada bi, da bi jim moj nasmeh vlival upanje. Opogumljam jih, vse trpljenje pa ohranjam v srcu.«

»Pozivava vse kristjane po svetu, naj molijo z nami in za nas, da bi nam Gospod pomagal zaključiti naše trpljenje, da bi zaživeli v miru kot drugi ljudje po svetu«, je dejal Mubarak. »Želiva si, da bi nas ljudje videli kot brate in ne kot sovražnike.«

Vir: CNA

 

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/iraski-par-crpa-moc-v-papezu-ki-trpi-z-njima
 

Nameni apostolata molitve za mesec oktober (Vir: druzina.si)

Tudi v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca, nas Cerkev prav posebej kliče, da se pridružimo apostolatu molitve, ki združuje milijone vernikov po vsem svetu v molitvi s skupnimi nameni.

V letošnjem oktobru so predvideni naslednji molitveni nameni:


Splošni: za mir v svetu
Da bi Gospod podelil mir tistim delom sveta, ki so najbolj izmučeni od vojne in nasilja.


Misijonski: za oznanjevanje evangelija po vsem svetu
Da bi svetovni dan misijonov v vsakem verniku spet prebudil navdušenje in željo, da bi evangelij ponesli po vsem svetu.


Slovenski: za rodovitno slovensko Cerkev
Da bi bila Cerkev na Slovenskem uspešen Kristusov vinograd in vsak od nas rodovitna mladika na trti Kristusa.

 

MOLITEV
 

Prevzeto vso od radosti,

vso ranjeno od žalosti

in z večno slavo venčano,

te, Deva Mati, hvalimo.

Ave, prepolna žalosti:

ki s Sinom čutiš smrtni boj,

bič, krono trnovo in križ,

kraljica ti mučencev vseh.

Ave, prepolna radosti:

spočneš Boga, greš na obisk,

rodiš, daruješ, najdeš spet

Sinu, o Mati blažena.

Ave, tvoj Sin premaga smrt,

v nebesa gre, pošlje Duha,

in ti dosežeš čast, sijaj

kraljice slavne vekomaj.

Le sem, ljudje! Natrgajte

iz teh skrivnosti žlahtnih rož,

iz rož pa venec Materi

ljubezni lepe spletajte!

Naj tebi, Jezus, slava bo,

ki rojen iz Device si,

z Očetom, Duhom vzvišenim

od vekomaj do vekomaj.
Amen.


iz molitvene revije Magnifikat

28. nedelja med letom

 

12. oktober,
Mt 22,1-14

»Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,14)

Prilika o kraljevi svatbi

In Jezus jim je zopet spregovoril v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike z naročilom: ‚Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil: moji voli in pitana živina je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‘ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal tiste ubijavce in njihovo mesto požgal. Potem reče svojim služabnikom: ‚Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katere koli najdete.‘ In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko pa je prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: ‚Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?‘ On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: ‚Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo: tam bo jok in škripanje z zobmi. Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.‘«

Besede vere za vsakogar


Henri Nouwen, Razodetje zvestobe Boga

Da jih imamo lahko za avtentične, morajo vsi odnosi najti svoj vir v Bogu in pričevati o Božji ljubezni. Ena izmed najpomembnejših kvalitet je njegova zvestoba. Bog je zvesti Bog, ki drži svoje obljube in ki nas nikoli ne bo zapustil. Bog je pokazal svojo zvestobo Abrahamu in Sari, Izaku in Rebeki, Jakobu in Raheli. Bog je pokazal svojo zvestobo Mojzesu, Aronu in vsemu ljudstvu, s tem ko jih je izpeljal iz Egipta v obljubljeno deželo. Toda Božja zvestoba gre še dlje. V Jezusu vidimo Emanuela, ki hodi z nami, govori z nami, umre z nami. S tem, ko nam pošlje svojega Sina, nas Bog želi prepričati o neomajni zvestobi svoje ljubezni. Še več. Ko nas Jezus zapušča, nam pravi, da nas ne bo pustil samih, ampak nam bo poslal Svetega  Duha. Jezusov Duh je Bog v nas. Zvestoba Boga nam daje Duha, da bi nam pomagala živeti božje življenje. Sveti Duh je dih Boga, je zaupnost, ki je med Jezusom in njegovim Očetom. Je božje občestvo. Je Božja ljubezen, ki deluje v nas.

Ta zvestoba Boga je v srcu našega pričevanja. Po naših besedah, toda predvsem v našem življenju, moramo svetu razodevati Božjo zvestobo. Svet se ne zavzema za zvestobo, saj ta nima nobene uporabnosti v tekmi za uspeh, za popularnost in za moč. Ker nas Jezus kliče, naj drug drugega ljubimo kot nas je ljubil on , nas kliče k zvestim odnosom, ki ne temeljijo samo na zemeljskih skrbeh, ampak na spoznavanju ljubezni, neskončne Božje ljubezni. Jasno je, da biti zvest ne pomeni prizadevati si za harmonijo za vsako ceno. To ni odsev Božje ljubezni. Zvestoba pomeni, da vsako od odločitev, ki jo sprejmemo na področju našega skupnega življenja, vodi globoko prepričanje, da smo poklicani, da postanemo živa znamenja zveste navzočnosti Boga v naši sredi. To zahteva pozornost do drugega, ki je v srčiki vsake dolžnosti.

Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen
Gradiva
 
Duhovnost

11. poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja poklicanost in poslanstvo

12. poglavje: Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah.

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 
Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si!
 

Vabimo vas...

Molitev rožnega venca na praznik Rožnovenske Matere Božje na Brezjah
 

V torek, 7. oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje bo na Brezjah, v baziliki Marije Pomagaj, dan pomnožene molitve rožnega venca.

Molitev vseh štirih delov rožnega venca bo ob 17.00, ob 19.00 bo sveta maša. Vabljeni, da se pridružite molitvi na Brezjah ali pri radijskih sprejemnikih, saj bo molitev v celoti prenašal tudi Radio Ognjišče.


Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik



Slovenci pridimo k sebi

Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo vabi na srečanje, ki bo 18. oktobra, od 9.30 do 13.30, na Otočcu, potekalo pod geslom: Slovenci, pridimo k sebi. Predavali bodo ddr. Klemen Jaklič: Država Slovenija, dr. Drago Štoka: Državljani Slovenije; dr. Janez Cerkovnik: Veter veje in prebuja gibanja in p. Marko I. Rupnik: Na koga naj se zanesem, Gospod.



Srečanje članov ŽPS

Srečanje članov ŽPS bo potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8. novembra, bo srečanje za udeležence iz dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15. novembra, pa bo srečanje za udeležence iz dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Namen srečanja je prepoznavati, potrditi ter okrepiti poklicanost in poslanstvo laika/duhovnika.

Navedeno srečanje bo obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca novembra, zato ste k udeležbi poleg predstavnikov ŽPS, ki so se že doslej udeleževali izobraževanj za pastoralno načrtovanje, vabljeni vsi župniki in drugi člani ŽPS.

 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana


[email protected]
http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/

Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: [email protected]








Email Marketing Powered by MailChimp